Khruangbin: Mordechai

Teksaški trojec svetovljanske ležernosti streže s tretjim albumom. Khruangbin je pozornost sprva pritegnil predvsem s prebrisanim trikom prežemanja muzike s kaveljci starega tajskega psihedeličnega popa, zdaj pa se z vsakim projektom vse bolj odmika od te etikete. Novost je nedvomno, da je plošča Mordechai tako rekoč v celoti vokalna, po starem pa se premika z res počasnim tekom in črpa iz mogočnega nabora izrazov – iz disca, soula, duba, godb Latinske Amerike, iranskega popa ... To je muzika neprekinjenega zaporedja aluzij, a s pečatom nežno lebdečega gruva, skopih besedil in zračnega kitarskega melosa. Poletno poslušanje, ki ne bo obveljalo za enega od vrhuncev skupine.

Arca: KiCk i

Ko je Alejandra Ghersi – venezuelska producentka in pevka, ki ustvarja pod psevdonimom Arca – pred leti s peščico izdaj eksperimentalnih hiphop beatov neustavljivo prodrla na sceno, je muzicirala v precejšnji anonimnosti: ustvarjanje je zakamuflirala v skrivnostno meglico, kar je verjetno še dodatno pripomoglo k njenemu preboju v svetovno glasbeno krajino. Sčasoma je razkrila identiteto, presenetljivo podpisala pogodbo z založbo velikanko in se uveljavila kot ena najdrznejših ustvarjalk na polju eksperimentalne elektronike. Status producentske vizionarke je v očeh širše javnosti zacementirala, ko so ji na vrata potrkali številni pop velikani: najprej Kanye West, nato FKA Twigs in kasneje tudi Björk. Ta jo je med eno izmed njunih številnih studijskih seans spodbudila, naj se preizkusi kot pevka. Od tedaj Arca elektronske mojstrovine pogosto obogati s svojim glasom, včasih bolj, drugič manj posrečeno, na novi plošči pa ponudi daleč najsuverenejšo dostavo vokalnih vložkov doslej.

Nitz: Little Pointers EP

Dolgoletni sopotnik domače glasbene scene, producent, DJ in promotor, ki ga poznamo tudi po vlogi programskega vodje kluba K4, je v zadnjem času glasbo večinoma izdajal na različnih kompilacijah in spletnih platformah. Nitz se zdaj vrača s kratkometražcem za mlado ptujsko založbo Origin, ki je prvo od doslej šestih izdaj predstavila minulega novembra. Little Pointers prinaša šest meditativnih elektro štiklov z vplivi breakbeata in housa v tradiciji veteranov à la Gerard Hanson, Aleksi Perälä in Carl Finlow. Na prvi posluh minimalistični aranžmaji so zasnovani okoli finih ritmičnih iger in sintovskih mikro modulacij, ki v pesmih ustvarjajo samosvoje gruve, primerne ne le za introspektivni ples, ampak tudi za trenutke klubske evforije.

Norah Jones: Pick Me Up Off the Floor

Ameriški baladni pop je razpet med nasproti stoječa si pola. Na eni strani je hip, skrivnostna, zasanjana, zvočno bolj raziskovalna in baročna Lana Del Ray, na drugi produkcijsko bolj tradicionalna, konstantna, zmerna, umirjena in nevsiljiva Norah Jones. Njeni albumi se razlikujejo v odtenkih in tako je tudi tokrat. Pick Me Up Off the Floor je intimen in topel skupek klavirskih balad, pri katerih intenzivnost nežno stopiclja med popolno zračnostjo in rahlim pišem. Lahko povsem funkcionira kot nemoteča glasba za ozadje, a pod površjem se skriva marsikaj: avtoričin izjemni občutek za songwriting, dodelana besedila in aranžmajska umetelnost. Za manj drzne uporabnike prijazne plati soula, jazza in popa. Kotiček gotovosti.

Sébastien Tellier: Domesticated

Retrofuturistični romantik Sébastien Tellier, ki je Francijo leta 2008 zastopal na pesmi Evrovizije, se z novo ploščo vrača po šestletnem diskografskem zatišju. Poniknil je, ker se je udomačil, kot namigne že z naslovom plošče: posvetil se je družinskemu življenju, prav to pa je bilo temeljni navdih za album Domesticated, ki je pravzaprav oda vsakdanjim domačim opravilom. Eterične synthpop balade in diskoidne epopeje, posvečene pometanju, sesanju, pomivanju posode in pripravi popečenih kruhkov, težko jemljemo resno, a Tellierovo delo od nekdaj spremlja dobra mera norčavosti, ki se s prefinjenimi synth kompozicijami, čutno baladnostjo in pretanjenimi disko gruvi tudi tokrat prepleta v izjemno svež kontrapunkt.

Neil Young: Homegrown

Neil Young je verjetno eden bolj ikoničnih obrazov fotrovskega rocka iz druge polovice šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let. Ironija zgodovine je želela, da je v ameriškem rocku južnjaški melos z žametnim tenorjem, odkritosrčnimi besedili in kombinacijo kitare ter orglic populariziral prav ta Kanadčan z znamenitimi zalizki. Zmagoslavna serija solističnih plošč, ki se je leta 1968 začela s prvencem, naslovljenim po avtorju, temu pa so sledile klasike kot After the Gold Rush (1970) in Harvest (1972), mu je zagotovila mesto v panteonu legend enega od bolj mitologiziranih obdobij v ameriški popkulturni zgodovini. Tudi kasneje je Young skrbno gojil podobo romantičnega upornika, še najuspešneje z epohalnim hitom Rockin’ in the Free World, ki je izšel v dneh po padcu Berlinskega zidu. Pred nekaj leti pa je zašel celo v polje spletnega pretakanja glasbe, zagnal platformo Pono ter jo kmalu zaprl. Kljub finančnemu polomu je bil med prvimi, ki so ponudili možnost poslušanja glasbe najboljše mogoče kakovosti, kar še danes ne velja za večino platform. Pri njem se je verjetno zgledoval Tidal, primerljive storitve pa prav zdaj pripravljajo Bezosova multikorporacija in nekateri manjši akterji.

Chloe x Halle: Ungodly Hour

Pri vseh zvezdniških otrocih, ki so se iz mladih igralcev preobrazili v pop glasbenike – pa bi bilo morda za vse bolje, če se ne bi – od sadov še ene takšne transformacije načelno ne bi pričakovali veliko. A sestri Chloe in Halle Bailey sta že s prvo ploščo pokazali velik potencial, z drugo pa se mojstrsko izkažeta. Ungodly Hour je udarna zbirka prefinjenih R & B-hitov, ki se izrazito spogleduje z zlato dobo MTV-jevskega R & B-ja, hkrati pa je močno začinjena s spokojnim soulom. Sestri Bailey se subtilno postavljata z izjemnimi vokalnimi sposobnostmi, ki jim laskajo razkošni aranžmaji in izčiščena produkcija.

Foul Play: Origins 

Med letoma 1992 in 1994 je britanska rave scena doživela bržkone večjo koncentracijo presežne glasbene ustvarjalnosti kot v kateremkoli obdobju zgodovine popularne glasbe; britanski glasbeni novinar Simon Reynolds jo je kasneje zajel v konceptu hardcore kontinuuma. Arhivska albumska izdaja Origins legendarnega trojca in kasneje dvojca, ki vključuje večino njegovih zgodnjih ekstatičnih himn za plesišča, je dokument tranzicije iz razburljive rave estetike UK hardcora, osrediščenega okoli rabe vokalnih in breakbeat ritmičnih semplov, proti hitrejšemu, tolkalsko in aranžersko bolj sofisticiranemu zvoku jungla/drum’n’bassa. Obvezno poslušanje za vse ljubitelje revolucionarnih plesnih muzik z začetka devetdesetih let.

The 1975: Notes on a Conditional Form

Čeprav je eklekticizem ena od ključnih lastnosti, ki odlikujejo čislano zasedbo 1975, je šel bend pri novi, mučno predolgi plošči v žanrski raznolikosti kar nekaj korakov predaleč. Med poslušanjem se zdi, da si ne predvajamo albuma, temveč naključno spletno shuffle playlisto brez kakršnekoli rdeče niti. Če bi rekli, da je plošča nekoherentna, bi uporabili izjemno blag izraz. Za tiste, ki težko prenašamo značilni zvok pompoznega rockovskega synthpopa, s katerim je 1975 prodrl v mainstream, je to sicer olajševalna okoliščina: namesto osladnim napevom med drugim prisluhnemo denimo gospelu, house bangerjem, future garage in post-dubstep sladkorčkom, pankovskemu žganju, očitnemu sklicevanju na zasedbo Radiohead, osladnim saksofonskim solažam in tudi ambientalni elektroniki, podprti s posnetkom govora mlade Grete. Barvito, a izredno necelovito.

Run the Jewels: RTJ4

Dvojec ostrega ameriškega rapa Run the Jewels je eden manj pričakovanih podtaknjencev v milje širšega popa. Festivalska stalnica in ljubljenec glasbene kritike je tudi eden redkih izrazito političnih akterjev tega prostora. Kdo bi si bil mislil, da bosta eden najpronicljivejših producentov zadnjih dveh desetletij, nekoč prvak samostojnega newyorškega podtalja El-P, in eden manj vpadljivih zaslužnežev za vzpon Atlante na vrh raperske igre Killer Mike prodrla do same srčike srednjetoka.

LA Priest: GENE

Samuel Eastgate, nekdanji frontman kratko živečega, a kultnega benda Late of the Pier, se po petih letih predstavlja z novo ploščo. Ta je poimenovana po edinstveni ritem mašini, ki jo je Eastgate ustvaril sam: glasbilu, ki z neobičajnimi, melodičnimi beati predstavlja hrbtenico te (doslej krivično preslišane) mojstrovine. Pri tem se zdi, da ima avtor kot izumitelj inštrumenta, na katerem plošča temelji, popoln nadzor nad vsemi parametri prismuknjenih ritmov. Njegov izjemni občutek za skladanje tudi v najintenzivnejših, najbolj nasičenih trenutkih plošče, v katerih taktirko prevzamejo pompozne kitarske solaže in piskajoč falzet, pričara spokojno vzdušje, ki krmari med pretanjeno psihedelijo in diskoidnimi groovi.

Gogo Penguin: Gogo

Manchesterski trojec streže s petim albumom akustičnih repeticij prožnih dinamičnih razpenjanj s klasičnim jazzovskim nastavkom. A če je ustroj baterija-kontrabas-klavir na papirju kot nalašč za vpis v ne ravno drzen katalog velikanke Blue Note, pa Gogo Penguin počnejo muziko precej po svoje. Utečena zmes sodobne klasike, minimalizma in harmonično kompleksnega novega jazza – s stalnim premišljanjem stopnjevanja neakademske, ljudske plati elektronike – na samonaslovljeni plošči deluje hitrejše in včasih že skoraj plesno. Kljub vneti dinamiki in nasičenosti tonov klavirskih pletenic je početje kompulzivno premišljeno, čvrsto usidrano na izjemni tehnični ravni kristalnega zvoka edinstvenega prostorskega zvena.

TootArd: Migrant Birds

Sirska brata Hasan in Rami Nakhleh z izraelskega okupiranega ozemlja, Golanskega višavja, na drugi plošči za mednarodno čislano ljubljansko založbo za sabo puščata zvoke tuareškega bluza in puščavske psihedelije, ki so zaznamovali predhodnico. Migrant Birds, osnovan na prepoznavnem zvenu legendarnega sinta Yamaha PSR 62, je posvečen dediščini severnoafriških ter bližnjevzhodnih plesnih ritmov in diska osemdesetih let v tradiciji pionirjev Magdija al-Husseinija in Ihsana Al-Munzerja. In čeprav se v besedilih lotevata melanholične ljubezni in boja za svobodo, so komadi nadvse seksapilni, kot bi bili ukrojeni za festivalska plesišča z radovednimi uhlji, ki iščejo svežino. Prešeren in dostopen sirski retro disko pop za vroče poletne noči.

Yung Lean: Starz

Žalostni švedski deček Yung Lean kljub dejstvu, da šteje zgolj triindvajset let, velja za vplivnega pionirja. Internetno meme kulturo, postinternetno ironijo ter vizualno estetiko Tumblr arta in vaporwava je pred slabim desetletjem vnesel v trendovsko underground hiphop glasbo, ki je bila v tistem času ravno v vzponu v mainstream, in tako postal kulturni fenomen brez primere: zdaj velja za enega najvplivnejših in najbolj ikoničnih likov, ki delujejo na polju trapa. S pajdaši iz kolektiva Sadboys je soustvaril trapovski podžanr cloud rap in ga pri rosnih šestnajstih z nekoliko šaljivim, ironičnim pristopom do ustvarjanja, začinjenim z najstniško melanholijo, populariziral med mladim spletnim občinstvom po vsem svetu. Nič hudega sluteči švedski najstnik si je nadel bucket hat ter na spokojne, sprane lo-fi trap beate v izrazito otožnem slogu repal o drogah, mlečnem šejku iz Oreo piškotov in ledenem čaju Arizona: kontrast med melanholičnim repanjem in domiselno izbiro banalnih popkulturnih motivov je zvenel tako zelo sveže – tudi zato, ker je prihajal iz ust prikupnega švedskega škorca –, da je Yung Lean hitro postal viralni hit. A v očeh širše javnosti je bolj kot resen glasbenik deloval predvsem kot nekakšen glasbeni meme.

Diplo: Diplo Presents Thomas Wesley Chapter 1: Snake Oil

Ko sta Lil Nas X in Billy Ray Cyrus konec leta 2018 z nalezljivim križancem trapa in countryja zajahala vrhove pop lestvic po vsem svetu, smo se zavedeli, da sledi obdobje mučnega izžemanja prodajnega potenciala tega čudnega žrebca. In jasno, superproducent EDM-ovske pop štance Diplo je pravo ime za nalogo. A presenečenje! Diplo Presents ... ni to, za kar se predstavlja. Ni country na EDM-ovskih steroidih ali sterilni EDM, natlačen s country okraski, ampak navadna zbirka brezobličnih plastičnih pop štiklov z emocionalno nabitimi in navdihujočimi melodijami, ki zvenijo kot odpadni material na lestvice letečih projektov. Seveda z dodatkom raznih country vokalistov in kakšno vižo orglic ali godal tu in tam. Samoironija?

Deerhoof: Future Teenage Cave Artists

Odštekani sanfranciški eksperimentalni art rockerji se vračajo s petnajstim, toda prvim konceptualno zasnovanim albumom. Ideja distopičnega sveta bližnje prihodnosti, v katerem ljudje zapustijo domove za pobeg v naravo, kjer se nato borijo za preživetje in kjer najstniki na novo odkrivajo pomen umetniškega ustvarjanja, ni ravno sveža, je pa aktualna. Besedila in vokalna interpretacija frontmanke Satomi Matsuzaki so kot vselej igriva in podkrepljena s prefinjenim smislom za humor. Instrumentali pa ostajajo značilno dinamični, spretno uravnoteženi med zvočnimi abstrakcijami in prikupnimi harmonijami, ki hitro zlezejo pod kožo. Vendar smo pri Deerhoofu po 26 letih vsega tega že precej navajeni.

Freddie Gibbs and The Alchemist: Alfredo

Spet so se križale poti enega najbolj uličarskih med širši javnosti znanimi emsiji ameriškega podzemlja in enega najbolj hiperaktivnih in konsistentnih producentov zadnjega časa. Freddie Gibbs in Alchemist strežeta z minialbumom ležernega toka in poletno gangsterskega razpoloženja, skratka z muziko, ki pritiče kruzanju po morju z manjšo jahto. Alfredo je nezahteven niz posnetkov, pri katerih oba protagonista brez posebnega napora ali vneme delata, kar pač obvladata – z zankastim minimalizmom Alovih podlag, ki so sestavljene izključno iz semplov, in Gibbsovim tekočim bahaštvom, ki se obvezno, a redko zaplete v metriko, ki ji ni kos. Mimobežni projekt preprostosti visoke stopnje učinkovitosti.

Lady Gaga: Chromatica

Lady Gaga sodi v panteon pop div 21. stoletja. V njeni pompozni prezenci, emancipatornih besedilih, ki spodbujajo ljubezen in drugačnost, ter energičnem plesnem popu, ki človeku vliva samozavest, se je prepoznal marsikateri poslušalec. V zadnjem obdobju je ameriška pevka in igralka krenila v drugo smer. Leta 2016 je izšel intimni kantrijevski album Joanne, z Bradleyjem Cooperjem pa je posnela uspešno, čeravno klišejsko romantično glasbeno dramo Zvezda je rojena in zanjo soustvarila glasbo.

Future: High Off Life

Future, prvo ime postguccimanovskega trapovskega pohoda po najvišjih vrhovih popa, streže z »nemogoče prešteti, katero« ploščo. Čeprav sta Mane in Future sodobnika, kar je sejal prvi, zdaj drugi žanje. In letina je bogata. High Off Life je še ena bolj zbirka kot pravi album značilno čvrste produkcije počasnih obratov in neštetih trpkih melodij. Future nikoli ne kriči, ampak prede. Prede bridko, saj življenje na vrhu ni nič lažje kot na dnu, le udobnejše je. Čeprav je trdil drugače, na novem albumu ponovno stavi na popolnoma isto formulo, s katero je v zadnjih petih letih postavil standard radijske uspešnice, nekje vmes pa je zvodenela vsa draž. Projekt, ki ne izstopa v ničemer, a s katerim Future ne pop-ušča – ne zapušča prestola popa.

Kaitlyn Aurelia Smith: The Mosaic of Transformation

Ameriška elektronska skladateljica spada v tradicijo pionirk, ki so bistveno vplivale na razvoj analogne zvočne sinteze, kot so Daphne Oram, Delia Derbyshire, Laurie Spiegel in Suzanne Ciani. Na osmem albumu, zasnovanem okoli gnetljivih zvokov sinta Buchla Music Easel, večplastnih godalnih aranžmajev in lebdečih vokalov, streže z devetimi blagozvočnimi skladbami na meji new age ambienta in sodobne komponirane glasbe, ustvarjajoč penečo zvočno kopel. Arhitektura njene jogijske orkestralne glasbe, brbotajoči, izčiščeni, sijoči zven spomni na lom svetlobe v kristalih ledu. Mozaik pretvorbe je posvetilo skrivnostnemu razmerju med človeškim telesom in električnimi pulzi, ki potujejo po njem.

Perfume Genius: Set My Heart on Fire Immediately

Od Mika Hadreasa, ki ustvarja pod imenom Perfume Genius, je bilo po štirih izrazito raznovrstnih ploščah mogoče pričakovati, da bo tudi z novo izdajo preobrazil slog. In tako je res storil na svoji najbolj dodelani plošči doslej, na kateri pretanjeno združi oprijemljivejši, intimno kantavtorski slog svojih zgodnjih izdaj in drzne, abstraktnejše prijeme, ki so zaznamovali njegova novejša dela. Rezultat je osupljiv: že pri goli zasnovi novih skladb je dojel, da te potrebujejo velikopotezno obravnavo. Angažiral je nekatere izmed najviše profiliranih session glasbenikov, ki sicer sodelujejo z največjimi imeni v popu, to pa je privedlo do bogatih aranžmajev, ki njegovemu prefinjenemu songwritingu resnično laskajo.

Oholo!: Mnogobolje

Nekaj je nespregledljivo in nesporno: nekje na obronkih blede resničnosti slovenske glasbene scene živijo domače improvizatorske in prostojazzovske dejavnosti, ki so področje izjemno heterogene in bogate preteklosti, pa tudi živahne sedanjosti. Naštejmo le nekaj nosilnih stebrov tega početja, torej institucij, ki že dolgo – pa še zmeraj – skrbijo za redno dostavo hrupa: klub Gromka, festivala Jazz Cerkno in Jazz festival Ljubljana ter Zavod Sploh. Zadnji je precej dejaven pri uprizarjanju robnih glasbenih praks, od časa do časa pa postreže tudi s kakšnim založniškim zamahom. Najnovejši je delo nekakšne »all-star« zasedbe omenjenega skupka glasbenih praks, ki jo sestavljajo Jure Boršič, Marko Jenič, Andrej Boštjančič Ruda, Jošt Drašler, Tomaž Grom, Vid Drašler in založniško morda najzanimivejši protagonist tega miljeja zadnjih let Andrej Fon. Tehnološka slogovna posebnost je nedvomno raba dveh saksofonov in kontrabasov.

Little Simz: Drop 6 EP

Čislana raperka Little Simz, ki je lani spomladi iz londonskega podzemlja v svetovno glasbeno krajino prodrla z eno od najboljših hiphop plošč leta, je karanteno izkoristila za ustvarjalno hiperproduktivnost: ko se je morala umakniti v samoizolacijo, ki jo je preživljala v samoti, je začela snemati malo ploščo, in preden se je svet spet začel vrteti, jo je že izdala. Izdelek je izrazito surov in neizpiljen ter v instrumentalni razsežnosti nekoliko nedodelan, saj se je avtorica osredotočila predvsem na pesniško plat, tu pa se ponovno izkaže. Čeprav Drop 6 EP lanski studijski mojstrovini ne seže niti do kolen, je suveren dokaz, da lahko od mlade emsijke v bližnji prihodnosti pričakujemo še veliko.

Jegulja: Exit Sandman

Domači stoner/sludge metal trojec, ki ga sestavljajo člani zasedb Carnaval, Uroš in Lene kosti, na odlični drugi plošči dokazuje, da se v njegovi pesmarici mastnih in sočnih riffov skriva še marsikateri adut. Exit Sandman, hudomušen poklon Metallicinemu kultnemu komadu, ponuja sedem epskih instrumentalnih skladb, posejanih s trenutki medzvezdne stonerske distorzije, hipnotičnih postmetalskih odzvenov in razgibanega bobnanja. Prežemajo jih domiselni in zahtevni ter obenem igrivi kitarski prijemi. V naslovih skladb Self-Destructive Satan (SDS), Evil Tongue ali Retarded Nation pa najdemo pikre namige na domači politični prostor. Navdihujoče poslušanje za fene bendov, kot so Pelican, Sleep, Elder in drugi častilci Svetega Riffa.

Moses Sumney: græ

Ameriški trubadur Moses Sumney je pred tremi leti s prvencem prepričljivega alter soula Aromanticism markiral nišo na glasbenem zemljevidu, a se tam ni zagozdil.

Charlie XCX: How I’m Feeling Now

V samo nekaj letih se je britanska pevka iz ene bolj nekarizmatičnih izvajalk sredinskega popa (spomnite se samo hita Boom Clap) prelevila v eno od izvirnejših in bolj svojeglavih ustvarjalk popa 21. stoletja. Njena osebnost virtualne pop ikone, ki v svoji podobi združuje blišč zvezdnic devetdesetih let in slutnjo robotskih pop div prihodnosti, se je udejanjila predvsem s sodelovanjem z raziskovalno naravnanimi producenti, kot so Sophie, A. G. Cook in drugi sodelavci avantgardne založbe PC Music, znane po eksperimentalnem »čigumi« popu.

The Soft Pink Truth: Shall We Go On Sinning So That Grace May Increase?

Drew Daniel je polovica kultnega dvojca Matmos, ki že četrt stoletja navdušuje s konceptualnimi ploščami, na katerih posnetke organskih zvokov preobraža v sintetične simfonije. Najnovejši izdelek Danielovega solističnega projekta je v primerjavi z deli Matmosa v redkih trenutkih bolj prijazen do mirnodušnega plesišča, večinoma pa ekstremnega chillanja: krmari med spokojnim mikro-housom in melanholično ambientalno elektroniko, njegova izvedba pa se ne podreja omejitvam konceptualnega nabora »inštrumentov«, temveč za ustvarjanje meditativnega vzdušja uporabi široko zvočno paleto, od ritem mašin prek klavirja in synthov do domiselne manipulacije angelskih glasov svojih glasbenih pajdašic.

Ghostpoet: I Grow Tired But Dare Not Fall Asleep

Ghostpoet je z značilno ravninskim kombiniranjem petja in govorjene besede hitro izdolbel svojo nišo na britanski sceni »alternativnega popa«. Njegov peti album prihaja po velikem rezu, ko je vrvež rojstne metropole zamenjal za tišino malega mesteca, kjer je odprl barček in radijsko postajo. A muzika ni zato nič manj temna ali črnogleda. Ploščo I Grow Tired ... je v celoti sproduciral sam, na njej pa žveči teme vzpona nove desnice, imigracijske politike, depresije, površinskosti medmrežnega življenja ... Zmernejši deli močno odzvanjajo čas, ko je bristolska sivina triphopa zavila proti živi inštrumentaciji, tisti udarnejši pa na las spominjajo na Ghostpoetov zadnji projekt. Brez sprememb in vlivanja lažnih upov.

Ana Kravanja & Samo Kutin: Trosi kumulusa

Vsestranska multiinštrumentalista in improvizatorja, člana mednarodno odmevnega trojca Širom, sta dva izmed bolj pristnih slovenskih glasbenikov. V zadnjih letih sta izpilila nezamenljiv avtorski izraz, ki ne sodi v nobeno tradicijo ali trend. Neulovljivost njunega hipnotičnega zvena prav toliko izvira iz slovenske folklore kot iz burne domišljije ter poznavanja globalnih praks. Na prvencu pod lastnimi imeni sta nabor glasbil omejila na godala, zvončke, preparirane inštrumente à la hurdy gurdy, »petje« živali ter glas kot posebej fleksibilno zvočilo. Rezultat je dokument enkratne glasbene spontanosti, ki uročenega poslušalca vodi na sanjsko pot po meglenih ravnicah njunih namišljenih zvočnih krajin.

Drake: Dark Lane Demo Tapes

Superzvezdnik Drake, med poznavalci znan tudi kot Champagne Papi, je verjetno največje ime komercialnega hiphopa na obličju Zemlje. Ima tolikšno bazo fanatičnih fenov, da bo vsaka njegova nova izdaja – ne glede na to, kako postano zveni – postala vesoljna uspešnica. Tako je tudi denimo s komadom Tootsie Slide – trenutnim svetovnim hitom številka ena in glavnim singlom mikstejpa Dark Lane Demo Tapes –, ki je pravzaprav preračunljiv marketinški podvig osvojitve občinstva na družabni platformi TikTok. Singel ni zgolj spevna, preprosta, hitro zapomnljiva in nekoliko otročja pesem, temveč predvsem navodilo za koreografijo – posneto v Drakovi luksuzni samoizolaciji –, ki jo horde mladih posnemajo, videoposnetke svojih nastopov pa nalagajo na TikTok: Tootsie Slide je Macarena enaindvajsetega stoletja. Preračunljivost pa ne zaznamuje zgolj plesne TikTok izštevanke, temveč ves izdelek: ne zgolj njegove izvedbe, temveč že samo zasnovo.