The Charlie Daniels Band: Live From Iraq

Charlieja Danielsa, ki na naših zemljepisnih širinah do sedaj ni pustil opaznejših glasbenih sledi, nekateri poznajo kot odličnega instrumentalista z nekaterih 'najslabših' Dylanovih albumov, recimo Nashville Skyline, Self Portrait in New Morning, drugi pa kot "one hit wonder", ki mu je leta 1979 z uspešnico The Devil Went Down To Georgia uspelo patentirati svojevrstno fuzijo bluesa, boogieja, južnjaškega...

Manes: How the World Came to an End

Skupina Manes že z otvoritveno skladbico nakaže slušatelju, da tisto, kar sledi v nadaljevanju, ne bo ravno vsakdanja godbena izkušnja, vtis nenavadnosti pa se seveda intenzivno nadaljuje skozi celotno vsebino zgoščenke. Obilica dokaj mračnjaške, sintetične manipulacije, združene z organskimi tolkali, pretežno rockerskimi kitarami in žanrsko popolnoma raznolikimi vokalnimi napevi, je tisto, kar bi bilo večinoma...

Lucinda Williams: West

Lucinda Williams je v svetu založništva staknila sloves nevrotične ženske, ki ne ve, kaj hoče. Morda ji je tudi zato uspelo strniti vrste zvestega občinstva, ki je bilo zaradi njenih (perfekcionističnih) muh že večkrat na hudi preizkušnji.

Demeter: Uvod v strastno

CV javnostim sporoča, da je Demeter akustično-električni kitarski dvojec, ki je zrasel na ruševinah punk rock skupine Racija iz druge polovice devetdesetih let. Saj veste, srednješolci so maturirali in dozoreli, 50 odstotkov Racije pa se je "naveličalo rušilne moči distorziranih kitar, dinamične predvidljivosti in drvečega tempa izbranega žanra".

No Rules: Probaj me

Iz Bosne zadnje čase ni veliko novic. Če pa že so, se bolj ali manj nanašajo na zaplete v zvezi s prihodnjo ureditvijo države, ki ima z nepravičnim daytonskim sporazumom zelo omejene možnosti za svetlo prihodnost. Podobno lahko ugotovimo za njeno sodobno rockovsko produkcijo, ki si le s težavo utira pot na sever nekoč skupne države. To je tudi razlog, da v naših krajih uspešno gostujejo pretežno bendi, ki so si...

Scent of Flesh: Deform in Torture

V dolgi vrsti brundavcev prej ko slej naletimo na finsko skupino Scent Of Flesh, ki pa ne zveni nič drugače kot marsikatera ameriška deathmetalska zasedba. Tako Scent Of Flesh postreže slušatelju z zamolklim deathmetalom, ki ponuja predvsem hropečega brundavca in zapacana tolkala, nekje v drugi vrsti pa pridejo do izraza dobra distorzirana brenkala.

Burial: Untrue

Enigmatični londonski producent Burial se po nadvse uspešnem lanskem prvencu, ki je bil deležen različnih hvalospevov in nagrad, letos vrača s podobnim izdelkom. Untrue ponuja še več očitnih 2-steperskih ritmičnih vzorcev, ki pa zaradi zrnatosti in umazanosti zvoka še zdaleč niso klišejski. Celo koščki r'n'b-jevskih vokalov so zrezani in zaranžirani tako, da se otresejo izvirne osladnosti.

Tide: Nothing to Lose

Tide je tisti bend, ki je lani ogreval fene Siddharte, letos pa premočene metalske horde, ki so na bežigrajskem stadionu čakale Iron Maiden. Nastopil je na festivalu Lent, na Rocku Otočec, na Grand Rocku Sevnica, na Zmaju 'ma mlade, na novosadskem Exitu in celo na Bruc Partyju na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Skratka, zavidanja vredna kilometrina, tudi glasbeni potencial ni ravno od muh, ampak kaj slišite,...

Goribor: Goribor

Skupina Goribor je eno izmed največjih glasbenih presenečenj na ozemlju nekdanje skupne države. Čeprav uradno obstaja že od leta 1996, je širša srbska in pojugoslovanska javnost zanjo slišala šele po lanski udeležbi na tradicionalnem puljskem Art & Music Festivalu, kjer je zasedla zavidanja vredno drugo mesto. To se najverjetneje sploh ne bi zgodilo, če je ne bi bil opazil zagrebški underground guru...

Entombed: Serpent Saints

Po kar precej dolgem času so švedsko govoreči člani zasedbe Entombed naposled le izvrgli nov, že svoj deveti nosilec zvoka. Serpent Saints slušateljem sicer ne prinaša nikakršnih pretresljivih godbenih sprememb, še redkeje postreže s takimi ali drugačnimi presežki. Entombed vztraja pri valečem se death & rollu, ki so ga člani te zasedbe konec koncev tudi iznašli.

Willie Nelson, Merle Haggard, Ray Price: Last of the Breed

Willie Nelson, mirni človek countryja, je živa reklama za pozitivne učinke kajenja marihuane, zaradi česar se po svojih besedah počuti bolje in bolje. Njegov nosljajoči vokal in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi vsakič znova zazibajo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, kako zbrano prisluhneš njihovi iskrenosti.

Van Morrison: Still On Top - The Greatest Hits

"Mislim, da sem samotar, outsider, pa ne po svoji želji. Spoznal sem, da je to edino, kar ti preostane, če nočeš igrati po pravilih pokvarjenega šovbiznisa," je že pred davnim časom pot, po kateri hodi, komentiral Van Morrison, ta vsestranski muzikant, mojster vokalne improvizacije in edinstveni raziskovalec glasbenih zvrsti, ki ga bomo, če bo sreča mila, prihodnje leto morda ...

Dave Gahan: Hourglass

Kako se znajdejo pevci velikih, skorajda ponarodelih pop bendov, ki razen svojega vokala, videza in karizme ne prispevajo veliko k matični skupini (saj besedila in glasbo zanje večinoma ustvarjajo drugi), ponazarja prvi Gahanov solo izlet iz Depeche Mode, album Paper Monsters iz leta 2003. Plošča, s katero se je obrnil k bolj rockovskim virom - to še bolj preseneča, če poudarimo, da je glasbeno kariero začel kot...

Municipal Waste: The Art of Partying

Že kar nekaj časa širom po žanrsko opredeljeni glasbeni sceni rovari tako imenovani old school, servirajo pa ga zasedbe, ki so v aktualnem času tega ali onega old schoola obstajale le v peskovniku.

Kutiman

Kdo bi si mislil, da bo ena bolj svežih afrofunk plat tega leta prišla iz Izraela? Pa je tako. Avtor je multiinštrumentalist Ophir Kutiel, bolj znan kot Kutiman, ki je eksotičnost in majhnost telavivske funk scene spretno povzel, ko je rekel, da bi vse aktiviste zlahka spravil v svojo malo sobo. Kar nekaj teh glasbenikov slišimo tudi na albumu, kjer Kutiman vešče združuje zvrsti funka in afrobeata s psihedeličnim...

Swod: Sekunden

Swod je glasbeni projekt Oliverja Doerella in Stephana Woehrmanna, ki predstavlja izvrstno mešanico sodobne elektronske in akustične glasbe, pri čemer so v ospredju nežni zvoki klavirja, s katerimi se stapljajo elektronski sempli in diskretni bobni ter bas iz ozadja.

Magnifico: Grande finale

Pred desetimi leti je karizmatični Magnifico razmišljal onkraj meja slovenskega filma in v kooperaciji s Pismejkersi spisal glasbo za Kozoletov Stereotip, ki je bila daleč od stereotipnega pojmovanja filmske glasbe. Šlo je za plošček, ki se ni sramoval ne poudarjene žanrskosti ne koketiranja s plebsom in ki je navkljub prevladujoči ležernosti po instrumentalni plati navrgel kar nekaj subtilnih presežkov.

Aeon: Rise to Dominate

Ker se pri Metal Bladu že leta in leta ukvarjajo z izdajanjem najrazličnejših metalskih deviantov, konzument skoraj nikoli ne ve, kaj ga bo doletelo. Pri Aeonu denimo naleti na smrtonosno deathmetalsko mino, ki se več kot odkrito spogleduje z gospodarjem zla.

TC: Evolution

Tom Casswell alias TC prihaja iz Bristola, to mesto pa je v zgodovini (elektronske) glasbe prispevalo kar nekaj izvajalcev, ki so pustili trajno sled. In TC ni na lovu za skupino Massive Attack ali Trickyjem, bolj Ronijem Sizom, pa še s tem someščanom ga veže zgolj to, da sta v istem jungle drum and bass (JDB) loncu s sorodnim zvokom. Tu se neha; mali TC je pustil šolo in osem let kasneje izdal prvenec Evolution,...

Garth Brooks: The Ultimate Hits

Urbani kavboj Garth Brooks, ki so ga devetdeseta leta ustoličila za novega kralja countryja, je nekoč celo po Evropi polnil stadione. Zakaj prav on, si ni znal razložiti nihče. Nekateri so trdili, da njegova glasba ni prinesla ničesar, kar v tej zvrsti ne bi bilo že stokrat reciklirano, drugi pa so menili, da moraš prisluhniti prav Garthu Brooksu, če želiš slišati vso zgodovino...

Steve Jansen: Slope

Steve Jansen, znan kot nekdanji bobnar skupine Japan, je zagotovo človek iz sence, ki je po skoraj tridesetih letih glasbenega delovanja in številnih kakovostnih sodelovanjih končno našel prostor pod soncem.

Nile: Ithyphalic

Po kar dolgem izostanku Nile konzumentom spet ponuja dokaj samosvojo godbeno pripoved, pripeto na demonski death metal z veliko tehnične podkovanosti in obilico teatralnosti. Seveda so tukaj še vedno prisotni tudi sintetični inserti, ki naj bi skozi godbeno sliko ponazarjali mogočno egipčansko civilizacijo in davno pozabljena strašljiva božanstva.

The Quantic Soul Orchestra: Tropidelico

Odkar se je britanski "čudežni deček" levopoljne elektronike Quantic (Will Holland) odločil za selitev v Kolumbijo, se je spremenil tudi njegov slog. V njegovih didžejskih setih zdaj prevladujejo popularne godbe Latinske Amerike, močno pa so vplivale tudi na zvok zadnje plošče njegove žive zasedbe Quantic Soul Orchestra. Skupina se je pred snemanjem spremenila, saj so večino Willovih britanskih kolegov zamenjali...

Dežurni krivci: Strup

Nova plošča Dežurnih krivcev je s svojo trdoto, ostrino in glasnostjo ter sodobno produkcijo prijetno presenetila marsikaterega ljubitelja tovrstne godbe. Fantje iz Prlekije se na prvi posluh sicer ne razlikujejo od podobnih svetovnih zasedb, vendar si z vsakim albumom bolj utrjujejo samosvojost v domačem rockovskem okolju.

Sigur Ros: Hvarf - Heim

Od izida zadnjega albuma epohalne skupine Sigur Ros sta minili že dve leti, vendar tokratni izdelek ne sodi med redne studijske stvaritve. Takk... (2005) je bil zadnji studijski album, hkrati pa tudi album, ki je napovedoval spremembe. Fantje iz skupine so se ga odločili izdati pri veliki založbi EMI in opustiti sodelovanje z neodvisno založbo Fat Cat, pri kateri so zagotovo dosegli svoje vrhunce.

The Faceless: Akeldama

Ob površnem poslušanju se lahko komu zazdi, da so člani skupine The Faceless še eni izmed nekontroliranih metalskih divjakov, ki nabijajo tja v tri dni in grizejo strune. Vendar to ne bo držalo. Na izdelku Akeldama v resnici pokažejo, da poznajo inštrumente do strašljive potankosti in da jim tudi domišljija ne povzroča ravno velikih preglavic.

Burbuja

Španka Merche Blasco se s svojim prvim soloprojektom predstavi v zelo zanimivi luči. Med dveletnim bivanjem po različnih evropskih mestih je snemala vsakdanje zvoke, ki zajemajo navadna opravila, kot so kuhanje, vožnja s kolesom, hranjenje in podobno, hkrati pa so ta opravila tudi glavna tema njenih besedil.

Aleksander Mežek: Tečem skozi čas

Najočitnejša razlika med slovenskimi in angloameriškimi kantavtorji, ki zadnje čase štepajo nove in nove plošče ter nove in nove koncertne turneje, je v tem, da ameriškim vsi verjamejo, našim pa, razen Mlakarju ali Breclju, nihče. In če ti nihče ne verjame, pravzaprav ne moreš biti kantavtor.

Einstürzende Neubauten: Alles Wieder Offen

Legendarnim berlinskim destruktivcem iz skupine Einstürzende Neubauten je potekla pogodba z založbo Mute in z novo ploščo so stopili na samostojno založniško pot. Alles Wieder Offen ponuja odmik od hrupne preteklosti v polje zasanjanega ambienta in na samosvoj način razpira prostor skozi refleksijo lastne zvočne preteklosti. Vtira jo v mehkejše, prožnejše in bolj umetelno ukrojene pesmi, kot so jih...

Kittie: Funeral for Yesterday

Skupina Kittie se je s prvencem Spit morda komu zazdela preveč komercialno naravnana, z drugim albumom Oracle in še kasnejšim Until The End pa je vso komercializacijo uspešno odplaknila iz slušateljevih ušes. No Funeral For Yesterday je Kittie spet pahnil na bolj šminkersko godbeno pot. K temu seveda še največ pripomore glavni vokal nekoč podivjane punčare, ki na trenutke zveni skoraj tako, kot da bi se...