Deerhoof: Mountain Moves

Avantrockerji iz San Francisca se vračajo s svojo štirinajsto ploščo in znova dokazujejo, da sodijo med skupine, ki z nenehno spreminjajočim glasbenim izrazom premikajo meje. Angažirali so tudi gostujoče vokale, denimo Juliano Molina v Slow Motion Detonation, Jenn Wasner v I Will Split Survive ali Laetitio Sadier v Come Down Here & Say That. Plošča predstavlja verjetno eno njihovih najzabavnejših v zadnjem času, saj vsebuje mešanico različnih glasbenih žanrov, od popa, funka, surf rocka do kitarskega rocka, kar skupino Deerhoof spet uvršča med inovativnejše pripadnike neodvisnega rocka.

Prophets of Rage: Prophets of Rage

Tri četrtine skupine Rage Against The Machine, plus mastermind zasedbe Public Enemy Chuck D, plus njen didžej Lord, plus najbolj znana faca Cypress Hillov B-Real so Prophets of Rage. Superskupina, njeni člani si radi pravijo »elitna posebna enota«, je nastala lani kot eden hrupnih glasov bentenja »naprednejšega« dela ameriškega ljudstva nad domačim političnim dogajanjem. Sedaj protestira s prvencem tež kih kitarskih rifov in revolucionarnih parol na obroke ali časovnim strojem, ki nas zaluča v najboljša leta križanca rapa in hard cora, torej nekam na sredino 90. let. Žal pa niti približno ne doseže udarne moči najočitnejših referenc, torej sestavnih delov. Plošča med seboj težko ločljivih posnetkov in brezpogojne nostalgije.

Ariel Pink: Dedicated to Bobby Jameson

Ob izidu njegove prejšnje plošče so kalifornijskega lo-fi pop posebneža založniki novačili za sodelovanje z Madonno, toda Ariel Pink je raje prebiral biografijo Bobbyja Jamesona, glasbenika, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja med drugim sodeloval z velikani kova Beach Boys, Frank Zappa in Rolling Stones. Jameson je kljub temu na koncu pristal na ulici, kjer si je nekajkrat poskusil vzeti življenje, Pink pa skozi njegovo tragično zgodbo, ki se je končala pred dvema letoma, zdaj reflektira odnos do lastnega uspeha. Izkupiček je temačna plošča, s katero se estetsko naveže na svoje glasbene začetke, kar pomeni, da ne prinaša nič bistveno novega, a je hkrati to pač tisti Pink, ki ga imajo njegovi feni najraje. Ja, po enajstih ploščah formula še vedno deluje.

The National: Sleep Well Beast

The National je ameriška skupina, ki je na prelomu tisočletja zapustila domači Cincinnati in se odpravila v newyorško sosesko Brooklyn, kjer se je ravno tedaj zgodil opazen revival postpunka. Ta je zavladal newyorškim klubom in koncertnim dvoranam, posledično pa tudi radijskim postajam po vsem svetu. Toda The National za razliko od takratnih sodobnikov Yeah Yeah Yeahs ali pa The Strokes niso zaznamovala le velika postpunkovska imena, temveč je bilo v njihovi glasbi čutiti tudi vplive nekoliko starejših ikon rocka, kot sta Lou Reed ali Leonard Cohen. O tem pričajo zlasti melanholična, pogosto tudi dvoumna besedila in sugestivni baritonski vokal frontmana Matta Berningerja.

.čunfa: Venture

Po dveh lanskih ploščah, ki sta ga izstrelili na domače (ob)klubsko prizorišče, se koprski beatmaker zdaj vrača z najbolj izrazno zaokroženim izdelkom, ki hkrati prinaša rahel odmik tako v razpoloženju kot estetiki. Osnovi novih štirih skladb sicer ostajata ritmično premetavanje in uživaški downtempo, precej večji poudarek pa je tokrat na melodiki zazankanih strunskih vzorcev, ki močno spominja na eksotične (latinsko ameriške) instrumentalne hiphoperske avanture varovancev kultne miamijske založbe Botanica Del Jibaro. Dobijo pa te na plošči Venture precej sodobnejšo, tudi z aktualnimi basovskimi muzikami zaznamovano podobo, s katero .čunfa utrjuje svoje mesto med najzanimivejšimi domačimi beatmakerji. Instrumentalni hip hop za sladokusce.

Mount Kimbie: Love What Survives

Dvojec Mount Kimbie so z le peščico izdaj za pasom hitrostno proglasili za eno ključnih imen britanskega »novega« zvoka elektronike ali »post dubstepa« – bolj primernega izraza se pač niso spomnili. To je bilo leta 2010. Po precej odmevnem prvencu in preveč pevsko razpoloženem nadaljevanju je sledila štiriletna založniška pavza. Na tretjem albumu tandem vokalne hakeljce prepusti profijem: z Jamesom Blakom, Kingom Krulom in Andreo Balency je v preteklosti že sodeloval, z Mico Levi pa zdaj prvič. Love What Survives se sicer deloma ujame v zanko trenutnih »študiramo krautrock in new wave« trendov, a bendovska forma vseeno brenka in tipka celovito ter sklenjeno. Post-Kimbie?

Queens of the Stone Age: Villains

Zadnjo ploščo kalifornijskih puščavskih stoner rockerjev je produciral britanski DJ, glasbenik in producent Mark Ronson, kar bi lahko odvrnilo marsikaterega pravovernega oboževalca skupine, vendar ni razloga za preplah: Josh Homme in druščina se vračajo z več kot svežo zbirko novih skladb, ki se iz puščavskega podtalja vse bolj premikajo v mainstream. Na novem albumu je čutiti, da se je Homme v preteklih letih družil in soustvarjal z različnimi personami iz sveta popularne glasbe (Iggy Pop, Dave Grohl, Alex Turner, Elton John ... ), saj so značilni kitarski riffi obogateni z marsikaterim novim elementom, ki QOTSA predstavi kot polnokrven in zrel rock’n’roll bend. Pestro in ritmično.

LCD Soundsystem: American Dream

Newyorški plesni pankerji, s poveljujočim Jamesom Murphyjem za krmilom, so s tremi ploščami, objavljenimi med letoma 2005 in 2010, pustili neizbrisen pečat v glasbenem dogajanju novega tisočletja. S svojo glasbo so močno vplivali na podobo indie rocka, indie elektronike in vsega, kar se je znašlo vmes, ter mimogrede posneli nekaj hitov, ki so končali na mnogih lestvicah najboljših komadov. Murphy je, vsaj za generacijo X, postal sinonim za »kul«. Zaradi producentskih veščin so ga lovili številni glasbeni somišljeniki, za svoj zadnji album tudi David Bowie, sicer eden Murphyjevih največjih glasbenih vzorov. Ko so LCD Soundsystem leta 2010 najavili razhod in s poslovilnim koncertom razprodali Madison Square Garden, se je zdelo, da si boljšega konca ne bi mogli izmisliti. No, pet let pozneje, menda na Bowiejevo pobudo, je Murphy zasedbo reaktiviral in posnel nov album American Dream, s katerim so se LCD Soundsystem prvič znašli na vrhu Billboarda.

Orchestral Maneuvres in the Dark: The Punishment of Luxury

Orchestral Maneuvres in the Dark je ena tistih britanskih skupin, ki so na začetku osemdesetih let veliko prispevale k razvoju synthpopa. Zdaj je izdala trinajsto ploščo oziroma sta jo izdala, saj je jedro zasedbe duo Andyja McCluskeyja in Paula Humphreysa. Ta nadaljuje raziskovanje sodobne elektronske glasbe, pri čemer se veliko poglablja v svojo zapuščino in tudi v zapuščino velikih elektropionirjev, skupine Kraftwerk. Na prejšnji plošči English Electric (2013) sta se moža predstavila kot še zmeraj izvrsten synthpop duet, zdaj pa se umakneta v bolj eksperimentalne vode, pri tem sicer ohranita prepoznaven glasbeni izraz, a žal brez presežkov.

Gerry Read: New Junk City

Britanski producent Gerry Read se je s prvimi ploščami znašel na valu postdubstepa, ki je na Otoku na začetku desetletja redefiniral klubsko plesno glasbo. Ne zato, ker bi upošteval estetske smernice novega žanra, pač pa zato, ker so bile njegove reinterpretacije klasičnega chicaškega housa tako radikalne, da je v njih ostalo bore malo starošolskega DNK-ja. S tretjo ploščo ostaja zvest logiki leftfield housa, ki dobi še bolj dodelano in izvirno podobo. Ta ne skriva plesnega izvora, se pa v izrazu, oprtem tudi na jazzovske vzorce, Read zdaj oddalji od getovskih plesnih muzik. Rezultat je izvrstna, raziskujoča plošča sodobne klubske glasbe, ki plesišča ne vidi le kot prostor za zabavo, ampak tudi kot prostor ustvarjalnega navdiha.

Ghostpoet: Dark Days + Canapés

Ghostpoetov vzpon med junake bolj robnega dela britanskega popa je nekoliko počasnejši, kot je sprva kazalo, da bo, a s tremi ploščami v štirih letih se je utrdil kot takoj prepoznavna stalnica. Spotoma je začetni, pretežno elektronski zalet premislil z bolj altrockovskimi prijemi. Četrta plošča le utrjuje okope. Govori nam, kar že vemo: prihodnost ni svetla in že v sedanjosti so dnevi temni. Govori z Ghostpoetovim pečatom, glasom, ki je hkrati raven kot panonska nižina, a nadvse intriganten, neprizadeto na meji med petjem in pripovedovanjem. Je plošča mračnih balad, prostorskih pasaž, epskih kitarskih rifov in melanholije brez pretiravanja ali napihovanja. Je še ena potrditev nekričeče edinstvenosti.

Action Bronson: Blue Chips 7000

Ko je Action Bronson prvič stopil na oder svetovne prepoznavnosti, je bil dokaj nelaskavo zaznamovan kot »tisti beli newyorški raper, ki ima glas na las podoben Ghostface Killahu«, članu kultnih Wu-Tang Clan. A ta »beli raper« iz Queensa, sin albanskega očeta in judovske mame, bivši dokaj uspešni kuharski chef, je potem hitro pokazal, da ne gre za minuto slave zaradi imitiranja. Z jahanjem predvsem preprostih zank funka, prog rocka ... skratka, glasbe preteklosti je dostavil svojstven tok besed. Povsem ležeren, raskavo piskav, 24 ur na dan zakajen tok zgodb čarobnega sveta skanka, petične kulinarike, prostitutk. Hoja po tanki vrvi med eksplicitnim humorjem in vulgarnostjo.

Hype Williams: Rainbow Edition

Zavoljo jasnosti: nova plošča skrivnostnega projekta Hype Williams ne prinaša odgovorov na vprašanja o tem projektu, ne odstira tančice in ne pomeni konca dvoumnosti. Morda imata prste tudi tokrat vmes Inga Copeland in Dean Blunt, a še verjetneje je, da ne. Zato pa plošča prinaša edinstveno skicirko, ki v spomin prikliče neposrednost zgodnje Wu-Tangove produkcije, borghesijevsko surove linije sintetizatorjev in senzibilni melos Angela Badalamenteja. Precej distorzirano, nametano, osnovno, zankano, čudaško, z lucidnimi referencami in namigovanji, subtilnim cinizmom in humorjem ter z redkimi pravimi kosi muzike. Rainbow Edition je še en puh anonimnosti med glasbenimi kriki narcisizma in egotripaštva, a daleč od vrhuncev znamke.

Maya Jane Coles: Take Flight

Ustvarjalke so na elektronski sceni v manjšini, toda v ničemer ne zaostajajo za kolegi. Po izvrstni plošči ameriške producentke Jlin je zdaj eno boljših letošnjih elektronskih plošč posnela še britanska producentka Maya Jane Coles, ki je pravkar oddelala turnejo z Depeche Mode. Izraza ni bistveno spreminjala. Osnova vseh skladb z dvojnega albuma ostajata hipnotični house in poznonočno nadubirani downtempo, s katerima očarljivo navigira med klubskim plesiščem in foteljskim užitkarjenjem. Čeprav stavi na preverjen obrazec in plošča že zaradi dolžine ni tako osredotočena, kot bi lahko bila, je na njej kopica izpiljenih skladb, ki jih avtorica ohlapno poveže tudi s svojim glasom. Prepričljivejše od zadnje plošče Trentemøllerja.

The War on Drugs: A Deeper Understanding

Philadelphijska zasedba The War on Drugs je s prejšnjo ploščo, na kateri je izvirno interpretirala vplive rockovskih velikanov, kot so denimo Bruce Springsteen, Bob Dylan in Neil Young, doživela veliki preboj. Tokratna plošča A Deeper Understanding pa se zdi zgolj (logično) nadaljevanje, na katerem se frontman Adam Granduciel še dodatno poglablja v zapuščino americane, folka in tako imenovanega rocka za odrasle iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Glede na to, da je skupina medtem prešla pod založbo multinacionalko, s katero je podpisala pogodbo za dve plošči, in glede na to, da prva od teh prinaša že preverjene obrazce, se lahko upravičeno vprašamo, kam plove The War on Drugs.

Grizzly Bear: Painted Ruins

Grizzly Bear je bil najprej projekt Eda Drosta, pozneje pa se je ustalil kot indie kvartet. Že kmalu po prelomu tisočletja je navdušil z mešanico folka, popa, americane in močnih elementov psihedeličnega rocka, zaslovel s prvencem Horn of Plenty (2004) in postal pomemben bend na brooklynski neodvisni sceni. Plošča Yellow House (2006) je prinesla dodaten pospešek; med drugim je skupino javno podprl Jonny Greenwood iz zasedbe Radiohead in tudi to je očitno veliko pripomoglo k njenemu nadaljnjemu preboju. Tako ne preseneča, da je naslednja, epohalna plošča Veckatimest (2009) na splet »pricurljala« še pred uradnim izidom. Prav tako ne, da je skupaj z albumom Merryweather Post Pavilion skupine Animal Collective, ki je izšel isto leto, pravzaprav zakoličila prevladujoči glasbeni izraz na newyorški indie rock sceni. Obe plošči je zaznamoval psihedelični pop in rock pod velikim vplivom Briana Wilsona. Obe sta bili komercialno izjemno uspešni.

Naomi Punk: Yellow

Po prejšnji plošči Naomi Punk je bilo videti, da bi zasedba iz države Washington s punkrockovskimi skladbami, ki so se hitro zataknile v uho, lahko pokukala iz podtalja. Surov, umazan zvok in punkovska drža po zgledu Melvinsov ali Nirvane, ki ju je trojec spretno posodobil, sta se zdela izvrstna alternativa polikanemu rocku. No, z novo ploščo je zdaj jasno, da ga preračunljivost ne zanima. Resda na njej ohrani nekaj prepoznavnega pisanja skladb iz preteklosti, toda še več je abstraktnejših, konceptualno zasnovanih (ob)rockovskih zvočnih ekskurzij, sestavljenih tudi iz terenskih posnetkov, s katerimi trojec na preizkušnjo postavi celo okus najtrpežnejših poslušalcev. No, podobnim »eksperimentom« je bil svojčas naklonjen tudi Kurt Cobain.

Photay: Onism

Glavna Photayeva odlika je, da nežno, melodično, mehko elektroniko gradi z masivnimi, oprijemljivimi, konkretnimi, včasih tudi ostrimi zvoki. Če pri klubski glasbi, prijazni do ušes in dostopni širokemu krogu, sploh lahko govorimo o zvočnih arhitektih, mladi ameriški producent sodi mednje. Onism je skupek eksotično zvenečih tolkal, vatkastih house ritmov, posnetih zvokov in na dušo pihajočih, mogočnih sintetizatorskih melodij, pri katerih je vsaka drobtinica skrbno obdelana, premišljena in slišana. A tisto, kar Photaya loči od številnih podobnih pobud, je njegov subtilni občutek za draženje, presenečanje in nepodrejanje plesišču. Oprijemljiva lahkotnost, pri kateri aranžmajske domislice odganjajo dolgočasje popolnosti zvoka.

Everything Everything: A Fever dream

Po uspehu prejšnjega albuma Get to Heaven (2015) se angleška indie art rock četverica vrača s posnetki, v glasbenem smislu očitno navdihnjenimi z njenim zgodnjim glasbenim izrazom, ki je vključeval veliko eksperimentiranja z elektroniko in izlete v math-rock. Tematika plošče je sicer podobna kot na predhodnici, a treba je poudariti, da družbenokritična besedila tokrat niso konkretna in predvsem izražajo duha današnjega časa, splošno stanje družbe, ki ga Everything Everything poskuša prikazati tudi z zvočne plati – s prevladujočimi elektronskimi vložki, ki nekoliko zamenjajo kitare, a še zmeraj ohranijo, ponekod pa celo poudarijo klasično formo pop skladb. Drzno.

Oneohtrix Point Never: Good Time OST

Brooklynski sobni sint mojster Daniel Lopatin, bolj znan kot Oneohtrix Point Never, je z zadnjimi tremi ploščami dosegel nekakšen hat-trick. Vsaj kar zadeva kritiški odziv. Po stadionski turneji z zasedbama Nine Inch Nails in Soundgarden, na kateri je podoživel z grunge glasbo zaznamovano mladost, je pred dvema letoma najprej posnel precej ekscentrično, a zelo hvaljeno sintrockovsko ploščo Garden of Delete. Lani je nato kot soproducent podpisal album Anohni, ki je ob koncu leta pristal na številnih lestvicah najboljših plošč. Letos pa je za svoj prvi soundtrack za film Good Time na filmskem festivalu v Cannesu prejel še nagrado za najboljšo izvirno filmsko glasbo.

Waxahatchee: Out in the Storm

Odrski naziv Waxahatchee si je Katie Crutchfield nadela za svoj kitarski, folkaški, indie, nizkotehnološki, garažni, šumeči, intimni samostojni projekt. Nič več! Zdaj jo na nastopih in tudi novi plošči spremljajo tri sobendašice, vključno s sestro Allison, glasba pa je precej polnejša, bogatejša, žmohtnejša in garažna le še po slogu. Tehnično je Out in the Storm skok iz zaprašene lope v pravi (rockovski) studio, saj je ploščo soproduciral prekaljeni mojster neštetih referenc John Agnello. In če bodo zagrizeni untergruntarji bentili nad spoliranostjo zvoka, jih bo utišal Crutchfieldin prefinjeni občutek za skladanje, občutek kantavtorice, ki velja za edinstveno performerko. To lahko kmalu preverimo tudi v Ljubljani.

The Districts: Popular Manipulations

Pennsylvanijski The Districts so še ena ameriška indie rock skupina, ki ne prihaja iz kakšnega velikega glasbenega centra, svojo poetiko utemeljuje na prevladujoči garažni rock estetiki s primesmi folka, zaradi specifične produkcije pa zveni tudi nekoliko retro. Popular Manipulations je njihova tretja plošča, na kateri je opaziti predvsem kitarsko orientirane skladbe, pogosto aranžirane s skorajda neopaznimi elektronskimi intervencami. Če temu dodamo še odkrito spogledovanje z različnimi zvočnimi eksperimenti (ki so pogosto posledica produkcije), poglobljena besedila in sugestiven vokal, dobimo več kot solidno glasbeno stvaritev obetajočega benda. Sveže.

Lana Del Ray: Lust for Life

Iggy Pop je s ploščo Lust for Life leta 1977 menda oznanjal, da ga odvisnost od drog ne bo premagala. Lana Del Ray s svojo peto ploščo ne oznanja nič velikega. Resda ošvrkne aktualno politiko, Trumpa in njegove podpornike, toda jedro novih skladb ostaja njeno prepoznavno soočanje z osamljenostjo, zapeljivostjo in romantko, tokrat za spremembo z bolj pozitivnim, celo optimističnim predznakom. Ja, zdi se, da nasmejana Lana Del Ray na naslovnici ni le imitacija Popa z njegove naslovnice, kar pa ne pomeni nujno, da ji je v življenje posvetilo sonce. Za sledilce mainstream popa bo plošča še vedno precej mračnjaška, morda na trenutke tudi preveč grandiozna. Toda za Lano Del Ray je to domač teren, na katerem se vselej znajde zelo prepričljivo. Tudi z novo ploščo.

Različni izvajalci: Soul of a Nation

Soul Jazz je britanska založba, ki jo zainteresirana javnost šteje za pionirsko institucijo glasbene distribucije, izobraževanja in razvoja. S kompilacijami brazilskih, jamajških, newyorških ... godb in scen je razširjala obzorja že v 90. letih, torej močno pred trenutnim trendom poznavalskih zbirk nišnih scen in zvokov raznih kotičkov sveta. Odkrivala je preteklost, ponovno izdajala plesne, producentske, bendovske kulte, danes pa soustvarja sedanjost, spremlja in podpira praktično vse odvode specifične in bogate lokalne basovske kulture (zvočnih sistemov).

Arcade Fire: Everything Now

Arcade Fire je tista kanadska indie rock skupina, ki je najprej zaslovela v Severni Ameriki, malce kasneje pa tudi tostran luže in postala globalna koncertna zanimivost. Montrealska banda je že takoj na začetku, natančneje z izdajo prvenca Funeral (2004), po vsem svetu pridobila kup oboževalcev, k temu pa je pripomogla tudi odkrita podpora že uveljavljenih rockovskih zvezdnikov, kot sta denimo skupina U2 in David Bowie. A veliki trenutek za Arcade Fire je bila gotovo plošča The Suburbs (2010), ki je skupino izstrelila med največje zvezdnike sodobne glasbene industrije, prinesla pa ji je tudi številne nagrade in odlične kritike.

Coldplay: Kaleidoscope EP

Coldplay se je na prelomu tisočletja zdel odlična britanska kitarska skupina in s prvima dvema ploščama, Parachutes (2000) in A Rush of the Blood to the Head (2002), je to tudi dokazal. S poznejšimi izdajami, tudi s tokratnim EP-jem, pa je vedno znova dokazoval, da je potem skrenil s poti in svojo ustvarjalnost dobesedno prodal hudiču (beri: glasbeni industriji). Coldplay je tipičen primer skupine, ki se je zelo zgodaj prepustila udobju slave, že s ploščo X & Y (2003), in odtlej Chris Martin in druščina le pretenciozno vztrajajo pri mainstreamovski pozi. Tako je tudi z novim EP-jem Kaleidoscope, ki se naslanja na zadnjo ploščo Head Full of Dreams.

Terrace Martin Presents The Pollyseeds: Sounds of Crenshaw vol. 1

Terrace Martin je multitasker, glasbeni obvladač, ki je imel prste zraven pri nastanku albuma To Pimp a Butterfly Kendricka Lamarja, redno pomaga pri produkciji celotnega TDE-kampa, sodeloval je s Herbiejem Hancockom. Na novi plošči je okoli sebe zbral kup glasbenikov z različnimi ozadji, ki so se poimenovali The Pollyseeds, ker pa sodelujeta tudi klaviaturist Robert Glasper in saksofonist Kamasi Washington, bi lahko rekli, da gre kar za all-star projekt ameriškega novega, dostopnejšega, milejšega, bolj soulovskega, R & B-jevskega jazza. Le na papirju. Sounds of Crenshaw vol. 1 je zibajoča, milozvočna, takoj v uho padajoča zbirka balad, ki bolj uspava, kot zbudi zanimanje. Retro džem, preveč primeren za terasno rabo.

Balans: Bunkerpop

Prvi dve plošči domačega dvojca sta bili predvsem dokument njegovega na jammanje oprtega ustvarjalnega procesa, tretja pa je dodelan in osmišljen izdelek, s katerim Balans suvereno predstavi svoj nenavadni in prikupni izraz. Izhodišče ostaja skupinska improvizacija s kitaro, vokalom in basom, dobijo pa skladbe bolj osredotočeno podobo, zaznamovano s šumečo lo-fi estetiko, v odmev potopljenimi hipnotičnimi rifi, transirajočo ritmiko in psihedelijo. Žanrsko plošča še najbolj sledi logikama ambientalnega popa in eteričnega darkwava, toda dvojec ne upošteva nobenih pravil. Raje se opre na avanturistično žilico za zvočno raziskovanje in sestavi razpoloženjsko bogato ploščo, pisano na posluh privržencev izvirnih, tudi trendovskih muzik.

Avey Tare: Eucalyptus

Skupaj s Panda Bearom velja Avey Tare (Dave Portner) za gonilno silo skupine Animal Collective, saj je avtor večine njenih skladb in zato večidel odgovoren za uspeh njene najbolj komercialne stvaritve Merriweather Post Pavilion. Če albuma projekta Avey Tare’s Slasher Flicks ne štejemo med redne albume, je Eucalyptus njegova druga samostojna plošča. Z njo se nekoliko vrača v obdobje albuma Feels matičnega benda, saj na njej prevladuje kombinacija značilnega folk psihedeličnega razpoloženja, tipičnega za Animal Collective. Tudi elektroakustične psihedelične pokrajine, eterični vokali in močan atmosferični pečat ploščka spomnijo na zgodnje obdobje matične skupine, kar Portnerja še enkrat ustoliči kot vodilnega člana AC.

Luka Prinčič: Albatross EP

Ker dela rad konceptualizira in narativno osmišlja, se verjetno tudi za naslovom nove plošče skriva kakšna metafora. Se pa zdi, da je veteran domače elektronske scene in večmedijski umetnik, sicer znan tudi pod psevdonimom Nova deViator, tokrat v ospredje vendarle postavil »le« glasbo. Upravičeno. Razen vzorčenja in subtilne manipulacije zvokov klavirja, s katerimi ploščo poveže v zaokroženo zgodbo, ne odkriva tople vode. Namesto tega se opre na studijske veščine in ukroji vrhunske, zvočno izklesane izpeljanke breakbeata, (warpovskega) IDM-a in nadubirane elektronike, ki sicer ne skrivajo starošolskega izvora, a skozi aktualne producentske pogruntavščine dobijo precej sodobnejšo podobo, kot se morda zazdi na prvi posluh.