Zelena utopija

V Sloveniji družbe ni več. Kako jo ponovno vzpostaviti? Kako se znebiti skepse do povezane družbe? Kako se znebiti starih vzorcev in starih navad? Kako si ponovno pridobiti občutek za skupnost, skupno dobro in skupno delovanje? Z revolucijo?

Zoran, moj nečak idiot

Dobrih starih italijanskih komedij, v katerih sta Bud Spencer in Terence Hill v saloonih lojzala in mikastila lokalne kavboje, že dolgo ni več, toda če hočete ujeti približek tega, potem si poglejte italijansko-slovensko multi-kulti komedijo Zoran, moj nečak idiot, v kateri saloon zamenja slovenska gostilna, mikastenje metanje pikada, Buda Spencerja bradati, omarasti Paolo (Giuseppe Battiston), Terenca Hilla pa Zoran (Rok Prašnikar), njegov slovenski nečak, le da je bolj kot Hillu podoben Harryju Potterju, ki sreča Buda Corta iz Ashbyjeve klasike Harold in Maude.

Ona

Če bi bila monotonija kraljestvo, potem bi bil Joaquin Phoenix njegov kralj. Kar velja tudi za pasivnost. Phoenix namreč v filmu Ona preigra vse odtenke monotonije – in tudi vse odtenke pasivnosti. Težko je reči, katera jih ima več, toda obe jih imata očitno več kot siva.

Purana na begu

Hollywood se včasih angažira, včasih pa skuša biti celo subverziven, tako da skuša zrušiti kako veliko ameriško institucijo – recimo smrtno kazen. Pred leti ste lahko videli dva filma, ki sta naravnost terjala ukinitev smrtne kazni, saj so v enem – Zadnjem sprehodu – na smrt obsodili Seana Penna, v drugem – Zadnjem plesu – pa Sharon Stone.

Legenda o Herkulu

Ker je bil Herkul antični superjunak, pol Bog in pol človek, mislite, da je tole akcijsko kostumiado navdihnil dobri, stari antični mit o Herkulu. Motite se: navdihnil jo je Snyderjev epos 300 (pa Scottov Gladiator in Singhovi Nesmrtni). Renny Harlin, ki je vedno vse delal na veliko (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč, Krvavi otok), stalno ustavlja sliko, v akcijo pa pošlje kopico mečev, sandalov, trupel in levov, ki so tako leseni kot dialogi in Kellan Lutz, toda njegova Legenda o Herkulu izgleda le kot podaljšana epizoda TV-serije o Spartaku. Sem rekel Spartak? Pozabite: v Spartaku teče vsaj kri, tole pa je kvečjemu za moške, ki na urgenci okrevajo po infarktu. Otroci bodo raje vzeli Spartaka. Harlin pač zlepa ne zamudi priložnosti, da bi Boga spremenil v smet.

47. ronin

Keanu Reeves je v zadnjih letih igral v toliko filmih, ki jih ne bodo pomnili niti kompletisti, kaj šele povsem običajni kolekcionarji in fetišisti, da se zdi, kot da je ostal brez agenta. V filmu 47. ronin igra ronina – samuraja, ki je ostal brez gospodarja.

Neskončna lepota

Si želite, da bi napisali bestseller, od katerega bi lahko potem živeli 40 let – in še dlje, magari do smrti? Ta želja ne bi bila nič posebnega, še manj unikatnega, saj se zdi, da to dandanes moti spanec mnogih, številnih, tako rekoč vseh – kako napisati bestseller, od katerega bo mogoče živeti do smrti? Jepu Gambardellu (Toni Servillo), rimskemu novinarju, se je ta želja izpolnila – pred štiridesetimi leti je napisal roman, od katerega še vedno živi. Pa sploh ni nujno, da si je to želel. Vprašanje je bilo, kaj si želi. In še vedno je vprašanje, kaj si želi.

Ameriške prevare

Ameriške prevare, epos o ameriškem snu, so posnete po resnični zgodbi. Le kako bi bilo lahko drugače? Ameriški sen je pač resnična zgodba – tako kot ameriške prevare. Tako kot Volkovi z Wall Streeta. Kar seveda pomeni, da je ameriški sen maškarada – nihče ni to, kar je. Nihče noče biti to, kar je. Ameriški sen, karnevalski vrtinec lažnih, spolzkih, fluidnih identitet, ki ne čakajo na poštenega najditelja, ampak na dobrega igralca, je poziv: bodi kdorkoli! In za tem mitskim, svilenim, evforičnim, regenerativnim pozivom, ki itak zveni kot božji glas, gredo junaki Ameriških prevar – Irving Rosenfeld (Christian Bale), grandomanski hustler, ki si izmisli veliko »šejkovsko« finančno goljufijo, s katero se skuša prebiti navzgor, njegova ljubica Sydney (Amy Adams), ki je voljna igrati vse »lahke« ženske tega sveta, in Richie DiMaso (Brad-

Paranormalno: Označeni

Če niste gledali prejšnjih štirih delov sage o Paranormalnem, ki nas že nekaj let prepričuje, da ni nič presenetljivejšega in šokantnejšega od banalnosti vsakdanjega življenja (in da ga ni čez prekletstvo prvorojencev), potem je tale, peti – okej, polpeti – del navidez idealen za vključitev, saj vpelje povsem nove like, pa tudi novo lokacijo.

Preteklost

Iranski auteur Asghar Farhadi je v Ločitvi, prvem iranskem dobitniku tujejezičnega Oskarja, popisal dramo moškega in ženske, ki se skušata ločiti. V Iranu so ločitve redke, nezaželene, tako rekoč prepovedane, toda religija in tradicija delujeta ilegalnejše, stresnejše in destruktivnejše od ločitve.

Reševanje gospoda Banksa

Zadnje čase smo videli kar nekaj filmov o snemanju filmskih klasik. Videli smo, kako so nastajali Hitchcockovi filmi, recimo Psiho (Hitchcock) in Ptiči (Dekle). Videli smo, kako je nastajala pornoklasika Globoko grlo (Lovelace). Videli smo celo, kako je nastajal film, ki ga niso nikoli posneli (Argo). Zdaj, v Reševanju gospoda Banksa, pa lahko vidimo, kako je nastajal veliki Disneyjev evergrin Mary Poppins.

Skrivnostno življenje Walterja Mittyja

Walter Mitty (Ben Stiller), space oddity iz slovite Thurberjeve novele (1939), po novem uslužbenec revije Life, ujet v prazni, enolični in neheroični vsakdan (in dobro zavaljeni sindrom moške panike), se prepušča grandomanskemu sanjarjenju, ki ga – po asfaltnem srfanju čez Manhattan – odpelje na odrešilno, katarzično, superjunaško new-age potovanje okrog sveta, toda vse, kar dobimo, so videospotovske razglednice islandskih, grenlandskih in afganistanskih naravnih lepot (oprtanih z idiličnimi, pravljičnimi, povsem nekontroverznimi domorodci in njihovim spevnim »mumfordskim« rockom), kar govori predvsem o tem, da za spremembo življenja – za osvojitev »kvintesence življenja« – potrebuješ ogromno denarja, vsaj toliko, kot so ga potrebovali za snemanje vseh teh eksotičnih naravnih krasot.

Zeleno kolo

Zeleno kolo je prvi savdski film, ki je bil v celoti posnet v Savdski Arabiji – in prvi savdski film, ki ga je posnela ženska, Haifaa Al Monsour. Toda ironično: sama Haifaa Al Monsour je s svojim dejanjem – s tem, da je kot savdska ženska posnela film – naredila radikalnejši in prelomnejši korak kot njena filmska junakinja, 10-letna Wadjda (Waad Mohammed), ki hoče na vsak način dobiti zeleno kolo.

Okus po ljubezni

Indijski Okus po ljubezni, ki ga morate nujno videti, še preden ga Hollywood spremeni v rimejk filma Čaka te pošta, izgleda kot revizija Nevarnih razmerij, Laclosovega romana v pismih, le da pisma – no, bolj pisemca – tu prihajajo v menažki, ki jo na svoje delovno mesto prejema Saajan (Irrfan Khan), že rahlo priletni mumbajski uslužbenec.

Adelino življenje

Adèle (Adèle Exarchopoulos), gimnazijka iz delavske družine, in Emma (Léa Seydoux), boemska študentka iz buržoazne družine, se srečata v gejevskem klubu. Emma ne skriva, da je lezbijka, Adèle – adolescentski remiks Marivauxove Marianne (Mariannino življenje), Pabstove Lulu (Pandorina skrinjica) in Sjömanove Lene (Radovedna sem) – pa je zadnja, ki bi jo to motilo.

Sprehod z dinozavri

Problem Sprehoda z dinozavri je v tem, da misli, da je Jurski park. Ponosno nam razkazuje state-of-the-art dinozavre, kot da je to nekaj, česar še nismo videli. Sprehod z dinozavri je navdušen nad svojimi dinozavri – in to je vse.

Jurij in pogumni vitezi

Tale španska animacija – Pogumna za dečke – kar poka od nostalgije po svetu, v katerem ljudje še niso potrebovali odvetnikov, ampak so vse spore rešili sami, pač viteško, mano a mano. Najlepše punce so dobili najpogumnejši. To, da so bili najpogumnejši prav najbogatejši, je bilo kakopak zgolj naključje.

Oblačno z mesnimi kroglicami 2

V tejle divji, hiperaktivni, burleskni animaciji po zaslugi genialnega Flinta in njegovega stroja za izdelovanje kulinaričnih padavin vse izgleda kot hrana – ja, tudi ljudje. In ni ga čez mutantski, neorganski hamburger, ki preganja ljudi in jih hoče pojesti. Sporočilo je jasno: ljudje, sicer preveč odvisni od hrane, so na tem, da postanejo hrana.

Jebeš novice

Tole nadaljevanje je tako kot original – Anchorman (2004) – pompozni all-star vrtiljak skečev, tračev, gagov, absurdov, lunatičnih situacij, nesmislov, retro odbitosti in zelo slabih pričesk (osemdeseta pač), le da Ron Burgundy (Will Ferrell), najslabši in najbolj idiotski brkati TV voditelj na svetu (izraz clueless je bil verjetno izmišljen zanj), tokrat pristane na povsem novi »globalni« TV mreži, ki novice povsem prilagodi potrebam in željam ljudstva, kar pomeni, da jih prelevi v nenovice, antinovice, postnovice, poliesterski vudu infantilnosti (top vagine vseh časov), senzacionalizma (nesreče) in trapaste spontanosti (kričanje), kot da je dolgčas največji problem na svetu.

Sovražnik pred vrati

Jamesa Franca dandanes najdete povsod, obenem pa je povsem nepredvidljiv – nikoli ne veste, v katerem filmu ga boste zagledali. Zdaj igra čarovnika iz Oza. Zdaj Hugha Hefnerja. Zdaj Allena Ginsberga. Zdaj Faulknerjevega Darla Bundrena. Zdaj dredastega Aliena. In zdaj Jamesa Franca, ki doživi konec sveta. Lani ste ga lahko videli v kakih desetih filmih.

Ugrabljeni

Ugrabljeni je film, ki govori iz trebuha kapitalizma – pritajeno, skeleče, nervozno, s stisnjenimi zobmi, v ritmu solz, ki jih črviči zgodnja zmrzal. Ko dve proletarski deklici, prijateljici, belka in črnka, nenadoma izgineta, se svet spremeni le za njune starše, predvsem za besnega, agoničnega, eksplozivnega očeta belke, ki ga igra Hugh Jackman – in za lokalnega detektiva (Jake Gyllenhaal), asocialnega profija, ki hitro najde kombi, s katerim naj bi odpeljali deklici, toda šoferja, mentalno zaostalega fanta, je prisiljen izpustiti, kar je za Jackmana slaba in dobra novica.

Volk z Wall Streeta

Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega opusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.

Ko letijo vrane

Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.

Vesoljski pirat kapetan Harlock

Ko so v globoki prihodnosti začeli kolonizirati vesolje, je vesoljska populacija narasla na 500 milijard. Ko potrošijo vse naravne vire, se hočejo vrniti na Zemljo, toda gajska koalicija, ki menedžira vojno in mir, pa tudi vso to distopijo, in ki ji igro kvari le še pirat Harlock, mistični borec za svobodo, poejevski emo, vrnitev na Zemljo prepove. Harlock je japonski anime, digitalni motion-capture, zato pozabite na govoreče pse. Na govoreče holograme pač ne. Kar pa naj vas nikar ne ustavi: tudi v igranih filmih je vse najboljše – spektakularna mesta, goreče vesoljske ladje, strašne bitke, akcijski ringelšpili – digitalno ustvarjeno. Kot bi rekel Harlock: kamorkoli gremo, ne bo nič drugače.

Inukovo potovanje

Če bi se zdajle – po malem peš in po malem s pasjo vprego – zaprašili čez Grenlandijo, verjetno ne bi imeli ravno občutka, da je bil tamkajšnji večni led pripravljen na vas, da vas je čakal in pričakoval ali nemara že kar klical ali celo prepoznal, kar pa ne velja za Inuka (Gaaba Petersen), 16-letnega Inuita, ki ga grenlandski led – po predolgem, travmatičnem, zastrašujočem bivanju v »civilizaciji«, v kateri je doživel vse njene motnje (odtujenost, nasilje, revščino, alkoholizem, avtoritarnost, disfunkcionalno družino, sirotišnico ipd.) – pokliče in prepozna, pa tudi sprejme, kot izgubljenega sina, kot pustolovca in lovca, toda Inukovo potovanje – grenlandski film! – nam svoja, sicer precej šolska sporočila (vrnitev k naravi, negativnost »civilizacije«, pozitivnost tradicije, uničevanje matere-narave, alias klimatske spremembe ipd.) vbija s pretrdo in preveč moralistično roko, ki preveč zakriva razgled na ves tisti spektakularni zen ledene puščave.

Vse je izgubljeno

Robert Redford sedi. Spi. Se brije. Bere. Je konzerve. Pije viski. Pospravlja. Čisti kabino. Maši luknje. Žaga. Zlaga radio. Lepi telefon. Gleda zemljevid. Računa. In to potem ponavlja. Znova in znova. Vsak dan. Med dnevi ni razlike. Včasih sije sonce. Včasih pada dež. Premika se. A nikamor ne pride. In seveda, stalno pošilja signal SOS. Toda nihče ga ne sliši. Nikjer ni nikogar. Ne, ni konec sveta. Le konec kopnega.

Dostavljalec

Če ste zadnja leta brali zgodbe o vseh tistih moških, ki so v semenske banke donirali večje količine sperme, čez čas pa ugotovili, da so očetje trume otrok, ki jih ne bodo nikoli videli in spoznali (eden izmed teh veleočetov je celo devičnik!), potem si zlahka predstavljate, kako je nastala tale komedija, v kateri David Wozniak (Vince Vaughn), tipični ameriški slehernik, junaški donator sperme, ugotovi, da je koncipiral 533 otrok: ja, avtorji tega filma so brali iste zgodbe kot vi, le da so jim dodali twist – ti otroci hočejo zdaj svojega očeta spoznati.

Ledeno kraljestvo

Če so kateri filmi priložnostni, potem so to Disneyjeve animacije, tale – Ledeno kraljestvo, remiks Hansa Christiana Andersena in broadwayskega mjuzikla – še posebej, saj v njej naletite na jelenčke, snežake, fjorde in podobno božično kramo, razstreseno med like, ki zelo spominjajo na like iz Lepotice in zveri, Aladina in Pocahontas, potemtakem iz časa Disneyjevega velikega revivala, kar seveda pomeni, da Disney tule – v tejle pravljici o dveh princesah, ki hočeta biti to, kar sta, ne pa to, kar od njih terjajo patriarhalni klišeji iz 19. stoletja – ne odkriva ali pa ponuja ničesar novega (princesa Merida, junakinja Pixarjeve Pogumne, je šla v feminizmu vendarle precej dlje), ampak le staro “čarobnost” lepi na “čarobnost” sodobnega superjunaškega popa, ki mu – tako kot starejši princesi – paranoralne in telekinetične sposobnosti, recimo ustvarjanje ledenih atrakcij, niso nič tujega.

Philomena

Film Sestre Magdalenke nam je pred nekaj leti pokazal, kakšnim zlorabam, kakšnemu terorju in kakšnemu suženjstvu so bila podvržena dekleta v irskem katoliškem samostanu, dokumentarec Vsega hudega nas reši pa nam je pokazal, da se lahko katoliški duhovnik, ki ima v Ameriki za sabo množico pedofilskih zlorab in posilstev otrok, umakne na Irsko, kjer potem živi mirno in varno, kot da se ni nič zgodilo, kar govori o politični, kulturni in socialni vsemogočnosti irske katoliške cerkve, ki jo izkusi tudi Philomena Lee, naivna irska najstnica.

Hobit – Smaugova pušča

Gospodar prstanov je bil trilogija – v treh delih nam je povedal zgodbo treh romanov. Tudi Hobit je trilogija, toda v treh delih nam pripoveduje zgodbo enega samega romana, kar ni ravno enostavno, če pomislite, da mora vsak del vendarle izgledati tako narativno kompaktno, tako kinetično, tako epsko in tako mogočno, kot da je posnet po svojem romanu.