Borut Korun Utopija in resničnost: ob zatonu evropske civilizacije

Avtor je kot potopisec objavil nekaj prav simpatičnih knjig o kulturah Južne Amerike, starega Egipta in antične Grčije. Tokrat je spisal polemično delo, ki anticipira samouničenje evropske civilizacije. V knjigi se sprehodi skozi zgodovino Evrope in jo postavi kot razvoj kulture proti islamskemu pohodu nasilja in terorja. Tu dominira stereotipni pogled, ki islamsko tradicijo jemlje zgolj kot militaristično. Z antropološkega in sociološkega vidika gre za definitivno preskromen pristop.

Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja

Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine.

Igor Grdina: Ivan Cankar: portret genija

Avtor se je izmaknil pogledom, ki postavljajo travmo kot izhodišče. Ne izpeljuje pisateljevega pisanja iz kulpabilizacije matere, ne ukvarja se z razlogi, zakaj si umetnik ni postavil doma, poiskal ženke in zaplodil otrok. Cankarja vzame kot kneza slovenske besede in ga potem motri skozi različne segmente duha časa, ki jih najdeva v spominih, časopisnih člankih, literaturi in navadah, politiki in tedanji kulturi. Predstavlja ga kot samosvojega, najsi bo skozi šolske prigode, v odnosu do cerkve, ki se ji izmika, se od nje oddaljuje, a se na svoj način k njej spet vrne, kot politika, ki ga ni moč enosmiselno umestiti, kot občudovalca lepih žensk in potrošnika kupljivih Vener, kot pisatelja, ki razen v začetkih ni pripadal nobenemu literarnemu krogu. Bil je, izvzemši časnikarje, edini literat, ki je živel od pisanja. Garač in obenem lenuh, ki je bival po načelu, da ni dogodkov brez pomena. Prestopal je vse meje, ki so bile večini neprehodne. A hkrati je bil prodorni opazovalec, ki je s svedrajočim pogledom zlomil vsakogar. Vse, kar je doživljal, je domislil in prestavil v literaturo. Za stalne odnose, kaj šele družino, ni imel časa, njegovo prvenstvo je bilo pisateljevanje. Ni bil samouk, hodil je v šole, a te mu niso ustrojile kože, požiral je svetovno literaturo, a pisal po svoje, bil je mojster jezika, a se ni držal slovnice, živel je kot knez slovenščine, a šel v Pulo, kjer je ponotranjil italijanščino, se na Dunaju shajal s francosko damo po kavarnah in postal elokventen v francoščini, kakopak je govoril nemško brez akcenta. V shizmi kulturnega boja je pisal za liberalna in katoliška glasila, pod škofovo streho napisal Hlapce kot kritiko oblastništva katoličanov. Vrata salonov, graščin, založb, škofij in gostišč so mu bila odprta, ne da bi gostitelji od njega lahko karkoli zahtevali. Bil je vendar Cankar.

Zahar Prilepin: Samostan

Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva.

Erling Kagge: Tišina v času hrupa

Norveški urednik, filozof in publicist je utemeljil knjigo o tišini na svojem bivanju. Ko je prepešačil Antarktiko, 50 dni ni slišal nobenega glasu živega bitja. Pisati o nečem, česar ni, je gigantski projekt. Francoski filozof Alain Corbin je šel še korak dlje, ko je objavil Zgodovino tišine. No, Kagge bi protestiral zoper napačno predpostavko, da je tišina nič, ko pa je vendar nekaj. Pravi, da je vsaka tišina drugačna. Kaj je torej tišina? Nastopa v Bibliji, kjer se Bog razodene Eliji: enkrat kot vihar, drugič kot potres, spet kot požar, na koncu … kot tišina. V njej lahko uzremo prihod Boga, lahko pa je preprosto pot k razmišljanju. Ko se umaknemo iz zvokov in komunikacij, stopimo v distanco, s katere lahko prosto zremo na svet. Njen čas šele prihaja: v dobi permanentnih šumov in sporočil se dogaja preobilje interakcij, v katerih posameznik izgubi sebe in svobodo. Je le podaljšek informacij, ki ga priklenejo na točno določene perspektive dojemanja zgodb. Toda hrup je tudi sociološki fenomen, saj niža standard bivanja. Nasproti mu stoji luksuz, ki ni vsesplošno dostopen. In z njim tišina, ki pa ima edinstveno lastnost. Kdor bi želel bivati v luksuzih, jih mora vseskozi menjavati. Tišina pa je zastonj, enaka redkost ostane tudi naslednje leto, ni je treba zamenjati z novim luksuzom. A to, da je zastonj, ne pomeni, da je splošno dostopna. Človekova sposobnost priboriti si jo, na svetu izginja. Je razredno določena, nižji sloji morajo prenašati več hrupa na delovnih mestih kot njihovi šefi, ki se umestijo v izolirane pisarne. Tudi v bogatih četrtih je manj hrušča, tam uporabljajo tišje pomivalne stroje in se vozijo v avtomobilih s skoraj neslišnim motorjem. Izkustvo čudenja navsezadnje prinese prav tišina. Himna tišini, sposobnosti, da se vsaj za hip izmakneš, da pogledaš stran in potem vidiš, da stvari tečejo drugače, kot si mislil prej.

David Grossman: Pride konj v bar

Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.

Anton Komat: Brodolomci na splavu Meduze

Ekolog Komat je kot tradicionalni koledar: ko pride konec novembra, izide njegova nova knjiga. Tokrat pod naslovnico fascinantne Gericaultove slike iz leta 1819.

Jurij Andruhovič: Moskoviada

Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo.

Igor Omerza, Rado Pezdir: Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB

Skozi arhive do neznane strani zgodovine: načelniki Udbe, direktor LB in vodstvo Teritorialne obrambe od konca šestdesetih let pa do začetka osemdesetih kot preiskovanci tožilstva. Stari partijski aparat je deloval kot monoliten blok, tako da množični mediji niso poročali o spopadih med strujami, razen post festum, ko so po nočnih sejah ostala samo še politična trupla. O kriminalu med člani nomenklature pa sploh ne. Avtorja, ki sta preiskovala nekoč tajne arhive, sta prišla na sled paradržavi, kjer je oblast preganjala zlikovce iz njenih vrst. Reč je danes videti groteskna. Bivši šef Udbe je iz črnih fondov kupoval zlatnike v Avstriji in jih dal preprodajati po Zagrebu, zaslužek pa v svoj žep! Direktor velike banke Niko Kavčič je bančni denar nakazoval na svoje črne račune v Švici in drugod. Potem se vmešajo tožilci in osumljeni udbovec kot v gangsterskih filmih prepleza steno pred blokom in peš pobegne čez mejo. Z Dunaja potem piše Titovi desni roki Dolancu, da bi se dogovoril za vrnitev v domovino. Drugi jo popiha v Nemčijo, po pogajanjih pride nazaj in s svojega skritega računa državi vrne 180 tisoč mark. Toda, zdaj novo presenečenje – vrnjeni se prosto gibajo, partijski vrh od Popita do Kučana pa daje smernice pravosodju, kako naj vodi postopke. V igri je seveda Titova jeza, ko izve, da TO na skrivaj kupuje orožje v tujini. Slovenska partijska oblast potem izpelje sodni proces, a ga vleče tako, da po letu 1980 opusti vse preiskave, ne da bi kogarkoli obsodila. Stvar, kot da je bila končana in skrita na vekov veke. Toda ostali so arhivi in duo Omerza-Pezdir je rekonstruiral šokantno pripoved, v kateri prebiramo celo o spopadu med slovensko in hrvaško Udbo, ki sta v Italiji kot mafijska klana vodili preprodajo ilegalnih cigaret in druga drugi nelojalno konkurirali in si zbijali ceno.

Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«.

Mihael Glavan, Igor Grdina, Alenka Puhar, Milček Komelj et al.: Rudolf Maister: sto let severne meje

Ob koncu prve vojne je 30. oktobra 1918 občinski svet v Mariboru razglasil mesto z okolico za del Nemške Avstrije. Dva dni kasneje pa je vojaški poveljnik Maribora prevzel oblast nad mestom in ga razglasil za del države SHS. Persona, ki je Slovencem izborila drugo največje mesto in za njim še številna mesta in kraje na Štajerskem, bi morala imeti status največjega nacionalnega junaka. A ga nima. Tudi v času NOB so partizanske enote in čete nosile vsa mogoča imena, le imena velikega generala – nobena. Knjiga, ki predstavlja življenje generala, pesnika in bibliofila s knjižnico šest tisoč knjig. Potem pa filmsko usodo njegove biblioteke, ki je pred nemško okupacijo utekla v Zagreb, kjer je bila razkrita, pa nato ob pomoči italijanskih okupatorjev vrnjena in skrita. Romana o Maistru, ki ga je pisatelj M. Šnuderl napisal l. 1940, rokopis med vojno skril pod premog, računajoč, da ga bo lahko objavil po osvoboditvi, a je moral čakati še 28 let. Kipa, ki ga je kipar Pirnat izdelal l. 1927 za mestno hišo, ki so ga pred nemškim vkorakanjem 14 let kasneje odstranili in skrili, vendar ga je partijska oblast na prvotni kraj vrnila šele 27 let po vojni. Tam je stal desetletje – do obiska predsednika S. Kraigherja, ki je bil ob pogledu nanj tako besen, da so Maistra jadrno prestavili v klet, od tam pa deportirali pred oddaljeno vaško šolo. In seveda vrhunec posmrtnega življenja, ki se začenja z osamosvojitvijo. Čeprav … Ko je bil nedavno najden Plečnikov načrt za Maistrovo grobnico in ga je generalov vnuk poskušal udejanjiti, je pobudo zadušila polemika, da bi bila postavitev grobnice žalitev pietete do pokojnega.

Tommy Wieringa: To so imena

Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.

Patrick McKeown: Dober dih

Ja, kronično čezmerno dihanje, ki v telo vnese dva- do trikrat več zraka kot umirjeno dihanje, je uničujoče. Tako avtor, ki poldrugo desetletje živi od tega, da ljudi uči pravilno dihati. Zastavek je več kot neugoden, saj ne da ne znamo več jesti, teči, zdaj se je izkazalo, da je moderni človek pozabil, kako naravno hlastati za zrakom. McKeown mu prinaša dokaze bolnikov z astmo, športnikov, predvsem pa mu to nazorno pokaže. Bolj ko izdihuješ, več ogljikovega dioksida izgubiš, zaradi tega se potem krčijo žile in hemoglobin ne more sprostiti dovolj kisika v telesne celice. Ideal torej: manj in lahkotneje dihati, kar sicer pozna tudi joga. To stanje prinese neverjetne učinke: občutno hujšanje brez diete, boljše spanje, večja sposobnost koncentracije in vzdržljivost pri športu. Priročnik z vajami se izkaže za izhodišče elegantne spremembe bivanja v smeri počasnega dihanja skozi nos. Pot sprememb kajpak ni enostavna, avtor jo pač zakoliči, ponudi smernice ter spodbudi še z zgledi iz zgodovine; prav mu prideta legendarni tekač Emil Zatopek, ki je treniral zadrževanje sape, in celo Mohamed Ali, ki naj bi bil ob pomoči meditacije in umirjenega diha nokavtiral veliko močnejšega Georgea Foremana.

Åsa Avdic: Otok

Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Ta epsko pisan žanr pisec v hipu razbije v množico vinjet, ki delujejo kot stotina mini dram. Nabite z zgodbami in preobrati držijo bralca vse do poslednje strani.

Milan Kleč: Knjige

Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.

Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi stopali

Ker je pred dnevi umrli finski pisatelj Paasilinna (1942– 2018) že pred desetletjem napisal 35 romanov, bo v prevedenih delih še naprej prihajal med bralce.

Donna Tartt: Lišček

Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.

Jakob von Uexküll: Potikanja po okolnih svetovih živali in ljudi

Jakob von Uexküll (1864–1944) je bil estonsko-nemški mislec, ki je proučeval bivanje živali. Sredi 19. stoletja je naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec izdal takrat prelomno knjigo Domače in tuje živali v podobah, v kateri je živalska bitja predstavil ne več kot plen ali objekt človekovih koristi, temveč kot taka v njihovi živalski posebnosti. Uexküll pa je stopil še nekaj korakov naprej, ko je živali predstavil skozi njihovo zaznavanje tako, da človek ni več krona stvarstva. Vzemimo klopa, ki ždi na grmovni veji in čaka, da se pod njim pojavi toplokrvno bitje, na katero se bo prisesal in napil njegove krvi.

Michael Köhlmeier: Gospoda na obali

Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.

Igor Drnovšek: Najlepše stvari so zastonj

Toda njegov paradoksalni naslov ni le stilska bravura, izraža zorni kot. Tako kot jabolk najbogatejših okusov ne morete vzeti s trgovskih polic, ampak jih najdete na starih drevesih v krajih bogu za hrbtom.

Kurt Aust: Mrtvi tek

Mrtvi tek je kriminalka s športnega terena. Fanta, ki je kolesaril in odsedel svoje, čeprav se smrti partnerke v nesreči ne spominja, vse je pod kopreno s popivanjem povzročene amnezije, stisnejo z obljubo, da bo rehabilitiran in sprejet na kriminalistično akademijo, če bo sodeloval s policijo. Če bo krt tistih na športni strani profesionalizma na največji kolesarski tekmi, na Touru, kjer potrebujejo insiderja, člana kolesarskega moštva, da bi ugotovili, kdo prireja tekme. Zaradi česar je bila ena od prič dogovarjanja umorjena in slutijo, da bodo sledile nove smrti. In jasno, sledijo, to je kolektivni šport, zatrjuje danski pisatelj Kurt Aust (letnik 1955).

Nina Berberova: Knjiga o sreči

Spada med otroke revolucije, kot so bili Majakovski, Pasternak, Cvetajeva, Blok etc. Bili so zaznamovani z leninizmom, eni so ga širili, pa v osebnem zlomu naredili samomor, drugi so emigrirali, a se potem vrnili, tretji bi emigrirali, vendar jim ni uspelo, ona je samo emigrirala. Vsi pa so vseskozi pisali o tej fatalni dobi. Berberova o usodi ruskih emigrantov po evropskih prestolnicah; le v Parizu je leta 1922 živelo 70 tisoč prebeglih Rusov.

Eva Markun: Menažerija

Osem zgodb, ki sestavljajo prvenec mlade domače avtorice Eve Markun (letnik 1990) Menažerija, je po dogajalnem prostoru razdeljenih na tiste domačijske in tiste kamboške, vendar jih povezuje odnos do človeka in njegove vloge v naravi. In človek do narave in njenih stvorov ni vedno prijazen.

Josef Škvorecky: Strahopetci

V hipu je bil prepovedan, avtorja pa so komunistične oblasti obtoževale za izdajalca domovine in antihumanista. Seveda bi se tedaj isto dogodilo tudi slovenskemu piscu, ko bi kaj takega poskušal izdati v Ljubljani. Še huje, na Slovenskem je bil partijski režim tako vsemogočen, da literatom ni padlo niti na misel, da bi s tovrstnim čtivom prišli k založniku. Kaj je torej napisal Škvorecky? Njegov junak je član jazz benda, ki nastopa tudi pod okupacijo, je kajpak patriot, ki ne mara SS, toda v majskih dneh je izid vojne tako jasen, da se predaja osebnim načrtom – glasbi in dekletom. Hitler je mrtev, Nemci so v zadnjih vzdihljajih, Rusi in Američani so tako rekoč tu, zakaj bi sploh izvedli nesmiselno vstajo, ki je potem vzela 40 čeških življenj? Njegovega pogleda ne določa ideologija narodnega boja, temveč je cinični realist.

Amos Oz: Juda

Že v enem prejšnjih prevedenih romanov, v Panterju v kleti, je Amos Oz (letnik 1939), najpomembnejši sodobni judovski pripovednik, obravnaval izdajo in junake iz ozadja: medtem ko se fantje igrajo protiarabsko in protibritansko gverilo in vohunijo za varnostnimi silami, kar nakoplje pripovedovalcu obtožbo izdaje in kolaboracije med lastnimi, se punce brigajo bolj za osvoboditev telesa in spolnosti. To se jim zdi pomembnejše od politike in stalnih vojnih razmer.

Ivan Cankar: Podobe iz sanj

Iz nje je bilo jasno, da Ivan Cankar umira; nič več satire in socialne kritičnosti, temveč le smrt, Bog in vera v posmrtno vstajenje. A kaj drugega naj čuteči pisatelj piše v letih svetovne vojne, ki ulice polni z invalidi, polja pa z množicami pobitih vojakov, med katerimi so končali tudi njegovi številni znanci?

Borut Golob: Pes je mrtev

Že v prejšnjih delih, Smreka bukev lipa križ, domačijski povesti za motorko, in Raclette, romanu o siru, ki ga ni bilo v fondiju, je domači avtor Borut Golob (letnik 1973) izoblikoval prepoznaven slog. To je predvsem via negativa – od celotnega življenja poskuša z aforističnimi intervencijami, iz katerih so njegovi romani stkani bolj kot iz slasti do fabuliranja, odšteti vse odvečno. Kar ostane, je skoraj nič.

Zygmunt Bauman: Retrotopija

V preteklih dobah so poznali pogled v prihodnost v obliki utopičnih idej, modernosti pa ostaja samo še preteklost kot retrotopija. Še več, globalna epidemija vere v večni napredek se umika globalni epidemiji nostalgije. Prihodnost namreč ni več obetavna, je mora, ki jo tvorijo strah pred izgubo službe, bojazen, da vam zaradi neplačanih dolgov zasežejo dom, da vaše znanje nima več tržne vrednosti. A lucidni sociološki proučevalec Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil žrtev hiperprodukcije, pod katero je v zadnjega četrt stoletja produciral v povprečju več kot knjigo na leto. Posledica je enostavna – namesto poglobitve v eno temo je prinašal široke vpoglede. Tako namesto diahronih primerjav predstavlja sedanjost kot unikatno, čeprav so si denimo tudi v renesansi postavili za utopijo vrnitev v preteklost – v antiko.

Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti

Skozi oči bližnjih spremljamo vrnitev Clare ali Chare, ženske, ki je kot njena grška mati govorila toliko jezikov, da so drugi mislili, da govori »vse«, v bližino prvotnega doma na francoski morski obali, od koder sta po očetovi smrti in materinem samomoru z bratom odšla v rejo k sorodnikom in potem naprej v ustrezne ustanove. Nazaj jo nagoni ljubezen iz mladosti, ljubezen do zdaj lekarnarja in župana obmorskega mesteca, s katerim zvezo obnovita, a se on na njen petdeseti rojstni dan vrže z barke. Pred njenimi očmi, saj ženska ne počne drugega, kot da ga vse dneve opazuje, s pečine ali pa med hojo in potepanji.