Slika, ki je ni

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.

Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana

Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.

Z Molièrom na kolesu

Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.

Kurir

Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”

Nonstop

11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.

Nimfomanka – 1. del

Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.

Montevideo, se vidimo!

Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!

Bi se gnetli na tej metli

Tale polurna BBC-jeva animacija, ki je bila letos nominirana za Oskarja (v kategoriji kratkometražnih animacij), se steguje proti Davidu in Goljatu (male živali porazijo zmaja), disneyjevski demokraciji (čar timskega dela) in benettonski enakosti (vsi drugačni, vsi enakopravni), za kaj več pa nima srca.

Zimska pripoved

Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.

3 dni za uboj

Kevin Costner izgleda kot Steven Seagal ali pa Dolph Lundgren v tistih cenenih akcijskih filmih, posnetih v Bolgariji, Moldaviji in Gruziji, potemtakem tam, kjer obstaja poceni delovna sila in kjer tuji investitorji ne plačujejo davkov.

300 – Vzpon imperija

Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.

Pompeji

Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.

Krogi

Srbski Krogi, posneti po resnični zgodbi, so presenetljivo tih film o bosanski vojni. Zibljejo se kot toplo nedeljsko popoldne, toda tu in tam sunkovito izbruhnejo – kot Joe Pesci v Dobrih fantih. In potem spet zdrsnejo v nedeljski blues.

Priseljenka

Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa (Marion Cotillard), Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla.

Panika

Na kaj misli ženska, ko vara svojega moža? Za začetek, Vera (Janja Majzelj) opravlja tipični ženski poklic – preživlja se kot medicinska sestra, negovalka ran, jasno, moških. Vsaj tak je podton. Kajti Vera je tudi mati in žena, tipična ujetnica zatohlega, zaležanega, kletkastega, “steklenega” zakona.

Pločevinko

Za razliko od siceršnjih animiranih filmov, ki nas pozivajo, naj ne jemo mesa (živali so žive! živali govorijo! živali so kot ljudje!), nas Pločevinko, animirani poganjek nemške multimedijske franšize (ne pa Čarovnika iz Oza), poziva, naj odpadne materiale recikliramo – junaki so namreč odpadni materiali. In vsi ti odpadni materiali govorijo! Živijo! Kot ljudje! Toda to je srednji vek – kralji, princi, vitezi, zmaji. Ženske pa so le trofeje, obsojene na kuhinjo, le posest in okras tega, ki zmaga na viteškem turnirju. Ta patriarhalni pogled na žensko najdete na smetišču zgodovine, med odpadnim materialom, toda Pločevinko misli, da je treba reciklirati vse odpadne materiale.

Kubanska salsa

Nick Frost je v tandemu s Simonom Peggom garal in garal (Pr konc sveta, Vroča kifeljca, Noč neumnih mrtvecev), da bi si priboril priložnost za solo nastop – in glej, zdaj, ko je uspel, pleše salso. Vau! Ubijaš se, »ponižuješ« se v filmih Edgarja Wrighta, da bi lahko na platno spravil svoj osebni projekt, svoj pravi jaz, svoj statement, potem je pa to film o salsi, še huje, film o debeluhu, ki pleše salso.

Justin Bieber: Believe

Bieber-Man na oder prileti z belimi krili – kot kombinacija angela in supermana. Pričakujte trušč in začnite verjeti, dahne – kot mesija. Fenice vreščijo in blaznijo – kot da so se izkrcali Beatlesi.

Obraz ljubezni

»Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete,« vpraša nekdo Paula Raymonda (Steve Coogan).

Batler

Predstavljajte si Služkinje v Beli hiši, pa dobite Batlerja. Tu imate namreč človeka, ki je bil vedno tam, kjer je bila zgodovina – vedno je prisostvoval velikim dogodkom in velikim odločitvam, vedno je bil zraven velikih zgodovinskih osebnosti.

Varuhi zapuščine

Če bi nacisti med II. svetovno vojno okupirali Ameriko, bi verjetno odnesli Hollywood. Ker jim Amerike ni uspelo okupirati, so jim preostale le evropske umetnine, ki so jih plenili in odnašali s tako vnemo, kot da hočejo ustvariti največji muzej na svetu ali pa za svojega firerja, nesojenega slikarja, zapakirati največje rojstnodnevno darilo.

Neskončna ljubezen

Neskončna ljubezen je predelava Romea in Julije, le da ni posneta po sloviti tragediji Williama Shakespeara, ampak po – nekoč pet minut slavnem – romanu Scotta Spencerja, ki ga je leta 1981 ekraniziral že Franco Zeffirelli.

Vampirska akademija

Če ne bi bilo Harryjev Potterjev, Iger lakote, Somrakov in drugih fantazijskih eposov, ki ciljajo »mlade odrasle« (young adults), to novo – in očitno zelo lukrativno – demografsko skupino, potem bi založništvo crknilo. Vsaj tako se zdi. Hollywood ima na zalogi dovolj specialnih efektov, rimejkov in sequelov, da bi lahko preživel tudi brez YA-fantazij, toda ker dobro vemo, da ni ničesar, od česar Hollywood ne bi hotel živeti, je tu že Vampirska akademija, posneta po prvi izmed šestih YA-fantazij, ki jih je napisala Richelle Mead, nova J. K. Rowling, nova Suzanne Collins, nova Stephenie Meyer, nova Veronica Roth.

Lego film

Ko je George Lucas po megauspešni Vojni zvezd lansiral serijo licenčnih izdelkov, saj veste, akcijskih figuric in podobnih igrač, so mu očitali, da snema filme o igračah. Filme snema zato, da bi lahko prodajal igrače! Igrače prodaja zato, da bi lahko o njih snemal filme! Zdaj bi jim lahko mirno odvrnil: hej, igrača, o kateri ni mogoče posneti filma, sploh ni več igrača! Kaj ne vidite! Poglejte Transformerje. Ali pa Bojno ladjo. Ali pa Lego film, ironično, poskočno, evforično, kinetično, ringelšpilsko digi-stop-motion animacijo, ki pokaže, da je mogoče z legom narediti čisto vse, da je torej z legom mogoče ustvariti vse svetove, nove in stare, pretekle in prihodnje, zahodne in srednje, utopične in distopične. P

Jaz, Frankenstein

»It’s alive,« je od veselja kričal dr. Frankenstein, ko je pošast, ki jo je sestavil iz rezervnih delov (okej, iz mrtvih), oživela, toda Mary Shelley, ki jo vse to popisala (Frankenstein), ni niti slutila, da bo ta pošast preživela in čez 200 let mutirala v Adama (Aaron Eckhart), odrešitelja človeštva, ki se bo vključil v apokaliptični – bolj ali manj digitalni, pirotehničnim katedralski, neogotski – spopad med demoni in angeli, še najbolj podoben kakemu lasvegaškemu tekmovanju bruhalcev ognja, zato bi jo še toliko bolj presenetilo spoznanje (smeh stoletij!), da je napisala le fantazijsko nadaljevanje Highlanderja, Podzemlja, Van Helsinga, Priesta in Nevidnega zla, ki kibicirajo Adamovemu »iskanju višjega smisla«.

Klub zdravja

Ron Woodroof je teksaški kavboj. Fanatični mačo. Non-stop žurer. Party animal. Kralj viskija, seksa in poziranja. Če je treba, se stepe. Po poklicu je sicer električar, toda pogosto zajezdi bika – rodeo je del teksaške kulture. In Ron je teksaški bik. Master of sex! Tik preden zajezdi bika, običajno zajezdi tudi kako bejbo – ali pa dve hkrati. Energije mu ne zmanjka. Neustavljiv je. Neuničljiv. Večen. Vsaj tako verjame.

RoboCop

Iran ima orožje za množično uničevanje, že lep čas vpijejo ameriški desničarji – napadimo Iran! Pod to pretvezo so kakopak napadli Irak. In ja, napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da v resnici nima orožja za množično uničevanje. Če bi ga imel, ga ne bi napadli. Kdo pa še gre v vojno z državo, ki poseduje orožje za množično uničevanje! Toda pri Iranu jim tega »magičnega trenutka« – tiste »točke brez povratka« – ne uspe in ne uspe sestaviti, pa četudi bi se zelo verjetno izkazalo, da tudi Iran nima orožja za množično uničevanje.

12 let suženj

Spomnite se vseh tistih holivudskih zaporniških filmov, v katerih v ječi, običajno kje na ameriškem neogotskem jugu, pristane nedolžen človek, ki potem na lastni koži izkusi vso krutost, ves sadizem in vso nečloveškost tega zaporniškega sistema. Film 12 let suženj, favorit za glavnega Oskarja, izgleda natanko tako.

Mlada in lepa

Če ste videli Adelino življenje, v katerem se francoska najstnica, ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (fant je brez fantazije), prepusti objemu starejše lezbijke, potem ste pripravljeni tudi na film Mlada in lepa, v katerem se francoska najstnica (Marine Vacth), ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (ja, fant je brez fantazije), prepusti objemu prostitucije (ja, za denar se daje dol s tipičnimi klienti), kar je presenetljivo, če pomislite, da prihaja iz dobre, udobne, premožne, niti približno disfunkcionalne družine, a nepresenetljivo, če pomislite, da internet s svojo pornifikacijo in financializacijo vsega ustvarja vtis, da lahko seks pride le v paketu z denarjem (denar pa v paketu s seksom).

Agent Ryan

Jack Ryan, kombinacija analitika in akcijskega junaka, ameriški James Bond, ki so ga liku ustrezno igrali različni zvezdniki, Alec Baldwin (Lov na Rdeči oktober), Harrison Ford (Patriotske igre, Neposredna nevarnost) in Ben Affleck (Vsota vseh strahov), bi rad še nekaj pripomnil, pa ne le zato, ker sta mu Jason Bourne in Ethan Hunt medtem ukradla šov, ampak zato, ker je vojna proti terorju, ki jo je sprožil 11. september, tako široka in tako večna, da je dovolj prostora za vse tri, še toliko bolj, ker skuša ruski tajkun (Kenneth Branagh) z mahinacijami in manipulacijami na Wall Streetu zrušiti ameriško in svetovno ekonomijo (in povzročiti »drugo recesijo«), toda v samem Ryanu (Chris Pine), ekspertu za postsovjetske trge, ki ve, da je denar nova ideologija in da Rusija ni država, ampak korporacija, je dovolj Bonda, Hunta in Bourna, da bo prisiljen za uničevanje svetovne ekonomije še naprej skrbeti Wall Street, ki to itak počne najbolje.