Ur. Žiga Valetič in Damir Globočnik: Hinko Smrekar: Črnovojnik in protostripi na Slovenskem

Hinko Smrekar (1883–1942) je prvi svinčnik slovenske karikature, njegove risbe fascinirajo še stoletje po prvih objavah. Danes lahko občudujemo domišljijo in drznost njegovega humorja, čeprav so sodobniki, ki jih je upodabljal, šklepetali z zobmi. Pol stoletja pred njim je zaslovel Jurij Šubic, ko je med avstrijsko zasedbo Bosne kot salonski umetnik slikal oljne portrete svojih poveljnikov, Smrekar pa je bil angažirani nasprotnik vojne in je zato leta raje preživel po zaporih in internacijah, nato pa v samoironiji in pikrosti upodobil svoje spomine na vojno. A ni bil le karikaturist, v Haškovi maniri Vojaka Švejka je sukal tudi stavke, v katerih je o sebi govoril v tretji osebi: »Nato so H. S.-ja internirali. V policijskem zaporu so ga skušali dresirati za služkinjo. Poldrugi dan je posnemal leva v kletki.« Branje Črnovojnika nas ne prestavi le v duh časa Avstro-Ogrske, ampak skozi njegovo perspektivo onemimo pred sodobno slovensko karikaturo. V časopisju je skorajda ne najdemo več, pa še ta je v prvi vrsti zgolj politična. Ironije na račun umetnikov, direktorjev kulturnih centrov, poslovnežev in podobnih preprosto ni. Svoboda ima pač svojo ceno, neizprosni Smrekar, ki ilustrirancem ni prizanašal, je del življenja živel v pomanjkanju.

Jo Nesbø: Kraljestvo

Spet prihaja neizbežna pomlad, tako nekako in do konca depresivno se zaključi Kraljestvo, bralni špeh o dveh bratih, družinski patologiji in perverznosti drugih. Švedskega pisatelja Joja Nesbøja (1960) smo doslej poznali, vsaj tisti, ki smo ga slabo, predvsem kot brend za kriminalke, tokrat pa se ukvarja z osnovno družbeno celico, z njenimi patogenostmi, zamolčanostmi in zlorabami, in tega očitno ni na Norveškem zaradi redkejše poselitve nič manj kot drugod, prej nasprotno, vse ostane med štirimi stenami tistega, kar se imenuje dom, kjer so naseljeni tisti, ki se imenujejo družina. »Družina smo. Imamo drug drugega in to je vse. Prijatelji, simpatije, sovaščani, država, vse to so le prividi in niso vredni piškavega oreha, ko gre zares. Mi proti drugim, Roy, mi čisto proti vsem drugim.« To sta tista temeljna popotnica in očetovina, ki ju dobita brata. In posestvo, ki ga radi imenujejo Kraljestvo.

Gajto Gazdanov: Privid Aleksandra Wolfa 

Ruski pisatelj Gazdanov (1902–1971) je po zmagi sovjetov prebežal v Pariz, tam delal kot tovarniški delavec in šofer taksijev, vmes pa objavljal kratke zgodbe, ki sta jih občudovala celo Bunin in Gorki. V Rusiji so ga bralci spoznali šele po padcu komunizma in spada med spregledane velikane literature.

Mirt Komel: Detektiv Dante

V prejšnjem romanu domačega avtorja Mirta Komela (1980), v Medsočju, se Erik Tlomm po živčnem zlomu zaradi nerešenega primera umakne gorvodno in tam v do konca prepletenem trškem okolju pričuje umorom, je hkrati priča in osumljenec kriminalistične izvedenke. Vpletenost v umore prikriva vsem, nam in sebi, in zdi se, da je roman bolj kot kriminalka, ki sprevrača žanre, postavljen nekam v bližino fantastike, mask, staroverstva in obrednih umorov, ki pričajo o nezaceljivi shizoidni rani. Torej o norosti in grešnosti, ki se ne more rešiti drugače kot s koncem sveta po tem, ko obredna žrtev ne zadošča.

Tore Janson: Povest o latinščini

Takrat so se gimnazijci leta brusili v konjugacijah in deklinacijah latinskega jezika, ki je imel status prelomnega predmeta, pri tem so skozi branje tekstov srkali še kulturo antike, tujke, izpeljane iz klasičnih jezikov, pa so jim bile bližje kot domači izrazi. Nekoč se je denimo pisalo o konfiskaciji časopisa in ne o zaplembi.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Ameriški pisatelj Stephen King (1947), sicer blagovna znamka in klasik srhljivk, je ustvarjalni presežek po vsakem od romanov pretopil v zgodbe, ki so manj(še) kot romani. Kljub temu imajo dovolj izdelano pripovedno lego, da zaznamujejo obdobja, in ustvarijo toliko atmosfere, da so jih tri četrt od teh, objavljenih v zbirki, uspešno ufilmili.

Ur. Željko Oset: Udbovski učbenik

Današnja izdaja ima zgodovinski smisel, saj obelodani metode nadziranja civilne družbe. Zastavek je totalitaren: sledijo duhovnikom, prevoznikom, gimnazijcem in študentom, kulturnikom, patriotom etc. Toda to ne počno le agenti, ampak mrežo razširijo na sodelavce, ki jih izbirajo med nasprotniki komunističnega režima. Temu pravijo vrbovanje, postopek, kako za špiclja pridobiti bližnjika »objekta nadzorovanja«. Jasno z izsiljevanjem, duhovnika denimo zaradi njegove homoseksualnosti, drugega zaradi drobnega prekrška. Roka Udbe je segla v zapore, kjer so zaporniku v keho kot tovariša podtaknili agenta, ki se je z njim skozi mesece človeško zbliževal. Lik vrbovanega sodelavca pa ni bil mrko režimsko bitje, ampak je bil družaben in privlačen, znal je pritegniti ljudi.

Frank Herbert: Otroka peščenega planeta

V prvih dveh delih knjižne serije Sipina (Dune), v Peščenem planetu (težko pričakovani film Denisa Villeneuva, posnet po njem, bo premiero doživel 21. oktobra) in Mesiji s peščenega planeta, se je ameriški znanstvenofantastični pisatelj Frank Herbert (1920–1986) sredi šestdesetih let, torej pred drugimi, ukvarjal z zavojevanjem. Najprej s planetarnim – sipinski in suhi planet Arrakis pride od zunaj preobrazit in žlahtnit ekolog, ki si želi nanj vrniti vodo. Nekoč je tam že bila, zdaj pa je to največja dragocenost. Vendar ima planet še drugo, večjo vrednost, parstometrski črvi, ki zlahka požrejo zaselek ali kombajne, proizvajajo melanžo, drogo, s katero potujejo medplanetarno, omogoča pa tudi vpoglede v naravo časa. V drugem delu vidimo, kako melanža na vrh naplavi Paula Ateidesa Muad’diba, nosilca vsekozmičnega džihada – Herbert prenikavo vpelje besednjak in mentaliteto puščavskih ljudstev in njihovih verskih konceptov –, in ga postavi v vlogo tirana, ki pogublja svetove, podprt z drogo, ki jo vsi potrebujejo. Tretji del, Otroka peščenega planeta, je mističen, karkoli že to komu pomeni.

Goran Marković: Beograjski trio

Čeprav je posnel tudi precej dokumentarnih filmov, že njegovi igrani filmi delujejo kot dokumentarci. Tako je tudi Beograjski trio roman le po zgodbi, saj ga sestavlja trda realnost: dnevniki, pisma, uradna poročila, zapisniki in pričevanja. Tema je Goli otok in Titov režim preganjanja ter maltretiranja nasprotnikov. Toda postavljena je kot ljubezenski trikotnik, v katerem vsak akter ljubi druga dva, enega s srcem in telesom, drugega z dejanji. To noro situacijo je lahko porodilo le komunistično koncentracijsko taborišče z udeležbo britanskega diplomata in vohuna.

Feri Lainšček: Kurji pastir

Lojze Kovačič, ki je nezakrito in neizprosno prekopaval svoje spomine, v romanu Otroške stvari piše, kako mu je služkinja v Baslu, ko je bil dojenec, po stopnicah nosila čašo mleka. Od tega naprej je vse skupaj popisoval, naslonjen na lastno porozno spominjanje. Zunaj njega, pa tudi od znotraj je ena sama negotovost, ki jo lahko uredi le pisanje, zato so nastajali debeli špehi o občutkih tujstva po prihodu na slovensko podeželje, zato se je kasneje ukvarjal s pisanjem in lutkovno pedagogiko. Tudi Feri Lainšček (1959), ki je v svojem opusu od začetnih Peronarjev prek modernistične Raze in z naratološkimi triki pregnetenega romaneta Grinta prešel vse sloge, se z Obračališčem za vračanje odmaknil v roman v verzih, se zdaj ukvarja s svojim izvorom.

Elli H. Radinger: Darilo divjine

Zastavek se zdi, da kliče vesoljno bralstvo: divjina je povsod, v gozdu, na morju, na vrtu in včasih tudi čisto blizu; divjina je v nas globoko zakoreninjena: izziva nas, nas pomirja, krepi in odpira srca. Toda knjiga jo opeva na Grenlandiji, na Aljaski, v parkih Severne Amerike. Se ne zadovolji z minimalizmom kot nekoč Dario Cortese, ki se je potikal tudi po mestnih obrobjih in nabiral divje rastline ter iz njih nato kuhal izzivalna kosila. Radingerjeva gre med volkove, kojote, kite, bizone in medvede – hoditi po grizlijevih sledovih pomeni tudi spoznati strah, strah pred smrtjo. Njena doživetja so unikatna, najsibo, ko posluša, kako kojoti učijo tuliti mladiče, ko se nauči razlikovati grizlija od črnega medveda, ali pa, ko opiše, kako se je znašla na območju, kjer domuje štiri tisoč orlov. Ni ga bralca, ki ima takšne izkušnje. To pa povzroči skrajno neugodno posledico, saj ne more od nje prevzeti navdušenja nad divjino, ki mu je nedosegljiva. Vodnik po prirodi se zatorej spremeni v literarno delo. Toda avtorica je nekdanja odvetnica, ki je postala ljubiteljica divjine, žal pa brez daru za pisanje, kaj šele za pripovedovanje in ustvarjanje zgodb. Denimo: malega bizona je ves ta živžav povsem očaral in opotekajoče se mu je pridružil. Vsrkaval je vonjave, prizore in zvoke.

Anders Roslund: Tok-tok

Švedski pisatelj in novinar Anders Roslund (1961), nekdaj član tandema piscev kriminalk in zdaj solo, nas postavi v pregreti Stockholm, kjer vsi, še najbolj pa ostareli inšpektor s tesnobo pred upokojitvijo, trpijo zaradi vročine in drugega. Tam pa se sedemnajst let po tem, ko so izmed trupel družinskih članov, mafijsko likvidiranih na »ulcinjski« način, s streloma v čelo in sence, rešili petletno hčer, ji priskrbeli lažno identiteto in našli novo družino, spet začnejo pojavljati zločini z istim nezgrešljivim podpisom.

Anton Pavlovič Čehov: Novele

Mojster kratkih zgodb o ruski aristokraciji s konca 19. stoletja, ki delujejo sodobno: on odide na potovanje, ona mu naroči, naj jo zasipava s SMS-ji; jasno v tedanji obliki: telegrafiraj mi čim bolj pogosto in podrobno. Še posebej skozi ritem nočnega življenja – druščina se je dobivala v domačem salonu, kjer je kvartala do dveh, nato so ji postregli z večerjo, med privezovanjem duše so navzoči ob vinu v ironiji govorili o znancih, novih knjigah in imenovanjih visokih uradnikov, potem pa so se razšli ob treh ali štirih zjutraj.

Max Seeck: Hamurabijevi angeli

Max Seeck (rojen leta 1985) je Finec, ki je s prvencem Hamurabijevi angeli uspel, saj naj bi bil pravice prodal za prevode v 40 jezikov. To je utemeljitev tega uspeha, mogoče tudi zato, ker se vleče na skandinavsko kriminalno franšizo, le da jo izvozi v našo bližino, v čase balkanskih (in) osamosvojitvenih vojn, kar sočasni kriminal in njegovo dinamiko, in obojega v romanu ne manjka, uspešno pregnete z nenačelnimi zavezništvi in vojaškimi skrivnostmi, ki ždijo za kupi trupel.

Roland Barthes: Šelestenje jezika

Za razliko od Mitologij, Užitka v tekstu, Camere lucide in Fragmentov ljubezenskega diskurza je prevod posthumne izdaje (1984) različnih kratkih tekstov fragment fragmenta. V tem je bil neprekosljiv mojster. Fragmentiranje pri njem ne vodi v enostavnost, ampak nasprotno – iz nič naredi misel in zgodbo. Tam, kjer družboslovci in humanisti povzemajo drug drugega, on začne misliti te samoumevnosti. In niso po naključju zvočni zapisi njegovih predavanj s konca sedemdesetih na Collège de France (CF) še vedno prodajna niša na Amazonu. Ko Barthes piše in predava, zapeljuje publiko. Hoče jo vneti, to pa stori tako, da zastavlja vprašanja, ki prej živi duši niso padla na pamet, potem pa fragmente vsebine disciplinira v miselni red. Ne prizanese niti sebi, ko zapiše, da je nekaj let njegov glavni projekt raziskovati lastno neumnost in o tem pisati knjige. Tudi njegovo delo o ljubezenskem diskurzu je način, kako u-misliti bol ljubezni skozi svetovno literaturo. Kot akademik je prestopal utečene meje, brez zadržka je nekoč napisal razpravo o fragmentih mladega pisatelja, ki jih ta sploh ni objavil. Ko so ga izvolili v CF, je eden izmed članov sarkastično pripomnil: naslednjič bodo izvolili še Eddyja Merckxa (petkratnega zmagovalca Toura). Dandanes se knjižne police šibijo od del, ki razglabljajo, kako širiti ljubezen do branja knjig, on pa je zapisal, da branje prinese tudi svobodo nebranja, od tod pa izpeljal vprašanje: ali ni posledica nebranja tudi to, da se nekatere pomembne stvari ne zgodijo?

Mojca Širok: Evidenca

Že Pogodba, prva iz trilogije kriminalk novinarke TV Slovenija Mojce Širok, ki je zdaj dobila podnaslov Rim–Ljubljana–Bruselj, se je dogajala z nekakšnim zamikom. Dvajset let po dogodku, ki bi lahko ogrozil ravnovesje sil – ravnovesje med mafijo in delom politike ali pa razmerje med kriminalom in domnevnimi pravičniki. Vendar se ekipa z nekaj istimi člani sestaja še enkrat, tokrat zaradi trupla enega od policijskih ovaduhov iz mafijskih vrst, ki obleži v tuji garaži.

Marc Augé: Hvalnica kolesu

Sam esej predstavlja simpatičen pristop, ki na podlagi spominov iz otroštva – avtor je letnik 1935 – ter opazovanja bicikliranja v Franciji nakaže primerjalno zgodovino mita in bivanja s kolesom. Denimo bretonski utrinek iz petdesetih let, ko so se vsi mladostniki izkušali v tem, da po ravnem in navzdol vozijo brez rok, v najhujše klance pa stoje na pedalih – akt odkrivanja sebe. Ali pa potezo legendarnega šampiona Toura Coppija, ki je viteško prepustil etapno zmago tekmecu Bartoliju, ker je ta tisti dan ravno praznoval rojstni dan.

Jeanine Cummins: Ameriška tla

Balkansko migrantsko pot, le v nasprotni smeri, iz taborišč in z delovišč v evropskem središču nazaj v kraje, iz katerih so bili ljudje nabrani, v časih razsute prometne infrastrukture je popisal že Peter Božič, enako kot Kurt Vonnegut pričevalec dresdenske obločne svetlobe, v romanu Očeta Vincenca smrt, in to kar najbolj surovo in nesentimentalno. To je popis splošnega razpada morale, ki je posledica vojne in pomanjkanja. Potem smo dobili kar nekaj romanov, od slovenskih avtorjev recimo F. H. Najija Zadnji gozd pa češkega pisatelja Mareka Šindelke Utrujenost materiala, ki popisujejo, kako se zdaj cenena delovna sila sama prebija proti mestom izkoriščanja, h komaj znanim sorodnikom, ki so nekakšna mostišča in prva zatočišča na poti v prisanjano boljše življenje. Ameriška pisateljica Jeanine Cummins (1974) popisuje isti proces, le na drugih celinah: migracije iz latinskoameriškega bazena, kjer so pred kriminalci nemočni zaradi vseprisotne korupcije ter politične in policijske kolaboracije s karteli, proti obljubljeni Ameriki, Severni seveda.

Ivo Andrić: Travniška kronika

Utemeljen na zgodovinskih kronikah poroča o duhu časa med letoma 1807 in 1814 v Travniku. Pisatelj Miljenko Jergović pravi, da ga je prebral vsaj sedemkrat v različnih obdobjih življenja. Brati ga je torej mogoče iz številnih perspektiv.

Marek Šindelka: Utrujenost materiala

Utrujenost materiala je napet roman: od prvega pobega iz zbirnega taborišča, čez ograjo in potem po snegu, spremljamo usodo bratov, ki ju doma prah eksplozije pobeli in jima izsesa zrak iz pljuč, zato se po brezupnem tavanju med ruševinami in prevajanju za pustolovce in reporterje, ki se adrenalinsko naslajajo nad splošno bedo stvari na terenu, odpravita proti boljšemu življenju. Kot naivno mislita.

Stevan Dedijer: Nepoboljšljivi optimist

Stevan Dedijer (1911–2004), brat Titovega biografa Vladimirja Dedijerja, ima v avtobiografiji res kaj povedati: oče je bil prijatelj Gavrila Principa, buržujska srbska družina je imela kajpak francosko guvernanto, na kolegij so ga poslali v Rim, na študij fizike v ZDA, tam je potem delal kot novinar, zatem kot sodelavec v ameriški obveščevalni agenciji OSS, med 2. vojno je bil padalec v ameriških vojaških enotah in telesni stražar generala Maxwella Taylorja, po njej se je vrnil v Jugoslavijo, bil v ekipi, ki je poskušala izdelati atomsko bombo, leta 1961 je emigriral na Švedsko in napravil akademsko kariero na področju obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu in družbi, bil je svetovalec savdskega kralja in PLO.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose

»Kmalu po njuni poroki je opustil zdravniško prakso. V začetku se je nekaj govorilo o tem, da bi z njenim denarjem odprla zavetišče za alkoholike. In v nekem smislu jima je to tudi uspelo.« Ta in podobni stavki govorijo o nefunkcionalni družini, ki jo sestavljajo trpinčeni in čustveno izstradani petletni Patrick, sadistični oče, zguba, ki sicer klavirsko zabava cinične aristokratske prijatelje, in prestrašena mati.

Igor Omerza: Velikani slovenske osamosvojite in UDBA: Ciril Žebot - Peter

Dramska zgodba: leta 1942 je VOS pripravila atentat nanj, a ubila napačnega človeka, četrt stoletja kasneje je kot ameriški državljan prišel na obisk v Ljubljano, tam pa ga je na ulici opazil nekdanji vosovec, zdaj šef SZDL, in bi ga takoj ustrelil, a nekdanji likvidator je kot aktualni voditelj požrl svoj bes, da se ne bi zapletel v mednarodni škandal, ter zahteval njegov takojšnji odhod iz Slovenije.

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Ne želi si lahke poti, ji da duhovno popotnico prijateljica Manca. Želi si lahkega koraka, doda. S tako močnim orožjem in napotilom, ki si ga potem ob masažnih in purgativnih preizkušnjah večkrat ponovi, se prvoosebna pripovedovalka, ki preboleva, da je bil njen zadnji roman zavrnjen pri založnikih, odpravi v ajurvedski center v Kerali.

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

Jasno, da ga je kot takega prepoznala tudi žirija sklada Josefa Škvoreckega in potem, na podlagi tega, še podeljevalci nagrade Evropske unije za književnost.

Robert Menasse: Prestolnica

Prestolnica je seveda naša trenutna, Bruselj, zato Menassejev roman predstavljajo kot prvi o aporijah EU, čeprav bi glede tematike našli poleg Holandca Ceesa Nooteboma še kakšnega predhodnika. Vendar se ta roman res aktualno, poglobljeno in humorno ukvarja z zagatami multinacionalne tvorbe, v kateri se emisarjem in birokratom – razen tistim čisto zmešanim, krvno namreč – zdi, da morajo zastopati nacionalne interese. In gre potem seveda skoraj vse narobe.

Deborah Levy: Cena življenja

Delo britanske avtorice dvakrat napelje na roman nobelovca Coetzeeja Sramota. Oba sta se rodila v Južni Afriki, enako njuna glavna lika, in oba opisujeta ustvarjanje novega življenja po dolgoletnem zakonu. Pisatelj piše o njem, ki zaživi v svobodi kot moški lovec, čemur sledijo trde peripetije, pisateljica o njej, ki ostaja mama, postane na novo hčerka in živi od pisanja ter predavanj o literaturi.

Josip Osti: Poper po pudingu

Josip Osti je v zadnjih letih izdal tetralogijo, ki jo sestavljajo romani Duhovi hiše Heinricha Bölla, Narcis pred zrcalom, Črna, ki je pogoltnila vse druge barve in Življenje je srhljiva pravljica, in že v uvodu k prvemu pojasnil oblikovni princip: ker mu je med bivanjem v pisateljski rezidenci ob neurju veter premešal strani, je roman, kot pravi, »kaleidoskopski«: urejen pozneje, skoraj naključno in drugače, kot je bilo morda zamišljeno, drugi trije sledijo isti asociacijski logiki. Pogosto gre za spomine na erotične prigode in nesporazume, spomine na živahno, obšankistično in – takrat še – naivno samolobistično početje pisateljskih kolegov, ki jim je kot urednik Sarajevskih zvezkov (Sarajevske sveske) in tajnik bosanskega združenja pisateljev pričeval – literarna scena je bila takrat živahna in včasih bučna, kar danes zanikajo predvsem tisti, ki jih ni bilo zraven. Nekateri romani so oprti na korespondenco, ki jo je Osti, ljubezenski migrant (drugo ženo je spoznal v DSP), imel z različnimi ljudmi v okupiranem Sarajevu, na primer z materjo, tudi s sarajevskim pesniškim kolegom, ki je prebegnil v Prago, vmes pa so anekdote o tistih, ki so izza šankov odšli nad mesto in ga oblegali in se po daytonskem sporazumu vanj spet vrnili. Osti je seveda vse poznal od prej in si je tudi njihov strelski angažma zapomnil in te vrste izdaje dajejo temu pisanju mračno štimungo, kot seveda pisanje o bolezni in zdravljenju v zadnjih zapisih.

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir

Posebna značilnost romana so številni citati v francoščini, ruski plemiči so jo pač obvladali bolje od ruščine; v knjigi se eden od junakov opraviči druščini, da bo nekaj povedal po rusko, češ da bi drugače zgodba izgubila sol. A založba se je odločila, da opusti pisateljev slog, češ da bo s tem Tolstega bolj približala bralcem. Ni najhuje, po svetu več kot poldrugi tisoč strani dolgo knjigo z enakim pojasnilom izdajajo skrčeno v drobno knjižico. Za duh romana je vsekakor bolje brati prevod Vladimirja Levstika izpred stoletja. Kajpak kot vedno ob takem izzivu: zakaj bi knjigo danes sploh še brali, ko pa opisuje vojne z Napoleonom in duh aristokracije v prvih dveh desetletjih 19. stoletja? V še nedavnem času rejva in zabav do jutra se je zdela sodobnost edinstvena: mladež, ki meče skozi okno denar staršev. A ruski plemiči so že davno tarnali: eden, da mu sin požene po 40 tisoč rubljev na leto, drugi, da se vsako jutro vrne prekrokan z orgij in kvartanja in potem vse do večera poležava, da si nabere moči za naslednji nočni pohod.

Edgar Keret: Polêti že!

Skoraj dva ducata zgodb, ki sestavljajo zbirko Polêti že! izraelskega pripovednika Edgarja Kereta (1967), nimata skupnega imenovalca. Med njimi najdemo izpovedi tistih, ki so jih klonirali kot objekte, kot nadomestke za maščevanje, ker so se pravi zoprniki izmuznili v smrt. Najdemo maloumne ameriške tečnobe, ki zahtevajo zgodbe, ob katerih bodo ženske padale nanje. Zraven so zgodbe angelov in njihovega brezčasnega in brezsanjskega česanja oblakov, kar je vse blizu mučnemu približku večnosti, odkar je Bog mrtev, pa tudi take o poskusih z virtualnimi nadomestki partnerjev, pri čemer, podobno kot v eni od Bizarnih zgodb Olge Tokarczuk, ni čisto jasno, kdo je kopija in kdo izvirnik, kdo plačnik in kdo proizvod.