Mauro Coron: Zadnje izpovedi

Mauro Corona podira moderne poglede o večvrednosti urbane kulture, ko nonšalantno afirmira fizično delo: telo je narejeno za gibanje, mi pa ga ne gibljemo več, namesto nas se giblje mehanizacija. Je čudo metamorfoze: oče ga je mlatil kot psa, mati je utekla iz družine, ni imel niti navadnih škornjev, živel je v bedi in garal kot podiralec dreves, sedaj pa živi kot pronicljivi lik mislečega pisatelja, ki kapitalizira trde izkušnje. Ni kompliciral z materinsko ljubeznijo, jo je pač dobil pri starih starših in teti. Energijo je usmeril v alpinizem, kamnoseštvo in opazovanje narave. Doživel je, kako je jez hidroelektrarne popustil in pustil za seboj tisoče mrtvih in odplavljene vasice v Vajontu. Zakaj pod goro stoletja ni nihče gradil, sedaj pa arogantni človek tam postavlja naselbine in potem se bo čudil, ko se bo oglasila narava s svojo huronsko močjo. Izdaja prastari trik življenja: bistveno je ločiti potrebno od nepotrebnega. Zakaj bi se gnal in dan ustrojil za pridobivanje nečesa, kar pravzaprav sploh ni pomembno? A da bi vedel, kaj šteje, se moraš osvoboditi medijsko-reklamnega sveta, ki ti dopoveduje, kaj je fancy, namesto da bi si svoja veselja našel sam.

Doug Gold: Ljubezen za bodečo žico

Kako zaidejo v novozelandski ljubezenski in vojni roman prekmurska gibanica, pohorski partizani, mariborska kavarna Astoria in kino Udarnik, taborišče za zavezniške vojne ujetnike v Podbrežju Stalag XVIII-D in poti reševanja od tam pobeglih na osvobojeno ozemlje, po katerih jih vodijo lokalne članice OF? Zlahka, novozelandski medijski lastnik in svetovalec Doug Gold je bolj faktično, tudi slogovno bolj stvarno kot literarno pretenciozno izpisal srečanje ženinih staršev, Jožefine in Brucea, ki se je začelo ob žici taborišča, ko je bil on v ujetništvu in ona v odporu. Zgodbo je, kot je le mogoče zvesto, rekonstruiral iz škatle pisem, pričevanj in zapisov zgodovinarjev, tudi v angleščino prevedenih slovenskih avtorjev.

Roger Scruton: Moderna kultura 

Avtor je seveda zgrožen nad sodobno umetnostjo nasploh, ki skozi industrijo produkcije prinaša neskončno mnoštvo arta, ob katerem se človek spontano vpraša, ali ni to samo še umetelno štancanje domislic, daleč od korpusa velikih umetnin. Čeravno tradicionalist, rad poseže po provokativnih primerjavah: med pornografsko sliko, ki deluje na ravni fantazije, in Tizianovo Venero, ki sega v imaginacijo. Toda to počne na ravni dokse, ne da bi iskal razlike med percepcijo ženske, ponujene prek pornografskih podob, in misterioznim pogledom božanske Venere, ki leži gola, ne da bi spodbujala slo po telesu, ampak napeljuje na razmišljanje, kakšna je kot ženska. Ker torej piše monolog, si zapira vrata do bralcev, ki niso njegovi adepti. Kljub temu prinaša relevantna vprašanja, denimo o refleksu mladostniške kulture, ki vsako kritiko na svoj račun pospremi s porogom ali ogorčenjem. In jo kajpak s tem postavi kot novo obliko državno subvencionirane elite. Ko se ustavi pri grafitih, jih definira kot nižjo obliko umetnosti, saj delujejo na ravni črke, ko se postavljajo proti svetu pisave. Jasno, da bo zagovornik kanona velikih literarnih del in ne protikulture, ki se ponaša z destrukcijo. A spet ostaja pri načelnem, ne da bi to izpeljal kot case study.

Dragan Petrovec: Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21

Penolog Dragan Petrovec (roj. 1952) je med drugim tudi pripovednik in avtor nekaj strokovno-publicističnih del. Kot marsikdo danes je spoznal, da je medtem nekdo odnesel šalo. Kot kolumnist časnika Dnevnik je na podlagi bogatih izkušenj iz penologije, prava, podprt s tehtnim premislekom o etičnih zagatah in zastavku za spremembe, potrdil, da je kolumna pogosto res (mali) esej. Komentarji z zgodbo prehajajo od izkustvene ravni k splošnosti, raba literarnih sredstev in osebnih osvetlitev ter menjava pripovednih perspektiv sta tako pogosti in izraziti, da dosegata učinke mimo zahtev za etični angažma. To je mogoče samo pri avtorjih, ki jemljejo pisanje do konca osebno in zavzeto.

Marie-Louise von Franz: Apulejev Zlati osel

Ironično bi rekli: hvala bogu!, da je, zakaj »zdravi« Lucij bi se ukvarjal bržkone z vsem drugim, kot je pisanje na robu morale. A pozabimo na antično mojstrovino in se prestavimo v moderno interpretacijo. Zakaj glavni junak vseskozi izkuša nove svetove in se spušča v nepredvidljive dogodivščine? Skratka, puer aeternus, ki preskakuje meje, saj se ne more ustaliti. Izvor je hladna ali nevrotična ali nezadovoljna mati, ki sina pohabi in zatorej ta beži pred njo v intelekt, domišljijo in potepuštvo, ko pa se vrne v realnost, spet naleti na lik matere. Lahko tudi v podobi žensk, ki jih napačno izbira: ker je prelen, da bi si žensko osvojil, se ujame v mreže dejavnih očarljivk, kar običajno ni ravno uspešno. Zakaj neuspehi pri ženskah osrednjega lika tega dela? NMK ga deloma odreže od htonične moškosti, od njegovih prvinskih in vsakdanjih reakcij. Preprosto – v situacijah, ko bi moral z dekletom ravnati odločno zoper njene muhe, ostaja v položaju, v katerem ji vseskozi godi.

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Serija, ki je avtorico pri pisanju tega avtofikcijskega in hkrati zgodovinskega romana najbolj okupirala, je bila Območje somraka, v latinskoameriških državah predvajana pod naslovom Neznana dimenzija. Opisovala je, kako ljudje izginejo skozi tanko špranjo v realnosti in se naselijo v nekem drugem svetu, v katerem ne veljajo več zakonitosti, ki so jih vajeni. Ti ljudje v romanu None Fernández (roj. 1971) so večinoma mrtvi, s katerimi je imel opravka Mož, ki je mučil – čilski letalski oficir, ki so ga nanovačili za posebne naloge, za straženje, uboje in pokope nasprotnikov Pinochetovega režima.

Roman Mavec: Moj sadovnjak

Avtor, ki je vodja poskusnega sadovnjaka, je napisal vademecum za sadjarske začetnike. Zakaj imeti lastno breskev? Ne le da ponuja edinstveni užitek polne sočnosti pravkar utrganega sadeža, ki je tudi prost pesticidov oziroma jih ima toliko, kot ste jih razpršili sami. Seveda pa sadno drevo ni polica, s katere enkrat na leto poberete pridelek. Je izziv, rastlinski tovariš, s katerim drugujete skozi leto. Z drobnimi triki obrezovanja in gnojenja, a tudi s pomočjo proti škodljivcem.

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

Beloruska, v Ukrajini rojena in v ruščini pišoča novinarka in nobelovka Svetlana Aleksijevič (1948) je napisala nekaj knjig intervjujev o spominih – z vdovami afganistanskih vojakov, z ljudmi iz okolice Černobila, o svetovni vojni, kakor se je spominjajo takratni otroci. Pisanja o ženskah v drugi svetovni vojni se je lotila obširno in zbrala pričevanja več kot 500 žensk, ki so bile večinoma prostovoljke v različnih rodovih Rdeče armade, od peric in bolničark do pilotk, komandirk in mitraljezk. Pri tem ji je uspelo pokazati vojno skozi spominske drobce udeleženk, ki jih pri sestavljanju splošne slike o bojih niso povsem pripustili k besedi, ker so »kvarile« moško, junaško podobo dogajanja.

Lado Ambrožič: Spotikanja

Avtor je bil v devetdesetih letih odgovorni urednik informativnega programa na nacionalki, naslednje desetletje in pol voditelj intervjujev, nato varuh pravic gledalcev, zatem član programskega sveta, še prej novinar na nacionalnem radiu. Mož je hodeči spomin osrednjega medija. Redki si drznejo objaviti takšen pogled v zakulisje. V času vladavine LDS je doživel, da je direktor zahteval prekinitev predvolilnega soočenja, ker je bil voditelj oster do Milana Kučana, in naj on nemudoma prevzame oddajo. Jasno je zavrnil ukaz, nekaj let kasneje je zgrožen ugotovil, da so mimo njegove vednosti uvrstili v neposredni prenos proslavo 50-letnice Jankovićevega Mercatorja, a takrat se je znašel pred izvršenim dejstvom. Tako eklatantni prevzem televizije s strani politike, vendar njeni novinarji, uredniki in hišni sindikat takrat niso priredili protestnih shodov – ne damo nacionalke!

Jasmin B. Frelih: Piksli

Domači avtor Jasmin B. Frelih (rojen leta 1986) sledi pisavi, ki jo je razvil že v romanu Na/pol; gre za gladko in jezikovno nadvse okretno, žanrsko spogledljivo pisanje, ki kaže temeljno razpoko sveta, nadrobljenost je vidna tudi v sami formi romana. V Pikslih je ta pisava dobila še višje obrate.

Bernardo Stamateas: Toksični ljudje

Ker zadovoljni človek knjige zlepa ne bo vzel v roke, njen uspeh implicira obstoj nezadovoljnih množic, ki bi rade v svojem bivanju kaj spremenile – najlažje druščine okoli sebe. Avtor jih naniza celo vrsto: obtoževalci, zavistneži, nasilneži, psihopati, opravljivci, manipulatorji, nevrotiki, samoljubneži, povprečneži, nergači in podobni. Za zgled vzemimo zavist, v kateri trpimo, ker imamo manj denarja in uspeha kot drugi. Ponujena rešitev gre v smer, da jo zamenjamo z občudovanjem, ki bo izziv in vir navdiha, da se zganemo, odpovemo lenobnemu obdobju in sami kaj postorimo. Težji primer so kajpak manipulatorji, saj jih kdaj prepoznamo šele po letu ali dveh, ker odnos pričnejo z zapeljivostjo in navdušenjem, ki se potem neopazno pretvorita v nadzorovanje, odvisnost in druge oblike toksičnosti.

Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih

Islandski triptih je s stališča tujca spisana zmes fikcije in realizma vsakdanjika, doživetega in dopisanega, portretov čudakov in krajine. Poljski pripovednik Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) se teme loteva pronicljivo, tudi sočutno do v trdo in vremensko nepredvidljivo okolje izročenih in narojenih ter tja doseljenih, izpostavljenih sto spremembam in prekaljenih v njih. Trdih kot vseprisotni led in mehkih kot židko blato poleti; na Islandijo in na njeno gospodarstvo, mentaliteto lokalcev, (skoraj) odsotnost kulture in podobno gleda z očmi izločenega simpatizerja. In včasih nostalgično, ko se spomni dreves, čeprav v triptihu uspešno orabutajo kosmulje, morda edine na otoku.

Morgan Housel: Psihologija denarja

Avtor, ki ni psiholog – bil je kolumnist pri Wall St. Journalu –, najprej popisuje zgodbe teh, ki so na borzah zaslužili milijone, desetine milijard. Išče princip, a ga ne najde. To, kar je enega pripeljalo na vrh, je drugega pognalo v bankrot. Izlušči pa stalnico pri poražencih: da bi dobili denar, ki ga niso imeli in niso potrebovali, so tvegali in potem izgubili to, kar so imeli in so potrebovali. Še presenečenje: 40 odstotkov sijajno rastočih podjetij je v nekaj letih izgubilo vso vrednost.

Therese Ann Fowler: Prijazna soseska

Na koncu balad o nezadržni in prepovedani mladostni zaljubljenosti, recimo tiste o paru iz Verone, grobova preraščata prepleteni plezalki. V romanu Prijazna soseska pa je jabolko spora hrast na sosedovem vrtu. Svetotvorni hrast, o katerem si ženske izmišljujejo bajke in povestice o porodu sužnje in tem, kako so se duhovi porodnice prelili v mogočno drevo.

Bojca Januš: Permakultura na vrtu in v življenju 

Namesto razlag o principih, ki jih moramo aplicirati na svoj vrt, poudarja posameznikovo pot. Začnimo z manjšim koščkom zemlje, da nas delo ne preobteži. Ukvarjanja z vrtom namreč ne razume kot muko, ampak kot življenjsko držo, ki nam je pisana na kožo. Namesto da bi letali naokoli in denimo kupovali zastirko iz slame, uporabimo tisto, kar imamo pri roki. Radikalno: če nimamo vrta, lahko izkoristimo balkon ali zgolj okensko polico v bloku, na kateri je moč vzgojiti marsikatero vrsto zelenjave.

Gorazd Garvas: Feuer frei

Gorazd Garvas – gre za psevdonim domačega avtorja, s katerim ta uspešno razširi načine branja, saj se tako odmaknemo od dobesednosti in naivne memoarskosti – sledi Gorazdovemu odraščanju. Od otroštva, napornega in stresnega, kot se spodobi: očetu, ki ga mečejo iz službe, se odpre žleza za biznis, vsaj zdi se tako, vendar mu po obljubi blaginje in začetnem sestavljanju seznamov najnujnejšega, malih mercedesov za družinske člane in vikendic za zraven, nekako ne steče. Nadaljuje se s skrivanjem pred upniki in konča z deložacijo, ko gredo z materjo po svoje, oče pa s svojo mamo neznano drugam. Oče samozavest podkrepi z udarci in grožnjami, predvsem takrat, ko gre za denarje in ko teh ne dobi, tudi sicer so batine njegov priljubljeni mnemotehnični pripomoček. Predvsem zaradi njih je debelušni fant nesamozavesten, še najbolj ga veseli, kadar se vrstniki spravljajo na šibkejše in na punce, ki presunljivo cvilijo ob ošlatavanju: to je namreč čas, ko ima mir, brez šikan ali zafrkavanja. Vendar gre z njim navzgor, spozna prave fante, gladko zabrite kamerade v bulerjih in bomber jaknah, pogovarjajo se o preboju obroča pri Stalingradu ali hrabrem odporu »apostolov« svetega Urha proti rdečim oblegovalcem, zraven rečejo tudi kakšno o orožju, radi načenjajo domoljubne teme. Ob njihovi pojavnosti pogledujejo v tla in so malo presrani čefurji in tisti s puncami, Gorazdu in njegovim sicer nedostopnimi. Tudi če bi jih katera hotela, se ga fantje prej do bruhanja napijejo.

Andrej Benedejčič: Rusija in slovanstvo

A obsežno delo prinaša tudi mnoštvo zgodovinskih detajlov, ki so frapantni. Denimo, da je Hitler tako spoštoval poljskega generala in predsednika Pilsudskega, da je dal ob njegovi smrti (1935) spustiti zastave na pol droga in se udeležil maše zadušnice. Da je Stalin v prvi fazi črtil idejo slovanstva in kongres slovanskih filologov prek svojega aparata označil kot vraščanje v fašizem, potem pa med drugo vojno iniciiral ustanovitev Vseslovanskega odbora.

Jamal Ouariachi: Lakota

Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachia (1978) je zajeten in provokativen roman, ki se loteva več tem, vseh kot prepričljive kuliserije silovite ljubezni s starostnim breznom. Na enem polu je gobčni Alexander, komunikacijsko spretna veličina in avtoriteta iz sveta humanitarcev, ki se po delu na terenu v afriški puščavi ustavi v zaledju, povsod tam, kjer se zbirajo sredstva, vendar to početje preseka pedofilski škandal; drugi pol je Aurélie, mlajša in temu primerno vznesena in bolj naivna in optimistična sodelavka, ki zdaj piše biografije in dela intervjuje, kadar ni urednica televizijskih soočenj.

Janez Keber: Leksikon priimkov 

Veliki korpus na skoraj tisoč straneh zajame 19 tisoč slovenskih priimkov. Avtor je faktograf in tako mednje všteje še ex-yu priimke, ki jih nosijo državljani, med njimi torej tudi Milošević, Nuhanović, Džafić etc. Nekateri so zelo pogosti – Novakov je več kot deset tisoč, priimek Kiauta pa nosi le devet oseb.

F. H. Naji: Ringlšpil

V literaturi, tudi domači, najdemo kar nekaj naslovov, v katerih so pisci, fascinirani z lastnim pouličnim in obuličnim odraščanjem, popisali svoje – ali generacijske – prostore druženja, načine sobivanja na javnih mestih, nebrzdane žure s popivanjem in prekajevanjem, tudi s prepikavanjem in smrkanjem. Pripadniki nove proze so pisali o Šumiju, pankerji o Medexu in Unionu, o Kersnikovi, Metelkovi in specializiranih klubih je precej proze, zadnja je s sociologijo in biologijo podkletena zbirka Ekoton in drugi grehi mladosti Jerneja Jurna. Ringlšpil, novo delo zdravnika in pisatelja F. H. Najija (1971), je naslovljen po komadu Đorđa Balaševića, ki je ob prelomu stoletja prvič nastopil na mariborskem Lentu – in tam se zašpili ta roman.

Christel Petitcollin: Kako razmišljati manj

Francoska psihoterapevtka je v svoji praksi opredelila skupino pacientov, ki imajo resne težave zaradi premišljevanja. Prevajalka je dobro zadela termin premlevanje, ki je njegov sinonim, a meri bolj na življenjski slog percepcije. Vzemimo nekoga, ki pride na sestanek in v čakalnici na podlagi zbranih revij sklepa o terapevtkini staromodnosti, pogled na njene visoke pete pa ga napelje na psihološki portret etc. Skratka – tip ljudi, ki so ekstremno pozorni na vse detajle (vidne, slušne …) in jih kot detektivi povezujejo v zgodbe, skrite bežnemu pogledu. OK, a v čem je njihov problem?

Saša Stanišić: Čigav si

Podobno kot bosanski rojak in soimenjak Aleksandar Hemon, ki v severnoameriški novi domovini vztrajno in tudi melanholično, včasih s trpkim humorjem koplje po lastni in družinski preteklosti, se muza tudi Saša Stanišić – malo iz zadrege in zaradi občutka manjvrednosti, malo zaradi vzvišenosti nad nerazumevanjem in nepoznavanjem balkanske problematike pri novih sosedih, hkrati prevprašuje in lovi lastno identiteto. Na vprašanje iz naslova – Čigav si –, ki mu ga postavi sorodnik iz izvorne vasi, iz zavičaja, kamor peljejo na obisk dementno babico, začne komplicirati in se izvijati, ne premore enoznačnega odgovora. To ga razkrije; naš si, reče sorodnik. Naš v tem primeru pomeni, da se ne moreš brez pomislekov izraziti, od kod in čigav si, kljub istim priimkom na grobovih zraven imen, ki (mu) ne pomenijo nič.

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Česa se spominja profesor klasičnih jezikov? Pred nekaj leti sem prebiral spominjanje legendarnega Paula Veyna, v katerem je prostodušno opisoval svoje ljubavi v obliki menage à trois, družinske samomore in spopade na Collège de France. Kajetan Gantar je hodil po drugačnih poteh, a piše z enako odkritostjo, ko brez zadrege z blago ironijo izpostavlja lastne kikse in nerodnosti. To so kajpak drobci, večino tvorijo študijski, delovni in družinski trenutki.

Andrej Skubic: Krasni dnevi

Domači pisatelj in prevajalec Andrej Skubic (1967) je slogovno prepoznaven avtor, v njegovi prozi hitro zaznamo premišljeno rabo pogovornega jezika, pogosto tudi poklicno, generacijsko ali etnično natančno in drzno obarvanega. Predvsem pa je za njegove opaznejše in včasih skoraj enigmatične romane ali zgodbe iz zbirke Norišnica značilna razpoka v resničnosti; ta enkrat zazija med govornikovim naštevanjem lastnega poštenjaštva, kar zmoti neprijetno dejstvo, da se je s svojimi dobrimi deli okoristil (Samo pridi domov), drugič so protagonisti napokani in nekredibilni, pogosto tudi bleferji v službi Ideje (Lahko), spet drugič se motivacija napaja iz kultnih produktov množične kulture, recimo iz filma Rojena morilca Oliverja Stona (Popkorn). Vendar je Skubičevo pisanje pogosto podloženo z družinsko zgodbo, z ljudmi, ki se preselijo na podedovano in dobijo zraven tudi podedovane teritorialne apetite, ali pa so, kot v zadnjem romanu Krasni dnevi, zaradi napetih in zgoščenih zunanjih okoliščin prisiljeni v revizijo odnosa s svetom in družino, torej tudi z lastno preteklostjo.

David Attenborough: Življenje na našem planetu 

Avtorja nebroja televizijskih oddaj na BBC in vrste poljudnih knjig vodi radovednost, da bi našel zakone, ki vladajo v prirodi. Ker ni deloval v akademskem svetu, je razvil redko sposobnost, da posebnosti narave nazorno predstavlja laikom. A ker narava ne obstaja sama zase, jo v najnovejši knjigi postavi v zgodovinsko primerjavo vizavi človeške civilizacije. Slabo se ji piše: leta 1937 je zajemala 66 odstotkov površine Zemlje, leta 2020 pa le 35, skoraj polovico manj. Kaj pomeni krčenje divjine, pojasni primer amazonskega pragozda. Ko ga bodo izkrčili četrtino, ga bo pač le tri četrtine? Ne, ta izguba je fatalna, takrat bo zaradi manjše površine krošenj bistveno manj vlage, zato bo gozd nad seboj emitiral manj deževnih oblakov in bo končal v sušah.

Andrzej Stasiuk: Fado

Poljak Andrzej Stasiuk (1960) je pisec, pri katerem med potopisom in fikcijo ni prav velike razlike, saj je vselej popotnik skozi prostore, ki jih je zgodovina, vsaj tista velika in pomembna, zaobšla, pozabila. Zato pridobivajo skrivnostnost, mrakobno pravljičnost. Za navdih se potika po vmesnem pasu vzhodno od Zahoda, povsod, kjer gumijaste škornje, ko se blato presuši, zamenjajo z natikači. Potuje med skoraj enakimi, sivimi in od živine posranimi zaselki, pri čemer z zanimanjem opazuje valjenje množic nikamor, vse te slovanske in romanske narode, ki si želijo nekam proti imaginarnemu, v glavah povzdigovanemu Zahodu, kjer bodo počeli isto kot doma: postopali s pivom kje ob bencinskih servisih, teh zadnjih centrih druženja in zapika. Kraji v zaledju Evrope s svojimi sanjami in brezperspektivnostjo potegnejo na ameriški Srednji vzhod, scenerijo iz proze Sama Sheparda – enaka ravnica, enaka tipizacija prostorov srečevanja, tretji svet.

Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov

Nikoli poprej ljudje niso toliko prebrali kot danes. Na spletu na dan po sto tisoč besed, torej vsakodnevno po en roman. Zakaj bi v razcvetu pismenosti zaskrbljeno proučevala, kaj se dogaja v tem procesu? Ja, vsako branje ni enako, obstaja tudi slabo in plitko. Ker prebiranje spreminja način, kako mislimo, ni vseeno, kaj beremo. Njena teza je enostavna: digitalno odvrača od kritične misli, empatije, refleksije in domišljije. Ko bereš na ekranu, v povprečju 27-krat na uro preskočiš iz teksta v tekst. Je to usodno? Bralec izgublja potrpežljivost, tihi pogled in sposobnost globokega branja. Zakaj? Če hočeš misliti, potrebuješ čas za obdelavo tega, kar si zaznal in prebral. Kadar pa nagomiliš mnoštvo informacij, ko stremiš, kako bi vsrkal čim več podatkov, izgubiš vmesne trenutke pozornosti, materialno skrajšaš čas, ki ti je na voljo za odzivanje in premlevanje. Smisel prebiranja je namreč sposobnost ustvarjanja analogij, ki so gorivo in ogenj mišljenja. Kognitivna potrpežljivost ti omogoči, da se vživiš v like in zgodbe.

Dušan Merc: Črna maska

Domači avtor Dušan Merc (1952) je pisec širokega in strastnega pripovednega zamaha, to dokazuje v obsežnih romanih o izobčencih in obstrancih, o tistih na robu zakona in proti postavam, o žrtvah in rabljih – tudi v najnovejšem Črna maska, »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«. Osredišča se okoli neločljivega prepleta genialnosti in norosti skladatelja Črnih mask, opere na besedilo Leonida Andrejeva.

Robert Castel, Karel Bleiweis: Psihiatrični red. Blaznice 

Na videz enostavno: blaznim se pomaga tako, da se izločijo iz družbe in zdravijo v posebnih bolnišnicah. Toda kako določiti, kdo je blazen? V Franciji tiste dobe so se množile zasebne norišnice, v katere so na zahtevo družin, ki so se hotele znebiti kakšnega svojega člana, pospravili odtujenega; domači so kajpak lepo plačevali za njegov azil. Jasno, nastala je dilema, kdo naj odloča. – Sodnik ali izvedenec? Zmagal je slednji, a med neozdravljive so vtaknili tudi številne neukročene ženske, ki so se vdajale seksualnosti.

Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že s prvim romanom, jako prodajano in prevajano kriminalko Dekle na vlaku, zadela pravo struno in potem nanjo zabrenkala še enkrat v romanu Pod gladino; gre za prepoznavno pisavo, ki ob zapleteni in preobratov polni zgodbi, saj je storilec pogosto tudi mojster prikrivanja in zvijačen ter dobro razvit morilski um, postavlja pred bralca kopico nekredibilnih prič in pripovedovalcev. Nikogar ni, ki ne bi bil sumljiv, nikogar, ki ne bi imel motiva – in tisti, ki ga nimajo, ga zgolj uspešno prikrivajo, ali pa se jih temeljita preiskava še ni dotaknila –, večina pa jih zase ne ve čisto zares, kaj je dejansko bilo in kaj se jim je pritaknilo ali kaj so si napačno razlagali. Tokrat se zadeva zaplete še za en obrat, saj dobronamerni, vendar zato nič manj maščevalni podtikajo dokaze, da bi razbremenili krivce, ki jih imajo za pravičniške vigilante, s tem pa obremenjujejo druge in temeljno premešajo kriminalistične postopke. Zgodba tako teče na več ravneh, na katerih beži in se izmika bralcu, ki bi morda hotel v skladu s tradicionalno detektivko kakorkoli sodelovati pri reševanju enigme krvoprelitja.