Malavita

Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).

Samo bog odpušča

Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.

Diana

Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.

Duh leta ‘45

Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?

Čefurji raus!

Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.

Drzna igra

S trdim delom ne prideš nikamor. Vsi hazardirajo. Vsakič, ko tvegaš, hazardiraš. Nihče ne igra zastonj. Tako nekako pripoveduje Richie Furst (Justin Timberlake), podjetni in narcisoidni študent, ki na univerzi Princeton vodi spletni hazard. Vse mu je jasno. Prepričan je, da ne more zgrešiti in izgubiti. Toda ko hazardiraš, nikoli ne veš, kdaj si tarča – in natanko to se zgodi Furstu: sistem ga nategne in ogoljufa.

Abeceda seksa

Če zmiksate Ameriško pito, Superhudo, Film 43 in Pri pujsu, dobite Abecedo seksa, le da izguba devištva tu ne muči kakega hormonskega fanta, ampak punco.

Priklicano zlo

Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.

Hannah Arendt

11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.

Avioni

Top Gun.

Riddick

Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.

Skozi čas

Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.

Kronike podzemlja: Mesto kosti

Ko gledate Kronike podzemlja, imate občutek, da gledate parodijo Somraka, toda le za kratek čas, saj se takoj spomnite, da je pravzaprav že sam Somrak izgledal kot parodija, no, samoparodija. Tokrat smeh komaj zadržuje Clary (Lily Collins), najstnica, ki nima le magične moči, ampak je tudi pripadnica tajne »angelske« rase, ki človeštvo varuje pred Demoni. Kje so zombiji, ko jih najbolj potrebujemo!

Več kot med

Čebele širom sveta izginjajo. Pa kaj, saj so le čebele! Saj so le jebeni insekti! Toda morali bi jih videti – v velikem planu. Dokumentarec Več kot med je namreč sublimni close-up čebel. In čebele izgledajo tako fantastično, tako fascinantno, tako karizmatično in tako telegenično, kot da so rojene za film – nenadoma vam je vsake izmed njih žal.

2 na muhi

Tale komični, kameradski film pregona, poln buddy-buddy patosa, ležerne atmosfere in replik iz druge roke, ima toliko obratov, ovinkov, obvozov in tudi slepih ulic, da bi jih lahko razčlenila in pojasnila le kaka večsezonska TV-serija, toda če ste videli Hopperjevo Vroče mesto, potem lažje razumete, zakaj Denzel Washington in Mark Wahlberg, mala kriminalca, na eni strani ulice naredita cirkus, da bi lahko na drugi strani ulice oropala banko. Film 2 na muhi je tako generičen, da je še sreča, da Washington in Wahlberg nimata tistih superjunaških krink, kar pa ne pomeni, da nista pod krinko – v resnici nista kriminalca, ampak tajna agenta. Le da tega ne vesta.

jOBS

Steve Jobs je znal prodajati iProdukte – tu mu ni nihče segel niti do pasu. Bil je mojster prezentacije, Oskar Schindler digitalne dobe. Drugi so delali, on je zapeljeval – in zapeljal tako rekoč ves svet. Toda jOBS, njegova biografija, ni iFilm. Niti ni Socialno omrežje. Daleč od tega.

Razredni sovražnik

»Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.« To dijakom novomeške gimnazije sporoči Robert Zupan, profesor nemščine, ki je zadnji, od katerega bi to hoteli slišati. Zupan, ki ga igra Igor Samomor, neskončen v svoji zadržanosti, neprebojnosti in neberljivosti, je na gimnazijo prišel malo prej, da bi nadomestil profesorico, ki odide na porodniško, toda dijaki ga kmalu razglasijo za nacija – ker z njimi govori nemško, ker z njimi govori zviška (in to v nemščini!), ker se jim zdi, da je nemščina le sredstvo, s katerim jih skuša kontrolirati in zatreti, ker hoče red, disciplino in spoštovanje, ker vzbuja strah in nelagodje, ker jim vsiljuje Thomasa Manna in ker kar sami od sebe vstanejo, ko stopi v razred. Zupan je Razredni sovražnik. In ko Sabina naredi samomor, se jim zdi, da imajo dovolj razlogov za krik: Ti si kriv za njeno smrt! Naci!

V hiši

Poletje je mimo. Gospod Germain (Fabrice Luchini), profesor književnosti na neki francoski gimnaziji, je ravno preštudiral Schopenhauerja, zato še toliko bolj skeptično zre v novo šolsko leto. Prvi eseji, ki jih spišejo njegovi dijaki, ga le še dodatno potrejo. In verjetno bi ga ubili, če med njimi ne bi bilo eseja, ki ga je napisal Claude (Ernst Umhauer). To je talent, si misli Germain, ki začne Clauda trepljati, zalagati s knjigami in vzpodbujati, naj nadaljuje.

Pred polnočjo

Potovanje skozi čas je mogoče. Leta 1995 sta se na vlaku spoznala Jesse (Ethan Hawke) in Celine (Julie Delpy), lenobni, plašni Američan in odločna, pretenciozna Francozinja, oba pri dvajsetih, in sklenila, da noč – njegovo zadnjo noč v Evropi – preživita skupaj. Dunaj je tako postal poligon njune bežne, naključne, turistične, konverzacijske romance. Ko med ogledovanjem Dunaja od besed prehajata k besedam, je vprašanje le: kdaj bosta od besed prešla k dejanjem, od diplomacije k seksu? Toda bolj ko se bliža zora, bolj se zdi, da skušata le prešteti in našteti vse besede, ki so prišle med besede in dejanja. Toliko besed, pa tako malo časa. Besede so bitke s časom. Zato toliko govorita. In ko pride zora, se zdi, da od besed k dejanjem nista prešla, ker so besede boljši seks od seksa, bolj podobne dejanju kot samo dejanje. Potem se razideta.

Adria Blues

Nekje v scenariju tega filma morda celo je film, toda v tem, kar vidite, ga ni. Začne se z velikim planom računalnika, nadaljuje pa ob morju, kjer ni niti enega samega Primorca. Vsi govorijo ljubljansko. Kakšno naključje! So se pa res našli!

Turbo

Turbo je animirana reimaginacija slovitega Zenonovega paradoksa o Ahilu in želvi, ki tekmujeta v teku – Ahil da želvi gentlemansko nekaj metrov prednosti, toda želve potem ne more nikoli dohiteti, ker mora vedno priti do točke, do katere je želva že prišla. Stalno namreč prihaja le do točk, ki jih je želva že zapustila, teh točk pa je neskončno veliko.

One Direction: To smo mi

Morgan Spurlock je pred slabimi desetimi leti posnel dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je za en mesec podvrgel McDieti, kar pomeni, da je jedel le McHrano.

Smrt v ledu

Nicolas Cage igra Jacka Halcomba, policijskega detektiva z Aljaske. Detektiva ne igra prvič – in verjetno tudi ne zadnjič. Ker pa je počasen – no, upočasnjen – tip igralca, se zdi vedno povsem neverjetno, da bo odkril in prijel morilca, ki ga išče.

Kick-Ass 2

Stripovski filmi – filmi o superjunakih – temeljijo na predpostavki, da pravna država ne obstaja, da je pravosodje le lakaj politike in korporacij, da je zakonodaja preveč liberalna in permisivna, da za elite ne velja in tako dalje.

Mi smo Millerjevi

Ko gledate komedijo Mi smo Millerjevi, si rečete, aha, že razumem, zakaj gangsterji – spomnite se le Botra, Sopranovih in kar jih je še – tako častijo družino in družinske vrednote, zakaj se tako oklepajo družine, zakaj jim, kot radi poudarijo, družina pomeni največ, celo vse, in zakaj jim je družina nekaj svetega.

Dvojina

Dvojina je film o dveh puncah, ki obtičita v Ljubljani. Ena je Danka, druga Slovenka. Eni je ime Iben (Mia Jexen), drugi Nina (Nina Rakovec). Iben pripotuje v Ljubljano, Nina hoče iz Ljubljane odpotovati. Potovanje Danke se končuje, pot Slovenke se začenja. Obe imata strašni skrivnosti.

Upokojeni, oboroženi, nevarni 2

To je film, v katerem se skriješ za mizo, pa te toča krogel, hkrati izstreljenih iz kopice high-tech šmajserjev, ne zadene, v katerem imaš na rokah lisice, pa kljub temu brez problema pobiješ trumo high-tech komandosov, v katerem te profiji najslavnejših svetovnih tajnih služb tisočkrat zgrešijo, v katerem ljudje hlinijo, da so mrtvi, ker hočejo videti solze žalujočih ostalih, v katerem pobiješ kopico ljudi, narediš ogromno gospodarsko škodo in svet rešiš pred atomsko apokalipso, a mediji tega ne zaznajo, in v katerem je Bruce Willis obdan s trumo zvezdnikov (John Malkovich, Mary-Louise Parker, Catherine Zeta-Jones, Lee Byung-hun, Anthony Hopkins, Helen Mirren, Brian Cox), pa to ne spremeni vtisa, da so hoteli posneti le film, ki bo še slabši od zadnje epizode Die Hard, prav tako postavljene v Moskvo, kjer vsi skupaj zamudijo priložnost, da bi umrli, kar bi bilo vsaj katarzično.

Elizij

Elizij je stomilijonski levičarski film, distopični sci-fi, v katerem ljudstvo živi na umazani, onesnaženi, prenaseljeni, opustošeni, obubožani, kaotični, suženjski, babilonski, staljeni, slumovski low-tech Zemlji, elita pa v Nebesih, na masivni vesoljski postaji Elizij, v nirvanski gated community, v kateri ni revščine, brezposelnosti in kriminala, imigrantov in bolnih – vse bolezni in socialne hibe so odpravili. Elita – nova čista rasa, 1%, izpolnitev nacističnih fantazij (da o izpolnjenih fantazijah Ayn Rand niti ne govorim) – je tu ujela vzvišenost, svobodo in nesmrtnost. Bogastvo, vir večne regeneracije, dela čudeže.

Moje življenje z Liberacejem

Kar nastane v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu. Liberace je nastal v Las Vegasu. Bil je lasvegaški produkt, lasvegaški projekt, lasvegaški fenomen. Toda ni ostal v Las Vegasu, pa četudi je bil vse življenje baziran v Las Vegasu – Amerika ga je posvojila. Lahko bi rekli tudi nasprotno: Liberace je posvojil Ameriko. Prelevil jo je v svojega fana.

Smrkci 2

Nevarnosti, ki v Smrkcih 2 prežijo na svet, so klasične, da ne rečem bondovske, tako rekoč blofeldske (zlobni Gargamel skuša s pomočjo magične »esence« in najnovejše tablice zavladati svetu), toda zasenčijo jih emocionalni, že skoraj ojdipski prepadi, v katere padajo veseljaški Smrkci (obeh spolov), ko skušajo preseči tradicionalno pojmovanje očetovstva, kar bi bilo morda celo intrigantno, če se ne bi vse skupaj že kar takoj prelevilo v cmeravo, lenobno, duhamorno, antihumorno telenovelo za otroke, ki je tako slaba pretveza za film, kot je Pariz slaba pretveza za sequel.