Primož Mlačnik: Otok psov

Domačemu avtorju Primožu Mlačniku (1990), sicer doktorju kulturologije, se pozna, da prihaja iz akademske sfere: že takoj v uvodu romana Otok psov – tega je LUD Literatura na lanskem natečaju za izvirni slovenski roman izbrala za najboljšega in nedavno je izšel – na oddelku za politične vede v Las Palmasu na Kanarskih otokih odjekne eksplozija in ubit je priznani profesor. V bližini je tudi glavni lokalni politik, znanstvenik in človek sumljivih prijemov in še bolj sumljivih značajskih lastnosti – seveda izkoristi priložnost in trdi, da je šlo verjetno za spodletel atentat, namenjen njemu. In napove ukrepe.

Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe 

Bravo Maestro, Samo enkrat se ljubi, Karavla, Naj ostane med nami … Luis Buñuel, Ingmar Bergman in Dušan Jovanović so pred bralci odprli tajne, norosti in sramote svoje preteklosti, Grlić je aseptičen. Nobenega zla, nikakršnih prevar, bog ne daj drugih žensk. Avtor preprosto ne secira samega sebe, razen v benignih popisih ljubezni do sirov in vina. Torej polomija? Nikakor, ima deda, starše, prijatelje in tovariše, ki so polni zgodb, on pa jih zna povedati tako, da so boljše od originalov. Kot režiser si je izmislil formo pisanja po kopitu filmske enciklopedije, kar mu omogoča lahkotno preskakovanje po časovni osi. Seveda ima tudi sam več kot pol stoletja staža prodornega cineasta in je poln anekdot od Prage šestdesetih let, ki pa jih ne pripoveduje štosersko, ampak skoznje sestavlja duha časa. Kdor bi hotel razumeti zgodovino povojnih mentalitet vzhodne Evrope, je bolje, da seže po Grliću kot po zgodovinskih knjigah.

Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj

Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.

Viki Grošelj: Križ čez Nepal

Ima kaj povedati: tja je odšel 55-krat, tam preživel pet let, plezal v 20 odpravah na visoke vrhove Himalaje. Kajpak bodo osrednji del zmagoviti vzponi, neverjetni spust s smučmi s Čo Ojuja (8201 m), podvigi torej, ki jih slehernik lahko primerja le s herojstvi antičnih junakov. Tu ni refleksa kot pri modernih potopisih, kjer bralec takoj pomisli, da bi to šel tudi sam izkusit. Identifikacija je nemogoča: ko se Grošelj spušča z osemtisočaka in se znajde v viharju, ki mu vzame orientacijo, lahko potegneš iz spomina kvečjemu meglo v mraku z domačega hribovja in občutek pomnožiš s sto. Tu je branje stvar osuplosti in občudovanja. Toda avtor poleg svoje zgodbe, likov šerp, domačinov in dežele prinaša še posebno spoznanje – naravo. Potem ko se je umaknil iz osvajanja še nekaj neosvojenih vrhov, si je zastavil načrt prekrižariti Nepal od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Medtem pa je doživel potres 2015, ko se sredi sončnega dne začne tresti cesta, potem pa z gore proti njegovi skupini začnejo leteti skale – od nekaj kilogramov do nekaj ton – in opustošijo cele vasi. Človek jemlje neživo naravo kot nekaj togega, kar stoji in čaka. A zdaj pozor – pride pod ledenik, ki je spolzel 40 metrov nižje, kot se ga je spominjal izpred 20 let. Še huje – ploščadi pod goro ni več, vmes je zgrmela v prepad. In najhuje – Anapurna, ki mu je nekajkrat ni uspelo osvojiti, je zakleta: potres je odnesel ledeno pobočje, nekdanje pristopne trase ni.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.

Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta! Eseji o teorijah zarot 

Opozori na razlike med slabo utemeljenimi in neutemeljenimi sklepi, odsotnost empiričnosti, ko zadovoljno trdim, da je za blokom nevidni dinozaver, saj me sogovorec ne more demantirati. Primere jemlje iz pogovorov slehernikov, priključi pa jim precej dociranja, ko preskakuje v ekskurze zdaj k Aristotelu zdaj k Don Kihotu etc., s čimer iz eseja zaide v predavanje.

Zora del Buono: Maršalinja

Zora del Bouno (1962, Zürich) je ime dobila po babici, ki je na Bovškem po prvi vojni spoznala italijanskega vojaka, enega prvih rentgenologov, in sta se preselila k njegovim tja dol na jug v času, ko se je dvigoval fašizem. Bila sta oponenta, vključena in tudi sicer politično aktivna. Zora in malo tudi njuni sinovi so zoprvali fašizmu, sama je imela v načrtu celo nekakšno ekspedicijo z zdravili za partizane, vendar so jo zvijačno premamili z opero v Trstu in je pustolovščino opustila, z izdatno pomočjo bližnjih, ki so njen odhod med hostarje zavlekli in preprečili. Mož Pietro pa je v Parizu zdravil Tita in potem še enkrat, ko so ga hoteli v času stalinizma operirati ob obisku v Moskvi, kjer se verjetno ne bi zbudil iz narkoze.

Kenneth M. Adams in Alexander P. Morgan: Poročen z mamo

Tu seveda sin ni poročen z materjo, pač pa mati zanj nevidno določa izbire partneric, oblike odnosov in način čustvenega življenja, ki travmira njegove družice. Delo sta spisala klinični psiholog Adams, ki je prispeval 25 let izkušenj, in pisatelj Morgan, ki je oblikoval slog pripovedi.

Lenart Zajc: Odred

Po neposrednih pričevalcih in udeležencih narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je v času modernizma obstajala literatura, ki se je z bojišča preselila v imanenco, v kaotična beganja po notranjih meandrih v spremenjenem, vojščaškem času. Takšna sta bila roman Zdenka Kodriča o Pohorskem bataljonu in Raza Ferija Lainščka. V zadnjem času realistična partizanarica dobiva nov zagon, pred desetletjem recimo z romanoma Maruše Krese Da me je strah? in Maje Haderlap Angel pozabe in zdaj z Odredom Lenarta Zajca. V novejši, sodobni literaturi je NOB popisan bolj zgodovinsko, enkrat je pisanje naslonjeno na pričevanja in rekonstrukcijo vloge staršev, v Angelu pozabe na koroško partizanjenje, drugič, recimo pri Zajcu, na spomine udeležencev, predvsem na zapise Stanka Semiča - Dakija.

Juan Carlos Kreimer: Kolesarski zen 

Ko kolo ni sredstvo, s katerim nabiraš kilometre ali ga uporabljaš kot prevozno sredstvo, ampak je v prvi vrsti modus vivendi. Knjiga je pisana kot hvalnica filozofije zena, a kljub temu pritegne kolesarje vseh vrst, še posebej potepuhe in pohajkovalce. Perspektiva in hitrost bicikla prinašata poglede na ulice in stavbe, ki jih drugače zgrešite. Možnost, da vsakič izbereš malce drugačno pot po mestu. Sladko svobodo, ko se izmuzneš cestnim gnečam, in priložnost, da se mojstriš v spretnosti, saj te v vsakem hipu lahko preseneti avto, drug kolesar, luknja na stezi, skiro ali pešec. S tem pa prvo pravilo, da se na kolesu ne jeziš na druge, ampak sprejmeš igro nepredvidljivosti. Kamor spadajo tudi prekrški, ki jih povzdigne v alegalno vožnjo. Ključ je paradoksalna povezava pozornosti in hkrati sproščenosti. Avtor pravi, da sta s kolesom eno. In zavije v svojo smer meditacije, ko se na vožnji povsem osredotoči na dihanje. Njegov moto bo kajpak – kolesarim zato, da kolesarim. In je dosleden, saj še vedno prekolesari na dan od 32 do 48 kilometrov. Spada med tiste, za katere velja, da jih je zadela največja milost, ker niso umrli v hospicu, ampak na kolesu.

Ian McEwan: Stroji kot jaz

Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.

Iztok Geister O zaupanju v naravo

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

Manka Kremenšek Križman: Tujci

Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

Richard Askwirth: Češka lokomotiva: Emil Zatopek

Biografija izpostavlja tri njegove posebnosti: športni, tovariški in politični angažma. Fantič, ki je delal po osem ur kot čevljar, si je izmislil edinstveni sistem treninga, s katerim je bil tako suveren, da je tekmece premagoval za krog in več. Ker češke partijske oblasti prijatelju tekaču niso izdale vizuma za olimpijado, se tudi sam ni vkrcal na letalo in je zastavil svojo kariero, dokler nista čez dva dni odletela oba. S tekmeci je med tekmami rad poklepetal, na zadnji olimpijadi 1956, ko ga je premagal dolgoletni rival Mimoun, je zmagovalca objel in poljubil. Desetletje kasneje se je srečal z Ronom Clarkom, nesrečnim zunajserijskim rekorderjem, ki nikoli ni dobil olimpijskega zlata, in mu je podaril svoje.

Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

Dragan Radulović: Auschwitz Café

Čeprav kritiki poudarjajo, da je po žanru znanstvena fantastika, sem jo bral kot realistično verzijo stvarnosti, v kateri oblast vpelje režim, kjer javnost sprejme samopašnost kot lokalno vsakdanjost, zoper katero ne protestira. V Boki Kotorski, kjer je bila po zakonu obala javno dobro, si je predsednikov brat postavil palačo na robu kopnega in jo zagradil z visokim zidom še 50 metrov v morje. O tem vzdušju pripoveduje avtor, o dolgih lovkah »ekscelence«, ki sežejo celo do obdukcijske mize. Kako izpeljati revolt v polisu, kjer se vrhovnik dogovori celo z nihilistom, da bi ta zbral okoli sebe skupino oponentov, ki bi jo potem na dlani ponudil v eksekucijo?

Roman Rozina: Sto let slepote

Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.

Samo Rugelj: Soncu naproti

Delo ne pripada redu del potopiscev, ki mesece ali celo leta stopajo po daljnih deželah in potem opišejo popotne izkušnje s srečanji z domačini. Avtor je reč poenostavil na desetdnevni dopust v paru z družico. Žanrsko zato malo spominja na Branka Gradišnika in njegove družinske izlete po Irski in Siciliji. S pomembno razliko – Rugelj ne stremi za prigodami z lokalci, njegova tema je pohodniški podvig pod peklenskim soncem. Kaj tam običajno počno turisti v vročem juniju? Pohajkujejo od zaliva do zaliva, posedajo po tavernah in se slastijo s prvinsko grško hrano. Knjiga obrne perspektivo: namesto da bi sledila agencijskim itinerarjem industrije prostega časa, si omisli avtorski pristop. Pohod od svita do mraka po kozjih stezicah gorovja, po katerem v tem letnem času ne bo stopala živa duša, pač – Krečani znajo povedati, da je nekaj turistov drznost pokončala.

Svens Kuzmins: Hohma

Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.

Biti mlad v kapitalizmu

Roman Luster (naslov bi lahko prevedli kot Lesk) zadnje leto kraljuje na lestvicah vrhuncev milenijske književnosti. »Napeta, ostra, zabavna knjiga o tem, kako je biti mlad ta hip. Brutalna je in briljantna,« ga je posrečeno opisala znana britanska pisateljica Zadie Smith, ki je njegovo avtorico le nekaj let prej poučevala na Univerzi v New Yorku. Gre za Američanko Raven Leilani, rojeno leta 1990, ki je diplomirala iz angleščine in psihologije, ukvarja pa se tudi z vizualno umetnostjo. Roman Luster je njen prvenec in takoj po izidu konec leta 2020 se je v ZDA zavihtel na lestvico najbolje prodajanih knjig, prejel je nagrado kirkus za leposlovje, nagrado Dylana Thomasa, bil nominiran za žensko nagrado za leposlovje in druge. V slovenskem prevodu ga še nimamo, a zaradi aktualnosti in odlično ujetega zeitgeista si kljub temu zasluži pozornost.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Vsebina je variacija literature NOB, ki pa je prosta tradicionalne ideološke indoktrinacije. Faktičnost z elementi ironije in kdaj črnega humorja zapelje tudi bralca, ki mu klasične partizanarice niso pogodu. Ključen je seveda osrednji lik najstnika, ki se mu v potikanje po mestu vsili italijanska okupacija. Najprej jo vključi v del mladostniške igre, a ta postane tako fatalna, da mora na hitro odrasti.

Colson Whitehead: Fantje iz Nickla

Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Zastavek je enostaven: Razkolnikov po temeljitem načrtu ubije oderuško starko, za njim ne ostane nobena sled, a potem ga tako grize vest, da se sam preda. Popolni zločin, ki pa ga sam junak ne prenese.

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.

David Graeber in David Wengrow: Pričetek vsega: nova zgodovina človeštva

Skupna knjiga sicer ni prinesla napisane nove zgodovine, njena tema sta v prvi vrsti pradavnina in čas pred našim štetjem. Tja seveda Graeber presadi svoje antiavtoritarne poglede, ko dokazuje, da tečejo začetki civilizacij brez hierarhične oblasti. Kako avtorja rešujeta problem pičlih virov? Arheološke izkopanine, ki nakazujejo oblike življenja v velikih naselbinah, nadgradita zdaj s spoznanji evolucijskih psihologov, zdaj etnomatematikov. Šarlatana, ki ju vodijo spektakularni preobrati spoznanj? Ne, ohranjata stik s fakti.

Franci Novak: Obvoz

V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.

Ramón Gómez de la Serna: Gregueríe

Čeravno spominjajo na aforizme, kdaj na cinizme, avtor pravi, da so pogum, da označimo, kar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, predvsem pa ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Torej jih bo malo, saj jih ni mogoče stresati kot verze ali domislice.

Hervé Le Tellier: Anomalija

Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.

Marc Perelman: Barbarski šport

Knjiga je pisana enosmerno, avtorju je vse vnaprej jasno in tako bralcem niza zgolj argumente o malecioznosti vrhunskega športa, ne da bi vsaj skušal pobijati njegove afirmativne momente. Od športnih tekmovanj posebej obravnava predvsem nogometne, kolesarske in atletske spektakle, a še to paberkuje selektivno. Pisanje je kdaj tavtološko: Kitajska z režimom politične diktature je organizirala olimpijske igre z namenom samopromocije, toda šport tu ni gibalo politike, ampak le še eden izmed terenov totalitarnosti. Kdor ne čuti odpora do globalnih športnih manifestacij, knjigi ne bo sledil.

Pavla Horáková: Teorija čudnosti

Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.