Boštjan Videmšek, Maja Videmšek, (foto) Matjaž Krivic: Zadnji dve: Najin in Fatu 

Kratko biološko in etično vprašanje, ampak – kako iz tega narediti nekajstostransko knjigo? Videmšek & Videmšek sta utopijo predstavila kot izvedljivo prihodnost, obenem pa prinesla še kontekstualne vpetosti. Živalska vrsta, ki jo je v izumrtje pahnil divji lov, lahko preživi samo v azilu. Nacionalni park v Keniji na 100 kvadratnih kilometrih, ki je obdan z električno žico in ga varuje slaba stotina oboroženih rangerjev, je prvi pogoj projekta ob seveda drakonskih kaznih dosmrtnega zapora za divje lovce. A glavni problem ostaja – od kod dobiti očeta? Pri bližnjih vrstah nosorogov? Ne, še pred izumrtjem moških predstavnikov so v kriolaboratorijih zbrali spermo petih samcev in oocite 12 samic. Nekaj jokerjev je torej na voljo, tudi zamisel, da nova bitja donosijo črne nosoroginje. A ob tako pičlem materialu ni tvegati poskusov, ki bi izpraznili semensko-jajčno banko. Sočasno kajpak potekajo raziskave, pri katerih celo iz zamrznjenega kožnega tkiva drugih predstavnikov vrste ustvarijo matične celice, iz njih pa lahko ustvarijo nove oocite. V igri so milijoni, vloženi v razvoj znanosti, ki bi oživila funkcionalno izumrlo vrsto nosoroga. Je potreben le čas? Tu se zgodba dramatično zaplete: kaj bo nastalo iz mladička, ki bo na svetu sam, brez starševskih figur? Za socialni razvoj potrebuje Najin in Fatu, a njima so leta šteta.

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč

Roman Pes je lajal vso noč je sestavljen iz dobrega ducata prepletenih zgodb, torej iz zaključenih in glede na druge mimobežnih izjav in pričevanj, spominjanja in premislekov, ki pripadajo različnim osebam. Še pes, ki neusmiljeno in neustavljivo tuli za vrati v uvodnem delu, dobi na koncu svoj glas, zdaj že zaprt v zavetišču, roman daje glas sami hiši in v razvoju zaostalemu fantu, ki je seveda mamin zlati fant, in si o intenzivnosti in razsežnostih te skrbničine ljubezni tudi mislimo svoje.

Jordan B. Peterson: Zemljevidi pomena

Njegovih 12 pravil za življenje je biblija za konservativce, podobna uspešnica je tudi Onkraj reda; je torej eden najbolj popularnih intelektualcev dodal še tretjo nadgradnjo? Nak, to delo je izšlo leta 1999 in je bistveno drugačno od zadnjih dveh.

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Elena Ferrante je po Neapeljskem ciklu in njegovem prenosu v televizijsko nadaljevanko v medijskem ospredju. O njej se pogovarjajo kot o prelomni pisateljici, še več se pogovarjajo zato, ker skriva svojo identiteto, kar je sploh vaba za množice, ki kot da hočejo prodreti v zadnje skrite kotičke življenja avtorjev in manj same literature. Njen zadnji roman Zlagano življenje odraslih, ki je izšel lani, a po branju kliče tudi to poletje, je napisan dvotirno; na eni strani je radovednost pripovedovalke, odraščajoče punce Giovanne, ki jo starši v napeti, prepirljivi debati primerjajo s teto in njeno grdoto, zato bi teto rada spoznala. Teta Vittoria, ki jo kličejo tudi vdova, ker je enajstkrat spala s poročenim moškim in zdaj tolaži njegovo pravo vdovo in njene otroke, je vse tisto, česar starši nočejo: neposredna, malo divja in nepredvidljiva, govori v narečju, govori o čutnih in telesnih vidikih ljubezni. Njeni, Giovannini, so bolj nobel in izobraženi, študiozni, njim se takšne nemarnosti ne morejo zgoditi.

Ahac – knjiga o Dušanu Pirjevcu

Pirjevčeva predavanja na primerjalni književnosti so bila osrednji intelektualni dogodek, na katerega so prihajale množice študentov, ki pri njem sploh niso bile vpisane, v klopeh so sedeli pomešani med študentarijo celo udbovci in si beležili disidentske misli. Slavist dr. Marjan Dolgan mi je pripovedoval, da jih je Pirjevec prepoznal in se na predavanju obrnil nanje tako, da se potem niso več pojavili. V čem je bil torej tako drugačen od sodobnikov, kakšne misli je razvijal, ki jih drugod ni bilo moč slišati?

Selvedin Avdić: Sedem strahov

Roman v Zenici leta 1969 rojenega bosanskega pripovednika Selvedina Avdića govori o strahovih, nekateri od njih so tradicionalni in jih pozna islamska tradicija, drugi so preneseni z drugih poklicnih področij in iz podzemlja, recimo razni perkmandeljci, rudniški škrati, tretji iz literature, recimo z Borgesovih seznamov fantastičnih bitij, in četrti iz antropologije. Ker so v romanu strahovi prav otipljivi, lahko prikazni spregovorijo, in pripovedovalec od kriminalcev in morilcev izve: več ko imaš strahov, bolj si človek, sam nima čisto nobenega, mu reče glavni, pripovedovalec pa jih ima sedem. Zelo človeško, zato se tudi zavzema za resnico o šoli, ki je bila morišče in mučilnica.

Adam Grant: Premisli še enkrat 

Običajno se ljudje postavljajo, kaj vse vedo, avtor pa kot najboljšo lastnost izpostavi prav dvom, odprtost, da spremenimo poprejšnja prepričanja. Nič novega, Sokrat je pred poltretjim tisočletjem izzival z Vem, da nič ne vem. Kjer pa se ni bahal z lastno nevednostjo, ampak je zastavil pot miselni radovednosti, ki se je pripravljena spraševati o vseh svojih mnenjih. A Grant med bralci ne meri na filozofe in na začetku prinese nekaj odličnih primerov, ki ponazorijo, zakaj je bilo prelomno za uspeh to, da je posameznik v nekem hipu ustavil svoje delovanje, na novo premislil svoje početje in se zadeve lotil popolnoma drugače. Situacije torej, s katerimi se lahko slehernik identificira in prek njih pomisli, kje vse je bil sam ujet v stereotipne poglede. Avtor je, da bi knjigo še izboljšal, uporabil svoje izkušnje svetovalca Billu Gatesu, vladnim službam in drugim velikim korporacijam. Toda prav ta več mu odtuji bralca. Topike, kako prepričati necepilce o koristih cepljenja ali kako v multinacionalki ustvariti vzdušje, ki bo zaposlene spodbujalo k prostemu izražanju poslovnih sugestij, so kajpak podučne, a z njimi v zasebnem življenju nimaš kaj početi.

Ana Marwan: Zabubljena

Na Dunaju živeča slovenska pisateljica Ana Marwan (1980) je v avstrijskem Celovcu za besedilo Wechselkröte ravnokar prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Pred tem je na tej in oni strani meje odmeval njen drugi roman Zabubljena, ki ji je doma nedavno prinesel nagrado kritiško sito. Njena prozna pisava v tem romanu, ki že z naslovom sugerira prehod in metamorfozo v nekaj drugega, bolj veličastnega in izpopolnjenega, se ukvarja s krizo. Najprej identitetno in duševno; popisuje poskuse premagovanja odraščajniške krize – tudi po nasvetu terapevta, ki prevzame celo vlogo arbitra za slog – iz psihiatrične ustanove, od koder poskuša pobegniti, še drugam kot v pisavo.

Stephen J. Pyne: Ogenj

Čeravno velja za uničevalca, ga avtor predstavi skozi historične perspektive kemije, pirotehnologije in biotehnologije. Tu so kajpak veliki požari: ko so pogoreli Neronov Rim, Moskva med Napoleonovim pohodom in London 17. stoletja. Največji je sicer gorel nepretrgano skoraj pol leta v Kanadi – leta 1950 – in požgal 1,4 milijona hektarjev gozdov. Njegov tekmec se je širil po borovih gozdovih Sibirije leta 1915 in proizvedel dimni oblak v velikosti Zahodne Evrope. Torej največji apokaliptični jezdec na svetu?

Antti Touomainen: Zajčji faktor

Vse se začne kot čista psihedelija, kot mora; ogromen zajec, labirinti s preprekami, pred vso to kuliserijo pa nemočen, zato simpatičen bežeči posameznik, za njim močan streniran moški strašljivega videza in z nožem, ki v hipu, ko preganjani pomisli, da morda nože tudi meče in jih ima več, prvega res vrže in izvleče drugega. Nakar preganjalca skoraj čudežno do mirovanja potolče z zajčjim ušesom.

Franc Rode: Vse je dar – spomini 

Opus je kardinalski – skoraj 700 strani na izbranem papirju in v žlahtnem jeziku. V domačih razmerah ga po obsegu in ostrini prekosi ljubljanski škof Anton Jeglič (1850–1937), katerega 30 let škofovskih dnevnikov v večjem formatu preseže 1100 strani, napisanih često z jedkim stilom, v katerem lahkotno s škofovsko ironijo obračunava s svojimi in z liberalci. Seveda pa je škof Jeglič omejen na domače zadeve, medtem ko je kardinal Rode svetovljan, ki je bil kot prefekt v samem vrhu svetovnega katolištva. Njegov stil je zato seveda diplomatski.

Evald Flisar: Nevidni ot®ok

Evald Flisar (rojen leta 1945) pogosto variira in zaostruje predpostavke svetov, ki jih je že izpisal, kar je sploh značilno za izkušene avtorje z obsežnim opusom. V pisemskem in ljubezenskem romanu Nevidni ot®ok prepoznamo nekatere njegove metafikcijske prijeme in zastavke od prej, pa tudi svetopisemsko podlago in morda polemiko s predlogo ali njeno nadgradnjo, ne le v poimenovanju trojice iz Stare zaveze in njenih funkcij.

Caroline Criado Perez: Nevidne

Finci so opravili raziskavo, ki je pokazala, da samske ženske bolje okrevajo po srčnem napadu kot poročene. Slednje namreč opravijo na teden še za vsaj sedem ur neplačanega dela za moža.

Raymond Chandler: Veliki spanec

Raymond Chandler (1888–1959) je premaknil pozornost in prizorišča kriminalnega romana iz foteljaškega udobja tistih, ki so deduktivci v prostem času in za zraven, recimo razni župniki in podeželske gospodinje ali pa prenikave stare gospodične v angleški veji žanra, in pisanje vrgel na cesto. Tudi v Velikem spancu se mora z jezikom oboroženi zasebni detektiv Philip Marlowe, ves čas na preži za cinično repliko, prebijati po blatnih, od dežja razmočenih cestah, po pločnikih na robu poplavljanja, med opuščenimi naftnimi vrtinami, zahajati mora v klube in igralnice, terensko delo je del poklica z zaostreno poslovno etiko.

Javier Cercas: Slepar

Enric Marco je tri desetletja kot preživeli iz nacističnega taborišča predaval, dajal intervjuje, prejemal odlikovanja, bil predsednik zveze taboriščnikov, nastopal kot osrednji medijski lik španskega antinacizma in antifrankizma, potem pa so razkrili, da sploh ni bil v nemškem lagerju. Torej – slepar nad sleparji. In to tako velik, da je imel še potem vrsto zagovornikov, od Claudia Magrisa, »Lažnivec, ki govori resnico«, do nobelovca Vargasa Llose, ki je pohvalil njegov genialni sleparski talent pripovednika, in množice drugih, ki so tudi po škandalu ostali očarani nad njegovo osebnostjo.

Rok Vilčnik: Sveti gozd

Roka Vilčnika (rojenega leta 1968) širša javnost pozna kot avtorja besedil za številne domače glasbene zasedbe (Patetico, Papir, Pliš) in pevce, a je tudi vsestranski gledališki ustvarjalec in zlasti književnik. Njegova igra Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je parodija na diktaturo sovjetskega (gruzijskega) tipa in tam je v cirkusu vse narobe, razen obredov, s katerimi se klanjajo velikemu vodji. Absurden je tudi roman Človek s pogledom, ki onstransko bitko z mračnjaštvom prenese na Studence in tam pod vplivom hipnotizerja udeleženci seanse dobijo naloge pri reševanju sveta. V njegovi četrti daljši prozi Sveti gozd gre zadeva še višje proti glavi, kjer pregovorno zasmrdi.

Christel Petitcollin: Kako razmišljati bolje

Kadar avtorica popularni priročnik nadgradi z novo knjigo na isto temo, je to znak, da prvotno delo ni delovalo na bralce, da bi se skozi branje predrugačili. V isti koži bodo poskusili v drugo.

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav.

Didier Eribon: Vrnitev v Reims 

Številne knjige, predavanja in članki so ga umestili v svetovni intelektualni svet, ki seže do Berkeleyja in Cambridgea. On pa ne piše o uspehih, ampak o bolečini. Ne sledi slavi, ne stresa anekdot, motri bolečino. Bil je otrok tovarniških delavcev na periferiji, in ko je v sebi začutil geja, je bil deležen šikaniranja, posmehovanja in poniževanja, nič ni kazalo, da se bo lahko kdaj afirmiral v meščanskem svetu. Seveda ni bil povzpetnik, ki bi si prizadeval za promocijo za vsako ceno in bi za to zatajil samega sebe. V samoanalizi svojega bivanja ne poantira jeze na surovi milje, temveč sledi svoji miselni formaciji. Zapečatil ga je Sartre: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Tomaž Kosmač (1965) jemlje pisanje nadvse zares, kot poslanstvo, ker je po poklicu brezposeln. Že v prejšnjih prozah smo videli, da lahko ženska in trdna zveza pri garaškem ukvarjanju s pisavo pomenita oviro. Zdaj, v zbirki sedmih novel, ki so dobile naslov po repetitivni izjavi protagonistke ene od njih, ki je avtodestruktivno navijala in ožemala tipe in si hodila odpočivat na psihiatrijo, vidimo, da ima enak zastranitveni učinek tudi alkohol. Kavsna, bula, plastenka z bevando, še bolj gajst, žganice, ki ga vedno nokavtirajo in tudi tokrat, vendar kot da to pozabi, in spet. Zato je kar nekaj te proze namenjene praktičnemu modrovanju o tem, da je odnos z alkoholom vzajemen in je zanj nujna disciplina, nujni so preskoki med nalivanji. Veseljačenja v dvoje in skupinsko ne manjka, ne pri njem ne pri spremljevalcih obeh spolov, večinoma samih originalih, s katerimi potuje in se druži.

Werner Herzog: Le crépuscule du monde

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Peklensko resno: preživel je 111 zased, postrelil nič koliko domačinov, dokler ni cesar poslal njegovega medvojnega poveljnika, da mu sporoči, da je vojne konec. Kako mu je uspelo na naseljenem otočku dolžine 125 in širine nekaj kilometrov? Skrival se je v gostem tropskem gozdu, vsak dan spremenil lokacijo, deloval kot žival, ki vse vidi in vse sliši. Mnogi se gredo igre preživetja v divjini, toda tri desetletja? Kako v vlažnih tropih prižgati ogenj, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi? Predvsem pa – kako ohraniti razum? Ko se mu je na koncu iz grmovja prikazal 88-letni nekdanji major Tanaguči in mu povedal, da je tistega dne 9. marec 1974, je prebledel. V svojem koledarju se je namreč zmotil za pet dni! Brez časopisov, brez ure, brez papirja in svinčnika. A vseskozi ga je vodil razum, neko obdobje je delil še s tremi vojaki, večino preživel v dvoje, zadnja leta sam. Kako so lahko verjeli, da vojna še kar traja? Iluzija norosti? Nikakor, v petdesetih letih so prek njih bobneli ameriški bombniki in dobro desetletje pozneje spet nekaj let; prvič so bombardirali Korejo, drugič Kambodžo in Vietnam. A kako sta se sploh našla vojak in režiser? Ko so slednjemu med obiskom na Japonskem ponudili sprejem pri cesarju, jih je zavrnil, češ kaj naj se pogovarja s svetostjo, in potem so osupli gostitelji izdavili: koga pa bi rad spoznal? – Jasno, Onodo. Toda zakaj bi mu ta sploh razkril svojo zgodbo? Avtor Fitzcarralda je poznal govorico džungle, sam brodil po gozdovih v avtobioromanu Hoja v ledu. Varlam Šalamov je 30 let preživel v gulagih Sibirije in sam napisal Kolimske zgodbe, Onoda je živel film – po vdaji ga je slavnostno sprejel ekstravagantni filipinski predsednik Marcos –, njegovo ekosofsko podstat bojevnika pa je razumel šele Herzog.

Tove Alsterdal: Slepi rov

Tove Alsterdal (1960), ki sicer velja za eno bolj nagrajevanih švedskih avtoric (velja za oba spola) kriminalnega žanra, se tokrat loteva povojnih pobojev. Seveda v tistih mračnih in nepreglednih srednjeevropskih pokrajinah, ki jih je usodno zaznamoval komunizem in še prej habsburški multikulti, selitve narodov znotraj imperija ter zato mešanje krvi in negotovost etničnih meja. Švedski par z zakonsko krizo, on pa še s krizo brezposelnosti, zaradi katere sika in je nejevoljen, se odloči, da gre malo po svoje. Nabavi si hišico z vinogradom in, kot ugotovi pri iskanju vhoda v vinsko klet, ki gre k takšni nepremičnini zraven, z rovi, ki so od srednjega veka povezava med hišami in reko in ponujajo možnost pobega. Tam pa, zgodovinskemu plastenju na naše in njihove primerno, otroško trupelce z reichsmarko v žepu.

Malcolm Gladwell: Bombniška mafija

Med drugo vojno je skupina ameriških aviatičarjev prišla na idejo, da bi namesto strahotnih bombardiranj sovražnikovih mest zadela v srce vojaškega stroja – tovarne vojaške opreme; in to z natančnimi merilniki, zaradi katerih ne bi pustošila daleč naokoli. Avtor prinese dva primera: nemški Schweinfurt in Japonsko 1945. V prvem so skoraj ustavili proizvodnjo krogličnih ležajev, kar bi pomenilo izbris tankovske in letalske sile rajha, a so takšne akcije odpovedali zaradi grozljivih ameriških izgub. Japonska je pa sploh šokantno razkritje zamolčane strani zgodovine. Letalskega poveljnika, ki je z eskadriljami minuciozno uničeval proizvodnjo letalskih motorjev, so zamenjali z ambicioznejšim kolegom. Ta ni imel zadržkov do civilistov in je japonska mesta obstreljeval z napalm bombami, tako da je v enem napadu praktično požgal Tokio in pustil za seboj 100 tisoč mrtvih meščanov. Ja, hiše so bile iz lesa. Dim nad Tokiem je segal 8000 metrov visoko, sočasno je gorelo od 50 do 1000 uličnih blokov, v šestih urah je zaradi požara izgubilo življenje več ljudi kot kadarkoli v zgodovini. Pekel na Zemlji! A sedaj presenečenje: učili smo se, da so atomski bombi vrgli, da bi z enkratnim dejanjem končali vojno, toda dnevne devastacije z napalmom so se vrstile dan za dnem tudi po Nagasakiju. Ko so se posadke vrnile s poslednjega požiga Isesakija, so v oporišču izvedele, da je pred tem Japonska že kapitulirala. In še finalni šok – komandant LeMay je požgal 67 japonskih mest, ne da bi ameriški vojaški vrh to odobril! Post festum pa še finalni cinizem: 20 let po tem mu je japonska vlada podelila najvišjo nagrado za pomoč pri razvoju japonske letalske samoobrambe!?

Marjan Žiberna: Dedič

Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti.

Mauro Corona: Kot kamen v rečnem toku

Italijanski pisatelj in kamnosek Corona ne prihaja iz vrst kulturnih nevladnikov. Tudi nima težav, o čem bi pisal, kaj bi upodabljal. Bogastvo inspiracije zanj je peklenska mladost. Imel je srečo, da je živel bogu za hrbtom in zato ni končal na naslovki revije, ki bi pozivala dobrodelnike, naj pomagajo fantičku brez čevljev in igrač. Seveda je imel moč, da se ni omejeval z bedo in je iz nje potegnil več, kot mu je ponujala. Z nožem je v kos lesa vrezal luknji in si ustvaril prijatelja v igrivem škratu, leseno skledo je spremenil v ščit in v družbi bratov se je naenkrat znašel, obdan s skladovnico igrač. Kljub temu je bolečina prevladovala nad veseljem, a pomanjkanje ga je gnalo – ker fantič pozimi ni imel kaj početi, vendar je poslušal klic telesa, je podrl javor in si stesal priložnostne smuči. Vmes je prišel božič, najtrpkejši trenutek – dan, ko so vsi otroci dobivali darila, le on z bratoma nikoli nič. To je zarezalo v dušo, vendar sprožilo v njem razmišljanje, tako da je doumel: babica jim ni mogla reči, da nima darov zanje, ker je brez soldov, ampak zato, ker so bili poredni. S tem jim je nevede prišepnila modrost gorjanov – sam se lahko izkoplješ iz brezupa. Ko so ga po dedovi smrti poslali med salezijance, se je kot hribovec upiral redu, a mu je uspelo pogled od mikov narave prestaviti še na magijo literature.

Javier Cercas: Slepar

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija.

Drago Jančar: Ob nastanku sveta 

Osrednja junakinja je jasno – femme, tokrat nekoliko drugačna kot v To noč sem jo videl ali v In ljubezen tudi. Ksenija je bila fatalka z vseh zornih kotov, pokončal pa jo je pornosadizem partizanov, Sonja je zadela drugi tabu: dekle ujetega aktivista je stopilo v romanco z nemškim oficirjem. Tokratni romaneskni vložek je znatno manjši, a vseeno – diva v vukojebini, čeravno jo lahko prepoznamo kot največje mesto ob Dravi. In kako se nerešljivega projekta loti pisatelj? Kako pristopi h gospodični Leni? Osrednje junakinje v romanu preprosto ni. Seveda nastopa, a le skozi zgodbe svojih moških. Njenih besed, potez in občutij roman ne predstavi. Dovolj so vratolomni obrati usode. Ti pa ne padajo v fikcijo, zakaj Jančar v svoji tradiciji zgradi historični kontekst, ki nam ulovi duh časa. Zapiti partizan, ki živi za proslavo svoje brigade, na katero pride sam Stari, in se potem ohromel od mrtvouda vleče naprej skozi vsakdanjik. Lik učitelja, ki je plačal za eno napako, ker je pod okupacijo na šoli poučeval v nemščini. In akterji s te in one strani, katerih bivanje je izklesala partijska doba. Predvsem pa to moštvo stranskih igralcev ne more ponuditi okolja, v katerem bi lahko diva zablestela. Vendar to ni njihova osebna krivda, izvor je obči: socializem, ki takega lika ni predvidel, natančneje – njegove publike.

Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen

V proznih delih kolumbijsko-mehiškega nobelovca, novinarja in najžlahtnejšega pripadnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) imajo diktatorji posebno mesto. Že Sto let samote je epopeja o uporih in polkovnikih, ki jim klestijo penzijo, Patriarhova jesen pa je bralni špeh, posvečen tiranovim vzponom in padcem, atentatom in popisom skrunjenja trupla s ploskimi, deformiranimi podplati in bingljajočo kilo. Takrat so vsi vzhičeni, tudi njegovi potomci, vsi rojeni s sedmimi meseci in spočeti v hitrih, trzavičnih popoldanskih patriarhovih kopulacijah kje na podu, z od sieste upočasnjenimi kuharicami, s čistilkami ali številnimi priležnicami, ki si delijo palačo s kravami in razkrivajo caudillev kmetavzarski izvor. In bolj, ko si ljudstvo vedno znova oddahne, češ da se ga je dokončno znebilo, bolj živ in okruten, bolj premočrten in skrivnostno močan se vrne in bolj krvavo se maščuje pučistom.

Petra Bole, Ivan Esenko, Andrej Šalehar: Svet opraševalcev

Aktualna knjiga ostaja pri klasičnem okolju, kjer pridelek sadja in cvetočih rastlin omogočijo medonosne čebele, samotarke, čmrlji, metulji, kdaj celo kačji pastirji. Ob bogatem zbiru fotografij knjiga prinaša zavedanje njihove usodne povezanosti s človeško vrsto. Marelica lahko bogato zacveti, a na njej ne bo plodov, če je ne bodo množično obiskale te žuželke. Njihovo nalogo poznamo iz šolskih dni: pelod (m. sp. celice) morajo prenesti na pestič (ž. sp. celice). A kako to deluje?

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Pisava Jedrt Lapuh Maležič (rojena leta 1979) je bila v prejšnji prozi osrediščena na duhovite avtobiografske in avtofikcijske elemente. Naslov njenega zadnjega romana, ki govori o treh generacijah žensk, je prispeval pregovor, zasmehovalna rimanica, da so Tržačani – »Triestini mezzo ladri, mezzo assassini« – napol lopovi in napol morilci. Mularija, ki to skandira prišlekinjam v Istri, ni nič bolj ali manj žleht kot tista v Mariboru, kjer se njihova migrantska usoda zašpili; tam tamalo, vnukinjo in hčer, zaradi narečja, naglasa in osončenosti okličejo za »ciganico«.