Ljubimci nad oblaki

Španija je v krizi, tako da le še cepeta na mestu, po malem pa že tudi strmoglavlja, vlada je nemočna in brez idej, ljudstvo je pasivno, paralizirano, uspavano, zapeljano. Pedro Almodóvar je to agonijo Španije – na svoj kričeč, kičast način – prevedel v karnevalsko verzijo filma katastrofe.

Samo veter

Ko je Madžarsko leta 2008 zgrabila kriza, so madžarski ekstremisti takoj našli krivce za krizo – Rome. Njih in njihove otroke so zasuli s svincem in molotovkami. Benedek Fliegauf ujame mučno, strašno, res nelagodno tesnobo romske družine, ki nikoli ne ve: so tisti čudni poki, šumi in šelestenja, ki jih slišijo okrog svoje hiše, znak, da so zdaj na vrsto prišli tudi oni, ali pa je samo veter? Upajo sicer, da so to le zvoki narave, toda zvoki družbe, ki so jim stalno izpostavljeni (rasistične psovke, šikaniranje, maltretiranje, odrivanje, grožnje, poniževanje, revščina ipd.), jim dajejo malo upanja, da bodo dan preživeli, še toliko bolj, ker so neznanci nedavno sadistično pobili sosednjo romsko družino. Romi – mati (Katalin Toldi) in dva otroka (Gyöngyi Landvai & Lajos Sarkany), vsi neprofesionalni igralci – skušajo živeti čim bolj vsakdanje, kot da ni nič, toda Fliegaufov lakonični minimalizem, slog danske Dogme (ročna kamera, naravna svetloba, naravni zvoki), nam daje vedeti, da gledamo skupnost, ki je – zaradi ledenega, brutalnega, sistemskega rasizma – stalno na vrsti. Zvoki narave zanjo niso več ločljivi od zvokov družbe.

Ne

Predstavljajte si, da živite v grobi diktaturi. Ljudje izginjajo, ječe pa so polne disidentov, ki jih mučijo, zlorabljajo in streljajo – teror. Dodajte še cenzuro. Nobene svobode. Nobenega veselja. Nobene sreče. Le kdo bi hotel živeti v taki državi? Ven pa ne morete. Lahko le pobegnete, če vas med poskusom bega ne likvidirajo. Toda potem se zgodi nekaj neverjetnega: diktator razpiše plebiscit! Ali natančneje: razpiše ljudsko glasovanje o zaupnici! Tisti, ki ste za to, da diktator ostane na oblasti, obkrožite DA, tisti, ki ste za to, da oblast izgubi, pa obkrožite NE! Je to mogoče? Nemogoče! Tega ne bi storil noben diktator! O, pač – natanko to je leta 1988 – po petnajstih letih diktature – storil čilski diktator Augusto Pinochet.

Duša

Zunajzemeljska bitja, ki hočejo mir, demokracijo in strpnost, osvojijo Zemljo, se polastijo ljudi in jim ukradejo identiteto, tako da vsako telo dobi novo dušo. In ker vsi ljudje dobijo novo dušo, isto dušo, na Zemlji zavladajo večni mir, prijateljstvo, bratstvo in konsenz (konec vojn, nasilja, revščine), saj vsi ljudje mislijo in čutijo isto.

G.I. Joe: Maščevanje

G.I. Joe: Maščevanje, ki izgleda kot ena sama dolga ekspozicija, je zadnji film, od katerega bi pričakovali, da bodo enovrstičnice res trajale eno vrstico. Tu ni časa, da bi enovrstičnice trajale celo vrstico – ko se namreč sproži akcija, kar se itak dogaja ves čas, leti iz vseh smeri in v vse smeri (rafali, rakete, eksplozije, katane, spidermanski nindža-fuji ipd.), tako da tudi kadri ne trajajo dlje kot enozložnice, včasih niti dlje kot interpunkcije.

Padec Olimpa

Najprej smo te dni izvedeli, da je severnokorejska vojska v popolni bojni pripravljenosti. Potem pa smo izvedeli, da je v vojnem stanju – da je torej tik pred napovedjo vojne Južni Koreji. In ne le Južni Koreji, ampak vsem zunanjim sovražnikom, ki dišijo po kapitalizmu. Kar ni mala stvar, če pomislite, da ima Severna Koreja 10-milijonsko vojsko in nuklearno orožje. Toda vsi so takoj rekli, da Kim Džong Un ne misli resno. Da hoče le malce mednarodne pozornosti – vrgli mu bomo kos mesa, pa bo dal mir! Rekli pa so tudi, da hoče Kim s tem rožljanjem le impresionirati svoje ljudstvo: najprej bo ropotal in grozil z apokalipso in jedrskim dežjem, potem pa bo na lepem oznanil, da je rešil mir – in ljudstvo ga bo slavilo kot heroja.

Srečen za umret

Slovenski filmski center je nedavno sofinanciral hrvaški film Nočne ladje, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko. Zdaj so Hrvati uslugo vrnili in sofinancirali slovenski film Srečen za umret, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko.

Prvo leto po poroki

Prvo leto po poroki je romantična komedija, ki se začne s poroko. Ona je Nat (Rose Byrne), on je Josh (Rafe Spall). Kdo ali kaj sta, je nepomembno, ker je pomembneje to, da nenadoma ugotovita, da se sploh ne poznata.

Polnih 21

Farsa Polnih 21 je pri nas – v času, ko v Kolosejih in Planetih nič zares ne gre – presenetljivo dobro gledana, kar pa ne čudi: zdi se, kot da je ustvarjena za deželo stereotipov, nestrpnosti in sovražnega govora.

Krudovi

Krudovi niso Pixar, ampak Dreamworks. In ker smo že ravno pri Dreamworksu: Krudovi niso Kung Fu Panda, kaj šele Shrek, ampak le animirana verzija Kremenčkovih. Ata Krud, mama Krud, tašča Krud, hčerka Krud, sin Krud. Živijo sami – v svoji dolgočasni, enolični, kamniti jami. Sami so svoje pleme, svoja nacija in svoja država. Ker živijo v kameni dobi, od njih ne pričakujemo, da bodo govorili, ker pač ljudje – okej, praljudje, neandertalci – tedaj še niso govorili, toda Krudovi – namesto da bi slikali po stenah – govorijo. In ob tem kar gorijo.

Kauwboy

Ken Loach, danes steber velikih filmskih festivalov, dobitnik Zlate palme in slavljeni, tako rekoč panteonski auteur, je nekoč, ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo mlad in ko so Evropo stresale podobne vibracije kot danes, posnel sublimni film o 15-letnem dečku iz rudarskega yorkširskega sluma, ki najde ptičje gnezdo, iz katerega odnese mladiča, ki ga potem prelevi v svojega ljubljenca, prijatelja in učenca. Imenuje ga Kes. In tako je naslov tudi temu kultnemu filmu, sicer Loachevemu prvencu.

Jack, morilec velikanov

Jack, morilec velikanov, dokaj rutinski, pregovorno predvidljivi 200-milijonski fantazijski epos, izgleda kot sanremski štikel: najprej uvodno recitiranje, pa melodični refren, spet malce recitiranja, pa melodični refren, še malce recitiranja, pa melodični refren, spet recitiranje – in na koncu refren, ki ga dvakrat ali trikrat ponovijo.

Hyde Park na reki Hudson

Ko gledate tole kostumsko fantazijo, ki temelji na »resnični zgodbi«, imate občutek, da gledate Šoferja gospodične Daisy. Laura Linney igra Daisy, šoferja, ki jo vozi okrog, pa igra Bill Murray. Atmosfera, ki ju obdaja, je zaspana, zasanjana, ležerna – tako kot v Šoferju gospodične Daisy. Ko sta se v avtu peljala gospodična Daisy in njen temnopolti šofer, so vsi rasni problemi izginili. Tu izginejo vsi politični problemi.

Lore

30. aprila 1945 je Joseph Goebbels nemški naciji sporočil: »Srce Nemčije je prenehalo biti. Führer je mrtev.« Vsega je bilo konec. Hitler ga je sicer določil za novega kanclerja tretjega rajha, toda tudi Goebbels ni trajal – 1. maja je naredil samomor. Skupaj z ženo. Pred tem pa sta zastrupila svojih šest otrok. Kar naj bi dalo Goebbelsovi smrti pečat tragičnosti (recimo v smislu antične tragedije), ji je dalo pečat »odvratne ironije«, kot je rekel nemški zgodovinar Joachim Fest.

Vodja

Če hočete videti Film, potem si poglejte Vodjo, ki ga je posnel gospodar filma, Paul Thomas Anderson. Tako kot v filmosih Tekla bo kri, Vroče noči in Magnolija nas tudi v Vodji odpelje v čas, ko se Amerika ponovno rojeva – tokrat v leto 1950, povojni čas razcveta in blaginje, ko Amerika začenja znova. Ko hočejo vsi živeti, ko se hočejo vsi preroditi in prenoviti, ko se skušajo, podobno kot v drugih Andersonovih eposih, preleviti v novo skupnost, novo ad hoc družino – dovolj imajo umiranja, vojn, šokov, uničevanja, krize. Hočejo red.

Mea maxima culpa: Molk v božji hiši

In še opozorilo, da se je s Festivala dokumentarnega filma v Kinodvor preselil Molk v božji hiši, Gibneyjev doku o duhovniškem spolnem nadlegovanju, posiljevanju in izsiljevanju otrok (tokrat nemih!), pa tudi o tem, zakaj Vatikan te pedofilske epidemije ni ustavil, ampak jo je, ravno nasprotno, prikrival ter na vse mogoče in nemogoče načine relativiziral.

Daleč za griči

Če hočete videti ultimativni ljubezenski film, potem si poglejte Daleč za griči, hladni, naturalistični in asketski romunski epos, ki se dogaja na hladni, naturalistični, asketski lokaciji – v samostanu. Ker ga je posnel Cristian Mungiu, romunski novovalovec, avtor filma Štirje meseci, trije tedni in dva dneva, vas ne bi smelo presenetiti, da sta v ospredju spet dve dekleti, najboljši prijateljici, le da tokrat ne polemizirata o splavu, ampak o Bogu.

Za dežjem posije sonce

Bradley Cooper je pred časom preživel Prekrokano noč, potem pa je moral spričo okoliščin še skozi Prekrokano noč 2. Iz dežja pod kap. Ni kaj, Prekrokani noči sta bili pekel. In kaj se zgodi s človekom, ki gre skozi dve taki Prekrokani noči? Je pripravljen še za tretjo?

Mogočni Oz

James Franco igra Oscarja Diggsa, Mogočnega Oza, etično hendikepiranega pozerja iz Kansasa, ki se preživlja z izvajanjem rokohitrskih, čarodejskih, iluzionističnih trikov, toda njegov trg so le vaški sejmi in zakotni cirkusi, tako da so dobički pičli, reputacija, slava in ameriški sen pa vse bolj oddaljeni, kar ga seveda žre in razjeda, še toliko bolj, ker hoče postati novi Harry Houdini in novi Thomas Edison, najraje kar oboje skupaj, popolni vihar obojega, da ne rečem tornado obojega.

Podkupljeno mesto

Tegale pa nisem nikoli razumel: imate mogočnega politika, res despotskega frajerja, ki ima vse pod kontrolo, ki ima vse v lasti, ki ima vse v žepu, ki vse totalno in absolutno obvladuje – razen svoje žene. Vsi mu kimajo in strežejo, le žena ga vara.

Hitchcock

Že če bi veličino tega ali onega filma sodili zgolj po njegovi vplivnosti in prelomnosti, bi Psiho veljal za enega izmed največjih. Alfred Hitchcock bi ga lahko posnel v barvah. Pa ga ni. Z razlogom: cenzura tistega »tuširanja« leta 1960 ne bi požegnala, če bi bilo posneto v barvah. Hitch bi lahko šefu cenzure še tako obljubljal, da bo v zameno za »tuširanje« omilil tisti uvodni prešuštni petting, pa ne bi pomagalo.

Ernest in Celestina

Če bi dinozavri znali govoriti, bi gotovo spletali pravljice, ki bi dinozavrčke strašile z meteorji: če ne boš priden, bo prišel veliki, grdi, črni meteor! Jasno, zavrčki bi zlahka dojeli moralo teh jurskih basni: dinozaver in meteor ne moreta živeti skupaj! In res nista mogla.

Čudovita bitja

Leonardu na koncu Titanika ne bi bilo treba umreti – s Kate bi se lahko na tistem kosu lesa izmenjavala. Nekaj časa bi na njem ležal Leo, nekaj časa pa Kate. Happy end!

Mama

Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.

Kon-Tiki

Vedno sem bil velik fan norveških polarnih raziskovalcev, kakršen je bil Roald Amundsen, »zadnji viking,« ki je umrl med reševanjem svojega rivala, in nič manjši fan Thora Heyerdahla, norveškega znanstvenika, sicer neplavalca, ki je leta 1947 s primitivnim raftom Kon-Tiki in petimi somišljeniki preplul od Peruja do Polinezije, da bi dokazal, da so – ali pa da bi lahko – Polinezijo pred mnogimi leti naselila južnoameriška ljudstva, toda tale norveška ekspedicijska odiseja, ki sicer pokaže vse Dogodke (viharji, morski psi, opekline ipd.), pa tudi to, da po dolgem času na odprtem morju vsakdo izgleda kot Tom Hanks v Brodolomu, deluje za svoje dobro preveč televizijsko in premalo urgentno, da bi lahko tekmovala z arhivskimi posnetki, ki jih vidimo na koncu in ki so vzeti iz Heyerdahlovega oskarjevskega dokumentarca Kon-Tiki (1950). To, da jih je sredi oceana na raftu z roke posnel neplavalec, jim še vedno daje amundsenski šlif.

Resničnost

Luciano (Aniello Arena) je mali, mali človek iz Neaplja, kar pomeni, da ima veliko razširjeno družino (Italijan pač), veliko otrok (Bog da, kar da) in še več služb – če že ravno ne prodaja rib (ja, svoj štant ima), potem drugim malim, malim ljudem iz soseske, še manjšim od sebe, prodaja robote, hišne pomočnice, ki še najbolj spominjajo na male, male sleparije, saj veste, na »darila« iz piramidnih iger in podobnih špekulantskih shem.

Razbijač Ralph

Ker sem tole Disneyjevo animacijo, nostalgično potopljeno v izgubljeni svet arkadnih iger, recenziral že pred časom, ko naj bi prišla v kino, pa je potem »čudežno« ni bilo, naj le še enkrat poudarim, da Ralph (John C. Reilly), strašni bad guy priljubljene arkadne igre, ki vse ruši in podira, izgleda kot predimenzionirani fizični delavec, kot zapuščeni, zavrženi in ludistični proletarec, ki se reformira tako, da skoči v vojaško arkadno igro, v kateri je lahko junak, kar je povsem v skladu z ameriško ideologijo: tega, ki je socialno izključen in ki kar kipi od gneva, frustracij, adrenalina in sle po destrukciji, je treba le poslati v »dobro« vojno, ki je vedno lepa priložnost za interaktivnost, eskapizem in shock & awe lomastenje po vzporednem svetu.

Mali veliki panda

Mali veliki panda, evropski derivat Kung fu pande, je sicer brez fuja, a pandam – malemu Mančuju in njegovim mesijanskim prijateljem – bi zelo koristil, kajti pande so, kot vidimo, smrtno ogrožene. Ne ogrožajo jih le naravne katastrofe (poplave), ampak tudi ljudje, ki se vse bolj stegujejo v njihov neokrnjeni življenjski prostor. Sporočilo je jasno: pustimo pandam življenjski prostor! Kitajcev pa skoraj milijarda in pol.

Obljubljena dežela

Kapitalizem ima dobre in slabe plati, toda temelji na neločljivosti dobrih in slabih plati, to pa zato, ker so prav slabe plati motor samega kapitalizma. Steve Butler (Matt Damon) in Sue Thomason (Frances McDormand), uslužbenca velike energetske korporacije, »ekonomska morilca,« sta utelešenje slabe plati kapitalizma, maskiranega v dobro plat.

Umri pokončno: Dober dan za smrt

John McClane (Bruce Willis), newyorški die hard policaj, odpotuje na počitnice v Moskvo, kjer pa obtiči med svojim sinom (Jai Courtney), tajnim agentom Cie (»007 iz New Jerseyja«), in ruskim podzemljem, ki rožlja z orožjem za množično uničevanje, tako da potem do konca filma duhamorno ponavlja: »Prišel sem le na počitnice!«