Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

Druga zbirka kratkih zgodb Jedrt Lapuh Maležič je na sledi prvi, vsaj glede pripovedne lege; v prvencu Težkomentalci se je z obilo distance in humorja lotevala psihiatrije, ki je vsaj do konca osemdesetih let veljala za eno stebrnih represivnih ustanov. O zlorabah in neučinkovitosti so pisali fantje, ki so se tja odzvijačili med služenjem vojaščine, in literarni zagovorniki uporabnikov po sili. Težkomentalci pa ne, pišejo, kot da iz osebne izkušnje, vendar duhovito, in nanizajo različne portrete, ki jih Amber, taglavna, sreča med hospitalizacijo, posmeje pa se tudi lastnemu pretiravanju in zmaknjeni percepciji.

Aleš Berger: Arles, večkrat

Zapisanih v žanru krokijev in beležk. Ki jih omogoča obilje časa; avtor je tam preživel skupaj skoraj leto. To ni potopis, niso krajevni utripi, so priložnosti zaživeti mesec, dva ali tri v Arlesu. Ki postane drugi dom tujca, ki nenehno opazuje.

Winfried Georg Sebald: Saturnovi prstani: angleško potovanje

Pisatelj nemškega rodu Sebald naredi za vzhodno angleško obalo, Norfolk in Suffolk, podobno, kot je Claudio Magris nekako ob istem času, sredi devetdesetih let, naredil za Donavo, ko se je spuščal od izvira do delte. Popiše kraje in zgodovino in ljudi, na pohajkovanju se srečuje s posebneži, ki se na regijo in njene zamolčane skrivnosti spoznajo, in potem je potovanje včasih bolj popis in katalogizacija zgodovinskih znamenitosti kot pretikanje skozi krajino.

Igor Omerza: Boris Pahor – V žrelu Udbe

Avtorju posamezni kritiki očitajo, da je nekritično obravnaval arhive tajne policije. A kaj to pomeni? Da materialov, ki jih je našel, ne bi smel objavljati, ne da bi poprej vsakega posebej preveril. Poskusimo jim dati prav. Toda s tem sprejmemo implikacijo, da bi moral Omerza namesto te napisati povsem drugačno knjigo. Poleg dolgotrajnega brskanja po arhivih bi moral vse podatke še enkrat, če ne kar večkrat, preveriti. Kar ima zelo neprijetno predpostavko, da udbovskim arhivom ne smemo verjeti. S tem pa stopimo v absurd: partijski vrh, od Kardelja navzdol, ki je jemal udbovska poročila kot najbolj verodostojne informacije, na podlagi katerih je ukrepal, je Udba vseskozi zavajala in z njim manipulirala!??

Siobhan Dowd: Cesta utehe

Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.

Julian Barnes: Hrumenje časa

Tu sicer ni bilo kaj dosti pisati, vse je napravila že življenjska ironija velikega skladatelja, s katero je preživljal komunizem.

Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Tsukuru, kakršnega spoznamo 20-letnega na začetku romana, si želi predvsem umreti, ker so ga iz njemu neznanih razlogov kar naenkrat in brez razlage zavrgli najboljši prijatelji. Vendar poigravanja z mislijo na samomor in s splošnim razpoloženjem podložene tanatologije niti ne poskuša realizirati, plemenita depresivnost in nedejavnost mu povsem zadoščata. Dokler se ne izvleče in mu že povsem odraslemu in uspešnemu v podjetju za načrtovanje železniških postaj – utirjenost oziroma vse, povezano s tiri, je Tsukurujeva obsesija in poslanstvo – dekle, ki mu veliko pomeni in se odloči narediti za zvezo vse, ne svetuje, naj prijatelje obišče in se z njimi pomeni. Ker ga preteklost ovira in je nespontan in komaj še človeški, si mislimo.

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Začetek je fulminanten: zbližujeta se hči zdravnika in oficir SS. Slednji dobi človeški obraz, je Mariborčan nemškega rodu, ki je v tridesetih odšel v Reich in se zdaj zmagovito vrnil, na ulici pa ga prepozna dekle, ki jo je nekoč na smučanju pobral iz snega. Nemogoče srečanje: on nemški übermensch, ona s fantom v partizanih, toda … Avtorju je uspel magični prijem, da zgodba dobesedno posesa v branje. A potem iz ljubezenskega prestopi v zgodovinski roman, kjer nastopajo partizani, raztrganci, vermani, kmetje, prebežniki iz nemške vojske, čistke in eksekucije med uporniki, taborišča, zapori … Poskus ljubezni se pojavi še enkrat, dvakrat, ko človeška bližina preseže ideološko. In vsakič onemi. V vojni so človeški odnosi nemogoči.

Meta Osredkar: Zločin v Stari fužini

Potem ko v Šmihelski vasi z bormašino ubijejo župnika, se tam predstavljena ekipa strokovnjakov za kriminal znajde na triatlonu, na katerem med bruhanjem in ob pričah omahne eden izmed favoritov. Kos, njegov pes in psiholog Edi s policijske postaje Nova vas pri Igu so tam zato, ker imajo na tekmi svojega dirkalnega konja, Simona, ki postane trojanski in oni z njim insajderji. Vse se namreč dogaja okoli apartmajev Alpski svišč, kjer počitnikujejo žrtev in osumljenci, ali vsaj v bližini. Oni pa medtem, ko navijajo za svojega, ki bo garal na triatlonu, razrešujejo mračne skrivnosti zastrupitve.

Frantz Fanon: Črna koža, bele maske

A pozor, to je knjiga, v kateri je nujno pogledati leto izida – 1952.

Mathias Enard: Alkohol in nostalgija

Francosko-ruskega prijateljstva se francoski pisatelj Mathias Enard, sicer poznan orientalist in strokovnjak za Bližnji vzhod, ki brez dlake na jeziku govori o splošnem opustošenju po verižno sproženih vojnah v regiji, loti povsem drugače od recimo Andreia Makina, in tudi v nasprotni smeri. Ta se osredotoči na pobeg iz sovjetskega vsakdana v francosko omiko, čeprav najprej klošarsko, Enard pa na kulturnikov ljubezenski pobeg v sodobno rusko jebo, napol klošarsko.

Oliver Sacks: Noga, na katero se opreš

Angleški nevrolog in avtor številnih pronicljivih književnih del je napisal tudi knjigo o svoji tragiki. Začne se kot herojska zgodba, ko se plazi z dvema rokama in nožno desnico, medtem ko noro bolečo levico vleče za seboj. Nekako mu uspe, da ga najdejo domačini, sledi pot v zdravniške roke in uspešna operacija. Mišice so prišite, živci povezani, zdravniki zadovoljni, le pacient ne čuti noge. Nobeno povelje mišici ne učinkuje, ni vzgiba, ki bi v nogi karkoli sprožil. Amputiranec pri živem telesu!

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko, ki smo jo poznali predvsem po dramah – nekaj jih je bilo uprizorjenih tudi pri nas –, je na Hrvaškem ena vodilnih v žanru. Tokrat seveda izpisuje nekakšen kontra-ljubič. Namesto silne strasti je že na začetku nekaj fertilno rizičnega in pijanskega počitniškega plažnega mečkanja, ki je cilj in obče mesto tolažniške veje plažne literature. Vendar je ljubavna vznesenost pri Sajkovi samo uvodni kontrapunkt vsemu, kar sledi, in to je sugestivno popisana preživetvena jeba para z otrokom, narejenim pod avgustovskimi zvezdami ob morju, ko se zdi tudi nemogoče mogoče, dokler med nosečnostjo in po njej ne postanejo nemogoče stvari spet še bolj nemogoče.

Peter Skoberne: Skriti biseri Slovenije

Če je Napoleonov most delo gradbenikov, je most nad potokom Kožbajšček urezala narava. Šum na Nemiljščici ni le vodni hrušč, ampak desetine metrov padajočih voda, medtem ko je Kosca široko slapišče, kjer voda le mezi po mahovni podlagi, Sedelnikov slap čudo, ker pada po črnih kamninah, slap Ubijavnik pa … Velunja peč je deset metrov visoka odprtina v skalovju, Velb v Kamniški Beli pa ni ne okno ne most, temveč obok.

Jan van Mersbergen: Zadnji pobeg

Ko si enkrat brezposeln, odpadejo vse skrbi, da te bodo vrgli iz službe. Se pa pojavijo nove, povezane recimo z obupom pri iskanju nove službe, pa občutek brezsmiselnosti in zavrženosti, a predvsem pridobiš veliko prostega časa, ki ga je treba z nečim zapolniti. Pripovedovalec v Zadnjem pobegu je ob nogiranju najprej zmeden, vendar kmalu najde zgled in mu začne slediti. Takrat se začne njegova rehabilitacija.

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali

Toda ta totalni princip ga je spravil v drobne bivanjske težave. Ga srečaš, izmenjaš nekaj besed – in končaš v tekstu, zabavno izmenjujeta domislice v pismih, in že te pričaka vprašanje, ali lahko vajino korespondenco vključi v kratke zgodbe. Postal je knjiga, ki biva v podobi Branka Gradišnika. Sam pripoveduje, da ga prijatelji in znanci, ki nastopajo v prigodah, terjajo, da z njimi podeli honorar od knjige. A tokrat mu je uspelo, da jih je prelisičil. Za glavne junake je izbral koloradske hrošče, klopa, škorca, muho, pajke, pikapolonice, slona, mačke, pse, šoje in drugo zverjad. Seveda ni zamenjal stila in začel pisati o živalskem svetu kot Fran Erjavec. Še vedno je mojster ironiziranja medosebnih konfliktov, histeričnih spopadov in drobnih srečanj, za katere udeleženec sploh ni vedel, da je z njimi sprožil psihodramo; izjemno poglavje Yosemitske doline je napisano tako, da se pred vami odvije filmski prizor z Woodyjem Allenom v glavni vlogi.

Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive

Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive je stavek iz Platonova, prve drame Čehova, ki, čeprav iztrgan iz konteksta, pri enem od medicincev navdihne pragmatično razmišljanje o recikliranju organizma. Roman Pokrpajmo žive govori o bitki s časom in omejitvah stroke pri transplantacijah in malo tudi o predsodkih in zadržkih upravljavcev organov umrlih, čeprav ti niso v ospredju, samo čas potrebujejo, da se po prvem šoku pomirijo in unesejo.

Opomin Italijanom in še komu

Knjiga Varuhi žlice z obilo slikami in krajšimi besedili ponuja pričevanja 23 Slovencev in Slovenk, ki so med 2. svetovno vojno izkusili kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč. Njene avtorice so fotografinja Manca Juvan, novinarka Saša Petejan in zgodovinarka Urška Strle, ki so se pravzaprav lotile širšega projekta ZRC SAZU o italijanskih koncentracijskih taboriščih. Ta na spletni platformi Varuhi žlice poleg knjige v angleščini vključuje še zapise o razstavi ter televizijski in radijski dokumentarec.

Frédéric Gros: Filozofija hoje

Filozof Nietzsche je hodil tudi po osem ur na dan, saj je udejanjal idejo: kdor knjigo sestavlja med hojo, ni suženj drugih knjig. Rimbaud je šel peš iz nemškega Stuttgarta do italijanskega Livorna, v karavani dva meseca po afriški puščavi, še ko so mu amputirali nogo, je načrtoval, kam jo bo mahnil z leseno protezo. Ko je Rousseau postal izobčenec, ki so ga preganjali in mu zažigali knjige, mu ni bilo nič tako pri srcu kot dolgi sprehodi, s katerimi je zabijal dneve. Thoreau je prek hoje po gozdu stopal v dolg trenutek, ko se je zazrl sam vase, ne da bi vanj vdirala hrup in hahljanje mestne okolice. Kiniki niso poznali meja, bili so doma, kjer so hodili. Kant ni nikoli odšel iz svojega rojstnega kraja; ker je bil mož reda, je vsak dan odšel na sprehod, napisal eno stran, razvil eno misel in razdelal en dokaz. Benjamin je razvil osebnost mestnega postopača, ki se upira produktivnosti; nikamor se mu ne mudi, subvertira hitrost množice, saj se ustavi, da pogleda naokoli, privlačijo ga obličja, zavije s poti … Luksemburški park v Parizu je bil sanjski kraj za mladenke v cvetu let, poročene so iskale avanture, vdove pa tolažbe – vse med sprehajanjem; neokusno je bilo, če si se tja odpravil v paru. Gandi, ki je v Londonu hodil po 15 kilometrov, je boj za neodvisnost Indije zoper Angleže vodil z dolgimi pohodi svojih privržencev. Ko je Montaigne pri pisanju doživel blokado, se je pognal v hojo, da bi misli dobile nov vzgib.

Stanisław Lem: Gospodov glas

Lem, poljski in svetovno prepoznavni pisec znanstvene proze, se je v romanu Gospodov glas lotil znanstvenih paradigem. Z obskurnega mesta orumenele ezoterike se pojavi teorija, da so premori in premolki šuma v nevrinskem delu spektra ločila. Da ločujejo sporočila. Spodbujeni s škandalom ugotovijo, da se vesoljski šum dobesedno ponovi, ergo, nekdo ga uporablja za medij. Če hočejo sporočilo dekodirati, morajo špekulirati o tuji civilizaciji kot sprejemniku in zraven nujno tudi o naši.

Gustav Schwab: Najlepše antične pripovedke

Nemški pisatelj, pastor in založnik Gustav Schwab (1792–1850) je pred dvesto leti napisal večno knjigo. Brata Grimm sta s pravljicami opredelila otroštvo Evropejcev, Schwab pa je postavil literarni spomenik antike v formi pripovedk za najstnike in nič manj za odrasle. Seveda so originali boljši, najsi bo Sofoklejeva tebanska trilogija ali pa Homerjeva Iliada in jasno Vergilova Eneida. Tudi za deco je mikavnejši Eduard Petiška s Starimi grškimi bajkami v svoji kračini. A za prvi sistematični vstop v širni svet mitov antike je Schwab nepogrešljiv – uspelo mu je napisati orjaški volumen tisočih strani v več sto fragmentih, ki je vsak zase zaokrožena zgodba. V resnici je prevedel antične avtorje v moderni jezik literature in jih s tem približal sodobnemu bralcu. Kulturno dediščino je napravil za splošno, kar ima magični učinek, saj se lahko dva tujca na vlaku, Skandinavec in Mediteranec, prek besed o Sizifu, Tezeju ali Tantalu čudežno približata drug drugemu.

Ivana Djilas: Hiša

Rojstvo romana iz duha pisma, lahko rečemo, saj je bilo najprej pismo, poslano vsem Dedkom mrazom in Miklavžem. To pismo, ki je bilo leta 2014 objavljeno v prednovoletni številki Mladine, je na družabnih omrežjih postalo takšna uspešnica, da so se ljudje spet začeli počasi in z zanimanjem voziti okoli Hiše. Podobno kot takrat, na začetku, ko je bil oglas za prodajo prvič objavljen in so navalili predvsem nepremičninarji, ki so hoteli pristaviti še svoj piskrček.

Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje

V času, ko so bila slovenska društva razpuščena in je bil slovenski jezik prepovedan, so preganjani Slovenci ustanovili Tajno krščanskosocialno organizacijo, ta pa je iz Jugoslavije povabila slikarja, ki je iznašel poseben umetniški jezik, s katerim je ustvarjal ideološko markacijo prostora. Nadangel Mihael v barvah slovenske zastave s kopjem prebada merjasca, ki ima Mussolinijev obraz. Izgnane slovenske besede prikliče s podobo odprte knjige, pisane v glagolici, simbolu slovanstva. Svetopisemsko drhal naslika z desnicami, dvignjenimi v fašistični pozdrav, skupino razbojnikov v barvah italijanske zastave, mračni kljukasti križ skrije pod mimikrijo postavitve v nasprotni smeri, h Kristusu postavi rimskega vojaka z nacistično čelado, noremu cesarju Neronu nariše Mussolinijev obraz, Ponciju Pilatu primakne butaro in sekiro – fašistična simbola, križanemu zveličarju nariše modre žeblje, belo roko in rdečo kri ter ga barvno postavi kot nosilca slovenske trobojnice. Sredi vojne vihre v motiv Kristusa pastirja vtke ozadje požganih brkinskih vasi, spet drugod na cerkvene stene poslika demonski obličji Hitlerja in D’Annunzia ter ovekoveči obraze slovenskih svetnikov.

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna

Od prvih strani, ko se najbolj cenjena prostitutka v vasi odloči umreti in se zavije v mrtvaški prt in jo pokopljejo, po 21 letih pa vstane od mrtvih in se odpravi na maščevalni pohod, vidimo, da bo roman o lepoti kot rani in viru vsega zla brodil po čudežnem. In hkrati po indonezijski zgodovini, od holandske kolonizacije do japonske okupacije in krvavih notranjih razprtij, ki pripeljejo najprej do osvobodilne gverile in kasnejšega pokola komunistov. Gre za en sam masaker in tok krvi, in to med ožjimi sorodniki in tistimi, ki so si v svaštvu, podobno kot v veliki zgodbi o Bharatu, Mahabharati, na katero se roman nekajkrat sklicuje. Tudi tokrat imamo eno samo veliko družino, zato je krvi do kolen in roke so krvave do komolcev in čez.

Christopher Clark: Mesečniki: kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno

Od uboja kralja Obrenovića 1903, italijanskega napada na Libijo 1912, britansko-nemškega konflikta v Namibiji sredi osemdesetih let 19. stoletja, balkanskih vojn, britansko-ruskega spora v Afganistanu, sklepanja in razdiranja državnih pogodb med velesilami do atentata v Sarajevu. In seveda množice diplomatskih srečanj. Britanski premier je pred vojno Nemcem zagotovil nevtralnost, če ne bodo napadli Francije, francoski predsednik in ruski car sta pred avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji sklenila, da družno vstopita v vojno.

Bernardo Axtaga: Dnevi Nevade

Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.

Volker Leppin: Martin Luter

Sin bogatega rudarskega podjetnika Ludra je vstopil v beraški red avguštincev puščavnikov. Upor proti očetu, ki je hotel Martina poročiti. Ko je desetletje kasneje, takrat že doktor teologije, s 95 tezami napadel svetega očeta v Rimu, je že nastopil s popravljenim priimkom – Luter (nemško Luther), v pomenu »osvobojeni«. Leppin oriše čas trgovanja s pokoro in razmah korupcije (polovica nabirke za cerkev sv. Petra je šla mestnemu trgovcu) in Lutrov pogled, po katerem pokora ne more biti enkratno dejanje, temveč mora trajati vse življenje.

Colin Barrett: Mladi volkovi

Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.

Jerneja Jezernik: Nisem le napol človek: Alma Karlin in njeni moški

Vse biografije in vsebine del Alme Karlin ugotavljajo odsotnost zanimanja za moške, kaj šele strasti do njih. Avtorica študije o njej ji sledi po arhivskih dokumentih, pismih in objavljenih knjigah ter predstavlja moške, ki so ji bili blizu. Jasno, na začetku ljubeči ostareli major v podobi očeta, potem ljubimec iz Laškega, s katerim si je dopisovala pet let, dokler se ni izkazalo, da ji pisma pošilja kar domača služkinja. V času Londona pred prvo veliko vojno je na tem, da napravi samomor (z lilijami in jasminom), a jo ustavi vprašanje kitajskega prijatelja: ali bi se poročila z njim? Zaroko z bogatim Kitajcem kasneje prekliče podobno kot s perujskim pesnikom Atahualpo. Oba imata seveda zanjo potrebni espri, a misel, da bi bila objekt naslade, ter še huje, da bi sedela doma in skrbela za dom, namesto da bi potovala po svetu, študirala in pisala, je zanjo nesprejemljiva: »Stoletja dolgo bi se lahko z njim sprehajala, a …«

Evie Wyld: Vseh ptic petje

Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.