Jakob von Uexküll: Potikanja po okolnih svetovih živali in ljudi

Jakob von Uexküll (1864–1944) je bil estonsko-nemški mislec, ki je proučeval bivanje živali. Sredi 19. stoletja je naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec izdal takrat prelomno knjigo Domače in tuje živali v podobah, v kateri je živalska bitja predstavil ne več kot plen ali objekt človekovih koristi, temveč kot taka v njihovi živalski posebnosti. Uexküll pa je stopil še nekaj korakov naprej, ko je živali predstavil skozi njihovo zaznavanje tako, da človek ni več krona stvarstva. Vzemimo klopa, ki ždi na grmovni veji in čaka, da se pod njim pojavi toplokrvno bitje, na katero se bo prisesal in napil njegove krvi.

Michael Köhlmeier: Gospoda na obali

Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.

Igor Drnovšek: Najlepše stvari so zastonj

Toda njegov paradoksalni naslov ni le stilska bravura, izraža zorni kot. Tako kot jabolk najbogatejših okusov ne morete vzeti s trgovskih polic, ampak jih najdete na starih drevesih v krajih bogu za hrbtom.

Kurt Aust: Mrtvi tek

Mrtvi tek je kriminalka s športnega terena. Fanta, ki je kolesaril in odsedel svoje, čeprav se smrti partnerke v nesreči ne spominja, vse je pod kopreno s popivanjem povzročene amnezije, stisnejo z obljubo, da bo rehabilitiran in sprejet na kriminalistično akademijo, če bo sodeloval s policijo. Če bo krt tistih na športni strani profesionalizma na največji kolesarski tekmi, na Touru, kjer potrebujejo insiderja, člana kolesarskega moštva, da bi ugotovili, kdo prireja tekme. Zaradi česar je bila ena od prič dogovarjanja umorjena in slutijo, da bodo sledile nove smrti. In jasno, sledijo, to je kolektivni šport, zatrjuje danski pisatelj Kurt Aust (letnik 1955).

Nina Berberova: Knjiga o sreči

Spada med otroke revolucije, kot so bili Majakovski, Pasternak, Cvetajeva, Blok etc. Bili so zaznamovani z leninizmom, eni so ga širili, pa v osebnem zlomu naredili samomor, drugi so emigrirali, a se potem vrnili, tretji bi emigrirali, vendar jim ni uspelo, ona je samo emigrirala. Vsi pa so vseskozi pisali o tej fatalni dobi. Berberova o usodi ruskih emigrantov po evropskih prestolnicah; le v Parizu je leta 1922 živelo 70 tisoč prebeglih Rusov.

Eva Markun: Menažerija

Osem zgodb, ki sestavljajo prvenec mlade domače avtorice Eve Markun (letnik 1990) Menažerija, je po dogajalnem prostoru razdeljenih na tiste domačijske in tiste kamboške, vendar jih povezuje odnos do človeka in njegove vloge v naravi. In človek do narave in njenih stvorov ni vedno prijazen.

Josef Škvorecky: Strahopetci

V hipu je bil prepovedan, avtorja pa so komunistične oblasti obtoževale za izdajalca domovine in antihumanista. Seveda bi se tedaj isto dogodilo tudi slovenskemu piscu, ko bi kaj takega poskušal izdati v Ljubljani. Še huje, na Slovenskem je bil partijski režim tako vsemogočen, da literatom ni padlo niti na misel, da bi s tovrstnim čtivom prišli k založniku. Kaj je torej napisal Škvorecky? Njegov junak je član jazz benda, ki nastopa tudi pod okupacijo, je kajpak patriot, ki ne mara SS, toda v majskih dneh je izid vojne tako jasen, da se predaja osebnim načrtom – glasbi in dekletom. Hitler je mrtev, Nemci so v zadnjih vzdihljajih, Rusi in Američani so tako rekoč tu, zakaj bi sploh izvedli nesmiselno vstajo, ki je potem vzela 40 čeških življenj? Njegovega pogleda ne določa ideologija narodnega boja, temveč je cinični realist.

Amos Oz: Juda

Že v enem prejšnjih prevedenih romanov, v Panterju v kleti, je Amos Oz (letnik 1939), najpomembnejši sodobni judovski pripovednik, obravnaval izdajo in junake iz ozadja: medtem ko se fantje igrajo protiarabsko in protibritansko gverilo in vohunijo za varnostnimi silami, kar nakoplje pripovedovalcu obtožbo izdaje in kolaboracije med lastnimi, se punce brigajo bolj za osvoboditev telesa in spolnosti. To se jim zdi pomembnejše od politike in stalnih vojnih razmer.

Ivan Cankar: Podobe iz sanj

Iz nje je bilo jasno, da Ivan Cankar umira; nič več satire in socialne kritičnosti, temveč le smrt, Bog in vera v posmrtno vstajenje. A kaj drugega naj čuteči pisatelj piše v letih svetovne vojne, ki ulice polni z invalidi, polja pa z množicami pobitih vojakov, med katerimi so končali tudi njegovi številni znanci?

Borut Golob: Pes je mrtev

Že v prejšnjih delih, Smreka bukev lipa križ, domačijski povesti za motorko, in Raclette, romanu o siru, ki ga ni bilo v fondiju, je domači avtor Borut Golob (letnik 1973) izoblikoval prepoznaven slog. To je predvsem via negativa – od celotnega življenja poskuša z aforističnimi intervencijami, iz katerih so njegovi romani stkani bolj kot iz slasti do fabuliranja, odšteti vse odvečno. Kar ostane, je skoraj nič.

Zygmunt Bauman: Retrotopija

V preteklih dobah so poznali pogled v prihodnost v obliki utopičnih idej, modernosti pa ostaja samo še preteklost kot retrotopija. Še več, globalna epidemija vere v večni napredek se umika globalni epidemiji nostalgije. Prihodnost namreč ni več obetavna, je mora, ki jo tvorijo strah pred izgubo službe, bojazen, da vam zaradi neplačanih dolgov zasežejo dom, da vaše znanje nima več tržne vrednosti. A lucidni sociološki proučevalec Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil žrtev hiperprodukcije, pod katero je v zadnjega četrt stoletja produciral v povprečju več kot knjigo na leto. Posledica je enostavna – namesto poglobitve v eno temo je prinašal široke vpoglede. Tako namesto diahronih primerjav predstavlja sedanjost kot unikatno, čeprav so si denimo tudi v renesansi postavili za utopijo vrnitev v preteklost – v antiko.

Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti

Skozi oči bližnjih spremljamo vrnitev Clare ali Chare, ženske, ki je kot njena grška mati govorila toliko jezikov, da so drugi mislili, da govori »vse«, v bližino prvotnega doma na francoski morski obali, od koder sta po očetovi smrti in materinem samomoru z bratom odšla v rejo k sorodnikom in potem naprej v ustrezne ustanove. Nazaj jo nagoni ljubezen iz mladosti, ljubezen do zdaj lekarnarja in župana obmorskega mesteca, s katerim zvezo obnovita, a se on na njen petdeseti rojstni dan vrže z barke. Pred njenimi očmi, saj ženska ne počne drugega, kot da ga vse dneve opazuje, s pečine ali pa med hojo in potepanji.

Patrick Modiano: Pasja pomlad

A zanjo je kajpak poplačan s slogom, v katerem so stavki kot magnet, ki z enako močjo vleče prav do zadnje strani. Kaj je torej pisateljeva čarobnost? Ko je francoski pisatelj Patrick Modiano izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, so ga obkolili novinarji, on pa je namesto z evforijo postregel s skrbjo: »Rad bi vedel, zakaj so me izbrali.« Pasja pomlad je knjiga o umetnosti spominjanja. Romani podrobno upodabljajo svoje glavne junake, francoski romanopisec pa naredi nasprotno: z eno samo fotografijo prikliče spomine, ki pa narišejo le obris sence izginulega fotografa. Ali z besedami romanesknega pripovedovalca: »Ni maral, da bi ljudje in stvari izginili, ne da bi pustili sled za seboj.« Današnji čas je doba hiperprodukcije in kopičenja obilja, avtor pa za izhodišče postavi smeti, se pravi spomin na tovariša, ki se je odselil in izginil pred 30 leti. Nekdanji fotograf je bodočega pisatelja izzval: je moč z besedami ustvarjati tišino?

Marko Pogačar: Bog ne bo pomagal

Zbirka kratkih zgodb hrvaškega pesnika in pisatelja mlajše generacije Marka Pogačarja (letnik 1984) je postavljena v prepoznaven čas. Dogajalni prostor je razprt med domačijske mračne ulice hrvaških predmestij in ždenje v tujih mestih, omenjajo se ameriške province in imena med drugim potegnejo na madžarska, vendar tudi tam s pomenljivo šahovnico kot emblemom in spominom na domači kraj. Tako zgodbe druži predvsem čas, v katerem se nič ne da, v katerem je nebo ne le prazno, temveč tudi mračno in vse skupaj nekako sluzasto.

Carlos G. Villa: Nova država za novi svetovni red

Politično je kajpak provokativno postaviti, da je šlo za manever vodilnega razreda, da bi kompaktna celota na silo spremenila politično usmeritev. In da so poraženci najnižji družbeni sloji. Ker je avtor, španski raziskovalec Carlos G. Villa, delo pretenciozno zastavil na več desetletni časovni osi, je nepoznavanje zgodovine reševal z metodo intervjujev, s katero je pridobival vedenja in znanja iz rok nekaj deset akterjev zgodovine. To je običajno pri novinarskih reportažah, od znanstvenega teksta pa je pričakovati, da bo vednost ustvarjal in je ne povzemal. Še zlasti, ko mu duh časa v sedemdesetih letih pojasni tedanja partijska funkcionarka – pa tako beremo, da so imele institucionalne elite lastno moč odločanja mimo partije ali da se je državni aparat osamosvojil od partijskega vrha že leta 1952!? Materialnih napak je v delu precej: od sicer minornih napačnih datumov (aretacija Borštnerja, JBTZ) prek izpustitve omembe srbskih voditeljev Nikezić-Perović v Titovem obračunu z liberalci 1971/72 pa do afer s prodajo orožja Libiji in Iraku, hkrati pa izpusti najbolj razvpiti primer Etiopije. To postavi pisca v očeh bralca na raven priložnostnega poznavalca. Najboljši del knjige so dokumenti o ocenah CIE in ameriške vlade o Jugoslaviji, zlasti še odločitev, da leta 1989 premieru Markoviću ne ugodijo z reprogramiranjem dolga. Posledica je bila neprepričljivost zvezne vlade in pohod republiških osamosvojiteljev. In seveda odlomki, ki razkrivajo, kako je zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov Mednarodni denarni sklad že na začetku osemdesetih let jugoslovanskim oblastem postavil diktat opustitve socializma in prehoda na tržno gospodarstvo. Pravzaprav škoda, da se avtor ni osredotočil le na temo – kako so mednarodna posojila spreminjala ustroj Jugoslavije.

E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

Po skoraj treh desetletjih se v založniškem preddverju, čakajoč na objavo, pojavi rokopis. Rokopis mrtvega avtorja, nedokončan ravno tam, kjer bi se stvari začele razkrivati, o predzgodbi tragedije, v kateri je bil umorjen ugleden akademik, psiholog, človek, ki je »gledal drugim v možgane« in včasih manipuliral s svojim znanjem. Za povrhu se je ukvarjal z izgubo spomina in maličenjem spominov pri psihiatričnih bolnikih in pripadnikih posebnih in vojaških enot; menda, da bi dobila zadeva še srhljivejše robove, je delal zraven tudi za tajne službe ali vojsko, o tem ne ve nič nobena od prič, vsaj po vseh teh letih ne.

Franci Demšar, Renata Zatler: Javna hiša Slovenija: politično kadrovanje

Vsaka vlada zamenja serijo direktorjev državnih uradov in podjetij ter članov nadzornih svetov, pač po načelu, da lahko korupcijske posle ustaviš le z novim, bolj poštenim vodstvom. Torej kadrovske menjave kot glavni model urejanja družbe. Nazorno in enostavno? Nasprotno, avtorja pokažeta, da prav vlade generirajo sistem, ki odpravlja avtonomnost uradništva in institucij. Primeri, ki jih prinašata, so slikoviti in zgovorni, najsi bo način, s katerim si je premier Drnovšek kupoval podporo medijev in sočasno demonizacijo svojih tekmecev, ali pa delovanje »nezamenljivih« uradnikov oz. »gospodov 10 odstotkov«, ki zasedajo manj opazna mesta, pri čemer pa iz ozadja vodijo vsebine razpisov, ki vnaprej profilirajo njihove kliente. Knjiga je hkrati analiza in poskus izdelave bolj odprtega sistema, ki bi onemogočal najbolj frapantne kadrovske in finančne zlorabe. V zadnjih letih smo denimo doživeli vrsto izborov, ob katerih se je javnost le čudila: kako je mogoče, da je izbran kdo, ki razen političnih botrov ne premore praktičnih znanj in izkušenj? Kaj je torej lek v takih zadevah? Kot običajno – transparentnost. Toda ne kot črka na papirju, temveč z javnimi objavami. Notorične so bile postavitve direktorjev UKC, kjer smo lahko sledili zmagovitim imenom, ne pa konkretnim programom kandidatom, iz katerih bi bila sploh vidna vsebina izbire. Delo kajpak ni panaceja, žal popolnoma izpusti področje občinskih oblasti, kjer sistemska korupcija teče še nevidneje, toda vseeno dovolj natančno opiše probleme in ponudi orodja, ki bi jih ekipa nove vlade lahko vzela za obvezno čtivo. Toda čemu, ko pa je aktualno stanje idealno? Že pogled na obris nastajajoče vladne koalicije kaže, da credo nove vlade niso ideje in programi, temveč delitev volilnega plena, kot so ministrstva, uradi, državna podjetja etc.

Nella Larsen: Prehajanje

Konec devetdesetih let je Philip Roth napisal roman Človeški madež, v katerem vzame pod drobnogled usodo obarvanega priljubljenega profesorja Colemana Silka, strokovnjaka za antično tragedijo, ki je zamolčeval svoj izvor in se pretvarjal, da je Jud, se poročil z Judinjo, vse pa zato, da bi prikril morebitno kodravost otrok. Vendar ga odnese rasni škandal, dva manjkajoča študenta, ne da bi vedel za njuno rasno pripadnost, ožigosa z arhaičnim izrazom, ki ga del slušateljev razume kot rasno žaljiv, rasističen. Exit Silk, piše potem v didaskaliji k njegovi osamitvi.

Janez Suhadolc: Izdaja je naše zveličanje

Štirih na temo Črtomirja in Valjhuna, Lepe Vide, Enega dne v življenju arhitekta in konca druge svetovne vojne v režiji Heisenbergovega načela nedoločenosti.

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Pasja pomlad je tipičen modianovski roman, slog prepoznamo že po prvih stavkih in temi: pripovedovalec poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo po tistem, ko sta se spoznala s fotografom Jansenom in mu je ponudil, da mu uredi arhiv fotografij. Jansen je bil prijatelj slovitega fotografa Roberta Cape in je delal za priznano agencijo Magnum, pred tem je bil v taborišču zaradi judovskega rodu in v času, ko se je z njim družil pripovedovalec, morda tudi zato precej odljuden in molčeče skrivnosten.

Jože Rozman: Čar vina

Pač pa esej vinskega publicista, someljeja, degustatorja, vinogradnika in nekoč primerjalnega književnika. Zato tekst kajpak ne prinaša sprehoda po enciklopediji vin, temveč avtorjeve osebne zgodbe. Najsi bodo srečevanja z legendarnimi slovenskimi vinarji ali obiski pri vinskih zvezdnikih Francije, Italije in Španije, kjer je kulinarični čarovnik Ferran Adrià za štiri buteljke črnega iztržil 52 tisoč dolarjev! A avtor ne piše hvalnic celebritet, sprašuje se, ali je stokrat dražje vino tudi stokrat boljše, in prinese rezultate nepredvidljivega eksperimenta. Pri laikih kakopak, sam postreže tudi z zunajčasovnim doživljajem obiska v vinski kleti carja Nikolaja II. na Krimu, kjer okuša madejro, letnik 1915, za kar porabi nič manj kot 13 metaforičnih period.

Mojca Širok: Pogodba

Pogodba je trda kriminalka. Z dogajalnim krajem v Italiji, od Palerma do Rima, kot se postopno akterji iz ožjega mafijskega okolja selijo v politične centre in tisti na strani pravice v manj operativne in manj izpostavljene službe. Vendar je temeljna dilema romana, namreč, kje se neha mafija in kje začne politika, kolikor sta to sploh še dve različni stvari, tudi problem širše regije, ne samo notranjeitalijanski. Politične in kriminalne razmere pri sosedih Mojca Širok, ki jo poznamo predvsem kot novinarko in dolgoletno dopisnico TV Slovenija iz Rima, dobro pozna in je o tem že pisala, od zadaj in iz zakulisja. Ni naključje, da pomembne podatke in priče za preiskavo pred mafijo in antimafijsko enoto priskrbi in najde novinarka, rudarka po mračnih meandrih kriminala in v zgodbo dvojno osebno vpletena.

Henry Marsh: Ne škoduj!

A ne kot seznam uspehov, nazivov in nagrad, ampak med vrtanjem in žaganjem lobanj ter rezanjem in sesanjem tumorjev. Marsh ni primer klasične kariere zdravnika, ki se kajpak začne z determiniranim študijem medicine. Po gimnaziji je šel na dvoletni potep po svetu, bil v Afriki učitelj angleščine, nato pa na univerzi vpisal filozofijo in politiko, a kmalu opustil študij ter šel za zdravniškega strežnika, nato pa preobrat – postal veliko ime nevrokirurgije.

Horacio Castellanos Moya: Služkinja in rokoborec

Za vse, ki ne poznamo salvadorske zgodovine in krvavih začetkov osemdesetih let, v katerih se Moyev roman Služkinja in rokoborec dogaja, je situacija na terenu precej nepregledna: zraven centralne zgradbe varnostnih sil, ki imajo sicer tudi bolj skrite lokacije, s katerih potem vozijo manj pomembne kadavre do klifa in čez v morje, pripadnike uglednih družin pa skrivaj zakopavajo zraven, je lokalček. Tam malicajo mačetarji, mojstri brutalnosti, in nekakšni detektivi, ki sicer po ulicah lovijo oporečnike in jih potem tudi ohlajene odvažajo. Tam se vsi ozirajo za mladoletno spogledljivko, sicer pa je to idealno mesto za vohunjenje, kar postopno ugotovi tudi gostinka, malo zaskrbljena, ker ji je denar priskrbel sin, ki ga srečuje samo zakrinkanega in na skrivaj in ki ima očitno s krvavimi operativci svoje namene.

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti

Ko bi ne bil filozof, bi v njih videli način, kako je iskal pot, po kateri bi pod vprašaj postavil tudi novi red novih samoumevnosti, ki so zavladale po nacizmu. A za aktualno branje je pomembnejši tekst kot tak.

Maylis de Kerangal: Rojstvo mostu

Francosko avtorico Maylis de Kerangal (letnik 1967) smo v slovenščini že brali, Bežiščnica na vzhod je nekakšna z ljubavno zvezo oslajena transsibirka: v bolj natlačenih in goratih predelih Evrope so nekateri pač očarani z vsemi časovnimi pasovi in prostranstvi, ki jih reže vlak, in nastal je žanr vlakovnega romana. Bistveno bolje jo je odnesla z romanom o transplantaciji Pokrpajmo žive, kjer je stvarno prepričljivo okoli operacijske mize zbrala vse, ki pri odvzemanju in presajanju organov sodelujejo, od darovalca do obdarovanca in tudi dejavnejših akterjev, hkrati pa razkrila etične postulate presaditve: to je mogoče pravzaprav šele z novo definicijo smrti, ki je predvsem odsotnost možganske aktivnosti.

Tadej Golob: Nespodobni odvetnik

Vsekakor osebnost, ki bi lahko predstavljala gradivo za odlično delo. Mož, ki je branil starotrške rudarje na Kosovu pred Miloševićevim režimom, razvpite kliente iz sveta finančnega in mafijskega kriminala, tihotapce ilegalnih prebežnikov, trojnega morilca in podobne. V Franciji je bil tak tip advokata Jacques Verges, ki je branil alžirsko teroristko Džamilo Bouhired, mednarodnega kralja terorizma Carlosa, voditelja Rdečih Kmerov Samphana itd. Zagovarjal je tiste, ki so bili v očeh javnosti neubranljivi: »lyonskega klavca« Barbieja, ki je med nemško okupacijo mučil zapornike, je branil s primerjavo, da je povojna francoska oblast v Alžiriji po enakih postopkih mučila ujete nacionaliste, ne da bi francoski tožilci po teh razkritjih kogarkoli preganjali. A Verges je doživel izjemen filmski dokumentarec, Čeferin pa prav skromno knjigo.

Widad Tamimi: Vrtnice vetra: zgodba o prekrižanih nitih usod

Vrtnice vetra so poskus rekonstrukcije družinskega debla, ki ga je narekovala potreba: pripovedovalka, precej tesno nalepljena čez avtorico, se namreč ob smrti matere zave, da je most med preteklimi in prihodnjimi generacijami. Zato zakoplje v ozadje materine bolezni, označene s selitvami in »klinikami, anonimnimi stanovanji, v samoti, ki razžre življenje v globokih depresijah«, in izpiše družinsko sago dveh tokov, ki se zlijeta proti njenemu rojstvu s čeških, srednjeevropskih in bližnjevzhodnih izvorov.

Vasilij Grossman: Vse teče

Delo, ki ga je ruski pisatelj pisal med letoma 1955 in 1962, ni nikoli prišlo med bralce v Sovjetski zvezi, popularni pisatelj v tridesetih in štiridesetih pa je z izbiro teme nesvobode v državi komunizma tako razbesnel partijskega ideologa Suslova, da je avtorju zabrusil, da knjige še v naslednjih 200 letih ne bo mogoče natisniti.

Peter Stamm: Sedem let

Zgodba švicarskega pisatelja Petra Stamma (letnik 1963) se začne ob obisku ženine prijateljice, pri kateri sta spala v francoskem Marseillu v odločilnem času za njun zakon. O odnosu starejši in bolj izkušeni ženski pripoveduje po njeni razstavi, v nekaj valovih. Podrobno, vendar tudi tako, kot o prešuštnih zgodbah pripovedujemo ženinim prijateljicam: malo olepšano, a na drugačen način, manj heroično kot bi recimo pripovedovali prijateljem ob pivu in nogometu, z manj pretiravanja in možačenja, zato pa bolj cenzurirano. Ravno ta izpovedna razsežnost določa, kako globoko se Stamm in njegov pripovedovalec zadrsata v ne do konca jasno čustveno dvožensko razmerje.