Eugene Chadbourne: German Country & Western: Bach

Dobri doktor strunskih ved je letos izdal dvoje novih prispevkov k svojemu življenjskemu projektu, torej k sonični antropologiji širne svetovne godbene zvrsti po imenu country & western - islam in Johanna Sebastiana Bacha. Na pričujoči ediciji izvaja kompletni Partito in Sonato št. 1 za solo violino (z vsemi odigranimi notami!), in to v transpoziciji za petstrunski bendžo.

Atomic: Boom Boom

Ko v jazzovskem svetu nastane prepih, je treba pogledati, od kod piha. Bend Atomic je povzročil mali vihar. Navdušenje v Evropi, hvalnice na straneh Down Beata, nedeljena naklonjenost v domačih logih kritiške recepcije. To je ena plat, ki pripada distribucijski verigi, proizvodnji mnenj. Druga je, kaj dejansko prinaša godba norveško-švedskega kvinteta.

Suffocation: Souls to Deny

Po skoraj šestih letih zatišja se dolgolasa NY death metal zasedba Suffocation ponovno vrača na glasbeno sceno z novo zgoščenko, ki postreže nič hudega slutečemu slušatelju s tehnično dovršeno kitarsko godbo, dodatno obogateno z domiselno ritem sekcijo, ki jo žal na trenutke povozi že tako preveč dominantni kruleči vokal.

DJ Dara: The Antidote

Sicer za Daro veljata dve zmoti: prva, da je ženska, druga, da je Američan. Prišel je iz Irske (kot Calibre), resda pa uspel v New Yorku in se skozi leta v ZDA ustalil med naj DJ-ji. Medtem je krožil po turnejah Planet Of The Drums in ustanovil založbo, na kateri je izšel Protistrup, sicer pa z(a) BBS šopa single, sorodne ameriškemu temnemu bobenbasu.

Youth In Dub: Orchestra Mystique

Youth se je pojal okoli z Johnnyjem Rottenom še v rosnih pankovskih časih, basiral v začetni postavi Killing Joke in kasneje, prekvašen z dobrodejnimi substancami, ustanovil The Orb ter psy trance založbo Dragonfly, v okviru katere deluje tudi ambientali posvečeni Liquid Sound Design. Ker pa vseh kreativnih potencialov še zdaleč ni izčrpal na mestu šefa firme ali vrhunskega, v Angliji zelo cenjenega...

Loretta Lynn: Van Lear Rose

Loretta Lynn, rudarjeva hči, ki jo je v istoimenem biografskem filmu leta 1980 igrala Sissy Spacek in za vlogo snela oskarja, sodi med legende country glasbe, ki so jih v devetdesetih preglasili nashvillski bolj mainstreamovsko kot tradicionalno ubrani mladci in mladenke. Loretta, ki je zapustila oder, da bi skrbela za umirajočega moža, se je po vzoru Johnnyja Casha in Merla Haggarda vrnila leta 2000, a za razliko...

Van Gogh: Best Of

Ne gre za jugonostalgijo, ampak če se nam domovina ne bi na lepem skrčila, bi bili Van Gogh od Triglava do Vardarja tisto, kar so od Kopra do Murske Sobote Siddharta. Tisti, ki ste jih v vlogi Čorbinih predvozačev videli in predvsem slišali v Tivoliju, dobro veste, kam ciljam, žalujoči ostali pa ste toplo vabljeni, da nastavite uho hitri, morda celo prehitri rekapitualciji osemnajstletne kariere benda, ki je iz...

Edo Maajka: No sikiriki

Naslov prvenca Eda Maajke je bil Slušaj mater in ubogal ga je cel Balkan, ali pa vsaj cela bivša titovina. Maajko poslušajo povsod in v dveh letih je brez konkurence postal prvo rapersko grlo naše bivše širše domovine. Bittersweet zgodbe, ki jih piše življenje, balkanske šverc anekdote, baladne introspekcije, hiphovsko pumpanje ega in žurerske dizalice - to je Edotova muzika, ki zveni nadvse prepričjivo,...

DJ Zinc & DJ Friction: Bingo Sessions Vol. 1

Zinca, očaka iz džungle, smo nedavno slišali pri nas, tudi na pričujočem miksu pa ne ponuja revolucije: žemljice na gramofonih sveže, pretežno črna moka pa zmore v sredini potovanja nekaj ugrizov lažje prebavljive zmesi. Spust v globje frekvence znova buta džunglistično-dubovske bobenbaserske linije, MC-ja Dynamite MC in Eksman pa na trenutke prav posrečeno pritegneta vrtinčenju legende.

Zeke: Til the Livin' End

Relapse Records se lahko zadnji čas pohvali s čedalje bolj razširjeno glasbeno ponudbo in tako ni nič čudnega, da poleg neusmiljenega deathgrindindustrialhardcorea v njenem katalogu zasledimo tudi podivjani punk rock kot ga izvajajo Zeke. Zeke, po novem trio, nudijo s šestim, prvim pri Relapse izdanim albumom malenkostno bolj umirjeno različico glasnega punka kot smo ga lahko b...

Kabuki: Signal To Noise

Jan Henning, pisec zvokov za Sonyjeve Playstatione, je nekaj let letel med Tokijem in Frankfurtom, ime pa si je nadel po japonskem gledališkem žanru. To je bilo precej let potem, ko je bil spočet duo Makai, ki je drum and bass kali pognal v germanskih krajih in svojdan dosegel globalni sloves, na domači sceni pa se je uveljavil kot eden najboljših DJ-jev.

Oto Pestner: Mati Evropa

Ob tako pomembnih datumih, kot je tale vstop v Evropo, se marsikomu utrga. Tone Rop je štel sekunde, Romano Prodi ga je spremljal v italijanščini, Lojze Peterle je jokal, da so vsi slavnostno nastopajoči govorniki komunisti in da se še nič ni spremenilo. Mislil je kakopak na svojega evrokonkurenta Janšo in še bolj Brejca. Evropa te ne more pustiti hladnega.

Bobby Previte & Bump: Just add water

Bobbyja Previta se kot šefa benda nismo ravno naposlušali in nagledali. Televizijsko je gostoval pri Rončelu, to pa je bilo bolj ali manj vse. Jazzovsko Cerkno z Gabrijelom tokrat vabi na koncert njegovega dolgoletnega in spreminjajočega se benda Bump, ki korenine poganja tja od srede osemdesetih let.

Diana Krall: The Girl in the Other Room

Simpatično spogledovanje med ustrezno zmehčanimi jazzovskimi prvinami in deviško eleganco mainstreama, ki po zaslugi eterične Norah Jones treska celo v vrhove pop lestvic, spada med prijetnejše stvari, ki so se v zadnjem času zgodile na globalni glasbeni sceni.

Johnny Cash: My Mother's Hymn Book

Peti element iz veličastnega monolita Unearthed, izčrpnega petornega albuma in testamenta največje ameriške glasbene ikone, ki je bil sprva načrtovan kot popolnoma drugačno posvetilo desetletnici sodelovanja med Rickom Rubinom in Johnnyjem Cashem, začenja svojo pot kot samostojni album. Album, ki ga Johnny v uvodu opiše kot izdelek, na katerega je najbolj ponosen, prinaša petnajst gospelov in nabožnih pesmi iz...

Bitch Boys: Kranjska gruda vel'ka mooda

Rokabiliji z značilnim instrumentalnim surf zvokom imajo vsega dovolj. Na CD-ju, ki ga lahko dobite bolj po zvezah kot v kaki trgovini, v šestih komadih razturavajo slovensko sceno od narodnjakov do turbo zabavnajkov in se obregnejo še ob naše reperje. Par zajebantskih besedil, poneumljeni aranžmaji in jasno prav nič od rokenrola. Tarče so slovenski popularneži: Dobrič, Čuk...

Aki Takase & Rudi Mahall: The Desert

S tem albumom se delno vračamo na lanskoletni festival jazza v Cerknem, kjer je z bendom muzicirala ameriška Japonka, upičena, ekscentrična pianistka Aki Takase. Druščina je rolala muziko Fatsa Wallerja vse tja do ponarodele pesemce Ain't Misbehavin'. V njej na žalost ni bilo nemškega bariton in basklarinetista Rudija Mahalla, ki skupino z zavidljivo veščino in popolno predanostjo "mehkolesnemu" pihalu daje ton,...

Clawfinger: Zeros & Heros

Ker naj bi bili Clawfinger pretirano komercialno usmerjeni, se verjetno marsikateremu pravovernemu pripadniku glasbenega podzemlja ob omembi njihovega imena zmrači pogled. Vendar pa so Clawfinger glede na izrazito družbenokritične tekste in glasno distorzirano glasbo še vedno vse prej kot ideološko plehka zasedba, obremenjena z ničevim komercijalnim uspehom.

Gorerotted: Only Tools and Corpses

Ko je že vse kazalo, da angleška grind core scena ne premore nobenega presenečenja več, je iz globine Temze naplavilo zmaličeno šestčlansko zasedbo Gorerotted, ki je vse prej kot pomehkužena glam rock skupina. Za razliko od prvenca Mutilated In Minutes Gorerotted v godbi poleg do konca navitega splatter-gore-grinda nudijo še lahkotne death metal vložke, ki pa jih na srečo kaj hitro in uspešno povozita s krvjo...

Actis Band: Garibaldi

Z zamudo razbiramo različne ravni, na katerih operira "italijanski jazz". Ni enoten, marveč gre kar za različne scene, klike, ene podprte, druge sprte, tretje v osami in untergruntu. Za nameček od zunaj v zateženem iskanju "nacionalne šole", skupnih potez, še radi zapretiravamo in nam zato sproti uhajajo distinkcije.

Brendi: Kje si našla tega kretena

Prav na živce mi gre, da RTVS letos ni uspelo skompilirati albuma EMA 04. Ampak od nesposobnežev njihovega kova itak lahko pričakujemo samo kakšno divjo privatizacijo arhiva. Menda jim ni uspelo prepričati založb, da za njihove izvajalce ni slabo, če nastopajo skupaj!!?? Brezveze, če nočejo na album, ne morejo nastopiti na prireditvi, bi videli, kako hitro bi se odločili za udeležbo.

Digital & MC MC: Solid Ground Live Volume 1

Daš plato gor in čez nekaj sekund si v vrtincu rohnečega bobenbasa, ki s tech-steperskim začetkom tega seta in uvodnimi pozivi MC MC-ja zelo hitro ponese nazaj na nastanek tega diska, na en Devotion večer na Otoku. Enourno nažiganje enega izmed Goldiejevih Metalheadzov, ki je pred kosmatim desetletjem prvič konkretno opozarjal nase in nazadnje sekal po plesiščih z avtorskim albumom Dubzilla pred dvema letoma, še...

Chris Korda: The Man of the Future

Verjetno bo veljalo, da gre tisto, kar objavi Chris Korda, jemati za neločljiv del pastorale, nabožnih obredij Cerkve evtanazije (churchofeuthanasia.org), katere glavni svečenik oziroma svečenica je ta spolno zmuzljivi osebek. Mnenju pritrjuje tako zven Kordinih klaviatur, katerega si deli z marsikaterim cenenim pridigarjem in podeželskim božjim templjem, kot njegova lirika, ki sproti pervertira sicer topal,...

Pat Green: Wave On Wave

Pat Green je izobraževalni proces, ki bi ga zavihtel med teksaško tehnično inteligenco, prekinil nekje pri osemnajstih. Prepričan vase je mehko postlano naravoslovno kariero zamenjal za negotovo odisejado barskega pevca, odločenega nadaljevati tradicijo teksaških ikon country glasbe, kot so Waylon Jennings, Billy Joe Shaver, Willie Nelson in še zlasti Robert Earl Keen.

Peter Januš: Zate

Januš je še eden od slovenskih lepotcev, ki po zahodnih vzorcih prodajajo ne samo muziko, ampak tudi obrazek in body. Če bi bili v gejčiju na Metelkovi ali pa v nedeljo v K4 za stvar, bi lahko organizirali festival vseh teh pobov in na koncu bi lahko glasovali, ne kdo bolje ali slabše poje, temveč kdo ima najlepši obrazek in kdo najlepšo ritko.

Hell: N. Y. Muscle

Morda ni ravno empirično potrjeno pravilo, ampak obilje razgaljenega ženskega mesa v videih in na naslovnicah ploščkov je indikator morda primitivnih, a vsekakor tržnih, večanju profita namenjenih prijemov. Kaj naj bi si torej mislili ob videu DJ Hella, kjer ne manjka plastificiranih manekenk in kjer se, v večjo Hellovo slavo, pojavi tudi P Diddy, bodoči odjemalec Hellovih studijskih uslug?! Še najmanj, kar si je...

Mampi Swift: Darklight

Menda je bil res čas, da se v satu ponovnega razcveta bobenbasa napije tudi prvotna elita junglistov, ki se je po prvih letih razcveta zadovoljevala z ohranjanjem statusa preko izdajanja promo- in dubplateov, zdaj pa kar štanca mikse in plate. Spreminjanje mej ne sledi zgolj deželicam na evropskem robu, ampak tudi starim producentskim puškam, ki so dobile novo strelivo - pri elektroniki ne narediš komada zgolj...

Adrenalin O. D.: Humungousfungusamongus

Ker se je zadnje čase v svetu mutantske glasbe več kot očitno pričelo pozabljati od kod in kje prihajajo določene zvočne zadeve, so ponovne izdaje nekaterih že zdavnaj pozabljenih in pokopanih skupin več kot dobrodošle.

Black Sun Empire: Driving Insane

Black Sun Empire so eni nosilcev novega vala temnega bobenbasa, prihajajo iz Nizozemske in so že lep čas vroče ime v podtalnem ter piratskem svetu. Trio iz Utrehta je svojo istoimensko založbo BSE osnoval pred poldrugim letom, po seriji vinilov (med drugim tudi za Traceovo založbo DSCI4) pa je napomlad izšel njihov prvi dolgometražni izdelek, 11 komadov in standardni miks CD.

Uphill Battle: Wreck of Nerves

Nedvomno je Relapse Records še vedno vodilna založba z najširšim žanrskim spektrom v svetu glasbenega podzemlja, kar vedno znova potrjujejo zvočne izdaje omenjene založbe. Tokrat smo lahko priča neusmiljeni hard core zasedbi Uphill Battle, ki se žanrsko nahaja v vodah napadalnih novodobnih hard core skupin, kakršni sta Burnt By The Sun ali Converge.