Lara P. Jankovič: Pred vami stojim gola

Evo, takole včasih, v poletni samoti, ko novih Bepopov še ni in ko se mi ne da poslušati pomladnih Shyamov, v plejer vtaknem takole šansonjado. Jankovičeva kakopak ni rokerica, korenine tegale cedeja so bolj gledališke kot popevkarske. Med hudo nevtralnimi besedili (domačih avtorjev in nekaj prirejenih tujcev) tako rekoč ni najti nobenih neumnosti, kakršne navadno krasijo popevkarska in rokerska besedila.

Zemine: How to DrumAndBass in Megapolis

Po tej plošči nekaj časa ne želim slišati manipulacije, da piratstvo uničuje glasbeno industrijo - prej jo promovira, saj servira kakovostne izdelke na globalni ravni. Kot pričujočega, ki reprezentira DJ Zemine, prvo rusko drum and bass didžejko, solastnico založbe družinice Respect, pri kateri izhaja ruska produkcija in je izšla tale sveža mešanka na laserju.

Kings of Convenience: Quiet is the New Loud

Kings of Convenience je trenutno eden izmed glavnih norveških glasbenih izvoznih artiklov. Ti sicer niso prav pogosti. Akustični kitarski duet, ki na novem izdelku Quiet is The New Loud z vokalnimi sposobnostmi na trenutke nenavadno, morda le po naključju, spominja na najplodnejše obdobje Simona & Garfunkla, svojo melanholijo opravičuje s tem, da je tako pač pri njih do...

Disgorge: Necroholocaust

V poplavi najrazličnejših kruležev in brundavcev lahko slušatelj kaj kmalu dobi občutek, da gre vedno znova za isto ponavljajočo se krulečo zadevo. Vendar pa tako kot pri vsakem drugem godbenem žanru tudi v death gore grindu od časa do časa iz morja povprečnežev na površje naplavi kaj obetavnejšega in zanimivejšega.

Alya: Alya

Ko takole ena plošča osvoji slovenske lestvice, jo moramo hočeš ali nočeš omeniti tudi v naši rubriki. Alya razturava. Z nekakšnim komercialnim pop rockom, z imidžem zelo pohotne napol nage najstnice, ki je pripravljena na vse. Med soliranjem kitar in visokoletečimi besedili oblečena v spodnje hlačke in rožnat modrc osvaja prave možakarje. No ja, če da beseda besedo tamle v Reformatorju, se družba hitro ohladi.

Velvet Revolver - Contraband

Rock'n'roll je sicer mrtev, so pa v modi zombiji. Z zombiji ni načeloma nič narobe. Tole nam sicer skušajo prodati kot nekaj, kar je po dolgem času še najbolj podobno superskupinam, ki so carovale v pocastih rifov bogatejših erah, a v bistvu nam prodajajo superduo: popolnoma jasno mora namreč biti, da je Duff McKagan zgolj zanimiva statistika, Matt Sorum pa celo nekoliko manj kot to.

Blame: 720 Revolution Part 1

Nekdo je zadnja leta hodil na tehno partije; beseda teče o Blamu, ki je na novi laserski mešanki svoje založbe postregel s počasno rafaliranim potovalnim asortimanom, ki Blama vse bolj odmika od nekdanjega ambientnega zvoka Good Looking Records, koder je ondan onkraj milenija pričel pohode po bobenbaserskih planjavah ter kjer je postopoma vse pogosteje znal zdrseti v globočin...

Scarlet: Cult Classic

Ker pri Roadrunnerju že kar nekaj časa vztrajajo pri izdajanju plehkih nu metal žvečilk, je že prav čudno, da so se odločili pod okrilje vzeti zasedbo, kot je Scarlet. Scarlet nudijo slušatelju ritmično precej raznoliko in razgibano agresivno kitarsko godbo, ki se je na trenutke ne bi sramoval niti psihopatski Steve Austin iz zasedbe Today Is The Day.

Mnemic: The Audio Injected Soul

Danska zasedba Mnemic, ki je lansko leto izdala album prvenec, se je očitno odločila za ustaljeno prakso metal biznisa, in to na sicer najbolj potrošniški način, vsako leto vsaj en album. Tako plošček The Audio Injected Soul prinaša malce bolj tehnično dodelan sintetični trash metal (kot prvenec) z lahkotnimi cvilečimi vokalnimi izlivi, ki so jih že davno izumili Fear Factory.

Kino: Noč ima svojo moč

Takile bendi so pa že kar redkost. Odkar je nastala Siddharta, so SLO rokerji prevzemali njene darkersko-najstniške klišeje. Kino pa niso takšni: lagani stari rock, soliranje kitar, rahlo trapasti ljubavni teksti... Kino so pravi rokerji, na kakršne smo že kar malo pozabili. Da pa ne bi s svojim rockom preveč zatežili, so mu dodali nekaj popevkarskih primesi.

Fabio in Grooverider: Drum and Bass Arena

Fabio in Grooverider sta v slabih dveh letih oddajanja na BBC-ju postala najvplivnejša radijska bobenbas DJ-ja sodobnega časa, ki absorbira neznanske količine internetnega radia, zapisov živih nastopov in produkcije posamičnih komadov za vinilne izdaje širom po zemeljski obli. Posledična ekspanzija dostopa do konstantnega internetnega okna v svet pomeni, da se v noči s petka na soboto (po greenwiškem času) svet...

Dom & Roland: Chronology

Nekaj zadnjih mesecev je vsa temačno-globoka bobenbas produkcija eno samo tekmovanje v razbijanju, tako da je bila tale tretja studijska izdaja velikega formata Dominica Angusa (skupaj z duhom njegovega sinta Rolanda) pošten odmik od tečnobe trušča. Resda se ni oddaljil od mehaničnih obrazcev, umazanega basa in trdega koraka, a je poskrbel za hudo dinamiko slišnih dogodkov.

Ministry: Houses of the Mole

Že s ploščkom Animositisomania so Ministry nakazali ustvarjalno vrnitev v stare dobre čase, z izdelkom Houses Of The Mole pa so dokončno vstali od mrtvih in očitno opustili pečanje z rjavim sladkorjem. Tako že v otvoritveni skladbici drzno združijo klasično delo Carmina Burana, Busheve paranoidne govore in energični industrial metal rock v uničevalno zvočno gmoto, ki se ne ...

United Colours of Gore

Ob nenehni poplavi novih in novih skupin je povprečnemu konzumentu že finančno skorajda nemogoče slediti dandanašnji ponudbi godbe, tako da so kompilacije kot informativno sredstvo lahko več kot dobrodošle. Kompilacija United Colours Of Gore prinaša lepo zbirko nove generacije bolnih porno/death/gore/grind core skupin, ki poleg klasičnih tolkal in brenkal povečini pridno izkoriščajo digitalne pripomočke in se že...

Kaptein Kaliber: LP! Digitalt Remastret

Kot je obče znano, jih je le malo, ki bi se z muziko delali norca in še manj, ki bi se norca delali s šlifom in katerih početje bi zdržalo dlje od priložnostnega gaga. Za trajnejši rezget in tudi vadbo plesnih figur pa bi kaj lahko poskrbel dvojec s samega severa Norveške, ki si je za maskoto izbral pingvina in z njim, kakor je videti na posnetku z lanskega Sonarja (sonar.emisiondigital.

Orbital: Blue Album

Če se je ob prejšnjem albumu, The Altogether, marsikdo spraševal, koliko časa se nameravata brata Hartnoll še mučiti v svoji vlogi, je sedaj situacija jasna: družinsko podjetje Orbital je ravnokar (nepreklicno?) razpadlo in za seboj, na repu od začetka devetdesetih izdajanih ploščkov, pustilo še zadnji suvenir. Sta se prvoborca elektronike, ki se ju je vedno dalo ločevati od drugih zaradi edinstvenega sloga,...

Menu B: Beatification

Ob elektrofonski beatifikaciji nas ne grabi ne tehnofobija niti ne goni tehnoapologija. Najprvo ob albumu domače godbotvornosti za dunajsko neodvisnico velja pohvala za "preboj", kakor se reče. Dunajske srenje ne kaže fetišizirati, še najmanj tako, da bi govorili kar o sceni. A izid tega albuma Menu B, elektrofonskega podjetja muzika-skoz-poslušalsko-upravljanje z mašinerijo, Saša Kalana, je vsaj indic, da se...

Žabjak bend: Aristokrat

Najprej sem pomislil, da gre (zaradi zasedbe glasbil in imena benda) za kak ciganski bend, kakršnih je v zadnjem času kar veliko. Pa ne, obratno. Žabjak bend (menda so nastali iz Žabjak tria in gre za Žabjak v Ljubljani, ne v Novem mestu) so pravi Slovenci, ki imajo prave velike slovenske težave. Bend za referendume. Bend, ki ima komad z naslovom Rasist.

Patti Scialfa: 23rd Street Lullaby

Ja, to je tista gospodična, za katero Bruce Springsteen na monumentalnem petornem live albumu prepeva zimzeleno Waitsovo Jersey Girl. Patti Scialfa se je po diplomi na newyorški univerzi posvetila glasbi. Začetek osemdesetih je pričakala v Greenwich Villageu, križarila po tamkajšnji klubski sceni, se leta 1984 pridružila E-Street Bandu kot spremljevalna vokalistka na turneji Born In The USA in štiri leta...

Shimon: Ram Raiders - The Mix

Letošnje vinilke iz založbe ovnov (po horoskopskem znaku Andy C.-ja) trgajo plesišča bolj kot ponavadi - ultimativna fuzija glasbenih žanrov preprosto gre na roko veliki producentski trojici Andy C.-Ant Miles-Shimon, ki je tokratni DJ. Fantje nizajo bobenbas hite z vsako zaporedno vinilno izdajo Ram Raiders (trenutno so pri številki 6), večina komadov na pričujočem disku pa tudi izhaja iz njih.

Malevolent Creation: Warkult

Čeprav death metal scena že kar nekaj časa ni ponudila nič razen klišejev in bi težko zbudila zanimanje kogarkoli razen ljubiteljev, pa vsaj dokaj uspešno ohranja zastavljeni nivo žanra. Tako je tudi s čupavimi Malevolent Creation, ki z novim zvočnim izdelkom še vedno ostajajo v strogo začrtanih godbenih okvirjih death metala, torej v okviru zmožnosti hropečega kruleža in blaznega tolkalca v družbi besnečih...

Beastie Boys: To the 5 Boroughs

Pravzaprav vse o tejle plošči pove že njen naslov. Beastie Boys se po številnih zvočnih eksperimentih vračajo k petim soseskam, v Bronx, Brooklyn, Queens, na Staten Island in na Manhattan, oziroma v kraje, ki so - vsi skupaj kot New York - in vsak zase zapisani globoko v zgodovino hiphopa. Zdaj globalno razširjena glasbena forma (in kulturni fenomen) se je pred dobrega četrt stoletja porodila prav v mestu, ki je -...

Resonant Evil - Outbreak Presents Biological Warfare

Ko je minulo soboto mešalno mizo na Ročinju prevzel Mackie (tretjina Resonant Evil, ob njem še Wrisk in Audio), smo se spogledali - nekaj tako zafukano težkega nas že dolgo ni streslo v domačih vaseh. Zvočna kulisa se je lansirala v temo vesolja, kjer tu in tam kaj pobliska; premor pa je zgolj poudarek na črni črnini, ki se razteza med njim.

Today is the Day: Kiss the Pig

Med nemalim številom glasbenih posebnežev zlahka najdete tudi črnogledega Steva Austina, ki je že leta osnovno jedro apokaliptične zasedbe Today Is The Day. Če so se Today Is The Day z začetnimi zvočnimi stvaritvami, kot sta bili Supernova in Willpower, spogledovali z bolj ali manj rockerskimi prijemi, pa o tem na ploščku Kiss The Pig ni ne duha ne sluha, saj gre za popolnoma psihotično zbirko mračnih,...

Eurovision Song Contest Istambul 2004

Nakup, ki se vam po mojem težko obrestuje. Skoraj 5000 tolarjev za dvojni album vsega in svačega, ki pod evrovizijsko zastavo poje v dveh spektakularnih večerih pred TV kamerami. Šestintrideset popevk. Plošča kljub ceni niti ni bog ve kako dobro opremljena in klub veliki priložnosti najdemo zgolj male slikice nastopajočih, nobenih boljših podatkov.

Begnagrad: Begnagrad

Ponatis prvega albuma Ljubljančanov Begnagrad z "arhefonskimi" dodatki - avdio in video - nevednega poslušajočega lahko spravi v evforijo ali v tarnanje. Namreč godba, ki jo je druga postava benda Begnagrad spravljala skupaj na začetku osemdesetih let cvrči aktualno, diha in se igra. Potrjuje pač vsem "neznan" fakt, da je bil Begnagrad ena najbolj inventivnih, rockovskih, opozicijskih, šmenta polnih bendov, kar...

Morrissey: You Are the Quarry

Vse, kar ste o tejle zadevi slišali ali prebrali (in slišali ali prebrali ste bore malo slabega), je res. Enkrat za spremembo. Steven Patrick Morrissey, z rahlo pomočjo Johnnyja Marra usmiljeno srce in nežna duša štirih kovačev iz Manchestra, ki so podpisanemu navkljub kultnemu slovesu pod kožo zlezli šele s posthumno ploščo Strangeways Here We Come (1987), je v novi domovini Ameriki zložil izvrsten album, ki -...

Southsoniks: Ars Longa

Antonin Barre se na srečo ne dela tako pametnega, da ne bi vedel, kaj je veselica in kaj muzika zanjo, po drugi strani pa ni tako tumpast ali preračunljiv, da bi objavljal iz bobnanja in minimalnega števila efektov narejen tehno za malo deco, ki se je komaj odtrgala od popevk, a obdržala zgrizeno dudo v čeljustih. Čeprav Barre oziroma Southsoniks ni imel težav z izdajanjem prodornih maksi singlov, pa smo lahko...

Dynamite MC: World of Dynamite

Začetek tele plate sega dve leti nazaj, ko se je v Bristolu pojavila Novozelandka Tali in prevzela tako prvi mikrofon pri kruju Full Cycle kot redne nastope z Ronijem Sizeom. Dynamite MC alias Dominic Smith, največje angleško (ter svetovno) ime mojstrov drum and bass ceremonij, je od takrat ustvarjal in izpilil svoj prvenec, na katerem - ob Roniju - s podlagami gostujejo še Zinc, Skitz, Marky & XRS, Origin...

Neurosis: The Eye of Every Storm

Ker so Neurosis že z izdelkom Pain Of a Mind nakazali unikatnost v svetu novodobne kitarske godbe, ni nič čudnega, da je zgoščenka The Eye Of Every Storm zvočno in žanrsko svojevrsten izdelek v morju glasbenih posnemovalcev.