Christopher Clark: Mesečniki: kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

Od uboja kralja Obrenovića 1903, italijanskega napada na Libijo 1912, britansko-nemškega konflikta v Namibiji sredi osemdesetih let 19. stoletja, balkanskih vojn, britansko-ruskega spora v Afganistanu, sklepanja in razdiranja državnih pogodb med velesilami do atentata v Sarajevu. In seveda množice diplomatskih srečanj. Britanski premier je pred vojno Nemcem zagotovil nevtralnost, če ne bodo napadli Francije, francoski predsednik in ruski car sta pred avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji sklenila, da družno vstopita v vojno.

Bernardo Axtaga: Dnevi Nevade

Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.

Volker Leppin: Martin Luter

Sin bogatega rudarskega podjetnika Ludra je vstopil v beraški red avguštincev puščavnikov. Upor proti očetu, ki je hotel Martina poročiti. Ko je desetletje kasneje, takrat že doktor teologije, s 95 tezami napadel svetega očeta v Rimu, je že nastopil s popravljenim priimkom – Luter (nemško Luther), v pomenu »osvobojeni«. Leppin oriše čas trgovanja s pokoro in razmah korupcije (polovica nabirke za cerkev sv. Petra je šla mestnemu trgovcu) in Lutrov pogled, po katerem pokora ne more biti enkratno dejanje, temveč mora trajati vse življenje.

Colin Barrett: Mladi volkovi

Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.

Jerneja Jezernik: Nisem le napol človek: Alma Karlin in njeni moški

Vse biografije in vsebine del Alme Karlin ugotavljajo odsotnost zanimanja za moške, kaj šele strasti do njih. Avtorica študije o njej ji sledi po arhivskih dokumentih, pismih in objavljenih knjigah ter predstavlja moške, ki so ji bili blizu. Jasno, na začetku ljubeči ostareli major v podobi očeta, potem ljubimec iz Laškega, s katerim si je dopisovala pet let, dokler se ni izkazalo, da ji pisma pošilja kar domača služkinja. V času Londona pred prvo veliko vojno je na tem, da napravi samomor (z lilijami in jasminom), a jo ustavi vprašanje kitajskega prijatelja: ali bi se poročila z njim? Zaroko z bogatim Kitajcem kasneje prekliče podobno kot s perujskim pesnikom Atahualpo. Oba imata seveda zanjo potrebni espri, a misel, da bi bila objekt naslade, ter še huje, da bi sedela doma in skrbela za dom, namesto da bi potovala po svetu, študirala in pisala, je zanjo nesprejemljiva: »Stoletja dolgo bi se lahko z njim sprehajala, a …«

Evie Wyld: Vseh ptic petje

Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.

Gáspár Miklós Tamás: Komunizem po letu 1989

Kaj je ostalo od komunizma? V čem se dežele evropskega vzhoda razlikujejo od zahodne polovice? Kako nastaja neokomunizem?

Tadej Golob: Jezero

Avgust Demšar se je v kriminalki Pohorska transverzala, ki je združila dva preiskovalna tima in dva njegova bivša preiskovalca, poigraval z možnostjo, da je storilec kdo iz mračnega podpodja politike, zato je delo tudi podnaslovil »politična kriminalka«. Čeprav se potem izkaže, da je tistih z motivom več in da so nekateri trdno zasidrani v domačijskosti. Podobno Golob v prvem prispevku h kriminalnemu žanru vplete farmacevtsko industrijo in njene profite, prelomne izume, za tajnost katerih se zdi ubijanje skoraj upravičeno, zraven pa posadi inšpektorja Tarasa med radoživo druščino medicincev, ki ji pripada tudi njegova žena, in se potem ves čas nerazpoznavno mešata družba in služba. Z vsemi antagonizmi, ki grejo zraven, od zgolj slutene do utemeljene ljubosumnosti, prešuštva, precej zapletenih odnosov v ekipi, v kateri so prav watsonovski čudaki, ki opravljajo terensko delo in poskrbijo za pretočnost mrtvih rokavov preiskave.

Svetlana Alpers: Umetnost opisovanja

Običajno je veljalo, da je bila pač odslikava Nizozemske. Je torej to lahko branje za 21. stoletje v državi nad Balkanskim polotokom?

Viktor Jerofejev: Telo

Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.

Dean Komel: Obeležja smisla

Avtor ne prinaša enostavnih receptov, katerim bi nato denimo skušali slediti v svojem bivanju. Kakopak, potem bi ne bil filozof.

Jesús Carrasco: Na prostem

Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.

Gustave Le Bon: Psihologija množic

Ta je referenčna literatura knjigam, ki so obravnavale revolucije, množične poboje, politične diktature in kdaj tudi diktature množičnih medijev. Kaj torej delo iz drugih časov prinaša sedanjosti?

Tatjana Tolstoj: Mjausk

Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.

Peter Wohlleben: Skrivno življenje živali

Izhajajoč iz splošnega nepoznavanja živali predstavlja nezamisljive primere veveric, ki so posvojile mladiče bližnjih sorodnic, in vrane, ki je vzgojila mladega mačka. Potem prednost živali pred strojem: strojna vleka dreves uniči gozdna tla do globine dveh metrov, konj pa je do narave prijazen delavec, še zlasti, ker se mu pri gozdarju lepo godi; namen tega je namreč najti takšno delovno mero, da jo bo konjič igrivo ponavljal iz dneva v dan. Poseben lisjak je bil jelen, ki je spretno bežal pred streli lovca, saj je prepoznaval avto, s katerim se je ta vozil na lov. A ne le to, ločil je isto znamko avtomobila, s katerim se je v gozd pripeljal gozdar, pred katerim pa ni bežal. V zagati se je znašel štrk, ki je nekje izgubil svojo štorkljo in spomladi znesel gnezdo z novo družico, a glej vraga – na istem kraju se je pojavila še stara in štrk je v potu svojega obraza nosil hrano v dve gnezdi.

Orhan Pamuk: Rdečelaska

Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.

Stasha Furlan Seaton: Vojna vse spremeni

Opisujejo predvojna leta v Trstu, prvo emigracijo pred fašizmom v Ljubljano, drugo emigracijo pred okupatorji 1941 v Palestino, Afriko, ZDA in Anglijo, sodelovanje v partizanskem gibanju 1944–45 in tretjo emigracijo pred komunizmom v ZDA do očetove smrti 1957. Čeravno pisani kot osebni spomini, pa prinašajo usodo demokrata pod fašizmom in komunizmom.

Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov

Jurij Andruhovič, eden najpomembnejših sodobnih ukrajinskih pripovednikov, si dodobra nanudi celotno domačo sceno. Akademsko sfero, ki gniloživo zažira klasike, voznike terencev, tajkune, srednjeletne pisce, ki za vsako ceno poskušajo prikriti, da jim je alko izpraznil glavo in utopil navdih, novokomponirano arhitekturo povzpetnežev, zraslo na poetiki bunkerjev in kasarn, in še vse zraven.

Daniel Miller: Materialna kultura

Antropologi so raziskave vršili večji del med plemeni Bogu za hrbtom v daljnih krajih Afrike, Azije in Južne Amerike. Miller ravna drugače, zanima ga moderna civilizacija in tako proučuje način opremljanja kuhinj v londonskem predelu, tamkajšnje nakupovalne navade, opremo sob za slovaške au-pair, a seveda seže tudi na druge celine, na Filipinih denimo sledi ustvarjanju razmerij s pošiljanjem SMS-sporočil, na Jamajki pa vplivu mobitela na ustanavljanje novih podjetij in iskanje poslov.

André Alexis: Petnajst psov

Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.

Emmanuel Todd: Kdo je Charlie?

Francoski zgodovinar in antropolog je za izhodišče študije vzel večmilijonske demonstracije v podporo časniku Charlie Hebdo. Pregledal je geografske karte protestov, slogane ter vrednote, ki so jih evocirali. Z nekaj časovne distance do množične histerije je samoumevnosti postavil pod vprašaj. Množice so branile pravico časopisa, da žali verska čustva pripadnikov manjšinske religije – muslimanov, torej blasfemijo kot prvo vrednoto republike. Pri tem je zapazil praktično odsotnost žalovanja za židovskimi trgovci, ki so bili pobiti isti dan, nobenih manifestacij ni opazil v primerih, ko so arabski teroristi pobili tri židovske otroke in štiri Žide maloprej v Bruslju. Francija torej ni občutljiva za antisemitizem, temveč v prvi vrsti vstane v obrambo pravice žaljenja manjšine!?

Joyce Carol Oates: Črna voda

Menda se je res zgodilo: eden od Kennedyjev je konec šestdesetih let na zabavi pobral dekle in potem med vožnjo zapeljal s ceste v vodo, se iz avta rešil in šele nekaj ur kasneje o nesreči obvestil morebitne reševalce. Oatsova zadevo pomakne bolj proti sedanjosti in jo s tem postavi v nov politični kontekst, pri čemer je bolj v sedanjosti predvsem dekle, ki se ukvarja (tudi) s pisanjem o smrtni kazni. Zato je v razširjeni noveli nekaj citatov o načinih ubijanja pa komentarji predstavnikov (vse manj) anonimne množice, da je vsako mučenje z vprašanji, ki bi »tem živalim« in družbenim izmečkom, ki itak ne čutijo bolečine ali empatije, olajšali smrtne muke, nepotreben napor. S to »zob za zob« logiko in zakoni linča so ti deli pisanja postali aktualni tudi pri nas; posebej še, ker o načinih zadušitve z obešanjem ali vdihavanjem ciankalija premišlja dekle, ki se v vodi bori za vsak vdih in hropec.

Miha Kovač, Rok Gregorin: Ime česa je konec knjige

Čeravno poglavjem ne uspe, da bi se naravno prelivala drugo v drugega, pa knjiga odpira serijo družbenih vprašanj. Denimo, koliko ljudi prebere knjigo do konca. Nekoč se je o tem lahko le ugibalo, zdaj obstaja študija bralcev e-knjige, ki prinaša šokanten podatek: četrtina preneha brati po 20 straneh, polovica po 80, le četrtina prebere čtivo v celoti!

Miljenko Jergović: Psi na jezeru

Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.

John Romer: Zgodovina starega Egipta

Zgodovine Egipta se vrtijo okoli piramid in faraonskih dinastij, arheologa Romerja pa zanimajo detajli. Kaj pomeni najdba okroglih jam s shrambami hrane iz obdobja pred sedmimi tisočletji? – Trenutek, ko so tamkajšnji prebivalci začeli kmetovati, gojiti domače živali in opuščati lov ter nabiralništvo. Ko pregleduje grobove Badarijcev, v njih najdeva okostja starcev in večino nepoškodovanih kosti, iz česar izpelje, da je šlo za miroljubno ljudstvo. V enem izmed grobov v Nakadi najdejo okostja, katerih lastniki so imeli v primerjavi s pokopanimi v drugih grobovih slabo razvite mišice – torej gre za elito, ki se ni znojila na poljih in v lončarskih delavnicah. Spet drugod naleti na poslikano keramiko, ki ima tako občutljiv pigment, da bi ne prenesel kuhinjskih postopkov, in pomisli, da so bile podobe rastlin in živali namenjene odkrivanju in meditaciji. Ko v kraju Maadi začno predelovati baker, namesto orodja iz kremena ustvarijo bakrene žage, kar omogoči razmah finega tesarstva in izdelave pohištva. Ko gradijo jadrnice za čolne na Nilu, se dogodi trgovinska revolucija, saj se samozadostne skupnosti začno med seboj povezovati. Potem se sprašuje: zakaj so se Nakadci selili proti severu, zakaj je naenkrat iz razdrobljenih ljudstev nastala država s kraljem, ko omeni navado, da so ob smrti vladarja pobili več kot tisoč ljudi in jih pokopali z njim, jo racionalizira z verovanjem v posmrtno življenje, spet drugod iz množične gradnje piramid zapelje misel v razvoj kmetijstva, ki je pridelalo toliko presežkov, da so lahko nahranili še gradbene delavce.

Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje

Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.

Ines Unetič: Kultura vrtov: oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja

Trpka knjiga, ki govori o zelenih paradižih, za katerimi je ostal samo spomin. Turjaški grofje si v 17. stoletju omislijo viseče vrtove z limonovci, stoletje kasneje baron Zois podre del mestnega obzidja, vendar na tistem mestu ne postavi palače, temveč posadi 2500 dreves, ki segajo od Rimske ceste do Prešernove, potem pa svoje vrtove v duhu francoske revolucije odpre za javnost. Ko se leta 1790 v mestu ustavi princesa Elizabeta, si kot najlepši trenutek izbere sprehod po Zoisovem drevoredu.

Hanif Kureishi: Zadnja beseda

»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.

Héctor García (Kirai) in Francesc Miralles: Ikigaj

Avtorja sta odšla v deželo, kjer živi največ stoletnikov, da bi odkrila skrivnost njihove čilosti. Pred desetletji je bil to Kavkaz s skrivnostnim napitkom kefir, v zadnjem desetletju mediteranski stil življenja, še posebej francoski joie de vivre v podobi rdečega vina, oljčnega olja in obedov s prijatelji, ki menda znižuje raven holesterola in odganja bolezni srca. Na otoku Okinava je drugače, saj je zadovoljstvo skrito v drobcih, kar spominja na logoterapijo legendarnega psihiatra Viktorja Frankla. Seveda nekaj pomeni tudi hrana z antioksidanti, a ključno je veselje v drobnih ritualih. Česarkoli se tam človek loti, najsi bo pomenek s sosedom, priprava kosila iz vrtne zelenjave ali pa pešačenje do sosednjega kraja, v ničemer ne bo videl nadležne rutine, ampak svoje polno poslanstvo. Ideja, ki je za potrošniški svet šokantna.

Monika Maron: Animal triste

Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.