Pungent Stench: Ampeauty

Če so Pungent Stench morebiti razočarali slušatelje s ploščkom Masters Of Moral Servants Of Sins, je zadnji zvočni izdelek dunajskih doktorjev bizarnosti popolnoma druga pesem. Ampeauty prinaša resnično oster smrad po neobičajnih seksualnih izkušnjah z odrezanimi bolnimi človeškimi udi v humorni in popolni zvočni izpovedi mojstrov poklica.

High Contrast: High Society

Drugi album v karieri prinaša gospodiča HC v adrenalinsko-pravljično-vitaminskem šponu na tekočih frekvencah, deloma slišanih že ob izhajanju posamičnih vinilnih singlov. Za visoko družbo primerna podlaga mestoma odnaša na krilih hitrih ritmov, drugič lebdi med prijetno zvenečo nedoločnostjo, spet ponese po sledi tropa iz Hospitala, ki ga predstavlja kot prvo ime trenutka, in g...

Miss Kittin: I Com

Miss Kitten, prvo (najeto) grlo electroclasha, čutni dekliški glas, ki je najprvo usodno zabelil izdelke Francoza The Hackerja, potem pa še vrste elektrotehnikov Felixom the Housecatom vred, je s samostojnim prvencem stopila iz sence. Mar bi tam ostala še nekaj časa.

Josh Abrams: Cypher

Ena izmed odlik premišljujočih in igrajočih godbe v produktivnejšem obronku jazza je, da so sposobni širiti svoj izraz, glasbeni besednjak in ga bogatiti v dialogu, polilogu z drugimi glasbeniki. Odlika je redka, saj je krog muzikantov, ki so sploh sposobni pogledati izza plank, vse bolj zožen. Čikaški basist Josh Abrams, nadavni gost Gromke, je del te srenje, ki šteje par sto glav.

Lublanski psi: Hrapavogrobo te ljubim / Drenjanje s sodrgo

Lublanski psi, kultni pank bend konca sedemdesetih in začetka osemdesetih je končno izdal tale dva cedeja. Na prvem so komadi iz sedanjega obdobja, na drugem je devet evergreenov iz časov originalne ekipe, iz katere je konec koncev ostal samo pevec Mario Šelih. OK, tudi turbo direktor KD Group in lastnik polovice Slovenije Matjaž Gantar, čeprav tisti z boljšim spominom k Psom za basista bolj štejejo Tofsija, ki je...

Tift Merritt: Tambourine

Da zna v predalčkih z bluesom, folkom in countryjem ločiti zrnje od plev, je še ne tridesetletna Teksačanka Tift (i)zbranemu občinstvu dokazala že na finem, žanrsko zaokroženem in scela avtorskem prvencu Bramble Rose (2002) s prgiščem trmastih songov o ljubeznih, ki prihajajo, o ljubeznih, ki odhajajo, in čustvenih usedlinah, ki se pri tem naberejo na dnu ženske duše.

Melodrom: Melodrom

Melodrom so pop melanholiki, so pop psihedeliki, so tehno patetičarji, so malce spolirani in celo skomercializirani Miss. Bee. So pa poslušljivi, ne preveč moteči, moderni, uigrani, tehnično skoraj brezhibni in celo malce erotični.

Jazz and Bass Session IV

Četrta v seriji kompilacij, ki jih od '96 izdaja eden prvotiskarjev bobenbasa ter ustanovitelj Formationa DJ SS, je metereološko malce zapoznela glede na mestoma lahkotne vibracije, ki bi jih predalčkali pod poletne. Slednje ne drži v celoti, če pogledamo tako spisek avtorjev kot časovni razpon, v katerem so izhajali posamični komadi (od lanske pomladi sem), in nenazadnje zvoku, ki se skozi 34 postaj razteza od...

Reverend Charlie Jackso: God's Got It (The Legendary Booker and Jackson Singles)

Opali raskav, grlen glas. Posnetki so iz sedemdesetih let, napravljeni za majhne komercialne in specializirane založbe gospela. Reverend Charlie Jackson je značilen predstavnik in nadaljevalec črnskega južnjaškega gospela, ki se ga je pelo in ob njem doživljalo "razodetja" vseh vrst. Sicer je bil doma iz Misisipija, a ga je pot profesionalnega pridigarja, "zafrkanta",...

Mortiis: Grudge

Očitno se je zamaskirani norveški škrat Mortiis naveličal solističnega ustvarjanja s klaviaturami v praznem cyber prostoru, tako da si je omislil še žive glasbenike in s tem postal prava zasedba. Tako prenovljeni Mortiis ponuja slušatelju pomehkuženo electro industrial pogruntavščino, ki jo je bilo že zdavnaj tega moč slišati v veliko bolj prepričljivi ponudbi kakšnih Nine Inch...

Napalm Death: Leaders Not Followers - Part 2

Ker Napalm Death že kar nekaj časa niso spravili skupaj spodobne zgoščenke, so se raje posvetili preigravanju skladbic drugih izvajalcev. Tako je pred nami že druga zgoščenka, ki jo tvorijo priredbe hard core metal zasedb iz osemdesetih let preteklega tisočletja. Napalm Death so se kot stari glasbeni znalci lotili obdelati/prirediti Dayglo Abortions, Attitude Adjustment, Hirax, Master, Siege, Anti Cimex in še...

Is it Rolling Bob? - A Reggae Tribute to Bob Dylan

Dylanove pesmi v reggae preobleki? Hja, po Axlovem metalsko baladnem trkanju na nebeška vrata ter po lanskih Gotta Serve Somebody, finem albumu Dylanovih gospelov, in soundtracku Masked And Anonymous, ki je serviral Dylana v japonščini, italijanščini, hip hop verziji in vokalni interpretaciji evrovizijske zmagovalke Sertab, je tu priložnost za preverbo kompatibilnosti z glasbenim kraljestvom drugega Boba,...

Nightlife 2

Andy C. pozna samo boljše ali izjemne izdaje, med slednje pa sortiramo sveža laserja, ki od minulega tedna izmenično nabijata opne zvočnikov nekam v sredo prostora. King Of Dubplates, ki še iz prejšnjega milenija nenadkriljivo dviga bobenbas na nivo organske glasbe in s svetlobno hitrostjo izmenjuje vinilke bolj hitro kot drugi CD-je. Na prvem disku (imenovanem The DJ ) razgrne 29 prototipnih kosov v 66 minutah,...

Danger Mouse: Grey Album

Da so miši lahko nevarne živali vemo vsaj že od sadističnega izživljanja Jerryja nad Tomom, da pa se enega didžejevskega miškota ustraši velika založniška korporacija je pa vendarle novost letošnjega leta. Prvi del zgodbe o Grey Albumu se začne še preden je bil Brian Burton a.k.a. Danger Mouse sploh rojen, natančneje, začne se leta 1968, ko je izšel The White Album (po mojem skromnem in nepoznavalskem mnenju)...

Sticks and Stones: Shed Grace

Da je klub Velvet Lounge čikaškega veterana, pihalca sijajnega zvena Freda Andersona malo pribežališče Čikagovcev, je že kar znano. Tam se je našel tudi trio, ki je kot Sticks and Stones postal eden hišnih bendov. So pa pretekla skoraj štiri leta, preden so bendu nadeli ime, še dlje je trajalo do prvega albuma. Shed Grace je njihov drugi. V triu so bobnar Chad Taylor, basist Josh Abrams in pihalka Matana Roberts.

Ambassadors 2

Germanska založba z raznoliko bobnajočim ducatom dvanajstih remiksov in novitet jaha proti organsko zvenečemu drum and bassu, a njegov zven ne moremo tlačiti prav v kak latin ali liquid predalček, čeprav včasih zavede tja. To, čemur v Tubingenu pravijo roots'n'future zvok, je bobenbas nove nemške generacije: z individualnimi ter kreativnimi, a na pop vlečočimi eksperimenti, rafiniranimi na tipični nemški...

Mandrillus Sphynx: Ban Music

Komur so, kljub temu, da sta se Fila Brazillia konec koncev izognila najbolj ostrim čerem, ki so ju parale tam okoli Jump Leads, šli še vedno na živce vokali na njunem zadnjem ploščku, bo vesel zalogaja funka, ki ga je pod izumetničenim imenom priložila polovica angleškega dua, Dave McSherry.

Big Foot Mama: 5ing

Poletna edicija enega naših najbolj klasičnih hardrokerjev. Čeprav resnici na ljubo niti s petingom noge ne ponujajo nič hudo presenetljivega. Nekaj hitov, hit video in kakopak bonus komad Bandiera rossa, pri kateri sodeluje tudi Pero lovšin, kakopak. Bolje poučeni verjetno veste, da so BFM nastali kot Perotova predgrupa in njihova ljubezen je glede na smeri v kateri potujejo njihovi albumi več kot očitna.

DJ Pascal: True Playaz in the Mix Vol. 3

Tokrat Pascal nepresunljivo, a temeljito predstavlja veliko četvorko (ob novodošlem Hazardu še Zinc in Hype v) True Playaz, ki onkraj milenija predstavlja enega zvočnih stebrov bobenbas glasbe in ohranja kontinuiteto; ob prelivanju v jump-upe ga vleče proti staremu Ganja zvoku, na trenutke povsem umiri, nato pa gospod P rutinersko vrne ritem v bajto, ki jo razganja.

Fabric 15: Tyrant - Craig Richards

"Much more psychedelic than any of the drugs," se že na začetku in konec koncev sila umestno pohvali Craig Richards, ki sicer skupaj z Leejem Burridgem tvori didžejevski duo Tyrant, tule pa se, namesto da bi skušal razbombati plesišče, ukvarja z vmešavanjem kaj specialnih substanc. Posebej na drugem izmed ploščkov, kjer Richards, kot da bi ga gnale razpoke v psihi, zamenja pest razpoloženj, katerim so skupni le...

Texas Faggott: Pilluminati Cunt Roll

Pentti Slayer in Tim Thick oziroma - vsaka aluzija na vodjo razvitega sveta je čisto naključna - Texas Faggot sta s svojim razdrapanim zvokom, rabo akordov in strastjo do uničevanja, ki povedo marsikaj o njunih dratarskih ali celo metalskih koreninah, orala ledino finske transijade in obveljala za izvoljena odposlanca iz dežele dolgih noči, vodke, rdečih mušnic in ustrezno skri...

Skool of Hard Knocks

Po dveh letih je ena najpomembnejših, po Knowledgemagu pa tudi najboljša lanskoletna bobenbas založba znova izdala kompilacijo, ki je na pomlad tresla na veliko. Eden od razlogov je zagotovo ekipa Bad Company na mešalki, ki vsekakor hočejo dokazati, da jih Freshev odhod ni iztiril iz orbite zvezd, ampak da satelit še kroži.

Dieselboy: Dungeonmaster's Guide

Že maja je izšel trojni vinil remiksov, ki je napovedoval vrnitev ameriškega bobenbas prvaka, zdaj pa sledi dvojni disk. Prvi prinaša pet komadov, s tem da ni majskega poustvarjanja Soul On Fire od Concord Dawn, tako da izmed posamičnih ubijalcev plesišč lahko poudarim samo še Studio 54. Je pa toliko bolj rajcajoč oni drugi disk, kjer marsikateri glasbenik samo demonstrira, tale pa kreira; že od starih dni...

Anavrin: Juice!

Anavrin so najbolj globok, natančneje najbolj patetičen slovenski bend. Anavrin so bend, ki pod svojo muziko kopiči najbolj nora besedila, ki jih lahko slišite na naši obubožani rock sceni. Anavrini recimo pravijo: "Mi veter je mrzel, se mi samo zdi? A sem le subjekt, na katerem nič ne temelji!" Neverjetno, seveda pa pravijo tudi: "Miren kot kamen na stolu sedim / iščem resnico, a je ne...

Total Science: Audioworks 06

Ob kopicah novih in starih imen, ki širijo zvokovne meje bobenbasa, so tu še tisti, ki vztrajajo pri arzenalu primarnih zvokov in vzorcev. Nekateri, kot Zinc ali Nicky Blackmarket, pri tem še vedno sveže zazibajo ali stresejo, potem pa so še taki kot tale laser. Duo je bil eno prvih velikih imen, ki so zvijala tako v mehkih kot trdih prijemih, danes zveni, kot bi ga pravkar teleportirali iz leta 1995 in mu napačno...

Grave: Fiendish Regression

Na šestem albumu prvakov švedskega death metala, Grave, lahko poleg novega bobnarja zasledimo tudi novega producenta ( Peter Tagtgren ), ki je za zgoščenko Fiendish Regression opravil resnično dober posel. Tako dobimo tehnično preprost in mračen death metal stare šole, ki ne pozna sintetičnih zvočnih vložkov, da bi se lahko lažje označil kot moderna in napredna godba.

Bepop: Bepop

Tele nove Bepope Menart prodaja res na vse možne načine. Po časopisih, po veleblagovnicah, po znižano znižanih cenah... Očitno je lažje posnemati razne prodajne trike kot popraviti koncept glasbenega ustvarjanja prek oglasov in avdicij nabranih lepotic in lepotca. Bepop nimajo česa povedati, in to povedo zelo slabo.

Različni izvajalci: Months Exposed Mixed by Generation Dub

Lansko leto so, v kopicah bobenbaserskih izdaj singlov, vsak mesec pozornost zbujale skrivnostne "unknown" izdaje založbe Months, ki so jih preprosto poimenovali po imenih mesecev. Komadi, katerih najmarkantnejša skupna karakteristika je gruleče-rohneča basovska premica, so navsezadnje izšli na mešanki, ki omogoča groovajoč pregled zaključenih producentskih prispevkov (komaj sedaj razkritih) Zena, Twisted...

Različni izvajalci: Ghost in the Shell: Stand Alone Complex O.S.T.

Čeprav nam je japonska kultura načeloma precej tuja, pa je eni njeni drugačnosti uspel konkreten predor v svet - animam. In najbolj znana med njimi, Ghost in the Shell, je nedavno dobila teve serijo s prilepljenim soundtrackom. Najprej je treba omeniti, da originalni soundtrack za film odlikuje izjemna simfonična glasba z občasnimi tehno podpoudarki skladatelja Kenjija Kawaija in da mu ta cede ni niti malo podoben.

Lamb of God: As the Palaces Burn

Ker se je verjetno veliki večini slušateljev že zdavnaj uprl množicam všečni pristop do godbe prežvečenih nu metal zasedb, je najbrž skrajni čas, da nam ponudijo žvečilko z drugačnim okusom. Namesto tetoviranih in prepirsanih mišičastih manekenskih teles Lamb Of God ponuja močno in agresivno kitarsko godbo, ki se uspešno spogleduje z izročilom hard core, metal, industrial, sludge zasedb devetdesetih let...