Marc Augé: Hvalnica kolesu

Sam esej predstavlja simpatičen pristop, ki na podlagi spominov iz otroštva – avtor je letnik 1935 – ter opazovanja bicikliranja v Franciji nakaže primerjalno zgodovino mita in bivanja s kolesom. Denimo bretonski utrinek iz petdesetih let, ko so se vsi mladostniki izkušali v tem, da po ravnem in navzdol vozijo brez rok, v najhujše klance pa stoje na pedalih – akt odkrivanja sebe. Ali pa potezo legendarnega šampiona Toura Coppija, ki je viteško prepustil etapno zmago tekmecu Bartoliju, ker je ta tisti dan ravno praznoval rojstni dan.

Jeanine Cummins: Ameriška tla

Balkansko migrantsko pot, le v nasprotni smeri, iz taborišč in z delovišč v evropskem središču nazaj v kraje, iz katerih so bili ljudje nabrani, v časih razsute prometne infrastrukture je popisal že Peter Božič, enako kot Kurt Vonnegut pričevalec dresdenske obločne svetlobe, v romanu Očeta Vincenca smrt, in to kar najbolj surovo in nesentimentalno. To je popis splošnega razpada morale, ki je posledica vojne in pomanjkanja. Potem smo dobili kar nekaj romanov, od slovenskih avtorjev recimo F. H. Najija Zadnji gozd pa češkega pisatelja Mareka Šindelke Utrujenost materiala, ki popisujejo, kako se zdaj cenena delovna sila sama prebija proti mestom izkoriščanja, h komaj znanim sorodnikom, ki so nekakšna mostišča in prva zatočišča na poti v prisanjano boljše življenje. Ameriška pisateljica Jeanine Cummins (1974) popisuje isti proces, le na drugih celinah: migracije iz latinskoameriškega bazena, kjer so pred kriminalci nemočni zaradi vseprisotne korupcije ter politične in policijske kolaboracije s karteli, proti obljubljeni Ameriki, Severni seveda.

Ivo Andrić: Travniška kronika

Utemeljen na zgodovinskih kronikah poroča o duhu časa med letoma 1807 in 1814 v Travniku. Pisatelj Miljenko Jergović pravi, da ga je prebral vsaj sedemkrat v različnih obdobjih življenja. Brati ga je torej mogoče iz številnih perspektiv.

Marek Šindelka: Utrujenost materiala

Utrujenost materiala je napet roman: od prvega pobega iz zbirnega taborišča, čez ograjo in potem po snegu, spremljamo usodo bratov, ki ju doma prah eksplozije pobeli in jima izsesa zrak iz pljuč, zato se po brezupnem tavanju med ruševinami in prevajanju za pustolovce in reporterje, ki se adrenalinsko naslajajo nad splošno bedo stvari na terenu, odpravita proti boljšemu življenju. Kot naivno mislita.

Stevan Dedijer: Nepoboljšljivi optimist

Stevan Dedijer (1911–2004), brat Titovega biografa Vladimirja Dedijerja, ima v avtobiografiji res kaj povedati: oče je bil prijatelj Gavrila Principa, buržujska srbska družina je imela kajpak francosko guvernanto, na kolegij so ga poslali v Rim, na študij fizike v ZDA, tam je potem delal kot novinar, zatem kot sodelavec v ameriški obveščevalni agenciji OSS, med 2. vojno je bil padalec v ameriških vojaških enotah in telesni stražar generala Maxwella Taylorja, po njej se je vrnil v Jugoslavijo, bil v ekipi, ki je poskušala izdelati atomsko bombo, leta 1961 je emigriral na Švedsko in napravil akademsko kariero na področju obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu in družbi, bil je svetovalec savdskega kralja in PLO.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose

»Kmalu po njuni poroki je opustil zdravniško prakso. V začetku se je nekaj govorilo o tem, da bi z njenim denarjem odprla zavetišče za alkoholike. In v nekem smislu jima je to tudi uspelo.« Ta in podobni stavki govorijo o nefunkcionalni družini, ki jo sestavljajo trpinčeni in čustveno izstradani petletni Patrick, sadistični oče, zguba, ki sicer klavirsko zabava cinične aristokratske prijatelje, in prestrašena mati.

Igor Omerza: Velikani slovenske osamosvojite in UDBA: Ciril Žebot - Peter

Dramska zgodba: leta 1942 je VOS pripravila atentat nanj, a ubila napačnega človeka, četrt stoletja kasneje je kot ameriški državljan prišel na obisk v Ljubljano, tam pa ga je na ulici opazil nekdanji vosovec, zdaj šef SZDL, in bi ga takoj ustrelil, a nekdanji likvidator je kot aktualni voditelj požrl svoj bes, da se ne bi zapletel v mednarodni škandal, ter zahteval njegov takojšnji odhod iz Slovenije.

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Ne želi si lahke poti, ji da duhovno popotnico prijateljica Manca. Želi si lahkega koraka, doda. S tako močnim orožjem in napotilom, ki si ga potem ob masažnih in purgativnih preizkušnjah večkrat ponovi, se prvoosebna pripovedovalka, ki preboleva, da je bil njen zadnji roman zavrnjen pri založnikih, odpravi v ajurvedski center v Kerali.

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

Jasno, da ga je kot takega prepoznala tudi žirija sklada Josefa Škvoreckega in potem, na podlagi tega, še podeljevalci nagrade Evropske unije za književnost.

Robert Menasse: Prestolnica

Prestolnica je seveda naša trenutna, Bruselj, zato Menassejev roman predstavljajo kot prvi o aporijah EU, čeprav bi glede tematike našli poleg Holandca Ceesa Nooteboma še kakšnega predhodnika. Vendar se ta roman res aktualno, poglobljeno in humorno ukvarja z zagatami multinacionalne tvorbe, v kateri se emisarjem in birokratom – razen tistim čisto zmešanim, krvno namreč – zdi, da morajo zastopati nacionalne interese. In gre potem seveda skoraj vse narobe.

Deborah Levy: Cena življenja

Delo britanske avtorice dvakrat napelje na roman nobelovca Coetzeeja Sramota. Oba sta se rodila v Južni Afriki, enako njuna glavna lika, in oba opisujeta ustvarjanje novega življenja po dolgoletnem zakonu. Pisatelj piše o njem, ki zaživi v svobodi kot moški lovec, čemur sledijo trde peripetije, pisateljica o njej, ki ostaja mama, postane na novo hčerka in živi od pisanja ter predavanj o literaturi.

Josip Osti: Poper po pudingu

Josip Osti je v zadnjih letih izdal tetralogijo, ki jo sestavljajo romani Duhovi hiše Heinricha Bölla, Narcis pred zrcalom, Črna, ki je pogoltnila vse druge barve in Življenje je srhljiva pravljica, in že v uvodu k prvemu pojasnil oblikovni princip: ker mu je med bivanjem v pisateljski rezidenci ob neurju veter premešal strani, je roman, kot pravi, »kaleidoskopski«: urejen pozneje, skoraj naključno in drugače, kot je bilo morda zamišljeno, drugi trije sledijo isti asociacijski logiki. Pogosto gre za spomine na erotične prigode in nesporazume, spomine na živahno, obšankistično in – takrat še – naivno samolobistično početje pisateljskih kolegov, ki jim je kot urednik Sarajevskih zvezkov (Sarajevske sveske) in tajnik bosanskega združenja pisateljev pričeval – literarna scena je bila takrat živahna in včasih bučna, kar danes zanikajo predvsem tisti, ki jih ni bilo zraven. Nekateri romani so oprti na korespondenco, ki jo je Osti, ljubezenski migrant (drugo ženo je spoznal v DSP), imel z različnimi ljudmi v okupiranem Sarajevu, na primer z materjo, tudi s sarajevskim pesniškim kolegom, ki je prebegnil v Prago, vmes pa so anekdote o tistih, ki so izza šankov odšli nad mesto in ga oblegali in se po daytonskem sporazumu vanj spet vrnili. Osti je seveda vse poznal od prej in si je tudi njihov strelski angažma zapomnil in te vrste izdaje dajejo temu pisanju mračno štimungo, kot seveda pisanje o bolezni in zdravljenju v zadnjih zapisih.

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir

Posebna značilnost romana so številni citati v francoščini, ruski plemiči so jo pač obvladali bolje od ruščine; v knjigi se eden od junakov opraviči druščini, da bo nekaj povedal po rusko, češ da bi drugače zgodba izgubila sol. A založba se je odločila, da opusti pisateljev slog, češ da bo s tem Tolstega bolj približala bralcem. Ni najhuje, po svetu več kot poldrugi tisoč strani dolgo knjigo z enakim pojasnilom izdajajo skrčeno v drobno knjižico. Za duh romana je vsekakor bolje brati prevod Vladimirja Levstika izpred stoletja. Kajpak kot vedno ob takem izzivu: zakaj bi knjigo danes sploh še brali, ko pa opisuje vojne z Napoleonom in duh aristokracije v prvih dveh desetletjih 19. stoletja? V še nedavnem času rejva in zabav do jutra se je zdela sodobnost edinstvena: mladež, ki meče skozi okno denar staršev. A ruski plemiči so že davno tarnali: eden, da mu sin požene po 40 tisoč rubljev na leto, drugi, da se vsako jutro vrne prekrokan z orgij in kvartanja in potem vse do večera poležava, da si nabere moči za naslednji nočni pohod.

Edgar Keret: Polêti že!

Skoraj dva ducata zgodb, ki sestavljajo zbirko Polêti že! izraelskega pripovednika Edgarja Kereta (1967), nimata skupnega imenovalca. Med njimi najdemo izpovedi tistih, ki so jih klonirali kot objekte, kot nadomestke za maščevanje, ker so se pravi zoprniki izmuznili v smrt. Najdemo maloumne ameriške tečnobe, ki zahtevajo zgodbe, ob katerih bodo ženske padale nanje. Zraven so zgodbe angelov in njihovega brezčasnega in brezsanjskega česanja oblakov, kar je vse blizu mučnemu približku večnosti, odkar je Bog mrtev, pa tudi take o poskusih z virtualnimi nadomestki partnerjev, pri čemer, podobno kot v eni od Bizarnih zgodb Olge Tokarczuk, ni čisto jasno, kdo je kopija in kdo izvirnik, kdo plačnik in kdo proizvod.

Rod Dreher: Ne živite od laži: priročnik za krščanske disidente 

Toda avtor se je naslonil na pogovore z nekdanjimi vzhodnoevropskimi oporečniki, ki so emigrirali na Zahod ali ostali v domovini, zdaj pa v demokratičnih družbah opažajo vzorce, ki spet silijo ljudi v konformizem, kadar njihovi nazori niso v skladu z main-stream liberalizmom. Gradi torej na smiselni postavki, da svoboda govora velja tudi za verne ljudi. Ko sega v zgodovino, niza primere, ko sovjetski državljani niso šli ravno na ulice in niso vpili, da je komunizem laž in komunisti lopovi, temveč so se držali načela, da so govorili, kar so mislili. V Moskvi je na začetku sedemdesetih let oče Dmitrij Dudko govoril o trpljenju ljudi pod partijskim režimom in s pridigami v cerkev privabljal množice, tudi intelektualce, ateiste in marksiste. Iz preteklosti niza zglede rezistence, kakršni mu umanjkajo prav v sedanjosti, in to v klasičnih zahodnih demokracijah. Poudari pojem »progresivnih nazorov«, ki vnaprej razdeli ljudi na dobre in zle.

Dragan Velikić: Naslov: beograjski roman

Srbski pripovednik in esejist Dragan Velikić (1953) se tokrat posveča Beogradu in sledem, ki so jih za seboj pustili osvajalci, tudi sledem, ki jih za seboj puščajo trenutni zavojevalci, kriminalci pod patronatom politične garniture. Tem naborom prišlekov iz podzemlja nekako od vzpona Miloševića prav nič ne prizanaša in jih imenuje z različnimi slabšalnimi oznakami.

Samo Rugelj: Na prepihu: zgodba o spremembi, krizi in novem začetku

Običajno življenjepisi obsegajo tek življenja, tokrat pa je pisec izbral eno samo leto, resda koronsko. Prednost prvega pristopa je večji izbor peripetij, ki so sol teksta, kar je očitni hendikep Rugljeve knjige, v kateri zasveti le nekaj igrivih transgresij: »retardirani« najstnik, ki se na skrivaj uči vožnje s kolesom, maščevanje nad novimi čevlji, razbita luč na sosednjem avtu.

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Opričnina je bila osebna garda Ivana IV. Groznega iz sredine 16. stoletja, politična policija, nasilna v razlaščanju višjega plemstva, popolnoma predana in brezskrupulozna v svojem delovanju v imenu in v službi carja. Sorokinu, sicer enemu bolj provokativnih sodobnih ruskih pisateljev, se zdijo pripadniki te skrajno lojalne in pohlepne garde primer vsega zaviralnega in koruptnega, nasilnega in mafijskega v ruski družbi, tudi sodobni, zato je to distopijo, postavljeno v bližnjo prihodnost, opremil z monarhijo, carjem in čudno priljubljeno carico, ki jaga mlade uniformirance; opričniki so udarna pest te monarhije, solni ekstrakt te že tako s korupcijo in mafijskimi klani in metodami presoljene zemlje.

Anton Komat in pater Karel Gržan: Resnica vas bo osvobodila

Anton Komat je skoraj leto in pol objavljal članke, v katerih je postavljal pod racionalni vprašaj omejitvene ukrepe. Ne apriori, temveč skozi milimetrske argumentacije na spoznanjih ekoloških vednosti, filozofskih in sploh humanističnih tradicij. Njegovo pisanje preveva bes zaradi lahkotnega opuščanja pravic posameznika do prostega gibanja. Toda njegova ost ni v prvi vrsti uperjena zoper slovensko vlado, ampak zoper velike korporacije, ki jim je uspelo vsiliti svojo agendo evropskim in svetovnim vladam. V izhodišču je kajpak alternativa: posekati komunikacije med ljudmi ali vzeti novi virus kot hujšo obliko gripe? Dilema ni enostavna, avtor zagovarja stališče, da so megalomanske živalske farme idealen kraj za širjenje novih epidemij. In da je dejavno življenje, ki prakticira gibanje po prirodi, najboljši obrambni mehanizem človeške odpornosti. Njegova jeza izvira iz pogleda na cenzuro, ki zapira znanstvene polemike. A cenzorske roke ne najdeva v lokalni »strahovladi«, marveč v zaprtosti medijev, tudi domačih, enako pa velikanov, kot so FB, Google, Twitter, ki avtomatično brišejo poglede drugačnosti in pred katerimi ni bil varen niti predsednik Trump.

Igor Karlovšek: Samo domov me pelji

Karlovškovi zgodnji romani so se ukvarjali z družbo, ki jo pretresa tranzicija, in ko se pojavi kovček olastninjenega denarja – ali kaj podobno vrednega –, opazujemo, kdo in kako se ga bo poskušal polastiti. Najspretnejši so bili po pravilu tisti s pravnim znanjem in kakšnim računom v tujini, kamor je bilo mogoče zadevo začasno odložiti, dokler stvari niso dozorele. Ker je spremljal družbeno patologijo, ki je na svojih mejnih območjih prehajala v kriminal, se nam je zdelo, da piše kriminalke ali politične srhljivke, kadar je šlo recimo za spopad dveh tajnih služb, vojaške in civilne. Pri tem pa smo mogoče podcenjevali ali spregledali vlogo, ki jo ima v njegovem pisanju družina, ta najmanjša borbena enota proti grozodejstvom in grdobijam, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Peterburški letopis / Bele noči

V prvem delu popisuje Dostojevski kot časnikar/feljtonist duh časa. Ironija zgodovinskega ponavljanja je že začetek: polovica mesta ima gripo. Seveda antagonizem med prestolnicama: samo v Moskvi ljudje počivajo pred delom. Zmaga esprita nad kapitalom: koliko več pomeni človek, ki ima vedno na zalogi novico, ki je še nihče ne pozna. Najbolj ostudna oblika reveža: svetovljan, ki je zapravil zadnjo kopejko, a se iz občutka dolžnosti vozi v kočijah. Beg meščanov v dače, ki anticipira sodobni turizem: da bi živeli neposredno, motritveno, da bi uživali v naravi, se dodobra nalenarili in pustili s skrbmi povezane vsakdanje neumnosti … a niti lenariti ne znamo, lenarimo z naporom brez užitka, nemirno, da je naš oddih mrzličen, da se spravljamo k oddihu in lenarjenju kot h kakšnemu napornemu in zahtevnemu opravilu.

Donal Ryan: Vrteče se srce

Trdi, surovi in nedostopni so ljudje, ki jih portretira irski pripovednik Donal Ryan (rojen leta 1976), trda so njihova srca in trdo je njihovo življenje. Kar nekaj njegovih rojakov je popisovalo to irsko zagamanost in zadrtost in nesposobnost, da bi se odprli, da bi priznali svoje napake in bi jim bilo odpuščeno, da bi se nehali vsi po vrsti delati blazne frajerje, ampak Ryan še bolj kot drugi ne popušča pri njihovih opisih, prav tako niti za ped ne popušča skoraj dvajset nosilcev glasov. Trmasti in navzven neljubeči so do konca, do groba in čez, saj dobijo svoj glas tudi mrtvi in duhovi, nič manj spravljeni s stanjem stvari kot ostali.

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Izhodišče je trdno: v življenju stremimo k čim več doživetjem, torej: zakaj bi mladostni angažma vlekli v pozna leta in pristali v nemočni starosti, pri tem pa izgubili izkušnjo živahnih starcev?

Vasja Jager: Cajhn

Marijan Šket, rojen v izmišljeni vasici na Kozjanskem, protagonist in tudi glavni govorec v romanu Cajhn Vasje Jagra, sicer Mladininega novinarja, je tako slaven in pomemben, da ima celo geslo v Wikipediji. Ob osebnem ima celo pojasnjevalno geslo o največjih aferah, v katere je bil vpleten. In zraven je bil povsod, kjer so se vrteli (post)tranzicijski novci, pa naj je šlo za zamik izplačil čekov v času hiperinflacije v trgovini, ki jo je vodil, ali za zbiranje lastninskih certifikatov. Dal je tovornjake za čezmejno trgovino z orožjem v času embarga, z računi v tujini je izčrpaval lastna podjetja na račun manjših delničarjev in kšeftaril s krediti z bankami. Ukvarjal se je s preplačano prodajo živil centralnim blagovnim rezervam, ki jih je potem odkupil nazaj in preprodal v lastni trgovski verigi.

Jean-Claude Carrière in Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig 

V poznih sedemdesetih sta bila živi enciklopediji, prav nič v zadregi pred galopirajočo tehnologijo. Zdi se nesporno, da so računalniki in e-knjige absolutni zmagovalci, toda inkunabulo iz 15. stoletja je moč brati še danes, medtem ko je tekst na računalniku iz leta 1991 praktično nedostopen. No, v kolikor nisi posebnež in v kleti hraniš 18 računalniških kišt, ki si jih v življenju zamenjal; nosilci informacij tako hitro zastarevajo kot še nikoli. Pogovor, ki je pisan zgoščeno kot aforizmi, ni čtivo, ki bi ga prebrali na dušek.

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Prozni fragmenti, osnutki zgodb, ki se ne morejo razplesti in se zažirajo v lastno nemoč, predavanja, pa ne vemo, ali resnična in zato nekoliko spodletela ali fingirana in spisana skoraj v stilu Kafkove zgodbe Pismo akademiji, pa nekaj biblijskih dopisovanj in nekaj kot da prigod iz širnega sveta – vse to sestavlja zbirko Svet gre naprej. Ta hoče že z naslovom povedati, da ne bo konca sveta, vsaj ne za vse, in da bodo stvari preživele, vendar še naprej ostale brez smisla, brez dopolnitve, zamrznjene v večnem perpetuiranju nesmisla.

Theodor W. Adorno: Vidiki novega desničarskega radikalizma

Predavanje nemškega sociologa Adorna (1903–1969) iz leta 1967 ob vzponu Nemške nacionaldemokratske stranke. To bi vsebinsko označili za neonacistično, vendar avtor takšnega termina ne uporablja, kot tudi ne pledira za njeno prepoved. Je družboslovec in se ukvarja z družbo kot tako, za katero ugotavlja, da družbene razmere za fašizem tudi dve desetletji po padcu 3. rajha še vedno obstajajo. Knjiga poleg tega prinaša njegov predhodni tekst Kaj pomeni razčiščevanje s preteklostjo?, ki je pomenljiv tudi s slovenskega stališča skozi perspektivo razčiščevanja s komunistično preteklostjo. Totalitarni režimi namreč s svojim formalnim koncem preprosto ne izpuhtijo, zakaj njihove ideje same po sebi preživijo v starih in modificiranih oblikah. Zlasti ker v vsaki demokraciji obstaja sediment nepoboljšljivcev ali norcev, kar je po avtorjevem mnenju posledica tega, da so demokracije bolj formalne kot konkretizirane. V predavanju žal ni razvil pojma konkretizirane demokracije, je pa izpostavil fenomen pogleda, da je treba vse pozabiti in odpustiti. Ta gradi seveda na evfemizmih: množični pogromi leta 1938 nosijo dobrodušno ime »kristalna noč«. In še bolj na kritiki, da je bil med Nemce preveč razširjen občutek krivde. Kot odgovor uporabi termin preventivno cepljenje, ki ga udejanja razčiščevanje s preteklostjo, torej ne golo obsojanje krvnikov, ampak razsvetljevanje množic, da bodo znale prepoznati nevarne oblike propagande.

Agata Tomažič: Nož v ustih

Skoraj ducat in pol zgodb, ki sestavljajo zbirko Nož v ustih domače avtorice Agate Tomažič (rojene leta 1977), je precej raznorodnih, glede kraja dogajanja in glede pripovedne lege; nekatere so povedane prvoosebno in druge bolj od zunaj, objektivno, nekatere so zabrisane in pridušene, druge bolj krvave, naj gre za živalske ali človeške kadavre in ureznine. Naslovna recimo pripoveduje o tem, da je treba tudi pri rezanju imeti občutek za nobleso, ki pa ga ni mogoče pridobiti na hitro, temveč sta potrebni dolgoletna praksa in vzgoja – nesojeni zet namreč do bridkega izgona iz družinske idile neustrezno z nožem tretira sladico, na veliko zgroženost vseh prisotnih.

Manca Erzetič: Goli otok po sedemdesetih letih

Kaj se je dogajalo na zloglasnem kraju, so že popisali taboriščniki v spominih in historiografi v zgodovinskih pregledih. Tukajšnja tema meri na tiste, ki so ostali na svobodi. Kako je torej pojem Goli otok, o katerem se je samo šepetalo, učinkoval na razmišljanje slehernikov in izbiro njihovega življenja? Kako in kako dolgo je strah obvladoval tiste, ki niti niso bili zaprti? Kako je koncept jugoslovanske poti v socializem z imenom samoupravljanje Tito vpeljal prav na Golem otoku? Kako sta Informbiro in Goli otok spremenila vladajoči politični in medijski diskurz? Časniki niso več navajali neposrednih izjav političnih voditeljev, ampak besede Franck in Jožetov, ki so na tovarniških mitingih napadali poteze sovjetske vlade in njenih podpornic. To, kar so včeraj razglašali Kardelj, Ranković in tovarišija, so danes vzklikale množice. Premestitev je dosegla, da se Stalinu po robu ni postavil Tito, ampak tovarniški delavci, ki so polemizirali z vsebinami moskovskih časnikov.

Marco Missiroli: Zvestoba

V enem prejšnjih romanov, v Opolzkosti v zasebnosti, se je italijanski pripovednik Marco Missiroli (rojen leta 1981) v maniri razvojnega romana posvečal odraščanju fanta skozi različne etape, pri čemer je bil poudarek na spolnem dozorevanju in dilemah, ki grejo zraven, predvsem na mladostnih poskusih definiranja meje med prijateljstvom in erotiko; lovil je tisto zlato sredino, ki prepreči, da bi ostali brez prijateljev – ali brez ljubimcev.