Al Green / Othello Anderson Quintet: Mr. Lucky

Neodvisni jazz/blues založbi Delmark gre vsa pohvala, da tako vztrajno brska po Chicagu in daje obilo studijskih priložnosti. Tokrat starcema, klubskima in radijskima mačkoma še izza 50. let, ki sta brez pretenzij, celo nehote prišla do prvega uradnega albuma. Al Green seveda ni tisti istoimenski pridigar iz Memphisa, ki je v 70. letih pel tako soul kot gospel e.

The Roots: Phrenology

The Roots so že kar nekaj časa band, za katerega je jasno, da je prerasel samega sebe - nenazadnje so pobje po štirih studijskih in enem koncertenem albumu iz korenin hiphopovske zemlje zrasli v visoko, fletno in na vse smeri raztezajoče se drevo. Kolektiv hiperaktivnih, idej polnih in neutudno koncertirajočih philadelphijskih pobov tokrat frenetično predstavlja svoj peti studijski album, ki obenem predstavlja...

Andrej Šifrer: Spremenite protokol

Naj še tako stikam po domači estradi, težko najdem koga, ki bi se vsakič znova tako srčno in obenem s toliko obrtniške spretnosti vživljal v vlogo ljudskega godca, kot to počne Andrej Šifrer. In to v vlogo ljudskega godca, ki se mu ne ljubi časa čakati, da bi njegovi songi ponarodeli, zato jih najraje ponarodi kar sam. Res je, drek se dela iz muzikantov, ki na veselicah kombinirajo sonetne vence iz kvantaškega...

Cicala Mvta Ohkuma Wataru Unit: Deko Boko

Nekdanji panker z Japonske, godbeni pouličar, ki je s kitare presedlal na klarinete, je po svoje revivalist. Ohkuma Vataru in bend Šikala muta bezata iz tradicije "manjvrednih", a živih uličnih godb japonskih mest - iz čindona - in jih analoško cepita na zgodovinske plehnate, kjer je klarinetov les zavzemal ugleden položaj; na neworleanske, na klezmer, na jazz, na balkanske.

Peter Brotzmann Chicago Tentet Plus Two: Broken English

Oba monolita, "Stonewater" in naslovnega uvede tolkalec svetovnih godb Hamid Drake. Prvega z glasom, s predano mohamedansko molitvijo, v katero se skoz zvito arabesko nasnujeta vodja benda s tarogatom in Michael Zerang na darbuki. Drugi štikl inavgurirajo Drakovi prsti in dlani na tamburinu, vezni člen do poznejših dram pa je čelist Fred Lonberg-Holm. Ubira docela svojske linije.

Suicide: American Supreme

O Alanu Vegi in Martyju Revu si seveda lahko mislimo, da sta zadnjih deset let brez novega ploščka preživela v kakem newyorškem bunkerju in si zato upata prijaviti tako ploščato in monotono sodobno elektronsko - menda tudi "tehno", "haus", "breakbeat", "trip-hop"... - podlago za Vegine krike, hujskanja in jadikovanje na četrt Iggyja in šestino Morrisona. Lahko pa tudi sežemo po smotki.

Mark Knopfler: The Ragpicker's Dream

Ko je v drugi polovici devetdesetih s svetovnih odrov dokončno mrknila stadionska atrakcija po imenu Dire Straits, je njen vodja vzel samostojno pot pod noge in postal simbol sentimentalnega davljenja kitare za potrebe filmske industrije ter zvočnih kulis nočnih programov.

Virtual Voodoo: Bugi-vugi

TehNika izdaja ploščke ljubljanskega elektrotehničnega krožka v še pred letom dni nepojmljivem ritmu, in ni dvoma, da bo na ugoden odziv naletel tudi izdelek Iztoka Turka, saj gre vendarle za fotra, ki je delal muziko Laibachom, Umeku in Vrtnarju. Akopa bi se rado Bugi-vugiju pritaknilo tudi, da gre za invencijo v tekkničnem polju, bi bilo treba upoštevati naslednje.

Gušti: Dolce vita

Zdaj že bivši kitarist BFM se je odločil za solo kariero, ki prinaša trd kruh permanentnega izdajanja plošč. Na poslušani disketki se je odločil za malo manj kitarski pop, kot bi pričakovali od človeka, ki je tako ružil. Sposodil si je kup bolj ali manj znanih pevcev, ki prepevajo njegove nove (popevkarske) komade. (Najpomembnejša sta Bajaga in Anđa Marič.)

Aaly Trio / Dkv Trio: Double or Nothing

Skandinavsko-čikaška naveza je v free jazz u utečena - učeč se, igra dovolj upičeno. Preskuša avtorsko tematsko prakso, si deli bolj ali manj skromna sredstva, snema, igra con tutta la forza domala vsak večer in rada prevprašuje historicizme. To počne v kritičnem času, ko je obče navzoča sila popularna nevarnost, da je vsakršna muzika izpred ene ure, sicer "bolje, da je sploh ni"...

Roswell Rudd: Broad Strokes

Kakšno radostno presenečenje je 'povratek' pozavnista Roswella Rudda. V specialistični poslušalski srenji naprednjaškega jazza in improviziranih godb je čislane muzik, danes veteran, ki pri svojih 67 letih vitalno, raznoliko, suvereno, učeno, z občutkom za "sentimentalno" igra v različne smeri. A slejkoprej ostaja zavezan jazzovski ekspresiji, ki jo je sooblikoval od začetka šestdesetih let v...

MI2: Dečki s Sotle

Dečki so izgubili založbo Pozejdon in se osamosvojili, dvomil pa bi, da so v nekaterih komadih zaradi tega še bolj našpičili kitare. Še vedno se lahko pozabavate z njihovo odtrgano in dovolj inteligentno poezijo, glasba pa (kot smo pri teh fantih navajeni) šiba od čistega metalskega žaganja do sentimentalnih popevk, vmes je veliko recitiranja, popa in kakšen šansonček. Pridni.

Willie Nelson & Friends: Stars & Guitars

Ste v zadnjem letu morda kdaj poskusili prešteti Williejeve ploščke? Nima smisla, še preden boste prišli do konca, se bo na policah pojavil nov izdelek te kantrijaške legende, ki se že vse tja od leta 1993 posnetega (in simbolično naslovljenega) Across The Borderline suvereno giblje po spolzkem terenu bratenja med seboj navidez nezdružljivih zvrsti in z albumi kot Milk Cow Blues ali izjemni The Great Divide ...

Bill Frisell: The Willies

Kasnimo, Bill Frisell je z lanskim datumom izdal kar dva albuma, tegale in Blues Dream. Vestno izpolnjuje pogodbo z ugledno založbo, a strunar je v formi. Ta skromen, povsem zadržan glasbenik medtem pobira laskava priznanja in vsaj med kitarskimi friki, ki niso do konca odpuleni, velja za antipod jazzovskim mainstreamovcem, kar je dobra novica.

Accordion Tribe: Sea of Reeds

Druga cedejka harmonikarskega plemena v tej postavi, spomnimo, da je pod taktirko Guya Klučevška obstajala še ena, manj prepriča kot prvenec in bolj kot njihov koncert pred dnevi. Ostali štirje so: Maria Kalaniemi, Otto Lechner, Lars Holmer in Bratko Bibič. Pleme, banda petih meharjev na klavirskih in gumbarskih kromatičnih, še naprej šari po prostranostih raztegovanja, vdihovanja in izdihovanja meha,...

The Tradition Trio: Tone

Akoprav velja, da se je svobodno improviziranih godb novaku priporočljivo učiti v živo, s paralelnim očesom na čudaku, tole gradivo maje tezo. Primerno tudi za inavguracijo na vposluh, saj se vešče poslušajo še sami mojstri, celični že več ko desetletje. Nič težki obenem niti ne fafljajo mozga veteranu: Po kratkem upevanju sforsirajo nonšalantno bohotne tehnike, ko da bi virtuoz požrl poldrug pivnik, v...

Sestre: Souvenir

Kar malce predlogo smo čakali na tole ploščo. Sestre bi jo morale izdati že v časiu Evrovizije v Talinu, se pravi pred pol leta. Verjetno se jim v splošni evforiji ni dalo ukvarjati še s snemanjem novih komadov. OK. Tudi to bomo preživeli.

The Only Blip Hop Record you Will Ever Need - Vol. 1

V nasprotju s kompilacijami plesne muzike, ki ne bi bile sestavljene na prvo žogo in z mislijo na cingljanje v blagajni, v domovini - ob kriminalnih, z redkimi izjemami nikakršnih tiražih ene in druge sorte, ki razodevajo posluh mezgajoče mladine - niti ni čutiti pomanjkanja dostojnih zbirk kunštne elektronike. A le malokatera se lahko pohvali s tako študioznim, "etnološkim" pristopom kompilatorja, v pričujočem...

Fantomas: The Director's Cut

Psihotično združenje Fantomas, kjer so si podali roke glasbeni zverziranci kot so Mike Patton (Faith No More), Dave Lombardo (Slayer), Buzz Osborne (Melvins) in Trevor Dunn (jazz maestro), brez pomislekov poruši mit o svojem komercialnem zvezdništvu. Plošček Director's Cut prtinaša 16 obdelav skladb, ki so nastale v filmih Godfather, Cape Fear, Der Golem, Spider Baby...

Johnny Cash: American IV: The Man Comes Around

Dve leti sta naokrog in mož v črnem se je vrnil. Karizmatičen kot legende, ki jih pripovedujejo stari filmi, in spokojen kot njihovi junaki, ki jezdijo v sončni zahod s skrbno načrtovanim številom zarez na kopitu svojega kolta. Vedno ga je lepo slišati, četudi pesmi, ki jih prinaša s sabo, niso najprimernejša podlaga za veselice in snidenja. Prav nasprotno.

Yugoslavia - World Library of Folk and Primitive Music

Sodelavec urednika Alana Lomaxa, Anglež Peter Kennedy, je za "svetovno zbirko" jugoslovanske posnetke napravil leta 1951 na srečanju Mednarodnega sveta za ljudsko godbo v Opatiji. Snemal je vsepovprek, kar so mu Jugoslovani pripravili v štirih dneh. Posnetki šepajo. Nastopalo je več kot 700 izvajalcev ljudskih godb, večina je bila že "popedenanih" in "estetsko"...

Charles Gayle: Jazz Solo Piano

Biografska evidenca je, da je Charles Gayle dve desetletji živel kot brezdomec in se preživljal z igranjem saksofonov na newyorških ulicah; s svobodnim igranjem, pantomimo, malo klovnovsko predstavo. Ko so ga zaslišali "pravi" in odkrivali njegovo "profesionalnoglasbeno" ozadje, je prišlo do napihovanja, da je nekakšen "manjkajoči člen" v miljeju svobodne...

Public Enemy: Revolverlution

Glabena industrija še vedno ne ve, kaj natančno bi počela z moderno tehnologijo, ki v net povezanim mladincem na vseh koncih sveta omogoča relativno hitro in udobno prenašanje glasbenih datotek in njih prepekanje na cedeje. Potem, ko so utišali prvonastalo spletno izposojevalnico fajlov Napster, se njeni izboljšani kloni spet bohotijo na mašinah in delajo veselje nam in domnevn...

Octex: Idei Lahesna

Leto mineva v znamenju epohalnih odkritij. Najprej, še v Ateljeju 2050, je domača tehno vrhuška, ki je bila prej toliko let zapisana le eni zvrsti elektronike in potlej v okviru Umekovega tria brez odziva publike poskušala z elektrom, odkrila, da njen konjiček, upočasnjeni, zadubani tehno iz Mauriziove valilnice, pomaga tudi pri sproščanju njenih (bivših?), med tednom za chilli soareje zelo dovzetnih strank.

Add N to X: Loud Like Nature

Za angleški trio, ki se je vtisnil v kolektivni spomin z animiranim videom Metal Fingers In My Body, kjer pobezljani robot s pestro izbiro nastavkov vijači po razplojevalnih organih hotnice ter s še temeljiteje vrtajočo, nazobčano muziko, je narava, kot na špici alkoholnega delirija, kokainske abstinence ali posebno bolnih tripov, pač polna odbijajoče golazni, ščurkov, bramorjev in škorpijonov, kakršni gomazijo...

Songs and Ballads of the Bituminous Miners

Izkaz, da je bila ekipa Arhiva ljudske pesmi pri washingtonski Kongresni knjižnici levičarska, sta bila tudi albuma, posvečena pesmim rudarjev v premogovnikih ZDA. Največ so jih nabrali v "antracitski" Pensilvaniji, toda bitumen so kopali v bolj razprostrtih območjih, od Ohia do juga ZDA in vzhodne obale. Iskanje "pristnosti" in približevanje "nižje" delavske...

Beck: Sea Change

Ravno, ko ga človek dokončno vkalupi in se nauči s tem kalupom preko izrazito love/hate odnosa celo shajati, se ta gruvi hillbilly odloči posneti album samih balad, in sicer takih najbolj srčnih, tragičnih in na trenutke celo morbidnih. Saj ne, da ni mister Hansen že prej prirejal krajših ekskurzij v nekoliko čustvenejše vode, a je vsakemu takemu projektu posebej vseeno vdihnil tisto svojo trademark sardonično...

Pankrti: Pankrti

Posnetki prvega nastopa Pankrtov na Gimnaziji Moste in še nekaj bolj ali manj nepotrebnih dodatkov. Zgodovina, četrt stoletja na CD-ju. Pankrti zvenijo kot Rollingi brez Jaggerja, ki so se odločili igrati pank.

Oto Pestner: Spomini na Elvisa

Po usmerjanju kariere v (vse bolj) TV3 vode in na-prisluh dviganju povprečja z novosvingovsko žvrgolečo četverico tale kolaboracija (s prevajalcem Tomažem Domiceljem) zabija še slovenske žeblje v krsto pokojnega kralja, čigar pesmi prepogosto enačijo s slaboumnimi fazami njegovega filmsko-denarnega hollywoodskega ustvarjanja.

Little Computer People: Electro Pop

Za v računalniški igrici, natančneje v commodorju prebivajočimi možiclji se skriva znani nemški producent Anthony Rother, ki je množino prevzel, da bi se v skladu z naslovom ploščka posvetil vokalnejšim platem elektra. Ne tudi brez distance in smisla za humor, ki sta krasila začetnike žanra iz osemdesetih in se razkrivata v do bebavosti lakoničnih, "večne teme" elektropopa, ljubezensko patetiko in kompjutersko...