Maščevanje v visokih petah

Cameron Diaz ima vse – razkošno službo, razkošno tajnico (Nicki Minaj!), razkošnega očeta (Don Johnson!), razkošno stanovanje, razkošnega tipa. Ime mu je Mark (Nikolaj Coster-Waldau). New York je njun. Seks v mestu je verjetno serija, ki ju je naredila. Toda Cameron potem v grozi ugotovi, da je Mark poročen.

Obljuba

“Ne ... nikoli več ... prisežem ti ... kako naj bi vedel, da se boš tako prestrašila ... samo opozoriti sem te hotel ... opozoriti na tvojo dolžnost ... samo da ga zapustiš ... za vedno ... in se vrneš k nam.” Tako v Zweigovi genialni noveli Strah svoji obupani, prestrašeni, strpinčeni ženi, materi dveh otrok, govori mož. Ker je ugotovil, da ga vara, jo je hotel dobiti nazaj, toda ne na silo, ampak spontano – hotel je, da se sama vrne. Ali bolje rečeno: ni hotel, da žena ve, da on sam ve, da ga vara.

Ugrabitev

Ko somalski pirati v Indijskem oceanu ugrabijo dansko trgovsko ladjo, se začnejo pogajanja z mogočno dansko ladijsko družbo, jasno, na daljavo, toda pogajanja, ki jih z danske strani vodi veliki direktor (Søren Malling), s piratske pa Omar (Abdihakin Asgar), niso zaradi tega nič manj mučna, strašljiva in napeta. Še več, prav ta razdalja med obema stranema, med lastniki ladje in ugrabitelji, poskrbi, da pogajanje postane to, kar je – hladni, brezosebni, brezdušni posel.

Sosedi

Seth Rogen je Messi komedije – le malo prostora potrebuje, da bi zadel. Pri Messiju imate občutek, da se žoga in goli kar lepijo nanj – pri Rogenu imate občutek, da se nanj lepijo replike in gegi. In ko ga gledate, nimate občutka, da si replike in gege izmišlja, temveč da si replike in gegi izmišljajo njega.

Sivolasi žigolo

Woody Allen igra najraje sebe. V Sivolasem žigolu igra zvodnika, ki igra Woodyja Allena – nevrotičnega newyorškega Žida, sicer propadlega knjigarnarja, obsedenega s seksom, osamljenostjo in staranjem.

Udar ljubezni

Sta se poročila zaradi denarja ali iz ljubezni? To je kakopak večno vprašanje. Predvsem pa je to večno filmsko vprašanje. Filmi se vedno vrtijo prav okrog denarja in ljubezni, pri čemer se denar in ljubezen najprej kažeta kot alternativa (ali denar ali ljubezen), na koncu pa se izkažeta za nujnost (denar in ljubezen).

Oto nosorog

10-letni Tomo – gikovsko nadarjen, primerno odtujen in sramežljivo zaljubljen, bolj ali manj prepuščen samemu sebi in svojim fantazijam – nariše žoltega nosoroga, ki kakopak oživi (res groteskno rojstnodnevno darilo za njegovo muzo), toda tale precej statična danska animacija, posneta po otroškem bestsellerju Oleja Lunda Kirkegaarda, ki je pri osemintridesetih med potjo domov zmrznil, potem zanj nima kakih silnih idej, ampak se raje posveča množici drugih likov, ki pa Otu ne sežejo do kolen.

Neverjetni Spider-Man 2

Ko se zgodi kaj hudega, tragičnega in katastrofalnega, se ljudje sprašujejo: kje je bil Bog? Kaj je počel? Zakaj ni tega preprečil? Zakaj ni posegel in ukrepal? Natanko to se sam sprašujem ob superjunaških filmih: če imajo superjunaki božje, nadčloveške, nadnaravne sposobnosti, zakaj potem vedno toliko počivajo in zakaj preprečijo tako malo katastrof?

Najini otroci

Najini otroci je film, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, brezkompromisne, tako rekoč neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film je posnet po tragediji.

Atomski z desne

Jugoslovani so bili prepričani, da so rojeni za komunizem – in da je komunizem rojen za njih. Ko so ugotovili, da ni, so se razšli, po novem prepričani, da so vsak posebej rojeni za kapitalizem – in da je kapitalizem rojen za vsakega izmed njih. Zdaj ugotavljajo, da so jih v kapitalizem zvlekli le zato, da bi jih lažje zjebali – enega po enega.

Zvončica in piratska vila

Ko zlobna vila ukrade modri prah s čarobno močjo, najprej pomislite, da vas čaka disneyjevska predelava Gospodarja prstanov, toda v resnici je to le priložnost za poskočni duet dveh Disneyjevih franšiz, tiste o neverlandski Zvončici in one o piratih s Karibov, le da je kapitan Kljuka tu za Zvončico to, kar je Ken za Barbiko.

Rio 2

Papagaja Blu in Jewel, zdaj ponosna prebivalca Ria, s svojimi tremi paglavci, verjetno bodočimi nogometaši (ali karnevalskimi sambisti), odfrlita v amazonsko džunglo, toda ko pristaneta, ugotovite, da tam nista le zato, da bi pohlepnim korporacijam, ki uničujejo pragozd, nalila čistega, ampak tudi zato, da bi lahko odigrala tropsko verzijo Njenih tastarih, kajti sredi džungle odkrijeta izgubljeno “modro” pleme, njene tastare, ki komaj čakajo na papagajsko repriziranje dobro znanih sit-komskih klišejev in glasbene točke, še utrudljivejše od klišejev, Blujeve hipohondrije in mrčesa.

Ničelni teorem

Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.

Transcendenca

Se spomnite simultano izvedenih bombnih ali pa letalskih atentatov Al Kaide? No, Transcendenca, mračni, morbidni, eko-teološki tehno triler, se začne s simultanimi bombnimi atentati na high-tech laboratorije, ki so razvijali umetno inteligenco, toda atentatorji niso kaki islamisti, ampak tehnoludisti, tehnofili, ki so se spreobrnili v tehnofobe: v razbohoteni tehnologiji vidijo grožnjo človeštvu in prehud poseg v evolucijo, zato zvenijo kot krščanski fundamentalisti, ki pravico do poseganja v evolucijo priznavajo le Bogu, in kot hayekovski neoliberalci, ki pravico do poseganja v družbo in zgodovino dopuščajo le spontanemu, nevtralnemu, objektivnemu mehanizmu, kakršen je trg, njihov Bog.

Nebraska

Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).

Bela in Sebastijan

Tisti, ki so naveličani digitalnih fabrikacij naravnih lepot, se bodo v temle otroškem filmu, posnetem po slovitem romanu Cécile Aubry, naužili deviških in brezčasnih lepot francoskih in švicarskih Alp, toda leta 1943 teh silnih lepot ne ogrožajo klimatske spremembe, ampak nacisti, ki hočejo ugotoviti, kdo iz Francije v Švico tihotapi Žide.

Krvne vezi

Če se v filmu kdo fiksa, še posebej ženska, potem takoj zaslišimo Velvet Underground. Spomnite se le Zemeckisovega filma Flight. To je kliše. In Krvne vezi ga kupijo. A ni ne prvi ne zadnji.

Epizoda v življenju zbiralca železa

Pozabite na Kusturico. V življenju bosanske romske družine, ki jo vodi Nazif (Nazif Mujić), zbiralec starega železa, veteran bosanske vojne, ni nobenega magičnega realizma. Njihova hiša ne leti po zraku, ampak so stisnjeni k tlom – revščina ima odurno in stresno gravitacijo. In tudi odpotovati nimajo kam. Nihče jih ne čaka.

Nimfomanka – 2. del

Zdaj, štiri ure po tem, ko je evnuški Seligman (Stellan Skarsgård), samozvani “devičnik”, pred svojo hišo našel pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg), samozvano “nimfomanko”, se vprašate: zakaj se ne pofukata? Zakaj raje govorita kot fukata?

Razcepljeni

Bliža se konec sveta – najstniki se že sortirajo. V Razcepljenih, sicer bolj reciklaži Iger lakote kot Somraka, se sortirajo po talentih in vrlinah. Če si najstnik v distopičnem Chicagu, potem lahko sodiš le v enega izmed petih razredov novega kastnega sistema. En človek – en talent. To je urejen, rigiden, konformističen, standardiziran svet, v katerem test odloči, kam sodiš – in tega, kar si, potem ne moreš spremeniti. Ker pa Tris (Shailene Woodley) po svojih talentih in vrlinah sodi v vseh pet razredov (zlahka je tako mati Tereza kot Spiderman), postane tako nevarna, da jo skuša tiranska Kate Winslet odstraniti. Kvazinacistični svet, v katerega vstopa Tris, ni le metafora odraslih, ki najstnike silijo v prilagoditev in žrtvovanje talentov, ampak tudi metafora sodobnega kapitalizma, ki človeku, od katerega terja le en robotski talent, ne pusti, da bi se premaknil.

Don Jon

Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.

Abeceda

Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?

Stotnik Amerika – Zimski vojak

Zimski vojak, neskončni popkorn, kar poka od akcijskih ringelšpilov, turbulentnih pregonov, gikovskih igračk, stripovskih hvalnic svobodi, mežikanja topikam dneva (ameriška brezpilotna letala, globalno prisluškovanje, Kijev kot del Rusije), matinejske predvidljivosti, patriotskih iger in neposredne nevarnosti, ki jo predstavlja ruski bionični “Zimski vojak”, tako da Stotnik Amerika (Chris Evans), superjunaški supervojak z nindžaželvjim superščitom, stripovska transfiguracija Edwarda Snowdna, in njegov marvelski entourage – Črna vdova (Scarlett Johansson), Sokol (Anthony Mackie) in Nick Fury (Samuel L. Jackson) – dobita misijo nemogoče, ki jo je Hollywood vzel tako resno, da je režijo prepustil režiserjema komedij, Robertu Redfordu, ki je kot Kondor anticipiral Stotnika Ameriko (v dobrem in zlu, heh), pa omogočil, da po dolgih letih spet igra v megahitu.

Noe

Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.

Potepuh Tomaž

Potepuh Tomaž izgleda kot francoska verzija filma Gremo mi po svoje, le da se ne dogaja pod Alpami, ampak v gozdu, kjer se izgubi gruča petletnikov.

Tarzan

Ko v afriško džunglo trešči meteorit, vesoljski rudnik najdragocenejših mineralov, lahko plenjenje prepreči le goloroki Tarzan, toda tale motion-capture animacija, sicer tipični evropuding, ki stalno šviga med obema džunglama, afriško in korporativno (Greystoke Energies), je zadnji, ki bi si upal otrokom povedati, da korporativno plenjenje mineralov v Afriki bolj ogroža ljudi kot pa redke živali in da sam Tarzan – “prvi človek” – ni izhodišče ali začetek zgodbe, ampak končni rezultat tega plenjenja (“zadnji človek”).

Edini preživeli

Američanom se že kaki dve stoletji dogaja ista reč – napadejo tujo, eksotično deželo, potem pa se čudijo, ker se domačini branijo. Edini preživeli, posnet po resnični zgodbi, je popolna metafora tega grotesknega imperialističnega patosa.

Grand Budapest hotel

Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-

Želja po hitrosti

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

Mamin sinko

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.