Bojca Januš: Permakultura na vrtu in v življenju 

Namesto razlag o principih, ki jih moramo aplicirati na svoj vrt, poudarja posameznikovo pot. Začnimo z manjšim koščkom zemlje, da nas delo ne preobteži. Ukvarjanja z vrtom namreč ne razume kot muko, ampak kot življenjsko držo, ki nam je pisana na kožo. Namesto da bi letali naokoli in denimo kupovali zastirko iz slame, uporabimo tisto, kar imamo pri roki. Radikalno: če nimamo vrta, lahko izkoristimo balkon ali zgolj okensko polico v bloku, na kateri je moč vzgojiti marsikatero vrsto zelenjave.

Gorazd Garvas: Feuer frei

Gorazd Garvas – gre za psevdonim domačega avtorja, s katerim ta uspešno razširi načine branja, saj se tako odmaknemo od dobesednosti in naivne memoarskosti – sledi Gorazdovemu odraščanju. Od otroštva, napornega in stresnega, kot se spodobi: očetu, ki ga mečejo iz službe, se odpre žleza za biznis, vsaj zdi se tako, vendar mu po obljubi blaginje in začetnem sestavljanju seznamov najnujnejšega, malih mercedesov za družinske člane in vikendic za zraven, nekako ne steče. Nadaljuje se s skrivanjem pred upniki in konča z deložacijo, ko gredo z materjo po svoje, oče pa s svojo mamo neznano drugam. Oče samozavest podkrepi z udarci in grožnjami, predvsem takrat, ko gre za denarje in ko teh ne dobi, tudi sicer so batine njegov priljubljeni mnemotehnični pripomoček. Predvsem zaradi njih je debelušni fant nesamozavesten, še najbolj ga veseli, kadar se vrstniki spravljajo na šibkejše in na punce, ki presunljivo cvilijo ob ošlatavanju: to je namreč čas, ko ima mir, brez šikan ali zafrkavanja. Vendar gre z njim navzgor, spozna prave fante, gladko zabrite kamerade v bulerjih in bomber jaknah, pogovarjajo se o preboju obroča pri Stalingradu ali hrabrem odporu »apostolov« svetega Urha proti rdečim oblegovalcem, zraven rečejo tudi kakšno o orožju, radi načenjajo domoljubne teme. Ob njihovi pojavnosti pogledujejo v tla in so malo presrani čefurji in tisti s puncami, Gorazdu in njegovim sicer nedostopnimi. Tudi če bi jih katera hotela, se ga fantje prej do bruhanja napijejo.

Andrej Benedejčič: Rusija in slovanstvo

A obsežno delo prinaša tudi mnoštvo zgodovinskih detajlov, ki so frapantni. Denimo, da je Hitler tako spoštoval poljskega generala in predsednika Pilsudskega, da je dal ob njegovi smrti (1935) spustiti zastave na pol droga in se udeležil maše zadušnice. Da je Stalin v prvi fazi črtil idejo slovanstva in kongres slovanskih filologov prek svojega aparata označil kot vraščanje v fašizem, potem pa med drugo vojno iniciiral ustanovitev Vseslovanskega odbora.

Jamal Ouariachi: Lakota

Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachia (1978) je zajeten in provokativen roman, ki se loteva več tem, vseh kot prepričljive kuliserije silovite ljubezni s starostnim breznom. Na enem polu je gobčni Alexander, komunikacijsko spretna veličina in avtoriteta iz sveta humanitarcev, ki se po delu na terenu v afriški puščavi ustavi v zaledju, povsod tam, kjer se zbirajo sredstva, vendar to početje preseka pedofilski škandal; drugi pol je Aurélie, mlajša in temu primerno vznesena in bolj naivna in optimistična sodelavka, ki zdaj piše biografije in dela intervjuje, kadar ni urednica televizijskih soočenj.

Janez Keber: Leksikon priimkov 

Veliki korpus na skoraj tisoč straneh zajame 19 tisoč slovenskih priimkov. Avtor je faktograf in tako mednje všteje še ex-yu priimke, ki jih nosijo državljani, med njimi torej tudi Milošević, Nuhanović, Džafić etc. Nekateri so zelo pogosti – Novakov je več kot deset tisoč, priimek Kiauta pa nosi le devet oseb.

F. H. Naji: Ringlšpil

V literaturi, tudi domači, najdemo kar nekaj naslovov, v katerih so pisci, fascinirani z lastnim pouličnim in obuličnim odraščanjem, popisali svoje – ali generacijske – prostore druženja, načine sobivanja na javnih mestih, nebrzdane žure s popivanjem in prekajevanjem, tudi s prepikavanjem in smrkanjem. Pripadniki nove proze so pisali o Šumiju, pankerji o Medexu in Unionu, o Kersnikovi, Metelkovi in specializiranih klubih je precej proze, zadnja je s sociologijo in biologijo podkletena zbirka Ekoton in drugi grehi mladosti Jerneja Jurna. Ringlšpil, novo delo zdravnika in pisatelja F. H. Najija (1971), je naslovljen po komadu Đorđa Balaševića, ki je ob prelomu stoletja prvič nastopil na mariborskem Lentu – in tam se zašpili ta roman.

Christel Petitcollin: Kako razmišljati manj

Francoska psihoterapevtka je v svoji praksi opredelila skupino pacientov, ki imajo resne težave zaradi premišljevanja. Prevajalka je dobro zadela termin premlevanje, ki je njegov sinonim, a meri bolj na življenjski slog percepcije. Vzemimo nekoga, ki pride na sestanek in v čakalnici na podlagi zbranih revij sklepa o terapevtkini staromodnosti, pogled na njene visoke pete pa ga napelje na psihološki portret etc. Skratka – tip ljudi, ki so ekstremno pozorni na vse detajle (vidne, slušne …) in jih kot detektivi povezujejo v zgodbe, skrite bežnemu pogledu. OK, a v čem je njihov problem?

Saša Stanišić: Čigav si

Podobno kot bosanski rojak in soimenjak Aleksandar Hemon, ki v severnoameriški novi domovini vztrajno in tudi melanholično, včasih s trpkim humorjem koplje po lastni in družinski preteklosti, se muza tudi Saša Stanišić – malo iz zadrege in zaradi občutka manjvrednosti, malo zaradi vzvišenosti nad nerazumevanjem in nepoznavanjem balkanske problematike pri novih sosedih, hkrati prevprašuje in lovi lastno identiteto. Na vprašanje iz naslova – Čigav si –, ki mu ga postavi sorodnik iz izvorne vasi, iz zavičaja, kamor peljejo na obisk dementno babico, začne komplicirati in se izvijati, ne premore enoznačnega odgovora. To ga razkrije; naš si, reče sorodnik. Naš v tem primeru pomeni, da se ne moreš brez pomislekov izraziti, od kod in čigav si, kljub istim priimkom na grobovih zraven imen, ki (mu) ne pomenijo nič.

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Česa se spominja profesor klasičnih jezikov? Pred nekaj leti sem prebiral spominjanje legendarnega Paula Veyna, v katerem je prostodušno opisoval svoje ljubavi v obliki menage à trois, družinske samomore in spopade na Collège de France. Kajetan Gantar je hodil po drugačnih poteh, a piše z enako odkritostjo, ko brez zadrege z blago ironijo izpostavlja lastne kikse in nerodnosti. To so kajpak drobci, večino tvorijo študijski, delovni in družinski trenutki.

Andrej Skubic: Krasni dnevi

Domači pisatelj in prevajalec Andrej Skubic (1967) je slogovno prepoznaven avtor, v njegovi prozi hitro zaznamo premišljeno rabo pogovornega jezika, pogosto tudi poklicno, generacijsko ali etnično natančno in drzno obarvanega. Predvsem pa je za njegove opaznejše in včasih skoraj enigmatične romane ali zgodbe iz zbirke Norišnica značilna razpoka v resničnosti; ta enkrat zazija med govornikovim naštevanjem lastnega poštenjaštva, kar zmoti neprijetno dejstvo, da se je s svojimi dobrimi deli okoristil (Samo pridi domov), drugič so protagonisti napokani in nekredibilni, pogosto tudi bleferji v službi Ideje (Lahko), spet drugič se motivacija napaja iz kultnih produktov množične kulture, recimo iz filma Rojena morilca Oliverja Stona (Popkorn). Vendar je Skubičevo pisanje pogosto podloženo z družinsko zgodbo, z ljudmi, ki se preselijo na podedovano in dobijo zraven tudi podedovane teritorialne apetite, ali pa so, kot v zadnjem romanu Krasni dnevi, zaradi napetih in zgoščenih zunanjih okoliščin prisiljeni v revizijo odnosa s svetom in družino, torej tudi z lastno preteklostjo.

David Attenborough: Življenje na našem planetu 

Avtorja nebroja televizijskih oddaj na BBC in vrste poljudnih knjig vodi radovednost, da bi našel zakone, ki vladajo v prirodi. Ker ni deloval v akademskem svetu, je razvil redko sposobnost, da posebnosti narave nazorno predstavlja laikom. A ker narava ne obstaja sama zase, jo v najnovejši knjigi postavi v zgodovinsko primerjavo vizavi človeške civilizacije. Slabo se ji piše: leta 1937 je zajemala 66 odstotkov površine Zemlje, leta 2020 pa le 35, skoraj polovico manj. Kaj pomeni krčenje divjine, pojasni primer amazonskega pragozda. Ko ga bodo izkrčili četrtino, ga bo pač le tri četrtine? Ne, ta izguba je fatalna, takrat bo zaradi manjše površine krošenj bistveno manj vlage, zato bo gozd nad seboj emitiral manj deževnih oblakov in bo končal v sušah.

Andrzej Stasiuk: Fado

Poljak Andrzej Stasiuk (1960) je pisec, pri katerem med potopisom in fikcijo ni prav velike razlike, saj je vselej popotnik skozi prostore, ki jih je zgodovina, vsaj tista velika in pomembna, zaobšla, pozabila. Zato pridobivajo skrivnostnost, mrakobno pravljičnost. Za navdih se potika po vmesnem pasu vzhodno od Zahoda, povsod, kjer gumijaste škornje, ko se blato presuši, zamenjajo z natikači. Potuje med skoraj enakimi, sivimi in od živine posranimi zaselki, pri čemer z zanimanjem opazuje valjenje množic nikamor, vse te slovanske in romanske narode, ki si želijo nekam proti imaginarnemu, v glavah povzdigovanemu Zahodu, kjer bodo počeli isto kot doma: postopali s pivom kje ob bencinskih servisih, teh zadnjih centrih druženja in zapika. Kraji v zaledju Evrope s svojimi sanjami in brezperspektivnostjo potegnejo na ameriški Srednji vzhod, scenerijo iz proze Sama Sheparda – enaka ravnica, enaka tipizacija prostorov srečevanja, tretji svet.

Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov

Nikoli poprej ljudje niso toliko prebrali kot danes. Na spletu na dan po sto tisoč besed, torej vsakodnevno po en roman. Zakaj bi v razcvetu pismenosti zaskrbljeno proučevala, kaj se dogaja v tem procesu? Ja, vsako branje ni enako, obstaja tudi slabo in plitko. Ker prebiranje spreminja način, kako mislimo, ni vseeno, kaj beremo. Njena teza je enostavna: digitalno odvrača od kritične misli, empatije, refleksije in domišljije. Ko bereš na ekranu, v povprečju 27-krat na uro preskočiš iz teksta v tekst. Je to usodno? Bralec izgublja potrpežljivost, tihi pogled in sposobnost globokega branja. Zakaj? Če hočeš misliti, potrebuješ čas za obdelavo tega, kar si zaznal in prebral. Kadar pa nagomiliš mnoštvo informacij, ko stremiš, kako bi vsrkal čim več podatkov, izgubiš vmesne trenutke pozornosti, materialno skrajšaš čas, ki ti je na voljo za odzivanje in premlevanje. Smisel prebiranja je namreč sposobnost ustvarjanja analogij, ki so gorivo in ogenj mišljenja. Kognitivna potrpežljivost ti omogoči, da se vživiš v like in zgodbe.

Dušan Merc: Črna maska

Domači avtor Dušan Merc (1952) je pisec širokega in strastnega pripovednega zamaha, to dokazuje v obsežnih romanih o izobčencih in obstrancih, o tistih na robu zakona in proti postavam, o žrtvah in rabljih – tudi v najnovejšem Črna maska, »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«. Osredišča se okoli neločljivega prepleta genialnosti in norosti skladatelja Črnih mask, opere na besedilo Leonida Andrejeva.

Robert Castel, Karel Bleiweis: Psihiatrični red. Blaznice 

Na videz enostavno: blaznim se pomaga tako, da se izločijo iz družbe in zdravijo v posebnih bolnišnicah. Toda kako določiti, kdo je blazen? V Franciji tiste dobe so se množile zasebne norišnice, v katere so na zahtevo družin, ki so se hotele znebiti kakšnega svojega člana, pospravili odtujenega; domači so kajpak lepo plačevali za njegov azil. Jasno, nastala je dilema, kdo naj odloča. – Sodnik ali izvedenec? Zmagal je slednji, a med neozdravljive so vtaknili tudi številne neukročene ženske, ki so se vdajale seksualnosti.

Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že s prvim romanom, jako prodajano in prevajano kriminalko Dekle na vlaku, zadela pravo struno in potem nanjo zabrenkala še enkrat v romanu Pod gladino; gre za prepoznavno pisavo, ki ob zapleteni in preobratov polni zgodbi, saj je storilec pogosto tudi mojster prikrivanja in zvijačen ter dobro razvit morilski um, postavlja pred bralca kopico nekredibilnih prič in pripovedovalcev. Nikogar ni, ki ne bi bil sumljiv, nikogar, ki ne bi imel motiva – in tisti, ki ga nimajo, ga zgolj uspešno prikrivajo, ali pa se jih temeljita preiskava še ni dotaknila –, večina pa jih zase ne ve čisto zares, kaj je dejansko bilo in kaj se jim je pritaknilo ali kaj so si napačno razlagali. Tokrat se zadeva zaplete še za en obrat, saj dobronamerni, vendar zato nič manj maščevalni podtikajo dokaze, da bi razbremenili krivce, ki jih imajo za pravičniške vigilante, s tem pa obremenjujejo druge in temeljno premešajo kriminalistične postopke. Zgodba tako teče na več ravneh, na katerih beži in se izmika bralcu, ki bi morda hotel v skladu s tradicionalno detektivko kakorkoli sodelovati pri reševanju enigme krvoprelitja.

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla 

Toda sama vsebina gre v drugo smer, zbiratelj nam ne predstavlja fonda družinskega albuma, nabiral je namreč podobe Maribora. Najsi bodo to zemljevidi Panonije iz 16. stoletja ali mestne vedute zadnjih štirih stoletij. Še močnejše so zbirke fotografij: železniškega mostu iz 1856, ženskega akta iz 1898, ormoških sokolic z začetka 20. stoletja, tedanjih gostilniških vrtov z gosti, železniških nesreč, letalskega bombardiranja etc.; kdaj se zdijo še bolj oddaljeni posnetki avtomobilov na glavnem trgu izpred pol stoletja. Posebej izstopajoči so fotoji na razglednicah, denimo domiselna reklama za časnik Marburger Zeitung okoli leta 1900, sploh vabilo na samski ples čitalnice, poseben biser je fotorazglednica lepotice, operne pevke in igralke Elfie Mayerhofer, ki jo je z avtogramom poslala oboževalcu leta 1942. Za domoznanstvo so pomenljiv vir posnetki avstro-ogrske pivovarne, govorov pred publiko ob odprtju gorske koče na Pohorju, jasno sokolskih in orlovskih zletov, kolesarskega društva, ob tem pa plakati, bodisi gledaliških predstav bodisi reklamni, potem jedilni listi in nekdanje ulične table.

Ivo Svetina: Malabar

Domači avtor Ivo Svetina (rojen leta 1948) je zanimanje za daljne svetove in poznavanje teh že dokazal, pesniško, dramatično in prevajalsko, tam je obdeloval okruške perzijske tradicije ali pa se ukvarjal s Tibetansko knjigo mrtvih in prevajanjem indijske in severnobudistične dramatike, vse pa s tistim za eksotične kraje in njihovo k cikličnosti naravnano literaturo značilnim bohotenjem, vlaganjem zgodb v večje, s posebnim in izrazitim poudarkom na čutnosti, tudi erotiki. Zdaj se, spodbujen s pisanjem svojega predhodnika, Duarteja Barbose, z ladjo z imenom ene od Kolumbovih odpravlja na daljne zahodnoindijske, malabarske obale, da bi zbežal, da bi predelal veliko ljubezen, ki se zaradi zunanjih okoliščin ne more in ne sme nadaljevati.

Robert Hofrichter: Skrivnostno življenje gliv

Kaj povzroča razširjeni sindrom pomanjkanja narave? Preprosto – kadar je ljudem narava tuja, je ne dojemajo kot vrednote, to pa jim potem daje pravico, da jo brez zadržkov uničujejo. Avstrijski zoolog in žurnalist Hofrichter nam v svojem delu približa neznani fenomen. Glivo si običajno predstavljamo v podobi majhne gobe, v resnici pa je tudi največje bitje na svetu. Orjaška mraznica v Oregonu se razprostira na 880 hektarih in sega meter v zemljo. Iz gliv industrija izdeluje sončna očala, pralne praške, citronsko kislino etc. Ta bitja imajo številne izjemne lastnosti: na zemljiščih opuščenih industrijskih objektov in bencinskih servisov jih posujejo skupaj z ivermi, saj so sposobna predelovati zastrupljena tla, kdaj celo radioaktivna. Kerozin jim recimo uspe posrkati s hifami in ga iz tal varno uskladiščijo v svojih koreninah. Spet nekaterim uspe preživeti celo zmrzal, saj imajo v sebi protizmrzalne beljakovine. V Mrtvem morju, ki slovi po slanosti, ki onemogoča življenje, vseeno prebiva 70 vrst gliv.

Lana Bastašić: Ujemi zajca

Ujemi zajca je literarni prvenec o najboljših prijateljicah, ki sta se izgubili in se po 12 letih nejavljanja ena oglasi in od druge – ta zdaj živi svoje irsko in malo tudi pisateljsko življenje z lokalnim tipčkom, ki ves čas tipka nekakšne vsem in tudi nam skrivnostne kode, in avokadom v Dublinu – zahteva, da jo pelje iz Mostarja na Dunaj. Hkrati se pišoča, pomenljivo rojena na dan Titove smrti, na tej presenečenja polni poti zapelje v svoje spomine, v črno luknjo preteklosti. Tudi vožnja s spet najdeno prijateljico ni čisto brez nedoumljivih preobratov in presenečenj.

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

Zgodovinarji to obdobje običajno popisujejo skozi premikanje fronte in vojaško nasilje nad civilisti, Mazower pa je pozornost preusmeril na upravljanje okupiranih dežel. Gospodarstvo je očitno navzlic vojni dobro teklo; Bolgarija, Romunija, Madžarska in Češka so celo poslovno cvetele. V zasedeni Sovjetski zvezi so Nemci kopirali britanski imperializem v Indiji, a v Evropi niso vpeljali enotnega režima. Okupirana Danska je bila praktično samostojna, obdržala je celo parlament, deželo je superviziral le nemški ambasador, na svobodnih volitvah je nacistična stranka zbrala samo dvoodstotno podporo. Tudi na Nizozemskem so obdržali parlament. Slovaška velja za nemško marioneto, toda neodvisnost je vzela zares: Nemci so se morali z njo trdo pogajati, ko so načrtovali prek nje napasti Poljsko. Resen problem so bili avstrijski nacisti, ki so po prevzemu oblasti plenili po Dunaju in vzpostavili korupcijski režim; ukrotil jih je šele Heydrich, ko jim je zagrozil, da nadnje pošlje gestapo. Okupacija je v Alzaciji poleg drugega vpeljala ponemčevanje francoskih imen, a reč je za hip prešla v komedijo, ko so tja naselili Nemce s francoskimi priimki.

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Mart Lenardič (rojen 1963) se je ondan, pred kakšnimi 30 leti, proslavil z zbirkama kratkih zgodb Moje ženske in Še večji Gatsby. Tam je z osmešene pozicije mačizma spregovarjal bolj ali manj marginalizirani akter, ki se svojih prekoračenj ni zavedal, mu pa ni manjkalo filozofičnosti in uporabne, praktične rabe filozofije, kadar je bilo treba razložiti ali opravičiti kakšno nečednost. Teh ni manjkalo, so bile pa bolj iz nabora znašanja in/ali repenčenja nad nasprotnim spolom. Razočaranju je sledilo maščevanje; v tem, kot v praznih oštarijskih grožnjah, je bil lenardičevsko postavljeni protagonist pravi car, neulovljiv, zvijačen in malo nevaren, vsaj po lastnem opisu.

Daniel E. Lieberman: Naravno gibanje

Harvardski antropolog Lieberman je napisal obsežno delo s preprostim izhodiščem: kako ljudi pripraviti, da bi se več gibali?

Claudia Durastanti: Tujka

»Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam.

Werner Herzog: O hoji v ledu

Je sedel za volan, na vlak ali na letalo? Ne, vzel je popotno bisago, kompas, nekaj zemljevidov in odpešačil na tritedensko pot. Izbral je najtršo varianto – prek hribov in periferij, na poti pa iskal prenočišča, kot mu jih je Bog dal. Poskusil s kapelico, kdaj v skednju, drugič pod milim nebom, največkrat vlomil v osamelo kočo, hišo ali barako, spet kdaj v avtomobilsko prikolico, enkrat prespal pri dobrohotni družini, ki ni mogla verjeti, da je potepuh slavni režiser. Kadar je zaudarjal že samemu sebi, je najel sobo s tušem in radiatorjem v obcestni gostilni. Konec novembra in prvo polovico decembra so ga šibale ledene nevihte, utiral si je pot čez sneg in led. Srečal je več živali kot ljudi; v razpadajoči obleki je bil prikazen, ki je druge bolj motila kot prve.

Joseph Knox: Sirene

Sirene iz naslova kriminalke Josepha Knoxa, ki je bil razglašen za najboljši kriminalni prvenec zadnjih let in s tipičnim problematičnim kriminalistom Aidanom pod krinko obeta nadaljevanja, so punce, katerih naloga je po lokalih pobirati denar od prodaje mamil in ga nositi v Lepo vilo k šefu, ki je prevzel trg in je malo bolj uglajen in zvijačen od konkurence. Prej so ubijali bolj s priročnimi sredstvi, da je bilo več krvi in ljudje bolj prestrašeni.

Rado Pezdir: Vzporedni mehanizem globoke države

Iranska milijarda na pranju v NLB, ekipa iz zveznega državnega tihotapstva, Safti, Adit, Janez Zemljarič – prvo podjetniško ime nekdanje Udbe, Factor banka, akademiki iz omrežja, LBS New York, udbovska bančna jazbina v osrčju kapitalizma etc.

Piia Leino: Nebesa

Finska pripovednica in politična in pravosodna novinarka Piia Leino (rojena leta 1977) je za dogajalni čas romana Nebesa izbrala začetek druge polovice 21. stoletja, čase, ki so v vseh pogledih tako ubožni, da privilegirani iz njih bežijo v Nebesa. Ta po prepovedih »tuje propagande« na spletu z generiranimi svetovi, predvsem podobami neokrnjene narave, rek in travnikov, prinašajo uteho in edino zatočišče pred splošno bedo in sivino vsakdanjika. Čeprav tam nekje onstran Zidu morda živijo uporniki proti vladi, ki niso popolnoma otopeli.

Naslov: beograjski roman: Dragan Velikić

Ko so Ogri v 12. stoletju porušili Beograd, so iz njegovih kamnov zgradili Zemun. Avstrijci so med prvo veliko vojno ulili bronasti kip Franca Jožefa in ga hoteli postaviti na Kalemegdanu. Po vojni so ga našli domačini in oblast ga je prelila v zvon kalemegdanske cerkve. Ta princip recikliranja teče v vseh segmentih: tako kot si je partijska nomenklatura po letu 1945 prilaščala vile, tako si jih zdaj novi kriminalci. Toda roman, ki ima sicer sociološke vsebine, je osebna zgodba junaka s posebno potezo – vsako leto živi življenje enega izmed znamenitih pisateljev: enkrat je na sledi Ivu Andriću, drugič Dragomirju Brzaku, spet drugič Konstantinu Kavafisu etc. Se zazdi, da beži pred seboj, a nasprotno – miniti je moralo četrt stoletja, preden je spoznal, kaj bi sploh rad. No, nekoliko mu je pomagalo, da je pri petdesetih odšel iz družine na svoje.

Kevin Barry: Mesto Bohane

Mestu Bohane dajejo nezgrešljivo atmosfero kužne izparine iz reke, po kateri je dobilo ime. Obkroženo je s sipinami, na katerih živijo divja in skoraj predcivilizirana ljudstva s svojimi divjimi obredi in oblikami suženjstva, pa tudi nekakšni rovtarji, ki bi se radi polastili mestnega blišča; tega sestavljajo kadilnice gandže, kupleraji in vse, kar obljublja zadetost in pozabo. Vse to je prizorišče vesterna. Oziroma grške tragedije. Sentimentalne zgodbe o ljubezenskem trikotniku, ki se vleče že četrt stoletja. Irski pripovednik Kevin Barry (1969) namreč surov prikaz družbe na sredini 21. stoletja nalašč žanrsko kodira in pri tem uporabi cel šop ključev.