Izhod

Se še spomnite vstajnikov? Če se jih, potem se gotovo spomnite tudi njihovega poziva političnim elitam, naj odstopijo. Niso odstopile. A po drugi strani: le zakaj bi odstopile? Vstajniki so delali v rokavicah. Politične elite pa se ljudi z rokavicami ne bojijo. Toda Izhod, ki ga je posnel Dejan Babošek, avtor številnih videospotov, si rokavice sname. Ali bolje rečeno: Izhod ima izhod. Rešitev. Magični recept gre takole: zavzemi banko, vzemi talce, političnim elitam pa zagrozi – če takoj in nepreklicno ne odstopite, bom pobil vse talce! In pri tem kriči, kot da si zmešan – in kot da resno misliš. Oblast se najbolj boji prav ropa s sporočilom.

Skrivnostni varuhi gozda

Studio Blue Sky, ki je ustvaril Ledene dobe, nas tokrat – z vsem dolžnim ekološkim spoštovanjem – potopi med Skrivnostne varuhe gozda, mikroskopsko majhna gozdna bitja, ki bi bila lahko Smrkci, če ne bi izgledala kot humanoidno jesensko listje, toda ko med njih pade na lepem pomanjšana deklica, je to lepa priložnost, da odigrajo svoje najljubše prizore iz Avatarja in komedije Ljubica, pomanjšal sem otroke, pa četudi pri tem nekateri izmed njih potegnejo tudi na Jabbo the Hutta iz Vojne zvezd in marsovske kreature iz filma Mars napada, kar le še dodatno poudari sporočilo te rutinsko magične animacije – vsi smo povezani. Tudi vsi filmi, se razume. Pa Beyoncé, Amanda Seyfried, Christolph Waltz in Colin Farrell.

Sprejemci

V času, ko vsi napadajo korupcijo, klientelizem, nepotizem in konflikte interesov, jih Hollywood glorificira, toda ne zato, ker bi vedel, kaj počne, ampak zato, ker se mu zdi, da je to nujno za zgodbo, ker skuša biti torej prepričljivejši in ker skuša priti v naša srca.

Čas po Zemlji

Čas po Zemlji je še en film, v katerem se človeštvo po apokaliptičnem koncu sveta preseli na oddaljeni planet (»Zemlja je bila raj, dokler je nismo uničili«), potemtakem še en film, v katerem ne izvemo, kako se je človeštvu – no, delčku človeštva, ki govori angleško – uspelo preseliti na tako oddaljen planet. Prav tako ne izvemo, kako to, da lahko ljudje v vesolju povsem normalno dihajo, brez kisikovih bomb ali česa takega.

Prekrokana noč 3

Pazite: idiotski Alan (Zach Galifianakis), eden izmed štirih prijateljev, ki so se v prejšnjih dveh Prekrokanih nočeh orgiastično sproščali v Las Vegasu in Bangkoku, se pelje po avtocesti – na prikolici ima naloženo žirafo, pravo, živo, zoološko-afriško žirafo, ki stoji in se razgleduje, dokler Alan s polno hitrostjo ne pripelje do ostrega, betonskega mostu, ki je prenizek. Bum! In žirafi odbije glavo. To bo sprožilo salve smeha.

Submarino

Slovenski film leta! Pa niti ni slovenski, ampak danski. Dva brata, še otroka, čuvata svojega bratca, še dojenčka. Mati je bolj ali manj odsotna, predvsem pa zapita, razsuta in zblojena – jasno, razsuta in zblojena je od alkohola. Med njo in otroci je zid. Toda tudi brata, ki čuvata bratca, pijeta, si nazdravljata in omagata. Dojenček medtem umre.

Balkanska bojevnica

Balkanska bojevnica, ki je slovenski naslov dobila po prosluli aferi Balkanski bojevnik, izgleda kot populistična francoska verzija britanske farse Reševanje vdove Grace, v kateri se upokojenka, ki ji mož zapusti le dolgove, oprime prekupčevanja s travo (najprej nerodno in potem zelo profesionalno), česar se – ja, najprej zelo nerodno in potem zelo profesionalno – oprime tudi ostarela, ošabna, rasistična Paulette (Bernadette Lafont), ko ji mož zapusti le dolgove in ko ji rubežniki zaplenijo vse premičnine. Film sporoča dvoje: prvič, siva ekonomija je boljša od realne, črna pa od sive, in drugič, dolgovi, ki jih ustvarja moški ego, odplačujejo ženske, v dobrem in zlu. Toda resnica te farse je precej banalnejša: ko se rasisti oprimejo kriminala, najbolj ustrezajo svojemu pojmu.

Ustavljen na poti

V času, ko je smrt iz filmov izginila ali pa postala tako irealna, da celo v filmih, v katerih povsem očitno umre veliko ljudi (Hitri in mrtvi 6), mrtvih sploh ne vidimo več, deluje nemški Ustavljen na poti šokantno, že kar srhljivo, saj ne prikazuje le zadnjih mesecev v življenju moškega (Milan Pescel), ki je na hitro dobil fatalno diagnozo (neozdravljivi tumor), ampak njegovo umiranje prelevi v morbidni tematski park, tako rekoč obdukcijo še živega, jeznega in napetega, vse bolj blodnega, razpadajočega in agoničnega, vse manj živega fana Nirvane, ki se oklepa iPhona, kot da bi verjel vsaj v posmrtno življenje svojih posnetkov, če že ob hrapavem pogledu nase ne more verjeti v svoj sladki poslej.

Nekaj je v zraku

Nekaj je v zraku bi bil lahko film o vseslovenski vstaji in slovenskih vstajnikih, če se ne bi dogajal v Franciji, ne danes, v času kriznih revolucij, vstaj in protestov, ampak leta 1971, tri leta po veliki majski revoluciji (Après mai), tri leta po magičnem letu ’68, na katerega se skušajo prilepiti gimnazijci, Gilles (Clément Métayer), njegova punca Christine (Lola Créton) ter njuni sošolci in prijatelji, ki se prebujajo v seks, droge, rokenrol in kapitalizem.

Arbitraža

Hollywood je po izbruhu krize posnel kar nekaj intrigantnih filmov o elitnem odstotku (Margin Call, Company Men), o arogantnih plutokratih, gospodarjih financ, ki – za Gordonom Gekkom, antijunakom Stonovega Wall Streeta – ponavljajo »Pohlep je dober« in ki potem nenadoma, sunkovito, nepričakovano izgubijo tla pod nogami, tako da se spogledajo s prepišnim socialnim dnom, do katerega so prej kazali le prezir.

Zvezdne steze: V temo

V temo, novo nadaljevanje Zvezdnih stez, je ravno dovolj spektakularno, zgoščeno, nasičeno, divje in hiperaktivno, da se ne sprašujete, kako ljudje dihajo v vesolju. A po drugi strani, Zvezdne steze so tu že toliko časa, da se to nihče več ne sprašuje.

Hipnotizer

Policisti v stockholmski telovadnici najdejo zaklanega profesorja, toda ko pridejo k njemu domov, ugotovijo, da je nekdo poklal tudi njegovo družino. Dobra novica: njegov sin Josef je preživel, kar pomeni, da imajo pričo umora. Slaba novica: sin je v komi, tako da si z njim ne morejo pomagati. Inšpektor (Tobias Zilliacus), ki hoče priti morilcu do dna, se obrne na hipnotizerja (Mikael Persbrandt), ki naj bi se pogovoril z Josefovim nezavednim (in ki je pred leti sklenil, da ne bo več nikogar hipnotiziral), toda skrivnostni morilec je zadnji, ki bi hotel, da ga z gnojnico polije tip, ki ima tudi sam družinske probleme.

Hitri in drzni 6

Na slovenskih cestah je zadnje čase veliko mrtvih. Zdaj jih bo še več. V deželo so namreč spet prišli Hitri in drzni. Že šestič, ne zadnjič. Da so Hitri in drzni pri nas zelo popularni (in da so bili vsi po vrsti pri nas orjaški hiti, no, turbohiti), ne preseneča. Slovenija je pač turbo dežela, dežela dirkačev, ki v dirkaških ekshibicijah Hitrih in drznih – Toretta (Vin Diesel), O’Connerja (Paul Walker) in fetišističnih bejb – zlahka prepoznajo svoje lastne ekshibicije.

Ali-ali

Če imaš miš, psa in očeta, je malo verjetno, da umrejo vsi trije hkrati, zato moraš dobiti le mrtvo miš in mrtvega psa, pa bo oče preživel. Tako razmišlja nizozemska deklica (Pippa Allen), ki po veri, da s svojimi obešenjaškimi fantazijami rešuje očeta, baziranega v Afganistanu, še najbolj spominja na onega fantiča iz Spielbergovega Cesarstva sonca.

Plesalka v senci

Plesalka v senci, posneta po romanu Toma Bradbyja, bi bila povsem lokalna stvar, tako rekoč lokalni film, zanimiv le za lokalno skupnost, v kateri se je to, kar popisuje, zgodilo, če ne bi šlo za terorizem (Belfast, IRA), ki da filmu – v tej dobi terorja – takoj težo, pospešek in urgentnost, toda tudi s to sicer aktualno temo bi lahko film še vedno ostal le lokalna stvar, ki prihaja z nekontroverzno zamudo, če James Marsh, avtor oskarjevskega dokumentarca Človek na žici, te intrigantne »lokalne« zgodbe o Colette McVeigh (Andrea Riseborough), ženski v rdečem, omahljivi teroristki (londonski metro je zanjo too much), materi-hčerki-sestri, ki jo britanska tajna služba MI5 (Clive Owen) z izsiljevanjem – v nasprotnem primeru te bomo zaprli, zato svojega sina ne boš več videla! – prelevi v svojo agentko, izdajalskega »krta« v svoji lastni družini (mati, dva brata), osumljeni terorizma (celica!), ne bi oblil z zono moreče, moraste, morbidne atmosfere, ki tli kot ledena, vsevidna sumničavost v filmu Kotlar, krojač, vojak, vohun in ki je Colettin precizni, a strašni alter ego, forenzično zrcalo njene napetosti, tesnobe, treme in zadihanosti, odmev bitja njenega srca, njene igre solz in njenega suhega nelagodja v izdaji, drhtenje suspenza, ki se kot sluz sprime s Colette in ki tako enkrat za spremembo res postane meso.

Stranski učinki

Frazo »zdravje financ« dobro poznate. Tu je že vse od začetka finančne in gospodarske krize, ki je načela tudi »zdravje ljudi«, kar vas pripelje do vprašanja: kaj je bilo prej načeto, zdravje financ ali zdravje ljudi? Kdo je prej zbolel, finance ali ljudje?

Vaje v objemu

Metod Pevec malce spominja na Camerona Crowa: svoje junake ima vedno zelo rad. Vse. Do njih je zelo materinski, saj ne pusti, da bi se jim zgodilo kaj hudega, obenem pa je do njih tudi zelo očetovski, saj ne pusti, da bi šli predaleč. V Pevčevih filmih je zato dovoljeno vse, kar je znano, varno, sprejemljivo in nekontroverzno, prepovedano pa vse, kar bi motilo okus mamic, ki imajo male otroke, tako da ne morejo gledati »groznih« stvari.

Veliki Gatsby

Baz Luhrmann – Michael Bay romanc – bi celo Tolstojevo Ano Karenino prelevil v Romea in Julijo, zato ne čudi, da je v Romea in Julijo prelevil Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja.

Velika poroka

Če ste gledali Fordovo Poštno kočijo, potem se gotovo spomnite Indijancev, ki se divje podijo za poštno kočijo – kričijo in streljajo, streljajo in streljajo. Ja, streljajo na vse – razen na konje, ki vlečejo poštno kočijo. Tu se vprašate: zakaj ne ustrelijo teh konjev? Če bi jih, bi poštna kočija obstala. Na to vprašanje je odgovoril že sam John Ford: »Če bi Indijanci ustrelili konje, ne bi bilo filma!« Kar nas pripelje do Velike poroke, kataloške farse, v kateri se Robert De Niro in Diane Keaton, ki sta že ločena, pretvarjata, da sta še vedno poročena. Kar ni le absurdno, ampak idiotsko: zakaj to počneta? Saj jima ne bi bilo treba? Toda če tega ne bi počela, ne bi bilo filma. To je edini razlog za obstoj tega sitkomskega all-star rimejka francoskega hita: obstaja le zato, da ne bi neobstajal. Če seveda odštejete zelo prisiljeno dejstvo, da »srečo« hlinita zato, da bi impresionirala zelo pobožno biološko mater svojega kolumbijskega posvojenca. Ime ji je Madonna.

Klic v sili

Brad Anderson je pred leti Christiana Bala prepričal, da je za vlogo v trilerju The Machinist tako shujšal, da je izgledal kot totalni anoreksik. Zdaj, nekaj trilerjev kasneje, pa se lahko ponaša le še s tem, da je Abigail Breslin prepričal, da je tretjino Klica v sili preždela v modrčku, preostanek pa v prtljažniku avtomobila, v katerega jo stlači psihopatski ugrabitelj, ki ima kompleks Buffalo Billa iz filma Ko jagenjčki obmolknejo. Halle Berry, telefonistka v klicnem centru, ki ravno potrebuje katarzično odrešitev, jo skuša rešiti, toda na svojo roko (policija je preveč pasivna, neučinkovita, nesposobna ipd.), kar pomeni, da se njene napake množijo s hitrostjo njenih close-upov, ki pa so tam zato, da bi prikrili, da je Klic v sili le imitacija Cortésovega Pokopanega.

Dvigni

Kaj je ameriški sen? Če vprašate Michaela Baya, avtorja Podlih fantov, Armagedona, Pearl Harborja in Transformerjev, potem je ameriški sen nekaj, v kar naj bi se stekalo vse najboljše, steka pa se vse najslabše – rasizem, homofobija, ksenofobija, nestrpnost vseh vrst, seksizem, antisemitizem, verski fundamentalizem, pohlep, steroidni narcizem, obsedenost s slavo, primitivizem, mizantropija, mentalni striptiz, infantilizem, lahkovernost, vulgarni humor, logika ekscesa, življenje po podobi avtomobilske reklame.

Zlobni mrtveci

Sam Raimi je rekel, da je dal Fedeju Alvarezu, urugvajskemu debitantu, pri rimejku svojega kultnega šokerja Zlobni mrtveci (1981) povsem proste roke. Rečem lahko le: proste roke je dal pravemu človeku.

Iron Man 3

Iron Man 3 je Smrtonosno orožje s superjunaškim oklepom, ki se sam – kot magnet – prilepi na telo. Iron Man 3 je Zadnji skavt s kozmičnim teroristom, ki mu je ime Mandarin (Ben Kingsley), toda povsem lahko bi mu bilo ime tudi Osama bin Mandarin (»Hočeš prazno življenje ali smiselno smrt?«).

Holy Motors

Leos Carax, francoski pop anarhist in kultni auteur (Boy Meets Girl, Nečista kri), ni filma posnel že vse tja od kontroverzne Pole X, ki je vključevala tudi hardcore felacijo, potemtakem že 13 let. Kar seveda pomeni, da je spet nedolžen. Ker filma ni posnel že 13 let, se spet lahko počuti kot debitant, ki si prvenec v glavi vrti leta in leta, ga premleva, premetava, dopolnjuje, pili, perfekcionira. V svoji glavi ga posname, še preden ga posname.

Film, da te kap 5

Kaj se vam zdi bolj trapasto: to, da Charlie Sheen in Lindsay Lohan spočneta tri otroke, ali to, da se Film, da te kap 5 potem – ko te tri otroke, ki izginejo, posvojita Ashley Tisdale in Simon Rex – prelevi v parodijo Paranormalnega?

Razglasitev vojne

Če ste kdaj videli film Lorenzo’s Oil, ki ga je pred leti posnel George Miller (ja, avtor Pobesnelih Maksov), potem se gotovo spomnite, s kakšno bojno vnemo sta se Nick Nolte in Susan Sarandon lotila reševanja svojega fatalno bolnega sina.

Zambezija

Animirane filme danes delajo povsod, širom sveta, tudi v najbolj eksotičnih deželah, toda na koncu vsi ti animirani filmi izgledajo kot holivudske produkcije – po malem Disneyjeve, po malem Pixarjeve in po malem DreamWorksove. In če rečemo, da se »na koncu« zvedejo na holivudski skupni imenovalec, jih precenimo.

Zavetje

Zavetje se začne kot triler, toda kot slab triler: ko ženska, ki beži (ne vemo, zakaj beži), sede na avtobus, ki odpelje, ni več dosegljiva. Ne moreš je več dobiti. Ne moreš za njo. Pa četudi si policaj, FBI ali pa njen pedantni mož, izrezan iz filma V postelji s sovražnikom. Avtobus je pač zapik. Ko se pred tvojimi očmi odpelje z avtobusom, postane neizsledljiva. Nerealistično? Totalno.

Čudežu naproti

Neil, ki ga igra Ben Affleck, je Američan, ki v Evropi spozna Marino (Olga Kurylenko), ločenko z 10-letno hčerko. Odpelje ju v Ameriko, nekam v ruralno Oklahomo, toda tako kot se Marina slabo vklaplja v Neilov svet, se Neil slabo vklaplja v Marininega. Marina je imigrantka, ki odkriva Novi svet (Ameriko), zato je njena odiseja – njen »Oklahoma Rush« – metafora mučeniške izkušnje prvih kolonistov Amerike (strah pred neznanim, občutek krivde ipd.), toda bolj ko se njun odnos krha, bolj postaja jasno, da je tudi Neil le imigrant – ne imigrant v Ameriki, ampak imigrant v tem svetu. Ali natančneje: imigrant v času.

Pozaba

Tom Cruise je spet Jack, toda na srečo ne Jack Reacher, ampak Jack Harper. Če sploh je Jack, kaj šele Jack Harper. Njegova identiteta je namreč tako spolzka, kot so spolzki njegovi spomini. In njegovi spomini so tako spolzki, kot so bili spolzki spomini Arnolda Schwarzeneggerja – alias Douglasa Quaida – v Popolnem spominu, le da ljudje v Pozabi ne zbežijo na Mars, ampak na Titan, največjo izmed Saturnovih lun.