Še enkrat, Camille

Camille (Noémie Lvovsky), falirana igralka (no, bolj statistka), se je pri šestnajstih zaljubila v sošolca Erica.

R.I.P.D. – urad za pokojnike

Maji so sicer napovedali, da bo konec sveta leta 2012, toda Hollywood očitno misli, da so se zmotili in da je bil konec sveta letos. Obešenjaški sci-fi R.I.P.D. alias Urad za pokojnike, posnet po stripu, namreč tako kot številni letošnji holivudski filmi napoveduje konec sveta.

Bling Ring

Bling Ring je film, ob katerem se bodo neoliberalci zgrozili – tu imate namreč skupino losangeleških mladincev in mladink, ki so prepričani, da so upravičeni do istih reči kot bogataši. In da bi bil udarec še hujši: prepričani so, da so upravičeni do njihovih reči. Ja, natanko do reči teh bogatašev.

Byzantium

V malo obmorsko mesto, tako tipično za Jordanove »irske« filme (Igra solz, Čudež), se priklatita dve dekleti, Eleanor (Saoirse Ronan), še najstnica, in malce starejša Clara (Gemma Arterton). Verjetno prijateljici, si rečete. Ali pa sestri. No, morda sta mati in hči, kajti stari sta 200 let – in 200 let je ravno dovolj dolga doba, da ljudje drug drugemu postanejo vse. Še posebej če niso več živi – in če obenem še niso mrtvi. Eleanor in Clara sta vampirki.

Zakon molka

Če Mono Lizo pogledate pod določenim kotom, zagledate obraz Roberta Redforda. Skrivnost Mone Lize je prav Redford, ki je gledalca vedno lovil na svojo mistiko, na svojo zagonetnost, s čimer ga je vedno znova silil v vprašanje: kdo je Robert Redford? Zato je bil Redford tudi ultimativni Gatsby. Kdo je Gatsby?

Tabu

Ime ji je Aurora (Laura Soveral). Aurora je Portugalka. Že v letih. Loteva se je demenca, pa tudi paranoja. Zdravje ji peša. Počasi odmira, odpada, razpada, propada. Toda še vedno hazardira. Kompulzivno. To ji je v krvi in karakterju. In ker izgublja moč in prisebnost, potrebuje pomoč.

Wolverine

Gotovo veste, da lahko vampirja pokončaš le tako, da mu skozi srce zabiješ kol, in da lahko volkodlaka pokončaš le s srebrno kroglo. Wolverine, drugi del franšize, ki so jo naplavili Možje X, pa nas prepričuje, da lahko mutantske zlikovce pokončaš le tako, da jih vržeš v prepad. V poštev pridejo prepadi vseh vrst – nebotičniki, globoki jaški ipd. Ker pa Wolverina (Hugh Jackman), krempljastega mutanta čistega srca, ki hlepi po umrljivosti, pošljejo v Tokio, mesto nebotične urbanosti, lahko metanje v prepad prelevi v koncept, kar pa je še dobro, če pomislite, da bi nas lahko mučil tudi s konceptom harakirija, ki jemlje čas. Wolverinu se na srečo mudi, zato mutante meče v hude jame, toda to izgleda tako patetično in utrudljivo, kot če bi veliki Arni tisti svoj »To imej za ločitev« dahnil čisto po vsakem obračunu. Večnost ni le prekletstvo, ampak tudi dolgčas.

Odrasli 2

Jutro. Adam Sandler in žena se ravno zbujata. Ko si pomaneta oči, v grozi ugotovita, da pred njima stoji jelen. Kaj hudiča počne v najini sobi jelen? Točno, prišel je, da ju poščije. Kar se takoj zatem tudi zgodi. In jelenov zlati tuš je najboljša – in vnaprejšnja – recenzija tele zadušljive komedije, v kateri šofer šolskega avtobusa stoka, da ga je žena že po treh tednih pustila, ker ga je dobila z banano v riti. Ne, ne, dobesedno – banano je jedel z ritjo. Ostali rigajo, prdijo, bruhajo, serjejo, drkajo. V poljubnem vrstnem redu. Rapsodija spontanosti. Moški se igrajo, ženske pa so doma, kjer čakajo na obletnice poroke in ogrlice, ki pridejo v plenici – namesto dreka. Spet dobesedno. Kot drek namreč izgleda čokolada. Ameriško predmestje pač. Raj. Film, ki smrdi.

Očiščenje

Očiščenje je film o noči, ki je rešila Ameriko. Če bi jo posnemali tudi drugod po svetu, bi rešili svet. Konec bi bilo revščine, konec bi bilo anemične gospodarske rasti, konec bi bilo brezposelnosti, konec bi bilo kriminala, konec bi bilo prenaseljenosti in konec bi bilo podnebnih sprememb.

Pr’ konc sveta

Gary King (Simon Pegg), rojeni luzer, zbobna svoje nekdanje prijatelje (Nick Frost, Eddie Marsan, Martin Freeman & Paddy Considine), ki so v življenju uspeli, in jim oznani: krenili bomo po poteh spominov in tovarištva! Odšli bomo v vukojebino, v kateri smo odraščali, in obšli vse pube! Turneja! Ob puba do puba! Zlata milja! Spet bomo mladi in svobodni! Vse bo tako kot nekoč!

Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta

Tadu, ki je hotel postati globalni pustolovec in globinski arheolog, iskalec izgubljenih zakladov, se sanje spričo čudnih okoliščin izpolnijo, kar pa bo potešilo le otroke, ki so še premajhni, da bi dojeli globino Lova za izgubljenim zakladom. Tad je Indy, le da se ne boji kač, ampak mumij. Za strah pred kačami bi moral vendarle imeti malce burnejše, da ne rečem freudovske sanje.

Duhovnikovi otroci

Imajo duhovniki otroke? Absolutno. Koliko jih imajo? Ogromno. Odvisno pač od tega, koliko žensk prepričajo, da ne uporabljajo kontracepcije in da ne splavijo, pa četudi gre za njihovo življenje.

Napad na belo hišo

Če boste padli v dvorano, v kateri vrtijo Napad na Belo hišo, boste takoj odšli, misleč, da ste to pred kratkim že videli. Ali bolje rečeno: mislili boste, da gledate Padec Olimpa, v katerem Belo hišo okupirajo teroristi.

Otroci Sarajeva

V Bosni je vojne že davno konec, toda 23-letna Rahima (Marija Pikić), ki se preživlja kot kuhinjska pomočnica v elitni restavraciji, in njen 14-letni brat Nedim (Ismir Gagula), mali upornik, ki bi lahko svojo odtujenost prelevil v računalniško igrico, sta še vedno z vseh strani zasmehovana, šikanirana in izobčena – ker sta vojni siroti. Kar je seveda ironično, tako rekoč absurdno, toda Aida Begić noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela.

Drzni par

Sandra Bullock potrebuje veliko pomoči, da bi izgledala kot Sandra Bullock. V Drznem paru potrebuje Melisso McCarthy. Če ste videli Dekliščino, tretjo Prekrokano noč ali pa Tatici identitete (da o TV-seriji Mike & Molly niti ne govorim), potem veste, da je Melissa McCarthy nova holivudska debeluška. Hollywood ni nor na debeluške, to vemo – kakega silnega rešpekta do debelušk ni nikoli kazal.

Dej mi, no!

Če ste gledali srbski Klip, potem ste videli, kako se 14-letna Jasna prelevi v digitalno Lolito in hardcore kraljico šolskega stranišča, da bi pritegnila pozornost največjega frajerja v regiji – in meje njene regije so le meje pustega beograjskega blokovskega naselja. Sporočilo je jasno: res hudo je, če si star 14 let in živiš v beograjskem blokovskem naselju. Norveški film Dej mi, no! pa sporoča, da je še huje, če si star 15 let in živiš v Skoddeheimenu. Skoddeheimen, popolna norveška vukojebina, z Beogradom ne more tekmovati v številu blokov (tu v resnici sploh ni blokov), v količini puščobe pač. Skoddeheimen je namreč tako zakoten, tako dolgočasen, tako neperspektiven in tako odrezan od sveta, da ga tisti, ki v njem odraščajo, razumejo kot žalitev – in kot prekletstvo.

Okus maščevanja

Očitno so si rekli: vzemi režiserja, ki je posnel originalno Dekle z zmajskim tatujem, in originalno dekle z zmajskim tatujem, Noomi Rapace, pa ne moreš zgrešiti! O, pač – Okus maščevanja je dokaz, da lahko kolosalno zgrešiš, pa četudi res malce spominja na Dekle z zmajskim tatujem. Na žalost.

Preden umrem

Če bi Carey Mulligan slučajno na hitro umrla, bi jo lahko v biografiji igrala Dakota Fanning, ki je v filmu Preden umrem tako bledična in tako eterična, kot da bi prišla iz Somraka, toda bledična in eterična ni brez razloga – umira namreč za tisto redko boleznijo, za katero je v Ljubezenski zgodbi umirala Ali MacGraw.

Klip

Če zna kdo zadnje čase s filmi pritegniti pozornost, potem so to Srbi. Ste videli Srbski film? Pa Življenje in smrt porno bande? Ja, oba sta bila srbska, in ja, oba sta pritegnila pozornost, toda v svojem pritegovanju pozornosti sta šla tako daleč, da sta bila v številnih deželah neprikazljiva, prepovedana.

Osamljeni jezdec

Osamljeni jezdec, alias Lone Ranger, je Superman divjega zahoda. Ali pa Batman divjega zahoda. Kakor hočete. Superjunak divjega zahoda. Nima sicer superjunaških sposobnosti, toda ima masko. Zakaj? Verjetno zato, ker človek z masko izgleda strašnejše kot brez maske. Indijanci so se maskirali, s čimer so belcem naganjali strah v kosti. Gotovo se spomnite bitke pri Malem Velikem rogu, kjer se je Custerjeva konjenica udarila z indijansko armado. Ja, vsi ameriški vojaki so junaško padli v boju. Od prvega do zadnjega.

Pošasti z univerze

Brez panike, tu je že vnaprej jasno, da obe pošasti, omarasti, gorilasti Sully (John Goodman) in rahlo strahopetni, enooki Mike (Billy Crystal), ki se preživljata z otroškimi kriki (bu!), na koncu preživita, pa ne toliko zato, ker gre za animirani film, ampak zato, ker gre za predvidljivo predzgodbo – in ne nepredvidljivo nadaljevanje – Pošasti iz omare, Pixarjeve klasike, ki je bila tako lucidna, inventivna, subverzivna in originalna, kot je njena predzgodba nelucidna, neinventivna, nesubverzivna in neoriginalna, saj se iz unikatnega monsterlandskega miljeja, v katerem je bilo vse mogoče (in tudi je bilo), preseli v povsem generični, upehani, zdrsani milje študentskih fars, v katerem Sully (rojeni strašilec) in Mike (priučeni strašilec), rivalska bruca na Monsters University, doživljata le to, kar so doživljali junaki študentskih »gavnarskih« fars (bratovščine, kulizem, snobizem, žurke, tekmovanja ipd.), recimo Nore hiše ali pa, še bolje, Maščevanja piflarjev, ki se mu Pošasti z univerze tako široko priklonijo, kot da kanijo pixarizirati tudi vsa tri njegova nadaljevanja in še Harryja Potterja za povrhu, kar pa bi bilo povsem v skladu z moralo te burleskne animacije, ki sporoča, da lahko skupaj dosežemo več kot vsak zase.

Otrok iz zgornjega nadstropja

Bi radi videli film o spodletelosti kapitalizma? Potem si poglejte Otroka iz zgornjega nadstropja, ki pokaže kruto sliko razredne vertikale, ali bolje rečeno – sliko švicarskega razrednega prepada. Bogati živijo zgoraj, v elitnem smučarskem središču, v rajski idili, razkošju in sijaju, revni pa spodaj, v dehidrirani sivini, v revni in razpadajoči dolini. Oba svetova, zgornji (1%) in spodnji (99%), sta ostro ločena. Simonu (Kacey Mottet Klein), 12-letnemu fantu iz doline, tako ne preostane drugega, kot da krade bogatim in daje revnim (= sebi). To, da je že pri teh letih poln tatinskih, žeparskih in vlomilskih trikov, pove vse o perspektivnosti razreda, ki mu pripada, in neprebojnosti razrednega prepada. Zgoraj so večne počitnice, spodaj pa je večni boj za preživetje.

Nerodna tajnica

Kaj je bil nekoč – recimo leta 1958 – znak modernosti? Kaj je bil tedaj znak, da se je družba dokončno in nepovratno modernizirala? To, da so lahko ženske delale celo kot tajnice!

Pripravnika

Pripravnika je komedija o vojni med digitalnimi domorodci in digitalnimi priseljenci – med tistimi, ki so v IT narojeni, in onimi, ki se skušajo vanj priseliti.

Opomba

Da je tale lucidni izraelski film izgubil tujejezičnega Oskarja v boju z iransko Ločitvijo (kar so iranske oblasti takoj napihnile), je več kot ironično, če pomislite, da gre tudi v Opombi, komediji nelagodja, za tekmo, toda ne internacionalno, ampak nacionalno, pač za tiho, hladno, mučno rivalstvo med dvema talmudskima učenjakoma, med asocialnim, zadrtim, pedantnim profesorjem (Shlomo Bar-Aba), ki mu veliki met v talmudskih študijah ne uspe in ne uspe, tako da ostane le opomba v delih drugih talmudistov, in njegovim sinom (Lior Ashkenazi), ki ve, da ti lahko pravi akademski preboj – priznanje, če že ravno hočete – zagotovijo mediji in žarometi (obsedenost je premalo), kar sina in očeta prelevi v Mozarta in Salierija, le da je tu melodrama še hujša, ker je edina nagrada za drugo mesto, ki jo ponujajo odnosi med očeti in sinovi, tista, ki jo je ponudil že Sofoklejev Kralj Ojdip, prvi veliki teater absurda, tako krut kot Stara zaveza.

Svetovna vojna Z

Zombiji, ki so do zdaj hreščali na nizkem budžetu, so končno mutirali v poletni popkorn – blockbuster. Svetovna vojna Z je stala 200 milijonov dolarjev, tisti Z v naslovu pomeni zombiji, izraz Svetovna vojna pa nakazuje, da zombiji preplavijo ves svet. Od Philadelhie do Slovenije.

Jekleni mož

Superman je superjunak, stripovski lik. Toda v resnici je zunajzemeljsko bitje. Rodil se je na Kriptonu. Kje leži Kripton? V zelo, zelo oddaljeni galaksiji? V paralelnem svetu? V srednjem, avatarskem svetu? V Matrici? Ne, ampak v Sveti deželi.

Terezina krivda

Hočete videti še eno Ano Karenino? Še eno gospo Bovary? Še eno satenasto žensko, ki trpi v zlati kletki bogastva? Še eno svileno žensko, ki svoje bogato, razkošno, brezskrbno, privilegirano življenje čuti kot katastrofo, ujetništvo, stres, agonijo in tiranijo?

Najboljša ponudba

Virgil Oldman, ki ga igra Geoffrey Rush, ni ravno Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, ampak bolj Melvin Udall, ki ga je v filmu Bolje ne bo nikoli igral Jack Nicholson: zapet, sterilen, orokavičen, fobičen, aroganten, le da ima še manj smisla za humor, toda več smisla za art.

Mojstri iluzij

Če vzamete Soderberghov film Oceanovih 11, v katerem skupina specialistov oropa Las Vegas, Nolanovo Skrivnostno sled, v kateri skušata dva iluzionista drug drugega impresionirati in potolči z ultimativnimi magičnimi triki, Flederjevo Pobeglo poroto, v kateri fant in dekle »ugrabita« poroto, ki »sodi« neki orožarski korporaciji, in dobro, staro Karlsonovo črno kriminalko Kansas City Confidential, v kateri skrivnostni, maskirani moški za potrebe »velikega« ropa rekrutira tri male gangsterje, dobite lahkotno, poskočno, farsično kriminalko Mojstri iluzij, v kateri skrivnostni, maskirani moški rekrutira štiri ulične iluzioniste, rokohitrca (Jesse Eisenberg), mentalista (Woody Harrelson), eskapistko (Isla Fisher) in žeparja (Dave Franco), alias »Štiri jezdece«, ki potem v Las Vegasu – ne sprašujte! – s pomočjo kompleksnih »copperfieldskih« iluzionizmov oropajo (francosko!) banko in zavarovalnico, denar pa potem robinhoodsko razdelijo med žrtve banke in zavarovalnice, toda ko se jim prilepijo FBI (Mark Ruffalo), Interpol (Mélanie Laurent) in demistifikator iluzionionističnih trikov (Morgan Freeman), je to priložnost za adrenalinizacijo iluzij, ki pa ne pičijo kot Želo, tako da kar drži replika, ki jo slišimo v filmu: »The closer you look, the less you see.«