Llewyn Davis

Če berete biografije ameriških dylanesknih glasbenikov, potem hitro ugotovite, skozi kaj vse so morali iti, da bi uspeli: pristati so morali v New Yorku, posvojiti so morali kulturo Greenwich Villaga, nastopati so morali v malih, zanikrnih, oguljenih, zaležanih barih, klubih in kafetarijah, imeti so morali bogat glas in dobre, atraktivne, folk-trubadurske štikle z živim smislom za tragično občutje sveta, biti so morali iskreni, melanholični, peripatetični, odisejski in brezdomni, a nadarjeni, prepuščeni sami sebi in svoji lakoti, spati so morali zdaj tu, zdaj tam, spijazniti so se morali z izhodiščno bedo, emocionalno zimo in slepimi ulicami, živeti so morali le za svojo umetnost, svojih vizij niso smeli kompromitirati, po malem so morali biti asocialni in mizantropski, tudi nezaupljivi, nagnjeni k intimni nestalnosti in romantični nevezanosti, zatajiti so morali bližnje, svoje emocije so morali hraniti za svoje balade, ne pa za druge ljudi.

Izgubljen, da najden

Izgubljen, da najden je film o Slovencih, ki jih begajo sanje, toda to niso Slovenci, kakršne srečate v filmih, ki so del slovenskega nacionalnega programa, ampak regionalni Slovenci – če hočejo priti v film, ga morajo sami financirati. Jasno, sami ga morajo tudi napisati, posneti, režirati in odigrati, magari povsem monotono, tako da potem vsi skupaj zvenijo enako monotono, ko skušajo biti komični in ko skušajo biti tragični.

Halimina pot

Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.

Odvisniki od seksa

Odvisnost od seksa najdete le v komedijah, parodijah in farsah – tako je najbolj varno. In tako ničesar ne tvegate. Že sam žanr namreč premelje problem – in ga tudi odpravi, še preden bi bil lahko sploh zastavljen. V politično korektni družbi so problemi, kot je odvisnost od seksa, prebavljivi in sprejemljivi le v komedijah.

Konec je tu

James Franco igra Jamesa Franca. Ja, samega sebe. In ker se že ravno vseli v novo holivudsko palačo, na vselitveni žur povabi svoje prijatelje, filmske zvezdnike – Setha Rogena, Jaya Baruchela, Jonaha Hilla, Craiga Robinsona, Dannyja McBrida, Michaela Cero, Emmo Watson, Rihanno in tako dalje. Ja, vsi igrajo sami sebe. Tudi Rihanna. Toda vselitveni žur je tudi izselitveni žur, kajti človeštvo doleti sodni dan, konec sveta.

Svinjarija

James McAvoy je običajno good guy. Tokrat, v Svinjariji, pa je svinja. Anticasting že dolgo ni bil tako briljanten. McAvoy igra namreč škotskega detektiva Robertsona, umazanega, pokvarjenega, izrojenega policaja, neutrudnega urbanega ekstremista, ki izgleda kot reboot Harveyja Keitela iz Ferrarovega Pokvarjenega poročnika.

Igre lakote: Kruto maščevanje

Če ste gledali prve Igre lakote, potem veste, da je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), lokostrelska najstnica, zmagala v gladiatorskem resničnostnem šovu (“Igre lakote”), s katerim oblast hrani družbene elite (1%) in v katerem se mali ljudje, predstavniki zatiranega, suženjskega, odvečnega prebivalstva (99%), pobijajo med sabo, toda v futurističnem panoptičnem svetu, ki ga vodijo predsednik Snow (Donald Sutherland), igričar Plutarh (Philip Seymour Hoffman) in TV voditelj Caesar (Stanley Tucci), ni boja za preživetje nikoli konec, zato Katniss zdaj, v Krutem maščevanju, pošljejo v novo igro, novo areno, okej, na novo polje smrti, kjer jo čakajo krvavi dež, smrtonosna megla, morilske opice, cunamiji in ljudje, ki hočejo preživeti.

Jelenček Niko 2

Jelenček Niko 2 je finski odgovor na Levjega kralja. Mali Niko – jelenček, se razume – govori kot Simba, skače kot Simba, beži kot Simba, žaluje kot Simba. Za razliko od Simbe pa tudi leti. Ne brez razloga: ker je njegov oče del Božičkovih zračnih sil, je pač tudi sam hotel postati letalo, leteči jelen, ali bolje rečeno, jelen z Božičkovo hitrostjo.

Legende v Vegasu

Film Legende v Vegasu je neškodljiv. Ali bolje rečeno: neškodljiv je tako, kot rečemo, da so neškodljivi ostareli popevkarji, ki na terasah hotelov upokojence zabavajo s priredbami evergrinov, vmes pa pripovedujejo šale, s kakršnimi vdovci zapeljujejo vdove in ob kakršnih bi publika Prekrokane noči zaspala.

Veliki mojster

Veliki mojster, epopejska, elegična, stilizirana, z dežjem in nočjo in fujem – oh, in nezgrešljivim artizmom Yuena Wooja Pinga – koreografirana biografija Ip Mana (Tony Leung), karizmatičnega mojstra borilnih veščin, ki je v tridesetih letih – na Kitajskem – nasledil velikega mojstra Gonga Yutiana in potem – v Hongkongu – mojstril tudi Bruca Leeja, sporoča: ko postaneš legenda in mit (a la Ip Man), praktično vse izgubiš. Individualnost, občutek za skupnost, bližnje, otroke, ljubezen, dom, domovino, življenje.

Vlažne cone

Če ste videli Trainspotting, potem se spomnite tistega stranišča, v katerega se zateče škotski džanki, ki dobi drisko. Na stranišču sicer piše “Najslabše stranišče na Škotskem”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu. Na stranišču, v katerega se na začetku Vlažnih con zateče Helen (Carla Juri), nemška najstnica, bi lahko pisalo “Najslabše stranišče v Nemčiji”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu.

Spopad na plesišču

Vsi živijo na račun Amerike. Američani res nimajo sreče. Izumijo nekaj velikega, potem pa jim to takoj drugi ukradejo. Vsaj tako pravi Spopad na plesišču.

Enderjeva igra

Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.

Svetovalec

Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.

Thor: Svet teme

Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.

Nesramni dedi

Predstavljajte si Borata, le da ni Kazahstanec, ampak Američan. In predstavljajte si, da ni mlad, ampak zelo star. In predstavljajte si, da ga ne igra Sacha Baron Cohen, ampak Johnny Knoxville, gospod Jackass, alias Nesramni dedi.

Dirka življenja

Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.

Gremo mi po svoje 2

Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.

Peta veja oblasti

Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani tudi portal za mladino in otroke, kjer lahko mladina in otroci preberejo: “Po ustavi je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri veje. Prva je zakonodajna oblast, ki jo pri nas izvršuje državni zbor. Druga veja je sodna oblast, v sklopu katere deluje sistem sodišč z ustavnim sodiščem na čelu.

Naslednji ste vi

Za bogataše ni dobro, da živijo na samem. Ni več varno. To napako naredi bogataška družina, ki se zbere v precej osamljeni vili – oče in mati, njuni trije sinovi in hči ter njihovi partnerji. Vsi so veseli tega vrha, no, napeto veseli, toda še preden dobro nazdravijo svoji blaginji in požvenkljajo z nakitom, že enega izmed njih prestreli puščica – naravnost skozi glavo. In še preden začnejo dobro kričati na pomoč, jim skrivnostni napadalci – maskirani in anonimni, se razume – že zabrusijo: Vi ste naslednji! Telefoni ne delajo, do avta ne morejo, sosedje so mrtvi, države, ki bi jih magično rešila (in njihovo neizogibno izgubo podružbila), pa ni, tako da jim preostane le boj za golo preživetje, toda padajo kot muhe – film Naslednji ste vi, fino dopolnilo Koče v gozdu, je invazijski slasher, ki pokaže, da bogataši v resnici sploh niso tako konkurenčni, kot mislijo, in da pošast, ki jo zabava ubijanje, tli v njih samih.

Carrie

Gus Van Sant je pred leti posnel dobesedni rimejk Hitchcockovega Psiha – rimejkiral je vsak kader posebej, le da v barvah. Carrie izgleda podobno: kot skoraj dobesedni rimejk De Palmove Carrie. V barvah.

Kapitan Phillips

Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.

Načrt za pobeg

V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.

Otožna Jasmine

Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.

Mačeta ubija

Mačeta ubija, manična kombinacija absurdne zgodbe (Mehiko lahko korupcije in kartelov odreši le ameriški jedrski shock & awe), absurdnih situacij (napol gole Rambete kar kličejo po mačeti Dannyja Treja), absurdnih likvidacij (smrt je le gag), absurdnih likov (morilskega Kameleona igra kopica igralcev, z Lady Gaga vred), absurdnih anticastingov (Charlie Sheen kot ameriški predsednik, Mel Gibson kot blofeldski megaloman z vesoljsko postajo) in absurdne estetike (spraskan film), je meksploatacijska imitacija dobrih starih B-filmov, ki so z manično absurdnostjo kompenzirali in prikrivali svoj nizki budžet, obenem pa kar klicali po Filmu, da te kap.

Jimmy P.

Georges Devereux, francoski antropolog in psihoanalitik, je pred mnogimi leti famozno popisal svoje seanse z Jimmyjem Picardom, Indijancem (Blackfoot), sicer veteranom II. svetovne vojne, ki so mu vojne rane povzročale hude napade tesnobe in slepote, Arnaud Desplechin pa zdaj te prelomne terapevtske seanse, ki jih leta 1948 v vojaški bolnišnici (Topeka, Kansas) preigravata energični Mathieu Amalric (Devereux) in stoični Benicio del Toro (Jimmy), spodvije v epos klinične distanciranosti in emocionalne zadržanosti, ki iz nevroz in halucinacij Indijanca, že praktično obosojenega na Let nad kukavičjim gnezdom, zlagoma – ob usedlinah freudovskega Ojdipa – izlušči tudi nepredelane smeti ameriške mitologije, rasizma, asimilacijske represije, evangelijske divjine in vesternov Johna Forda, kar je verjetno namig, da je nezavedno strukturirano kot film, ultimativni faustovski »skupni jezik«, ki ga tako christophwaltzevsko išče Devereux.

Ponarejevalec

Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.

Gravitacija

Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.

Jaz, baraba 2

Gruja (Steve Carell), nekdanjega zlobneža št. 1, ki se s svojimi posvojenkami prepusti kičastemu predmestnemu življenju, vpokličejo, da bi zlomil novega zlobneža št. 1 (magnet je njegov WMD), kar pa je le priložnost, da se Jaz, baraba 2 prelevi v animirano predadolescentsko imitacijo holivudskih superjunaških ringelšpilov, ki pa so itak le animacije, tako iritantne kot Grujevi hiperaktivni dominions.

Kaj ko bi živeli vsi skupaj

V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.