Peter Wohlleben: Skrivne mreže narave

Prvenec je bil fascinanten, ker je bralcu, ki drevesa pozna le ohlapno, razkril čuda v podobi inteligentnih, modrih in socialno čutečih bitij. Tokrat pa namesto o posameznikih govori o ekologiji, kjer izpad enega samega člana postavi naravni red na glavo. In to tako, kot da pripoved podaja skozi neverjetne zastavke. Zakaj je iztrebljenje volkov uničilo tudi bobre, ptiče in drevesa? Zakaj je zmanjšanje proizvodnje španske šunke povezano z jatami žerjavov? Zakaj so deževniki sposobni omejevati populacijo divjih svinj? Zakaj se bukve in hrasti znotraj vrste dogovorijo, da eno leto ne bodo cveteli? Kako iglasti gozdovi sredi peklenske vročine sami ustvarijo dežne oblake? Zakaj lososi vplivajo na rast gozdov? Mojster pojasnjevanja in nazornih razlag bralcu ne omogoča le doživljanja prirode s čuti, temveč tudi razumevanje njene notranje logike, hkrati pa prinaša osupljive evidence. O divjadi človek misli, da živi v gozdu in stika za hrano, ki ji jo daje narava. Nak, v Nemčiji so raziskave iztrebkov pokazale, da 37 odstotkov hrane najde na krmiščih. Še več, na Švedskem so prišli do podatkov, da dobe divje živali od človeka nekajkrat več hrane kot tiste, ki jih redijo v industriji na farmah!? Množične migracije ne zadevajo le človeške populacije, v dobah podnebnih sprememb se zaradi vročine na sever množično selijo tudi drevesa, jasno prek plodov, ki jih veter in živali raznesejo naokoli. Toda ta večni proces je zdaj resno ogrožen – ker sta gozd in narava razparcelirana, lastniki žanjejo in sekajo drevesne begunce.

Geoff Dyer: But beautiful (Knjiga o jazzu)

Muzikanta, en je sam Duke (Ellington), se vozita na nastop. To je edina rdeča nit tega pisanja, ob tem pa še jazz in njegovi stebri, odhakljani, tudi klinično nori geniji, ki po ekscentričnosti niso zaostajali za dekadenti ali findesieclovci, le tepli so jih bolj. Še bolj kot zaradi ekscentričnosti zaradi barve kože, narkotikov, slabega verbalnega faktorja.

Patrick Boucheron: Kaj zmore zgodovina

Ena najuglednejših intelektualnih institucij, ki jo je v 16. stoletju ustanovil kralj Franc I., ni le poslednja oaza mišljenja (da bi njeni člani lahko prosto mislili in bivali, so plačani bogovsko, njihova edina letna obveznost pa je izpeljati en kurz predavanj iz svojih dognanj), ampak hrani tudi arhivsko bogastvo. Boucheron, zgodovinar srednjega veka in renesanse, se lahko sklicuje na rokopise predavanj celo iz leta 1534. Ena modernih slovenskih krilatic pravi, da »ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine«, eruditski poznavalec preteklosti pa zapiše: »Zgodovina je lahko tudi umetnost diskontinuitet. S tem ko spodkopava red, ki ga vsiljujejo kronologije, lahko postane zares vznemirljiva. Takrat spravlja v nered genealogije, vznemirja ustaljene identitete in odpira prostor v času, kjer zgodovinsko nastajanje ponovno dobi pravico do negotovosti in spodbuja razumevanje sedanjosti.« Preprosto – zgodovina ni seznam vedenj, ki ga lahko postrgaš z Wikipedije, ampak sokratsko razmišljanje, kjer nobeno spoznanje ni samoumevno. Fake news denimo so v historiografijah že od pamtiveka. Avtor omeni kompozicijo slikarja Gillona iz leta 1824 kot eno najbolj nesramnih laži v zgodovini. Slikar je na njej upodobil srečanje kralja Franca I. z učenjaki tiste dobe, med njimi tudi z Leonardom da Vincijem, ki pa je bil takrat že 11 let mrtev. Boucheron v predavanju ne ravna priročniško, da bi podučil, kaj zmore zgodovina, nasprotno, opisuje njene šibkosti, kot so problem periodizacije časa, predvsem pa poudari zgodovinarska izključevanja: katere zorne kote je kdaj zgodovinar izpustil, katerih teritorijev ni vključil v svoje razmišljanje, katere starodavne konflikte je preslišal.

Alexandre Seurat: Neroda

Britanski pisatelj Martin Amis v romanu Časovna puščica spremlja zdravstvenega eksperimentatorja na živih v taborišču in po nazaj obrnjenem poltraku seže v nedolžnost njegovega otroštva. V knjigi omeni tudi povojni temeljit pogovor s švedskim vodjo delegacije Rdečega križa, ki je dobro leto pred koncem vojne obiskala Auschwitz. Na vprašanje vodji, ali ni opazil narisane ure na železniški postaji kot najočitnejšega znaka zlagane kuliserije za polikanimi in za to priložnost porejenimi taboriščniki, ta prizna, da mu je bilo vse jasno. Poročilo pa je bilo vseeno pritrjevalno, ker se je zavedal, da tem ljudem preprosto ni več pomoči.

Janez Hladnik: Od Triglava do Andov

Ko so leta 1978 izšli v Argentini, so bili v Sloveniji prepovedano blago, omenjajo namreč partizanske in komunistične poboje. Njihov današnji pomen pa je drugje, prinašajo vsaj štiri izkušnje zgodovine. Najprej ponazarjajo duha časa na Slovenskem v prvih desetletjih 20. stoletja. Nato osrednji del, ko je leta 1936 duhovnik Hladnik odpotoval služit Bogu med slovenske izseljence v Argentino. V zgodovino se je zapisal v času povojnega evropskega emigrantskega vala, ko je pri predsedniku Peronu izposloval dovoljenje, da se deset tisoč slovenskih beguncev pred komunističnim nasiljem lahko naseli v državi pod Andi. Kako je to potekalo? – Država, ki je iskala delovno silo, jim razen odprtih vrat ni ponudila nič. Hladnikov krog je sprejemal prišleke, jim iskal začasna bivališča, kupoval zemljišča, na katerih so zgradili slovenska naselja, ustanavljal šole, gradil cerkve in postavljal kulturne domove. Čeprav je bil hvaležen Peronu, je postal njegov moralni oponent zaradi predsednikovega donjuanstva in se v času diktature znašel celo v zaporu. Posebej pomenljiv je njegov obisk domovine konec petdesetih let. Lahko si je predstavljati polno cerkev v Kostanjevici, kjer je imel mašo in pridigo človek, ki je v milje partijskega enoumja prišel iz drugega sveta. Duhovnik, ki so ga preganjali že v kraljevini Karađorđevićev, je izkusil, da celo diktature niso večne, in tako je popisal nemogoče srečanje med škofom Vovkom (ki so ga udbovci zažgali na vlaku) in policijskim ministrom Mačkom (ki je imel na duši povojne poboje). V trenutku zapetosti je škof spregovoril: »Naj skoči maček na vovka, ali naj se vovk zapodi v mačka?« Maček se je zarežal, led je bil prebit in dialog je stekel. Hommage prezrti osebnosti slovenske zgodovine, ki ji na Slovenskem ne stoji noben spomenik v poklon.

Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi nogami

Finski pripovednik Arto Paasilinna (letnik 1942) je morda – vsaj med tistimi, ki smo jih dobili v prevodu – najprepoznavnejši avtor in tudi začetnik blago komične skandinavske pisave, ki je dobila kar precej posnemovalcev in postala tako rekoč franšiza, vendar brez uspešnosti tamkajšnje kriminalke, pri kateri gre za vrhove žanra. Po tistem, ko so se za zajcem na podeželje zapodili urbani zaležanci in so bile v gozdovih obešene lisice, se je vsul plaz raznih stoletnikov, ki zbežijo skozi okno, in babic, ki odločno in vitalno prekinejo upokojensko rutino. Zdaj, pri Ladjarju z lepimi nogami, pa se nam zdi, da je začel Paasilinna oponašati svoje oponašalce. Tako dobesedno ponovi štose s kovčkom z denarjem in popiše zvijačnosti dobrodušnežev, ko naletijo na kriminalne profesionalce in jih nazadnje uspešno uženejo v ladijski rog za meglo.

Samo Rugelj: Triglavske poti

Knjiga, ki zadene v vprašanje biti življenjskega sloga. Na ravni pogleda se zdi, da gre za izbiro: BTC vs. posedanje po stari Ljubljani, hrvaško morje vs. all inclusive Sredozemlje vs. Kambodža, megamarketi vs. tržnice. Človek se v njej odloča, pod katerim imidžem se bolje počuti, ne da bi kaj krucialno spremenil. In tu udari Rugelj – na Triglav ne gre tako, da se pod vznožje pripelje, na vršaca odkoraka od doma iz Ljubljane. To ni izlet, to je napor, garanje, podvig telesa in duha. Zlasti ker opis poti intonira s koloritnim optimizmom.

Evald Flisar: Zbiralec sanj

Lahko rečemo, da je lanski roman Evalda Flisarja (letnik 1945) Greh zrela predelava pisateljevega zgodnjega dela Mrgolenje prahu, ki je bilo tako zavezujoče, da je ob nastanku poleg romaneskne oblike dobilo tudi dramsko, z bolj ali manj istimi vpletenimi in podobnim razpletom. Novi roman Zbiralec sanj pa je nekakšna summa, vsota in zgostitev dosedanjih Flisarjevih proznih del.

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Tokratno izdajo uvaja obsežen predgovor Alenke Puhar, ki prvi prevod umešča v duh komunističnega časa. Takrat so izdajatelji izpustili vse pasuse, ki se niso skladali z vladajočo ideologijo. Novi prevod tako ponuja še intrigantno branje obilja prepovedanih mest, ki so tokrat natisnjena v ležečem tisku. Novozelandski zdravnik je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah, predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Opisi tujca z druge poloble prinašajo pogled, kakršnega v partizanski memoaristiki ne najdemo. Zločini Nemcev, četnikov, ustašev, poboji, grozodejstva in posilstva so skupna tema, h kateri pa Lindsay Rogers dodaja še opise bivanja v partizanskih enotah: vojake prvega in drugega razreda, tudi aroganco članov britanskih misij – eden njenih poveljnikov se je obnašal kot kolonialni častnik, ki je zvečer z zvončkom zahteval kozarec porta –, srečanje s Titom in njegovo servilnost do ruskega generala. Posebej pa poudari nadoblast komisarjev, ki je je bil deležen tudi sam in je bila po njegovih izkušnjah daleč najhujša v Sloveniji. Ideološki teror, nenadna izginotja nepravovernih partizanov, bojevanje proti razrednim sovražnikom namesto proti okupatorjem … Prostovoljca, ki je vodil skrito bolnišnico v Ajdovcu, tvegal življenje, da bi pomagal partizanskim ranjencem, so provocirali, zalezovali, mu omejevali svobodo gibanja in ga obtoževali slabega dela!?? Knjiga, ki je hommage partizanskim bolnišnicam v Sloveniji vs. drugod po Jugoslaviji, ki prikazuje iznajdljivost in obenem horror operacij in ki osvetli manj znana dejstva: obseg pomoči, ki je neke belokranjske noči štela kar 180 letal, iz katerih so s padali odvrgli vojaške, medicinske in živilske pakete, ter Kidričevo zlorabo britanske vojne pomoči.

Mathias Göritz: Kratkotrajne sanje Jakoba Vossa

V prejšnjem prevedenem romanu, Grešniki in sanjači, se je nemški književnik Mathias Göritz (letnik 1969) duhovito lotil industrije sanj s pripovedjo o ostarelem producentu, ki hoče posneti spektakel o nemški prevari. Nemci so namreč, preoblečeni v Poljake, napadli lastno obmejno postojanko, to pa je bil menda povod za začetek druge vojne. Zdaj smo dobili prevod njegovega prvenca, v katerem se je pred dobrim desetletjem lotil živilske industrije, in to še pred dokumentarci iz klavnic in s perutninskih farm, ki so pokazali, zakaj jemo tako poceni perutnino in kje nam potem zdravje to zaračuna.

Peter Jambrek: Ustanovitev Slovenije

Ustanavljajo namreč društva, fakultete in podjetja, država pa je onkraj primerjanj z običajnimi institucijami. Tako njeno pojavitev navadno predstavljajo pojmi – nastanek države, zgradili smo državo, jo izborili et simile. Poleg začetnega začudenja pa dani naslov takoj napelje na misel, da ustanovitev ni bila samoumevna, da velja premisliti širši zgodovinski okvir. Knjiga potem dejansko na kratko vključi še čas Habsburžanov, Karađorđevićev in Tita, potem pa nadvse podrobno obdobje komunističnega režima. Stvari, ki so drugod minorne, so tu izhodiščne. Režim, ki nas je določal, iz katerega je izšla slovenska država, je 40 let grobo, množično in sistematično kršil človekove pravice. A avtor ne napiše samo konstatacije, temveč v nekaj poglavjih oriše oblike kršitev, med drugim tudi ustanovitev taborišča Ferdreng leta 1949, v katerega so zaprli 800 žensk, ki so jih poprej dobesedno polovili po državi. Režim, ki je svoje državljane silil v suženjsko delo in z zapornicami nečloveško ravnal. Skozi perspektivo kršenja človekovih pravic nam knjiga predstavlja prelomne politične dogodke, obračun s Kavčičevo vlado, akcijo 25 poslancev, ustavno reformiranje, centralizacijo in kajpak osemdeseta leta ter čas po osamosvojitvi. Sankcioniranja poskusa poslancev z začetka sedemdesetih let, da bi povsem v skladu z ustavo lahko sami predlagali kandidate za najvišje funkcije, ne popiše kot fait accompli, ampak se mu čudi. Predpostavlja namreč, da je bila Jugoslavija pravna država, torej tudi ne more preganjati posameznikov, ki ravnajo po postavi. Čudenje nato preide v sklep, da je bila imanenca režima in njegovih voditeljev permanentno kršenje pravic teh, ki so mu idejno nasprotovali. Jambrek ostane svojemu razmišljanju zvest tudi, ko pride do letnice 1991. Enako pretresa obdobje slovenske države s simptomatičnimi zgledi zakonov, ki še naprej kršijo človekove pravice, le da so te po vsebini drugačne.

Hanne Ørstavik: V Bordeauxu je odprt prostor

Romanček ujame norveško umetnico na zdomskem delu v Bordeauxu, južnofrancoskem mestu iz naslova, kamor pride postavit razstavo, in očitno je tako znana, da jo prepoznajo po fotografijah iz razstavnih katalogov. Tako spozna žensko, galeristko in Argentinko, ki ima enako staro hčer kot sama, in ta visoka temna dama jo spominja na moškega, nekaj skrivnostno privlačnega je v njeni pojavi, eleganci, frizuri, ploskosti. Žensko prijateljstvo na prvi pogled, potem pa nekaj spijeta in realnost se zamaje in gresta v prostor, kjer so pohotni gospodje in romunske plesalke ob drogu, in si mislimo, hkrati s pripovedovalko, da smo se znašli v nečem v slogu široko zaprtih oči, iniciaciji, skupincu, nastavljanju in gleduštvu.

Ashley Jackson: Churchill

Ni ga med voditelji, ki bi bil tako kratek čas predsednik vlade (skupaj devet let), a se tako močno vpisal v svetovno zgodovino. Več kot leto je bil edini vojaški antagonist, ki je kljuboval Hitlerju, potem pa skupaj z Rooseveltom in Stalinom tvoril veliko trojico svetovne politike.

Catherine Cusset: Tisti, ki smo ga oboževali

Francoska pisateljica Catherine Cusset (1963), ki živi v ZDA in je desetletje poučevala na univerzi Yale, je napisala kar najbolj tipičen roman kampusa, podoben tistim, kakršne izpisuje Philip Roth in kakršnih med pisci, zaprtimi v univerzitetno sfero, ne manjka. Pišejo o tem, kar se jim dogaja, in vse se dogaja v samozadostnem akademskem krogu, ki ga poživljajo vedno nove generacije, s katerimi se zapletajo v odnose in na njihovih zgodbah sami parazitirajo in jih vampirsko izsesavajo. Toda pri takšnih delih je v preteklosti še ostajalo nekaj očarljivosti in vzvišenosti, zdaj ju nadomestijo skrbi zaradi študentskih posojil, ki se počasi prevesijo v asistentska in kasneje profesorska. Ta kot nabrušeno nihalo visijo nad glavo obetavnega francoskega uživača na pretežno čezatlantskem zdomskem delu.

Tine Debeljak, Mihael Glavan: Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik

Zbir neznanih Cankarjevih pisem Nini Bergmanovi in njeni družini je izdal pisatelj Tine Debeljak že leta 1943. Zakaj torej knjigo danes ponatiskovati?

Jerzy Franczak: Da capo

Poljski pisatelj mlajše generacije Jerzy Franczak (letnik 1978) roman Da capo o pretežno spodletelem odraščanju začne blizu konca – v vrtiljaku podob, ki jim je izpostavljen pripovedovalec, Kamil, srednjeletni kreativec ali vsaj do nedavnega zaposlen v eni takšnih firm, kjer se delajo, da so kreativni, in to drago prodajajo. Njegov zadnji projekt je recimo reklama reklame, ki naj bi nagovorila naročnike, da bi se zatekli po pomoč pri prodaji ravno k njihovemu podjetju.

Catherine Samary: Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja

Da sta socializem in samoupravljanje le forma, skozi katero je novi razred komunistične partije ustvarjal svoje privilegije, je razkril Đilas v legendarnem Novem razredu. Da je jugoslovansko samoupravljanje kot gospodarski režim obstajalo tako, da je vseskozi samoproduciralo krize in reforme, ki so pripeljale v kolaps, smo prebirali pri sociologu Županovu, na koncu pa ga je potrdila še realnost. Knjiga Samaryjeve je več kot izziv, ki pelje v premislek: kaj če je bilo samoupravljanje v resnici uspešen model? Dejansko, kdaj se mora človek vprašati tudi o samoumevnosti pogledov in verovanj. Kako je torej pristopila? Sledila je ideji, ki so jo lansirali Tito, Kardelj in partija in po kateri je to oblika neposrednega vpliva in odločanja delavcev o proizvodnji in družbi v celoti.

Ana Schnabl: Razvezani

V zbirki Razvezani, na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajeni z nagrado za najboljši prvenec, je deset zgodb, v katerih večinoma prvoosebni pripovedovalci obeh spolov uspešno razvijajo svoje simptome: iz drobnih trzavic, odvisnosti in prekoračenj je sestavljeno njihovo življenje, iz drobnih kriz in dolgoletnih osebnostnih usedlin je sestavljen čas njihovih zemeljskih dni, iz tega nabrkljana njihova osebnost.

Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje

Kanadski profesor je v zadnjih letih zaslovel s predavanji in intervjuji, skozi katere je svoje konservativne poglede odločno in privlačno argumentiral prek polemike s postmarksisti, feministkami, zagovorniki teorije spolov, levičarskimi aktivisti et simile. Denimo imeti krščanske nazore in razumevanje za patriarhalnost ali biti privrženec discipliniranja otrok ni manjvredno nazadnjaštvo, temveč povsem racionalna in tudi demokratična drža. Preprosto – tako kot si lahko gej ali antiglobalist, si lahko tudi konservativec. Njegova knjižna uspešnica je seveda drugačna kot nastopi v živo, ki jih odlikujeta veselje do disputa in hkrati dopuščanje pogledov, ki jih sam sicer argumentirano pobija. Knjiga je parafraza dekaloga in postavlja 12 miselnih sklopov. V njej pledira za razmišljanje, za katero pravi, da je redko, saj implicira notranji dialog med dvema ali več pogledi na svet. Misel torej ni aparat, s katerim uveljavljamo svoj prav, ampak stanje razdvojenosti, notranje razprtosti, ko misleči vzame v pretres tudi poglede, s katerimi se na začetku ne strinja, kar pa pomeni naporno notranje vrenje. Prednost takšnega načina je odmik od dogmatičnosti, ki omogoča, da mislimo tudi stereotipe in vladajoče ideje, ki nam jih kot samoumevne servirajo mediji. Vednost je zanj orožje, zakaj spomin je orodje, ki je vodnik preteklosti za prihodnost; kadar ne poznamo preteklosti, se ne bomo znali orientirati v sedanjosti. Ali pa načelo: imeti smisel v življenju je bolje kot imeti to, kar želite, ker morda ne veste, niti kaj želite niti kaj resnično potrebujete.

Lutz Seiler: Kruzo

Seilerjev roman govori o utopiji, o avtonomni coni na otoku v Severnem morju, torej v Baltiku, v bližini meje z Dansko, kamor se po zaročenkini smrti v precej sesutem stanju zateče pripovedovalec Ed. Tam najde zatočišče za čas sezone in pričuje sesutju sindikalističnega sistema počitnikovanja zaslužnih tovarišev, ki ga konča padec Zidu.

Silvio Pons: Svetovna revolucija: zgodovina mednarodnega komunizma 1917–1991

Kaj je objekt knjige? – Pojavne oblike komunizma? Ne, italijanskega zgodovinarja vsebine komunističnih vladavin ne zanimajo, za stalinske procese proti Buharinu, Zinovjevu in tovarišem ne porabi več kot nekaj vrstic, gulagi in njihove milijonske žrtve pa niso tema niti za okvirček. V lahkotnem sprehodu si avtor privošči celo nonšalantni stavek, da sta se represija in preganjanje disidentskih intelektualcev v SZ začela že sredi šestdesetih let!? – Nikakor, že s prvim trenutkom oktobrske revolucije, dragi Pons; ko bi vas brali, bi se v grobu obrnili Mandelštam (1938), Meyerhold (1940), Cvetajeva (1941) in ... Skratka, pisec meri le na odnose med voditelji posameznih partij v luči prelomnih dogodkov. A taka knjiga bi mirno lahko izšla tudi za časa Tita, saj je povsem benevolentna do komunističnega gibanja; za enega redkih podležev je v njej označen Trocki, o katerem piše, da je leta 1925 »s še zahrbtnejšim« argumentom nastopil proti voditeljem. Kot bagatele se pojavljajo gladomor v Ukrajini, kulturna revolucija na Kitajskem, moderna represija nad Poljaki leta 1981 je opisana le mimogrede, še konca SZ ne pojasni z Jelcinovim odgovorom na vojaški puč dela komunističnega vrha. Zgodba je preprosta: ko partijske države ne uporabijo tankov in nasilja nad opozicijo, ampak jo sprejmejo, je komunizma konec. Komunistične revolucije pač ni brez državnega nasilja nad »razrednimi sovražniki«. Za to spoznanje porabiti 400 strani pripovedi? Škoda, da avtorja zanima le ideja revolucije. Lahko bi napravil primerjalno študijo različnih komunističnih držav skozi čas s stališča svobode gibanja, govora, podjetništva, ali pa radikalneje – s stališča boja proti eksploataciji zaposlenih, se pravi skozi njihov materialni standard, količino prostega časa, poceni sindikalnih počitnic …

Bekim Sejranović: Tvoj sin Huckleberry Finn

Sejranović, ki je sicer hodil na pomorsko šolo v Bakru, takoj prizna, da ne zna zamenjati štifta na penti, zunajkrmnem motorju, da je zanj nasedanje na sipine, ki jih preoblikuje reka, nekaj najbolj vsakdanjega, tudi do načrtovanega Črnega morja z ekipo ne pripluje, ker se vsi skupaj zataknejo v Džerdapu. Pa vendar prigod v tem porečnem romanu, sorodnem pocestnemu (on the road) žanru, samo dogajalno premaknjenem na Savo, ne manjka.

Florence Williams: Narava zdravi in popravi

No, tako radikalna avtorica sicer ni, tudi ne posnema ameriškega filozofa Thoreauja, ki se je za nekaj let odselil iz mesta v divjino, in kajpak še toliko manj Pol Pota, ki je z Rdečimi Kmeri celotno kampučijsko prebivalstvo pregnal na podeželje. Williamsova je predvsem potovala in opazovala vladne politike na Japonskem, v Južni Koreji, na Finskem ter Škotskem, v Singapurju, Kanadi in ZDA.

Luca D’Andrea: V senci zla

Zgornje Poadižje oziroma Južna Tirolska, narodno mešano gorato območje, je skoraj idealno prizorišče. Tja pobegnejo zvezde špageti vesternov opravljat službo čuvaja gorskega krajinskega parka. Spomin na tenzije in terorizem izpred desetletij je še živ in gorjanci so ravno prav nezaupljivi in malo tudi sovražni do tujcev in prišlekov, čeprav živijo od turizma, da je iz njih težko izvabiti skrivnosti. Podobno kot Bohinjski ’trikotnik’, ki je s Fužinskim zalivom postal privilegirano prizorišče domačih kriminalk in fantastičnega čtiva, je Bolzano, avtorjev rojstni kraj, z okolico imenitna freska in hkrati dovolj zanimiv in zaprt svet – kar skoncentrira in naredi ves čas dostopne vse osumljence in ljudi z motivom – za raziskavo davnega krvavega pokola. In seveda, kot se spodobi, ta svet z razkritjem skrivnosti postane nekaj čisto drugega.

Miroslav Krleža: Izlet v Rusijo 1925

Francoski novinar in književnik Henri Beraud je objavil dve knjigi To, kar sem videl v Moskvi in To, kar sem videl v Rimu, v katerih je bralcem predstavil v marsičem podoben vsakdanjik, primerjaje Leninovo in Mussolinijevo vladavino ene same stranke. Hrvaški književnik Krleža, ki je bil sicer prav tako pretanjeni opazovalec, pa je v tem delu prinesel bolj apoteozo komunizma. In to na poseben način: srečeval se je z razlaščenimi plemiči, trgovci in admirali (časa kot rdeči buržuj kajpak ni izgubljal v druženju s proletarci), ki so z mržnjo pripovedovali o novem svetu, potem pa jih je okarakteriziral za ljudi, ki prezirajo sebe, lastno usodo in revolucionarno stvarnost!? Toda delo je v nekaj poglavjih izjemen pričevalec časa, najsi bo v opisih dihotomije, ki je takrat še bivala med rokokojskim teatrom, kjer blestijo dame z dekolteji in briljanti, in proletarskim gledališčem, kjer je publika v škornjih in srajcah ter se vključi v predstavo s petjem v futuristični, kdaj tudi dadaistični režiji. Še bolj pa v opisu velike noči, ki jo je slišal kot cerkveno kontrarevolucijo, ko je 40 zvonov cerkve Kristusa Odrešenika »udarjalo po glavah pravoslavnih vernikov, kot bi jih tolkli z mlinskimi kamni«; prav tako v zanesenem prostodušnem zapisu o anticerkveni kampanji, ki je kulminirala šest let kasneje, ko so to cerkev po Kaganovičevem ukazu razstrelili z dinamitom, po vojni pa na njenem mestu zgradili plavalni bazen. In seveda v opisu vzdušja po Leninovi smrti, ko je preminuli voditelj še naprej zrl na ljudstvo, le da zdaj s pepelnikov, poštnih nabiralnikov, tort in čokolad, bančnih koledarjev, cenikov kavarn, vinjet buteljk, medaljonov po brivnicah, kdaj sestavljen celo iz podkev in žebljev. Knjiga, nekoč pisana za ljubitelje revolucije, danes pa čtivo tudi za sociologe in zgodovinarje.

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Minoli Salgado je ena tistih avtoric, ki o regiji, iz katere izvirajo, pišejo na podlagi izkušenj v novem domu in postkolonialnih študij o razumevanju prejšnjega doma. Malezijske korenine, angleško literarno izobrazbo in zanimanje za šrilanško bližnjo preteklost, ki jo zaznamujejo zapletene politične razmere in komaj razumljivo nasilje, pa pregnete s prvencem lastno silovitostjo.

Luna J. Šribar: Starinarnica

Glede na založbo, ki je osnovala novo zbirko, postaja pisanje prvega romana nov literarni žanr. Njegov avtor je pač prost in si lahko slog, perspektivo in tematiko zgradi mimo šablon. Pa še bralec pristopi z radovednostjo, kakšna zgodba se skriva pod imenom, ki ga še ne pozna.

Sylvie Germain: Magnus

Magnus je ofucan medvedek z rutico z imenom okoli vratu in z od bomb ožganim uhljem, po katerem si protagonist romana nadene ime, potem ko odvrže ali izgubi vsa druga: tisto, po katerem so ga klicali starši in ga je moral spremeniti, ko so bežali zaradi očetove službe v zavodu, iz katerega se nihče ne vrne – mali si misli, da zaradi tifusa.

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Kako pisati o vojnem in povojnem ubijanju s stališča ljudi in ne skozi zrklo ideologije dobrega in zla? Avtor likom vdahne najprej erotično in ljubezensko življenje, ki se dvojno zaplete: ona nemška graščakinja, on slovenski proletarec in komunist, potem pa: ona žrtev partizanskih eksekucij, on udbovski likvidator. Takih parov v modificiranih oblikah se zvrsti kar nekaj, tako da se branje špeha na več kot 800 straneh hitro pretvori v vabeče čtivo. Pisatelju vsekakor uspe ujeti bralca. Drži ga s suspenzom, obenem pa z dvojno strukturo pripovedi, z linearnimi biografijami, ki jih poganja piščevo brskanje po arhivih in ogledovanje starih fotografij. S tem nadomesti manko poglobljenih psiholoških orisov junakov, ki izpadejo iz historičnega romana, v katerem prostor zasede več kot ducat likov s svojimi peripetijami. Ti seveda živijo in se spreminjajo, kdaj umrjejo ali pa izginejo, zato se tudi ne srečata le rabelj in žrtev, ampak prav tako bivša sošolca. Čeravno so ta srečevanja večpomenska, jih avtor simplificira, natančneje – ideologija pri njem presega osebno izkušnjo. Tako denimo nekdanji ljubimec ostane neizprosni partizanski komandant, tudi ko ga ogovori ujeta mladostna ljubica pred konvojem smrti. Obratov ali notranjih dilem je za prgišče, čas le potencira prvotne antagonizme: sošolec, ki je stalno dražil in trpinčil vrstnika, ga bo desetletje kasneje z mučenjem pognal v smrt. Tudi prijatelje ustvarja le znotraj istih skupin: dva komunista, ne pa komunist in buržuj.

Juan Rulfo: Pedro Paramo

Mehiški pisatelj Juan Rulfo (1917– 1986) se je, ker je bil uradnik za mehiške staroselce – torej neodvisen od pisateljevanja, srečnež – zavedal, da manj ko bo napisal, trdnejša in manj omadeževana bo njegova slava: romanček Pedro Paramo in zbirka kratkih zgodb, oboje napisano v prvi polovici petdesetih let, sta ga ponesla med legende, ki naj bi spodbudile nič manj kot sloviti roman Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza.