Sam Smith: The Thrill of It All

Za prvenec je pokasiral štiri grammyje in ga prodal v 14 milijonih izvodov. Leto pozneje je za eno najslabših Bondovih naslovnih skladb, ki se je prvič v zgodovini Bondove franšize znašla na prvem mestu britanske lestvice, prejel še oskarja. Z novo ploščo se je zdaj znašel na prvem mestu lestvic doma in v ZDA. Založba šteje denarce, ljubiteljem X-factorjev se ulivajo solze, dobršen del radijskih poslušalcev pa ob iztrošenih, klišejskih baladah na temo neuslišane ljubezni in strtega srca ugaša sprejemnike. Ja, Sama Smitha in njegov stokajoči falzet bodisi obožuješ ali pa ga preprosto ne preneseš. Že žalost po propadu petmesečne ljubezenske zveze je težko poslušati, ob morebitnem koncu novega, daljšega razmerja pa si bomo zavatirali ušesa.

Fever Ray: Plunge

Švedska bratsko-sestrska naveza The Knife je leta 2013 odšla v anale z velikim pokom – s finalno ploščo Shaking the Habitual, ki je navdušila glasbene kritike in o kateri smo pri Mladini tedaj zapisali, da »na kvantitativni in kvalitativni ravni sodi v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije«. Pred tem je skoraj 15 let presenečala z med seboj različnimi poglavji electro popa in spotoma ohranjala ovoj skrivnostnosti, saj Karin in Olof Dreijer nista rada dajala intervjujev, še manj rada pa sta govorila o sebi.

Shamir: Revelations

Shamirju je s prvencem, ki je pristal na številnih lestvicah najplošč ob koncu leta, in z neodvisno založbo velikanko, ki mu je krila hrbet, pred dvema letoma kazalo, da mu ne uide status disco-pop festivalske stalnice. Pa se je vse obrnilo na glavo. Končal je sodelovanje z založbo XL in svojim menedžmentom, otresel se je elektronskih udarcev in (ponovno) poprijel za kitaro. Prelom ali svež začetek je aprila letos zaznamoval s ploščo alt rocka Hope, narejeno za konec tedna doma in samoizdano. Komaj pol leta kasneje vajo ponavlja, le da manj hiti. Revelations je nizkotehnološko brneča rock-soul-folk-country zazibanka in je nedvoumen odgovor na enosmerno profilizacijo izvajalcev, ki jo zganja industrija. Prišla in odšla bo brez pompa.

Mito: Bratstvo in estradstvo

To je ena tistih plošč, ki si jih, ko se končajo, predvajaš še enkrat in še enkrat. Toda zaradi zgoščenih rim in besedne akrobatike ji ne prideš do dna. Mito v šestnajstih komadih – pol časa kritično, pol humorno – tolče po mariborskih kvazi elitah, političnih voditeljih, se sprašuje o medgeneracijskih napetostih, vijuga med čeferini, cigani, domoljubi, migranti, pidžiji, predini, kendricki (kalamarji), kanyeji, hipsterji, milficami, šampanjci na strehah, diplomanti v henklu, napove štajerski plebiscit ... Z mojstrskim občutkom za drzne, avanturistične, sodobne raperske beate, ki mu jih ukrojijo YNGFirefly, Tamau, Nite, Wrong Idea in Šuljo. Poleg letošnje solistične plošče slednjega je Bratstvo in estradstvo še en nesporen favorit za ploščo leta iz tabora Tekocheega Kruja.

Koala Voice: Wolkenfabrik

Zasavska zasedba Koala Voice je že pred nekaj leti dokazala, da je kljub rosni mladosti članov veliko izvirnejša od marsikaterega starejšega domačega benda, in to potrdila z opaznimi nastopi in zmagami na glasbenih tekmovanjih, pa tudi z izdajo prvenca Kangaroo’s Neighbour (2015). Dekle in fantje se po napornem in uspešnem koncertiranju po tujini in Sloveniji vračajo z novo ploščo, ki je več kot kakovostna nadgradnja prvenca, saj na njej kitarsko usmerjeno mešanico psihedeličnega in indie rocka znova odlično povežejo s popom. Občutiti je opazen napredek v izrazu, k čemur sta pripomogla koncertna kilometrina in produkcijska pomoč Dantona Suppla (Coldplay, U2). Odraslo.

Rone: Mirapolis

Naslovnica četrte plošče francoskega elektronskega producenta Erwana Castexa, bolj znanega pod imenom Rone, je zgovorna demonstracija tega, kaj se zgodi, če oblikovanje zaupaš filmarju. Ni sicer znano, ali je Michel Gondry (Večno sonce brezmadežnega uma), ko si je za motiv izposodil filmsko mojstrovino Fritza Langa Metropolis, o plošči vedel kaj več od naslova. Je pa zdaj jasno, da Rone navdiha zanjo ni našel v distopičnih filmskih ekskurzijah, pač pa v nekdanjem tematskem parku Mirapolis, nekakšnem francoskem odgovoru na Disneyland. Menda ga nikoli ni obiskal, očitno pa so mu v spominu ostali prizori mogočnih fantazijskih konstrukcij, ki jih je v otroštvu opazoval skozi okno družinskega avtomobila, ko so se mimo parka vozili na počitnice. To ne pomeni, da Rone s ploščo Mirapolis zganja nostalgijo. No, sodeč po njegovi naklonjenosti (znanstvenofantastični) sintovski melodiki so na popotovanjih morda res poslušali glasbo Jean-Michela Jarra. Toda Mirapolis je kljub retro pritiklinam izrazito sodobna plošča.

Courtney Barnett & Kurt Vile: Lotta Sea Lice

Ne, to nista tista Courtney in Kurt, ki ju večina rockovskih navdušencev pozna iz devetdesetih let, temveč eden vidnejših kantavtorskih duetov sodobnega indie rocka – zlasti po odlično sprejeti prvi plošči Barnettove (Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit, 2015). Skupna plošča Lotta Sea Lice predstavi ustvarjalno sinergijo in interakcijo dveh kitar ter presenetljivega vokalnega ujemanja, ki se poleg očitne uglašenosti kaže še v premišljenih, poglobljenih, na trenutke pa tudi igrivih besedilih. Projekt, ki je nastal iz navadnega »jammanja«, je najverjetneje zgolj začetek izjemnega dolgoročnega sodelovanja avstralske glasbenice in ameriškega kantavtorja.

Emkej: Probaj razumet

Rdečo nit četrte plošče mariborskega rimoklepača Emkeja, sicer člana Tekochee Kruja, bi lahko našli kar v komadu Prava mera, v katerem zarapa »ej veš kaj je smisel lajfa zlata sredina, prava mera«. Tudi v drugih pronicljivih, avtoreferencialnih skladbah izvemo, kaj je tisto, kar kroji to pravo mero, pa naj gre za druženje s prijatelji ob smotkah, duhovite življenjske projekcije, tegobe prekariata ali razmišljanje o revoluciji. Brez pridigarskega kompleksa in moraliziranja, pač pa z umirjenim, lagodnim flowom, ki mu ga s starošolskimi beati podložijo Emiljo A. C., Ghet Heat in Sunny Sun, ter z drznejšimi, sodobnimi beatovskimi biseri mlajša producenta Tamau in Rey Topol. Tisti, ki si z Emkejem delijo usodo, ga bodo nedvomno razumeli.

Nai Palm: Needle Paw

Hiatus Kaiyote je avstralski bend, ki zadnjih pet let zavzeto dolbe nišo popa z dostopnim, všečnim, a tudi precej domiselnim sodobnim soulom. Nai Palm je njegova pevka in Needle Paw je njen samostojni prvenec, v avstralski puščavi posneta plošča čiste akustike in enosmerne prostranosti, saj so njene sestavine res osnovne: nežno kitarsko brenkanje, za dobro mero spremljevalnih vokalov in precej v ospredju glas Nai Palm. Nič drugega. No, z redkimi gosti. Enozvočna štimunga niti približno ni »Hiatus Kaiyote Unplugged«, ampak razelektreno, domače posedanje ob ognju. Vseeno: poleg tega, da projekt razkrije neverjetne pevske veščine Nai Palm, bo prej kot novačil ušesa novih poslušalcev navdušil že prepričane – fene njene zasedbe.

Damir Avdić: Amerika

Damir Avdić se je na dosedanjih ploščah ukvarjal z nacionalizmi, jugonostalgijo, bratstvom in enotnostjo, skrajnimi desničarji in levičarji ter z najrazličnejšimi družbenimi nepravilnostmi sodobnega sveta, katerega del so tudi vsi nesrečneži (in srečneži) z območja nekdanje Jugoslavije, množica razseljenih duš, ki v iskanju boljšega (beri dostojnega) življenja zapušča domove in se nato staplja z drugimi, bolj »evropskimi« ali ameriškimi kulturami.

Wu-Tang: The Saga Continues

Sprememba – čeprav majhna – v imenu zasedbe je ključna: Wu-Tang ni Wu-Tang Clan. The Saga Continues ni prava plošča kultnega raperskega kolektiva, ampak je zbirka starih in novih posnetkov, ki jih je sproduciral glavni učenec RZA-ja in njegovega značilnega zvoka, Mathematics. Klan pri projektu le gostuje, a tudi gluhi sliši in slepi vidi, da je ves kolektivizem že zdavnaj izpuhtel, da gre za zasedbo le še na papirju. Toda čeprav gre v bistvu za dvojno iluzijo ali pač nateg, je učenec očitno dohitel učitelja, saj se ne moremo znebiti občutka, da bi v danih okoliščinah prava plošča utegnila biti dejanski debakel v primerjavi s tole, nepravo. Spodoben paket, v katerem prav posebej ne izstopa nobeden od članov zasedbe, ampak kolega Redman.

Fatima Al Qadiri: Shaneera

Kuvajtska glasbenica po ploščah, na katerih se je lotila (zahodnjaških) stereotipov o Aziji in avtoritarnih režimov, skupaj z (ameriškimi) protesti in vsem, kar sodi zraven, politični aktivizem nadaljuje tudi na novi plošči Shaneera. Gre za izraz, ki v arabskem jeziku pomeni nekaj nezaslišanega, odvratnega, z njim pa se med seboj (ljubkovalno) nagovarjajo pripadniki kuvajtske LGBT-skupnosti. Besedila, med drugim povzeta iz pogovorov na (gejevskem) družabnem omrežju Grindr, so tokrat sicer v arabskem jeziku, a namera Al Qadirijeve vseeno vsaj deloma postane razumljiva tudi zahodnjaškemu občinstvu. Če ne drugače, prek glasbe, s katero arabske motive tokrat spretno preplete z avanturistično, plesno klubsko glasbo.

Liam Gallagher: As You Were

Po nekaj letih brezciljnega potepanja z ostanki velikih Oasis (skupina Beady Eye) in obrekovanja uspešnejšega brata Noela na družabnih omrežjih se Liam Gallagher vrača v nekoliko drugačni podobi, s prvo samostojno ploščo, na kateri se presenetljivo izkaže kot zrel avtor. Pri tem mu precej pomagajo producenti (Greg Kurstin, Andrew Wyatt in Dan Grech-Marguerat), vendar je prav on tisti, ki z vokalom, predvsem pa z doslej še neodkrito sposobnostjo pisanja dobrih pop pesmi preseneti vse nekdanje oboževalce matičnega benda, malce pa tudi sebe, zlasti z »bitlovsko« balado For What It’s Worth, v kateri prideta njegova izpovednost in zrelost še posebej do izraza. Liamova sprava s samim seboj.

King Krule: The OOZ

Ko se je Archie Marshall tam nekje leta 2010 pojavil v britanskem glasbenem okolišu, je bilo takoj jasno, da gre za mladeniča, ki izstopa, ki ga bodo referenčni mediji hitro evforično prestregli in ki bo obstal. Takrat je bil mladoletnik, pri katerem glas in stas nikakor nista šla skupaj. Bil je bledoličen suhljat rdečelasec edinstveno zrnatega, nizkega glasu, ki se je kmalu še poglobil. Najprej smo ga poznali kot Zoo Kida, potem hitro kot Kinga Kruleja. Sprememba imena ni pomenila tudi resne slogovne spremembe, morda mu prvo ime le ni bilo več všeč.

Kelela: Take Me Apart

Ameriška pevka in ustvarjalka pesmi Kelela ničesar ne prepušča naključju. To je bilo jasno že ob izidu mikstejpa Cut 4 Me, s katerim se je pred štirimi leti povzpela med najzanimivejše predstavnice sodobnega alternativnega R & B-ja. Tega se drži tudi z vrhunsko dodelanim albumskim prvencem, ki ga je ukrojila s pisano ekipo drznih elektronskih producentov (Arca, Jam City, Bok Bok, Kews itd.). Čeprav gre za izrazno zelo samosvoje producente, plošča Take Me Apart ponudi presenetljivo koherentno podobo, ki jo ves čas narekujejo Kelelina čustvena interpretacija in besedila o romantičnih razmerjih. Plošča za tiste, ki so naveličani uniformiranega R & B-ja z vrhov pop lestvic in za fene R & B-jevskih posebnic, kot so FKA Twigs, Solange in Jessy Lanza.

Beck: Colors

Trinajsti je prišel na petek, trinajstega. Novi album žanrskega žonglerja Becka je nastajal kar štiri leta, največ pa o njem pove to, da ga je sestavljal počasi skupaj s superproducentom Gregom Kurstinom. Skupaj sta odigrala tudi lep del instrumentacije. Colors je tako pričakovano najbolj brezbrižna pop plošča iz Beckove razmetane, barvite in obsežne diskografije. Je kraljica v kraljestvu toplih in veselih barv. Je paket lahkotnih besedil in refrenov, ki si jih zlahka požvižgujemo, a jih stežka ločimo med seboj. Paket jasnih, ploskih struktur in songov. Ironija pa je, da Beck skladbo o tem, kako je pokonci vso noč, ker ga žura, napiše bolje od večine kolegic in kolegov, ki popu prodajo svoje celotne kariere.

St. Vincent: MASSEDUCTION

Annie Clark, bolj znana pod imenom St. Vincent, se po treh letih vrača z novo ploščo. Označila jo je kot najbolj osebno doslej, in da je res takšna, je razvidno že iz izpovedne uvodne skladbe Hang on Me ali singla New York. St. Vincent je po ploščah Actor in Strange Mercy opazno elektrificirala svoj glasbeni izraz, Masseduction pa je ena njenih bolj elektronsko usmerjenih stvaritev, a na njej še zmeraj najdemo tudi ostanke stare St. Vincent, ki iz plošče v ploščo preseneča s precej nepredvidljivimi spremembami. Z mešanico sintetizatorjev, elektronskih ritmov, prepoznavnega vokala, dobrih besedil in občasnih kitarskih intervencij, pa tudi z nekoliko bolj organskimi skladbami se Annie Clark tokrat predstavi na vrhuncu ustvarjalnih moči. Sveže.

Hans Zimmer, Benjamin Wallfi sch: Blade Runner 2049

Denisu Villeneuvu je bilo, potem ko so mu zaupali režijo Iztrebljevalca 2049, menda jasno, da tekmovanje z izvirnim Iztrebljevalcem Ridleyja Scotta iz leta 1982, ki je postal kultna filmska klasika, ne bi imelo nobenega smisla. Verjetno je podobno razmišljal tudi islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, ko ga je Villeneuve angažiral, da za novi film posname glasbo. Soundtrack, ki ga je za prvi film posnel grški skladatelj Vangelis, je bil po mnenju marsikoga namreč vsaj tako pomemben kot film sam. V njem so navdih našli sintpop pionirji, detroitski techno producenti in skladatelji filmske glasbe, za nameček pa je postal še eden najpriljubljenejših soundtrackov fenov znanstvene fantastike.

Cene Resnik Trio »Watch for Dogs«: Shades of Colors

Cene Resnik, eden najpomembnejših slovenskih jazzovskih saksofonistov mlajše generacije, se v tokratnem triu pojavi kot vodja projekta, pri katerem sodelujeta sloviti briški tolkalec Zlatko Kaučič in furlanski kontrabasist Giovanni Maier, že stara in izredno izkušena Resnikova znanca. Na plošči Shades of Colors se nam vsi trije glasbeniki enakovredno predstavijo z ravno pravšnjim odmerkom interaktivne freejazzovske igre, med katero nobeden ne zaide v pretirane solistične improvizacije, temveč vsi vztrajno gradijo strukturo skladb. Pri tem ima saksofon prej povezovalno kot vodilno vlogo, čeprav se v nekaterih skladbah izkaže kot močan vodilni element. Meditativni free jazz.

Beyi: Ash

Druga plošča tandema francosko-kubanskih dvojčic nigerijskih korenin Ibeyi formalno skoči na tirnice, ki jih je položil že prvenec. Spet gre za meditativne balade grenko-sladke draži, za milozvočno vokalno predstavitev večnih tem, kot sta minljivost in neenakopravnost. Spet gre za preprosto programirane bite, okoli katerih se plete kup tolkalskih gruvov, najpogosteje cajóna, za klavirske harmonije, elektronske dodatke, za bogastvo spremljevalnih vokalov. Spet je produkcijo podpisal vodja založbe XL Richard Russell. Mešanica besedil v angleščini, španščini in jeziku yoruba na trenutke sicer deluje malce lahkoverno, a nekričeča glasbena podstat ponovno potrjuje: jasnost sporočil ni odvisna od njihove glasnosti.

Godspeed You! Black Emperor: Luciferian Towers

Tudi šesta plošča kultnih montrealskih postrockerjev ponuja izrazito politično sporočilo. Naslovna skladba s kakofoničnim križanjem poudarjenih kitar, bobnov, pihal in brnečih godal je tako rekoč idealen soundtrack sanjarjenja o opustošenih slonokoščenih stolpih vladajočih elit. Še korak dlje gredo z drugo skladbo Bosses Hang in spremnim zapisom, v katerem pozivajo h koncu vojaških posredovanj, odpravi mej, demontaži zaporniškoindustrijskega sistema pa k temu, da »zajebani strokovnjaki, ki so pokvarili svet, za vedno utihnejo«, ter da se »zdravstvena oskrba, bivalni prostor, hrana in voda prepoznajo kot neodtujljive človekove pravice«. Ja, meja med anarhizmom in zdravim razumom postane ob nazorih in (tokrat presenetljivo optimistični) glasbi kolektiva tako rekoč nevidna.

Seine: Sno sna

Seine je bil sprva kantavtorski projekt Ivana Ščapca, znanega iz nedavno razpadle noise-punk skupine Vlasta Popić. Zaštartal ga je že leta 2007, a ravno razhod Vlaste Popić je bil eden od glavnih razlogov, da se je začel spet nekoliko resneje ukvarjati s tem samostojnim projektom. Kmalu ga je nadgradil z odlično ritem sekcijo in nastala je hrvaško-srbska naveza, ki velja za izjemen primer regionalnega sodelovanja. Najprej duet, zdaj pa polnokrvni rock’n’roll trio poetiko gradi na sozvočju in interakciji akustične kitare, značilnega Ščapčevega androginega vokala ter psihedelično obarvanega basa in udarnih bobnov s seveda močno navzočim duhom punka.

Four Tet: New Energy

Eden najbolj profiliranih britanskih električarjev preteklega dvajsetletja Kieran Hebden muziko rad uokvirja. Predzadnja plošča je bila tako poklon prelomu, ki se je zgodil na britanski klubski sceni v prvi polovici devetdesetih let, pri zadnji pa je za izhodišče vzel indijsko raga glasbo. A obljube, ki jo daje z naslovom, ne izpolni. New Energy (Nova energija) kljub stilskemu zasuku Foura Teta v zadnjih letih, ko se je približal plesišču house glasbe, do tja ne zleze, bolj kot v klubovje sodi na kakšen močno sčiliran after. In je tudi takoj prepoznavno »fourtetovski« – nikamor ne hiti, je izrazito melodičen, ambientalen, od časa do časa pokuka nazaj v devetdeseta leta, narejen je spet z osnovno programsko opremo. Nič novega, nič visokoenergetskega.

Futurski: Synthetic Happiness

To, da (kratkometražni) prvenec domačega kvarteta Futurski zaznamujeta očarljiva pop senzibilnost in dodelan songwriting, ni presenečenje. Navsezadnje se je polovica zasedbe z obema dokazala že v indie/garažnorockovski zasedbi Barely Modern. Gre pa pri bendu Futurski za žanrsko drugačno glasbo, oprto na zasanjan, nostalgičen sintovski shoegaze, ki se spogleduje s smernicami chillwava. Saj veste, polemičnega žanra, od katerega so se distancirali celo tisti, ki so si ga izmislili. No, zasedbe Futurski to ne obremenjuje. Upravičeno. Ne le zato, ker gre za svež pojav na domači sceni, temveč predvsem zato, ker se zasedba izraza loti zrelo. Idealen soundtrack za leno poležavanje ali poznonočni sprehod od klubskega plesišča do doma.

Wolf Parade: Cry Cry Cry

Po prejšnji plošči (izdani leta 2010) so montrealski indie rockerji Wolf Parade naznanili, da skupina nekaj časa ne bo delovala, zdaj pa se vračajo z novim, četrtim studijskim albumom, ki verjetno sicer ne bo tako dobro sprejet kot katerakoli stvaritev njihovih someščanov iz zasedbe Arcade Fire, se pa lahko kljub temu pohvali s precej politično obarvanimi besedili in za skupino značilnimi glasbenimi aranžmaji. Pri tem se avtorski dvojec Spencer Krug-Dan Broeckner večinoma osredotoča na kritiko današnjih kaotičnih razmer v družbi (Valley Boy) ali denimo na neposredno kritiko sedanjega ameriškega predsednika Trumpa (King of Piss and Paper). Še ena od politično angažiranih indie rock plošč letošnjega leta.

Benjamin Clementine: I Tell a Fly

Benjamin Clementine, ki smo ga nedavno poslušali tudi v Ljubljani, nima le nenavadnega glasu, le nenavadnega načina igranja klavirja in ne sklada le nenavadne glasbe. Ima tudi nenavadno zgodbo, kot nalašč za oblikovanje »umetnikovega profila«, ki ga brusi piarovska mašinerija. Vendar ni bila ključna za to, da je leta 2015 za prvenec At Least For Now nepričakovano prejel nagrado mercury. Zasluge za to je imel prej njegov neverjetni, markantni tenor, njegov pop, ki bi po novejših standardih pop glasbe lahko pogrnil na vsej črti. Tako pa je bil postavljen na piedestal britanskega klavirsko-baladnega popa in s svojo svežino nas pri tem spomnil na čase, ko so se tudi v paradnih panogah mainstreama še dogajali raziskovanje in odkloni. Seveda je treba vendarle upoštevati, da gre za izvajalca s premišljenim imidžem in da nagrado mercury podeljujejo z določeno drznostjo; izbira nikoli ni povsem predvidljiva.

The Horrors: V

To, da so britanski indie rockerji The Horrors letos kot predskupina nastopili na delu turneje Depeche Mode, je ob izidu pete plošče V videti veliko bolj logično, kot če bi za referenco vzeli prejšnjo, bolj umirjeno ploščo Lumnious. Tokrat so v sodelovanju s priznanim producentom Paulom Epworthom (Adele, Rihanna, U2) posneli ploščo, s katero se močno naslonijo na zapuščino gotskega electro rocka po zgledu Garyja Numana, (plesnega) novovalovskega sintpopa po zgledu skupine New Order, shoegaza, industriala in proto raverskih izpeljank. Ja, s surovejšim zvokom se peterec deloma vrne k začetkom, a z izpiljeno produkcijo ne skriva apetitov po arenskem rocku, ki pa se ga na srečo loti brez nepotrebnih kompromisov.

The Killers: Wonderful Wonderful

Lasvegaški The Killers so točno takšni, kot je mesto, iz katerega prihajajo. Sredi puščave, a oblegano od zabave željne množice, brez prave vsebine, vendar privlači ljudi, zaslepljene z njegovim zlaganim bliščem. Enako velja za The Killers, zlasti pa za njihovega pocukranega frontmana Brandona Flowersa, ki verjetno že petič ponavlja isto napako: izdaja ploščo, ki se nič kaj ne razlikuje od prejšnje. Na njej boste znova našli trinajst skladb, v katerih se Flowers sicer suvereno in ob pomoči benda ter s »spolirano« produkcijo sprehodi po različnih žanrih iz polpretekle zgodovine pop glasbe, a mu pri tem ne uspe priti nikamor dlje kot do kakšnega povprečnega hitiča. Dolgočasno.

Tricky: ununiform

Najbolj hrapavo raskav glas bristolskega sloga trip hopa se vrača z že trinajstim albumom. Glavna novica je nedvomno ta, da po skoraj petnajstih letih Tricky spet sodeluje z Martino Topley-Bird, torej glasom, ki je (so) definiral njegove prve, prelomne plošče. Najbolj bizarna novica pa je, da je ploščo pomagal šravfati Jay-Z. Drugih gostov ni malo, so tudi precej pestra druščina, ki pa le redko prispeva zares kaj bistvenega. ununiform je nepretresljiva mešanica programiranega in odigranega. Industrije, sivine, plesnega udarca in spevne balade. Manj grenka od večine Trickyjevega opusa in precej bolj navadna od njegovih vrhuncev. Brez kritičnih kiksov, a tudi brez čudaškega sveta, ki je Trickyja delal tako zunajserijskega.

Matter: Mrk

Okoli domačega tria Matter se, odkar je pred dvema letoma in pol skoraj sramežljivo stopil na glasbeno prizorišče, dviguje veliko prahu. Prvo leto delovanja je še tipal teren in se koncertno mojstril v manjših klubih, lani pa je bilo že jasno, da gre za nov fenomen, ki si priljubljenosti za nameček ne nabira z običajnimi trženjskimi manevri, pač pa preprosto z glasbo, s katero nagovarja širok profil poslušalcev. Njegov prvenec Amphibios je lani pristal na drugem mestu med najboljšimi domačimi ploščami po izbiri Radia Študent in 24ur.com.