Neguib Mafhouz: Pot med palačama

Roman, ki je obenem še zgodovinski prikaz družinskega življenja izpred stoletja. Podložna žena, ki brez moževega dovoljenja ne sme od doma. Seveda, a istočasno tudi drugačne, ki se ločijo in spet poročijo, se znova ločijo in v tretje poročijo, pa spet ločijo …

Slavko Pregl: Prodajalci megle

Že v prejšnjem romanu, Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki je nastal v sodelovanju s pričevalcem s terena in poznavalcem prikritega umetnostnega zakulisja in nabavnih verig Leonom Pogelškom, se je Slavko Pregl (rojen leta 1945) lotil temne strani trga umetnin in zdi se, da je zdaj zakonitosti in špekulativno naravo tega samo še malo razširil. Na družbo nasploh.

Dean Komel: Horizonti kontemporalnosti 

Avtor je filozof, ki ne prenaša znanja na bralce. Ne podučuje in ne razlaga. Torej je zanič učitelj, saj od njega ne zvemo, kako se razlikujejo nerazložljivo, nepovedljivo, nepredstavljivo od nedojemljivega, ki pomeni to, česar ni moč dojeti. Enako tudi književnemu kritiku onemogoča, da bi lahko na kratko povzel poante spoznavnih učinkov iz knjige.

Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti

»Da sem postala pisateljica, /…/ sem se morala naučiti seči v besedo, povzdigniti glas, spregovoriti kanec glasneje in še glasneje, vse dokler nisem spregovorila s svojim glasom, ki sploh ni bil glasen,« Deborah Levy v nekaj besedah povzame svoj umetniški razvoj. Rodila se je (leta 1959) v Južni Afriki in tam tudi odraščala, po očetovi vrnitvi iz zapora, kjer je bil zaradi oporekanja politiki apartheida, pa se je družina preselila v Anglijo. Iskanje korenin in brskanje za spomini, ki jim pravzaprav noče priti preblizu, je popisala v spominsko-esejistični zbirki fragmentov, stisnjenih v štiri dele.

Martin Previšić: Zgodovina Golega otoka

Čas strahovlade: na Golem otoku si končal zaradi policijske obtožbe, da podpiraš resolucijo informbiroja, delikt pa je bil lahko tudi to, da nisi izobesil slike maršala Tita v gledališču. Ko je avtor potegnil vzporednico z nacističnimi taborišči, je poleg mnoštva podobnosti zabeležil tudi posebnost. Nacisti so imeli tudi v taboriščnih blokih postavljene esesovce, medtem ko je komunistični režim notranjo oblast prepustil taboriščnikom, ki so vladali samim sebi. Razdeljeni po kategorijah, bojkotirani, odloženi in član kolektiva, so iznašli sistem ovajanja, pretepanja, trpinčenja in samoobtoževanja, s katerim si se dvignil ali padel za stopnjo ali dve. V Petrovi jami so bile najbolj peklenske razmere, v njih pa najtežji delinkventi: ustanovitelji KPJ iz leta 1920, španski borci, predvojni aktivisti, ki so vodili partijo pred Titom. Štiristo ljudi je bilo v delovišču pobitih, ne da bi bil za njihovo smrt kdo obsojen. Ker dolgo ni bilo tušev, so kosile epidemije tifusa in griže, ljudje so umirali zaradi sončarice. Toda poznali so praznike: novo leto, prvi maj in dan republike so bili dela prosti in v menažke so kdaj dobili celo ovčji jezik. Enkrat mesečno si lahko poslal dopisnico, v njej pa si sodelavcem v nekdanji službi opisal, kako si se zavedel svojih političnih zmot; drugačne je cenzor metal v smeti. Cinizem je bil obisk policijskega ministra Rankovića, ki so ga pozdravljali v deliriju navdušenja. Prevzgoja je v povprečju trajala dve leti, a izpuščen si bil le, če si podpisal, da postaneš sodelavec Udbe. Na svobodi si bil prisiljen ovajati kolege, a hkrati so tudi tebe nadzorovali; sistem, ki je deloval do leta 1987, ko ga je v Srbiji opustil novi vožd Milošević.

Klemen Kordež: Hladna veriga

Romaneskni prvenec Klemna Kordeža (rojen leta 1985) se dogaja na težko določljivi časovni meji; starejši živijo tole zdaj, mlajšo generacijo in prihodnje pa predstavlja navzven uspešni oblikovalec Tim, ki v drugem delu romana stopi v ospredje. Med drugim je tudi pisec besedil o razvoju umetnosti, ki postane (še bolj) spoj oglaševanja, prilizovanja uporabniku in prilagojena všečkanju, potem ko so s piarovci zamenjali kritike in kuratorje, te odslužene predstavnike stroke.

Patrick Modiano: Speči spomini

Delo je seveda antiroman. Cervantesovi in Tolstojevi junaki skozi tisoče strani vlečejo bralce s svojimi peripetijami, največje dejanje Jeana D. pa je, da se mu uspe spomniti kakšnega srečanja izpred štirih desetletij. A čeprav je Modiano modernist glede na klasike, je obenem klasik proti bivanju v sedanjosti. V nekem intervjuju je rekel, da Pariza, kot ga je poznal, ni več, in da piše samo zato, da bi ga spet našel. No, njegov junak najdeva predvsem ženske, na pozabljen način. Dneve preživlja po kavarnah in potem neznanke neopazno ogovori, a to ni poseben tip lovljenja, saj nikoli ne bo povprašal za številko mobija – takrat ga kajpak niti ni bilo –, ampak bo celo tedaj, ko se mu ponudi priložnost, rekel: počakajte, stopim samo po cigarete, in bo odšel. Vsakič mu ne uspe; ko se znajde pri njej na kanapeju, se bo poljubu izmuznil tako, da si sposodi njeno knjigo. A celo takrat, ko načrtuje, da bo damo v taksiju zapustil pri semaforju, in se mu pripeti, da mu prav tedaj njena glava omahne na ramo, bo osvojitev zastrl s stavkom: potem ni bilo več semaforjev.

Heidi Perks: Vrni se pome

Roman Vrni se pome izrablja žanr kriminalke, da bi povedal, da imajo vse družine skrivnosti, le da so pri tistih, ki na zunaj delujejo srečnejše, večje. Bolje zakopane, dobesedno, in eno takšnih v obliki trupla odkopljejo na meji vrta nekdanje hišice pripovedovalke, ki je živela v skoraj idilični otoški skupnosti, kakšnih sto duš in žepni trajekt za stik z bližnjim kopnim, zdaj pa ponuja terapije. Kot nekdo, ki zna tako rekoč brati ljudi, je prava za vrnitev v čase otroštva in brskanje po zatemnjenih spominih sovaščanov, se nam zdi, saj je pronicljiva opazovalka grimas, tikov in retoričnih fint, s katerimi sogovorniki odvračajo pozornost ali zamolčujejo. Idealen raziskovalec tistega, kar je od preteklosti ostalo in se potuhnilo.

Ignacy Karpowicz: Ljubezen

Poljskega pripovednika Ignacyja Karpowicza (1976) poznamo predvsem po dveh precej kompleksnih romanih. Prvi je Osti, v katerem piše o novih ljubezenskih neredih in novih bivalnih in kopulacijskih praksah, ki obsegajo široko paleto vedenj in odzivov, od preoblačenja do na različne načine razširjenih družin in odnosov. Poznamo pa ga tudi po romanu, v katerem olimpijski bogovi padejo na ze mljo, kazensko so prizemljeni na Poljskem in se na lastno grozo pomešajo med smrtnike kot enaki med enake, to pa poskrbi za cel kup duhovitih zapletov in nesporazumov.

Jože Horvat: Izrečeno in zamolčano

V zadnji knjigi zajema kulturne dogodke od začetka devetdesetih let pa tja od zadnjih let prejšnjega desetletja. Vsebine so intervjuji in srečevanja s pisatelji, zakulisna poročila iz književnih klubov, s predstavitev, festivalov ter prireditev ob podelitvah književnih nagrad. Žanrsko bi jim lahko rekli Obiski, saj oblikovno sledijo principu istoimenske knjige Izidorja Cankarja izpred stoletja. Namesto forme vprašanje-odgovor bralcu predstavi vzdušje v pisateljevem domu, vsebino pomenkovanj in druge detajle, ki jih je pri tem zapazil. Ni le razgledan izpraševalec, kar mu odpira vrata sogovornikov, ampak tudi pozorni opazovalec, še posebej, ko prikazuje ozračje na večerih kluba Nove revije, ki ga spominja na kavarno Gribojedov v Moskvi iz romana Mojster in Margareta M. Bulgakova, ali pa med slovesnim odkritjem Kocbekovega spomenika v Tivoliju, ali spet drugje ob proslavi stote obletnice rojstva Bratka Krefta.

Daron Acemoglu in James A. Robinson: Ožina svoboščin: ravnotežje moči med državo in družbo

Močna država in despotizem imata svoje prednosti, a ne na dolgi rok. Toda tudi upor proti avtoritarnim režimom se često izrodi v še hujši sistem anarhije in bitke vseh proti vsem. Ker zajemata iz svetovne zgodovine, odpravljata mit o modernem času kot vrhuncu demokratičnosti. Korupcijo, ki je večna tema, so odpravljali že stari Grki. Z ostrakizmom denimo niso izganjali za desetletje iz države navadnih ljudi, temveč voditelje, da bi ne postali premočni vladarji. V italijanski Sieni 13. stoletja niso poznali le skupščine, temveč tudi podesta, vrhovnika, ki so ga za enoletni mandat izbrali iz drugega kraja (v mesto je pripeljal svoje sodnike, notarje in policijo), da bi se izognili intrigam mestnih veljakov, a že po enem letu so ga zamenjali z novim. Izmed številnih primerov velja posebej omeniti dva: Južno Afriko in Gruzijo.

Nicolas Mathieu: Njihovi otroci za njimi

Naslov romana francoskega pripovednika Nicolasa Mathieuja (1978) je navdihnil starozavezni citat o tistih, ki so brez sledu izginili z obličja zemlje, brez spomina, kakor da se ne bi bili rodili in ne obstajali, in to bo doletelo tudi njihov rod, njihove otroke za njimi. Tem se posveti roman, predvsem dvema mulcema in motorjem med njima, prdulje so namreč edino, kar jima ostane. So znak življenjske ravni in približek uresničenih sanj njune generacije o svobodi, če so že tiste o boljši socialni umeščenosti in redni službi, kakršne so (do)sanjali njuni starši, nerealne in scela neuresničljive.

Lyall Watson: Nebesni dih: naravoslovna zgodovina vetra

Redek izziv sploh, ker vetra ni mogoče fotografirati. A veter je ključni prebivalec Zemlje, samo monsuni prinesejo vodo polovici prebivalstva sveta; po drugi strani pa je orkan Betsy leta 1965 povzročil za milijardo dolarjev škode, ciklon v Bangladešu 1970 pa vzel 300 tisoč življenj. Še bolj slikovito v antičnem času Herodota, ko je perzijski kralj poslal vojsko nad Etiopijo, kjer jo je pričakal prašni vihar in je nihče več ni videl. Ko so Rimljani spoznali vetrove, so se znali z ladjami vrniti iz daljne Azije; tako je Plinij lahko pisal, da jim je veter približal Indijo. Med drugo vojno so hudourniki redkega zraka dobesedno ustavili ameriške bombnike v letu proti Japonski. Še prej po koncu prve vojne je veter razširil pandemijo gripe celo na nedostopne kraje Aljaske. Zraven je poleg sociologije in mitologije zraka ter vetra v arhitekturi odprl polja ekologije, zlasti sajenja dreves, saj izguba gozdov povzroči manj absorbirane sončne energije in s tem manj izhlapevanja, kar upočasni gibanje zraka.

Hanif Kureishi: Ničla

Britanski pisec pakistanskih korenin Hanif Kureishi (rojen leta 1954) se je, potem ko se je s prozo, še bolj s finančnimi učinki proze o vragolijah in podjetnosti priseljencev iz daljnovzhodnih predelov britanskega imperija prebil med elito in bogate, preusmeril. Zadnje čase piše predvsem o tej eliti in bogatih, o njihovih zadevalnih pa počeznih in plačljivih spolnih praksah, o pretkanih igrah, ki se jih grejo s svojimi bližnjimi in lastnimi biografi v želji, da bi se ukvarjali s sabo, se reče z lastno slavo. Tudi v Ničli je podobno: našpičeni filmski režiser na vozičku zasluti ženino avanturo. Z njegovim prijateljem. No, tajnikom. Z mlajšim, ki ima močno željo po izpovedovanju in ki z nespretnostjo in zakreditiranostjo ponuja srednjeletni ženski nekaj materinske, nekaj spolne utehe.

Timothy Snyder: Naša bolehnost: lekcije o svobodi in solidarnosti 

Moč njegovega pisanja izvira iz odpovedi iskanja zvez, saj je zdravljenje izkusil na koži ameriškega slehernika. Ob bolnem anonimusu se je v polovici dneva na urgentnem oddelku ustavil en sam zdravnik za tri minute. Zdravili so ga površno, napačno in ignorantsko; med operacijo so zdravnikom trikrat zvonili mobiji. A njegov bes se ni ustavil ob lastni usodi, na podlagi izkušenj iz evropskih bolnišnic je izdelal sliko ameriškega zdravstvenega sistema: premalo zdravnikov, namesto njih pa ustrežljivi prostovoljci v bejzbolskih čepicah. Posledica komercializacije, kjer dominirajo drage operacije in tablete proti bolečinam, je skrajšanje življenjske dobe; ta je krajša kot v večini evropskih držav, a tudi krajša kot v Čilu, Libanonu in še marsikje. Čeravno so nekoč Američani veliko več delali fizično, zdaj bolj trpijo zaradi telesnih bolečin.

F. H. Naji: Zadnji gozd

Križišče, zbirka kratke proze in prvenec F. H. Najija, sicer zdravnika, predstojnika Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, se osredotoča na posameznikovo nemoč proti usodi. Nosilci zgodb z akcijami in hotenji drsijo proti končni rešitvi, ki je enkrat fantastična, temna, zla luč, drugič se nerazumljivo znajdejo točno tam, kjer bi si najmanj želeli. To je skoraj edino stičišče z romanom Zadnji gozd.

Jordan B. Peterson: Onkraj reda: še 12 pravil za življenje

Še pred nekaj desetletji so prevodi pomembnih del prihajali celo s stoletno zamudo, zdaj založbe predstavljajo svetovne novitete že po slabem letu. Peterson je deležen milijonskega zanimanja, saj predstavlja konservativne in krščanske ideje kot intelektualno privlačna miselna orodja, s katerimi si pojasnjujemo in osmišljamo življenje in svet okoli sebe.

Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti

Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju.

Mateja Ratej (ur.): Osebnosti slovenskega novinarstva

Po naslovu bi pričakovali obsežen leksikon z več kot sto gesli; težko si je zamisliti, da bi med osebnosti slovenskega slikarstva prišteli le dober ducat umetnikov. Toda tudi ožji izbor ima prednosti, kot je denimo bolj poglobljena predstavitev življenja in dela posameznikov. Najmočnejša plat knjige je bogata predstavitev novinark in publicistk od revije Slovenka pa do Naše žene, najbolj bizaren pa kriterij izbiranja, ki zajema le med umrlimi. Med junaki pa ni najti imen, kot so D. Slivnik (ustanovitelj Maga in Jutranjika), M. Sattler (ki je ND pripeljal prek 200 tisoč izvodov), V. Vodnik, ustanovitelj prvega slovenskega časopisa, J. Bleiweis, oče legendarnih Novic, in J. Jurčič, urednik Slovenskega naroda, ki je prakticiral svobodo tiska z največjim številom zaplemb. Knjiga preprosto izpusti akterje prvega stoletja osebnosti. Kako pa prikaže pol stoletja partijske diktature? Lahko še sprejmemo, da o teh, ki so jih zaprli in potem izločili iz časopisja, ne bo pisala, saj nimajo večjega opusa (D. Jančar, V. Blažič).

Tadej Golob: Virus

Če gre tradicionalna Golobova ekipa s Tarasom na čelu na ogled trupla v Gadovo peč, prestolnico cvička, potem je skoraj pričakovano, da bo plavalo namočeno v vinski kleti in da bodo zamere med vinogradniki in kletarji prvo, na kar bo ekipa pomislila. Čeprav je bil v kleti tudi migrant, ki je, ker je tujec, lahek strelovod in izgovor za vsakršne nečednosti.

Dante Alighieri Božanska komedija

Ko jo je avtor leta 1313 spisal, seveda ni mislil na bralca 21. stoletja. Vstop v delo je zato peklenski, saj Dante v njem nabira like, fraze in zgodbe, ki so sodobnemu sleherniku v velikem delu neznani; brez prevajalčevih konciznih opomb bi bil dobesedno izgubljen. Sploh v monumentalnosti, ki bi jo sociolog Escarpit premeril s tremi dnevi branja. Mnoštvo Dorejevih ilustracij pot resda osvetli, a so daleč od stripa, ki ga vlečejo podobe.

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Gospodična Brodie ima izbran in nekonvencionalen okus, ki ga poskušajo njene zlate punce, šest izbrank, čim bolj posnemati, tudi s posebno in individualizirano nošnjo klobučkov, ki grejo zraven k šolski uniformi. Že na zunaj se ta izdvojena šolska enota, ki ji je tuj in zoprn vsak moštveni duh, razen tistega, ki mu pripadajo njeni udi, loči od drugih. Kompaktnost skupine potrjuje dejstvo, da se uspešno postavlja po robu vsem pritiskom, da bi jo razbili, našli najšibkejši člen ali celo izdajalko, ki bi gospodično Brodie v njenih zlatih letih razgalila pred šolskimi avtoritetami, predvsem pred ravnateljico: vemo, da bo namera uspela, Muriel Spark v tem romanu namreč ves čas napoveduje prihodnje in se suklja v preteklo in dekleta spremljamo od predpubertetniških, zgodnjenajstniških let do zrelosti in zavezanosti gospodični Brodie, ki sega onkraj groba.

Aleš Maver: Za prgišče politike

Avtor, ki je profesor na mariborski Filozofski fakulteti in politični komentator, namreč razstavlja koncepte, ki se zdijo enosmiselni. Ob nazivu cesar oziroma car si predstavljamo voditelja imperija, toda cesarski naslov sta si nadela tudi Bocassa, ki je vladal Centralnoafriški državi z nekaj milijoni prebivalcev, in italijanski kralj Viktor Emanuel III., ko so fašistične čete osvojile Etiopijo. Še večja razlika je pri kraljih, ki so imeli kdaj absolutno oblast; v današnji Veliki Britaniji jim je ostala le protokolarna, medtem ko ima belgijski monarh pravico do veta. A ko jo je leta 1990 kralj Balduin vzel zares in ni hotel podpisati zakona o pravici do splava, je parlament razglasil, da ni sposoben za opravljanje svoje funkcije in ga odstavil, vendar pa mu je takoj po sprejetju zakona znova vrnil kraljevi položaj. Pojem predsednik se zdi splošen; kjer imajo parlament, je sekundaren glede na vlado, toda ameriški, francoski in zlasti ruski lahko izda dekret, ki anulira zakone.

Igiaba Scego: Adua

Adua je mesto, v katerem so se ob koncu 19. stoletja etiopski vojaki uspešno uprli italijanski kolonizaciji in ohranili regijo nepodjarmljeno vse do sredine tridesetih let, ko je bil naslednji laški pohod na robove imaginarnega večnega imperija bolj brezobziren in tehnično podprt, tudi z bojnimi plini in aviacijo. Kot spomin na upor in vojaško zmago dobi ime Adua somalsko dekle, ki ga sanje o filmu, s katerim je očarana od prvega ogleda, po zavitih poteh pripeljejo v Italijo, središče mehkoerotičnega filma v sedemdesetih letih. Tako dobimo vpogled tudi v zakulisje filmske industrije s poudarkom na stranskih spolnih storitvah kot obveznim polzilom na poti k filmski slavi – opoteči slavi, saj Aduinih filmov oče in kasneje mož ne moreta gledati brez obsojanja in nelagodja ob permanentnem, a slabo utemeljenem razgaljanju.

Mateja Ratej: Svastika na pokopališkem zidu

Avtorica je našla prikladno metodo, kako preiskati ta fenomen. Ne v spominih pričevalcev na starše ne v literaturi, ampak v sodnih spisih, ki so obravnavali obtožene zaradi hitlerjanske propagande in pozivov k nemški aneksiji.

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

Domača avtorica Lucija Stepančič (rojena leta 1969) je v zbirki kratkih zgodb Prasec pa tak, ki govori o prezračevanju zatohlih partnerskih odnosov na sindikalnih in podobnih potepanjih po Italiji in bliže, že nastavila atmosfero, ki preveva roman Naj me kdo zbudi. Gre za komentar sveta, duhovit v svoji moraličnosti in obsojanju drugih za stvari, ki jih pretežno pripovedovalke počnejo še bolj, še bolj na poskok; to so večinoma skoki čez plot in vsakovrstno sentimentalno zapletanje, ki naj ženske potegne iz zakonske rutine. Prešuštvo kot kazen za banalnost zakona in še bolj za partnerjevo vsakdanjost, spogledovanje znotraj kolektiva je iskanje približka idealitete, pač v skladu s sentimentalnimi in pocukranimi štorijami, in hkrati linija bega drugam. Nekam proti nebu.

Lewis Dartnell: Izvori

Naenkrat so akterji semena žit, riža in soje, mezopotamsko blato, vetrovi na oceanih, rudniki bakra, kamele, poper, granit, plankton, apnenec etc. In časovna perspektiva se iz nekaj tisoč let raztegne v milijarde. Od kod železo? Ob eksplozijah zvezd je kot zvezdni prah padalo na Zemljo. Ko današnja industrija uporablja kovine, ki več ne nastajajo, je le vprašanje časa, kdaj ji bo zmanjkalo surovin. In ena izmed alternativ bo prekopavanje smetišč kot oblika recikliranja. Najtežji trenutek za življenje na planetu je bil pred 252 milijoni let, ko so ognjeniki bruhali lavo v takem obsegu, da je ozračje dramatično napolnil CO2, vendar pa je plankton ustvarjal kalcitne lupinice, ki so na dnu tvorile apnenec in oceanski plankton je odrešilno absorbiral usodni plin. Ko danes človek išče gradbeni material, pogleda v kataloge in mu ga pripeljejo, vrag vedi, s katerega dela sveta.

Michel Butor: Duh kraja

Francoz Michel Butor (1926– 2016), poleg Robbe-Grilleta verjetno najbolj znan utemeljitelj in avtor (naj bi) radikalno modernističnega nouveau romana, je konec petdesetih let, malo preden je izdal roman Modifikacije, preden je torej slog in postopek zaostril in omejil na prozni deskripcionizem in objektivizem, izdal zbirko drobnih zapisov o mestih, ki jih je obiskal. To so nekakšni krokiji, ki naj v hitrih potezah očrtajo v mesta naseljenega duha, njihovo specifiko.

Manfred Spitzer: Epidemija pametnih telefonov

Skozi 15 poglavij teče stopnjevanje, ki ga podlaga z osupljivimi statističnimi podatki. Otroci v ZDA, stari od šest do 12 let, so pred zaslonskimi mediji po šest ur na dan, po svetu jih štiri milijarde ljudi uporabljajo po več kot pet ur na dan. Od tod porast debelosti, za 33 odstotkov upočasnjena hoja, kratkovidnost, motnje mišljenja in spanja, koronarne bolezni, depresija, zasvojenost, intelektualna zanemarjenost, odtujenost od narave in soljudi, upad empatije … Jasno, če dnevu poleg spanja, prehranjevanja, šole ali službe odbiješ še šest ur, časa preprosto zmanjka.

Evald Flisar: Moje kraljestvo umira

Domači avtor Evald Flisar (rojen leta 1945) ima v obsežnem pripovednem opusu dva svetilnika, dve tradicionalni predlogi, ki usmerjata zgodbo in ji dajeta podlago, in z njima vstopa v dialog. Prva je navezava na Odisejo, takrat požene protagonista na pot in skozi martirij, kot v pasijonski igri ga izpostavi zunanjim hudobcem in notranjim viharjem, skozi force de tour; takrat razgrne tisto znotraj na premikanje skozi prostore in situacije. Druga opora, od trinajstega leta, kot zapiše, ko je pisanje prvič naslonil na orientalsko nanizanko, je Tisoč in ena noč; tudi tokrat, ko se loteva možnosti pripovedovanja in je besedilo literarno vasezažrto, ga skozi zgodbo vodi Šeherezada. Ga zapeljuje in se izmika in preoblači, vse, da bi ga z igro zapeljevanja in odtegovanja muzasto vodila.