Tycho: Infinite Health

Kalifornijski producent Tycho je eden od zastavonoš (pod)žanra indietronice, imenovanega chillwave, ki je pred približno petnajstimi leti zelo uspešno zajahal trendovski val nostalgije po osemdesetih letih, a se je izpel še hitreje kot subkultura, ki ga je takrat postavila na piedestal. Kljub temu avtor ni le muha enodnevnica, od prelomne plošče Dive (2011) je izdal že pet albumov, toda čedalje bolj so zveneli zgolj kot slaba imitacija tega, kar je chillwave nekoč bil. Vrhunec te spirale, ki se vije strmo navzdol, je novi album Infinite Health, na katerem Tycho zveni že skorajda kot parodija samega sebe. To je generičen izdelek brez duše, zbirka podpovprečnih synthwavovskih kompozicij, ki brez izjeme zvenijo kot »royalty-free« spremljava kakšnega tutorial videa na YouTubu.

Žiga: Your Love

Akademsko šolani glasbenik Žiga Murko po večletnem draženju predstavlja prvenec, ki zaokrožuje njegovo nepričakovano preobrazbo iz avanturističnega hip-hop producenta v elegantnega soul vokalista/avtorja, vajenca mojstrov muzike za ljubimce kalibra Isaac Hayes in Marvin Gaye. Gre za ambiciozno, uglajeno, tehnično izpiljeno ploščo z impresivnim seznamom sodelavcev in poklon pocukranim soul/funk/r’n’b zvokom sedemdesetih in osemdesetih let (melodramatični saksofonski vložki, pretežno baladno razpoloženje, mežiki Quincyju Jonesu). Toda kot celota pusti vtis nekakšnega »belskega simulakra« brezčasnih afroameriških izrazov, predvsem zaradi oguljenih angleških verzov, predvidljivih aranžmajev in šibkega vokala, ki je navsezadnje osišče te glasbe.

Ka: The Thief Next to Jesus

Malo je absolutno dovolj. Raperski temačnež Ka po dveh letih stopa iz senc newyorškega podzemlja z novo osamelsko operacijo zvočnega minimalizma. Število gostujočih producentov in pevcev: nič. Podlage so nič več kot preprosto zankani sempli gospelovske muzike, čeznje pa veteran s prepoznavno umirjenim in monotonim slogom brca znanje v obliki enovrstičnic. Vsaka beseda je skrbno izbrana in natančno zakoličena na svoje mesto, tematika pa tokrat sfiženi (oziroma kar v izhodišču izkoriščevalsko zastavljeni) odnos med krščanstvom in Afroameričani. Edinstvena atmosfera melanholije modrosti uličarske poezije od začetka do konca. Celovitost, ki te hipnotizira, in konsistentnost, ki ji ni para.

Nick Cave & The Bad Seeds: Wild God

Kljub presunljivi moči zadnjih štirih plošč Nicka Cava, ki so bile instrumentalno čedalje bolj oskubene, tematsko izrazito žalujoče in sakralne, po naravi pa vse bolj melanholične, se bodo dolgoletni feni verjetno zelo razveselili, da je Cave ponovno združil moči s svojo zasedbo The Bad Seeds in se – čeprav ne ravno s polno paro – vrnil k zvoku, kakršnega je bend preigraval v času pred protagonistovimi najhujšimi življenjskimi preizkušnjami – smrtjo najbližjih –, ki so močno zaznamovale njegovo glasbeno in pesniško ustvarjanje.

Louis Cole (with Metropole Orkest & Jules Buckley): nothing

Na začetku nothing sploh ni bil mišljen kot album. Šlo je za turnejo 50-članskega orkestrskega ansambla, Louisa Cola, njegovega benda in nekaj gostujočih glasbenikov. Potem pa se je Cole, ki ga najbolj poznamo v vlogi divje in precizno udrihajočega bobnarskega odštekanca, lotil izjemno tečne naloge: izbiranja posnetkov in miksanja. Še prej je sam kompozicije tudi počasi in mukotrpno zaranžiral. Glede na reference tega ameriškega ekscentrika bi pričakovali, da bo tako glomazen projekt čezmerni maksimalizem, pregosta natlačenka zvočnih plasti in aranžersko »pokaži, kaj znaš« onaniranje. Pa ni čisto tako – nothing je ne pretirano shizofren miks klasike in jazza, v katerega zares ne pašejo le občasni vokali.

Stamor: The Absurd

Obalni mojster abstraktnih hiphop beatov Jan Bajc Funa, ki navadno ustvarja kot .čunfa, pod psevdonimom Kanomotis pa nas od časa do časa počasti s kakšnim globokobasovskim dubstep bangerjem, predstavlja nov, ambientalni projekt Stamor. Sila temačen in teatralen prvenec The Absurd je opisal kot »homage Albertu Camusu in napev njegovemu absurdu«, v eno od skladb pa je vključil celo odlomek iz Mita o Sizifu. A plošča, s katere vre avtorjeva naklonjenost spokojnim synthovskim odvodom black metala in dooma, prej kot s filozofskimi referencami navduši s prefinjeno, večplastno produkcijo in premišljeno dramaturgijo, predvsem pa z zares turobnim razpoloženjem, ki poslušalca zagrne v črn oblak in ga pahne v globoko melanholijo tudi na najbolj sončen poletni dan. Filmska glasba, ki filma ne potrebuje.

Melt-Banana: 3+5

Prva plata ekscentričnega tokijskega noise rock dua po 11 letih zveni, kot če bi si One, kultni avtor manga stripa One-Punch Man, zamislil bend, ki bi bil križanec med britanskimi power metalci iz skupine Dragonforce in pravkar razpadlim rock avantgardistom black midijem. Komadi so tokrat še bolj bizarni, absurdno eksplozivni, prežeti s hiperaktivnimi aranžmaji, zagličano, v sintetično patino ovito kitaro, ki servira komično rokohitrske solaže, rafalskim robotskim bobnanjem in piskajočim ženskim vokalom, ki deluje kot nadležen komar, a v najboljšem možnem smislu. Kompaktnih 24 minut ekstremno vitalne in brezkompromisne »hiperhardkor« muzike, ki obeta precej bolane koncerte. Upamo, da tudi pri nas, kjer je skupina nazadnje gostovala leta 2010.

Fontaines DC: Romance

Četudi niste fen zasedbe Fontaines DC, ste morda opazili, da je bil njen nedavni koncert v Ljubljani hitrostno razprodan. Še bolj je v oči zbodla njena manj lokalna poteza pred slabim mesecem, ko je v Turčiji v znak solidarnosti s Palestinci in gibanjem BDS odpovedala koncert. To pa zato, ker je dvorana, kjer naj bi nastopila, v lasti podjetja, ki sklepa mastne energetske posle z Izraelom. Več kot gesta, pravi stejtment, kakršnih bi trenutno (iz kulturniško-umetniško-zabavniškega industrijskega kompleksa) pričakovali več.

Milton Nascimento & Esperanza Spalding: Milton + esperanza

Gospod Milton Nascimento – veteran brazilske músice popular – in ena glavnih popularizatork ameriškega jazzovskega novega vala zadnjega desetletja Esperanza Spalding sta se potopila v obsežen katalog prvega, ki se razteza skozi debelih sedem desetletij. Delno. Venčku priredb sta dodala za prgišče novih skladb, vse skupaj pa v album stkala spoštljivo, zmerno, prožno, pretežno akustično, konvencionalno, jazzovsko standardno, baladno, zvočno bohotno, na trenutke orkestralno ... Esperanzino vihtenje basa je tokrat na stranskem tiru, v ospredju pa spretno in natančno, mojstrsko prepletanje vokalov. Milton + esperanza se ponaša z vrhunsko izvedbo, ki pa nikoli ne preskoči okvirov vljudnega.

Panda Bear & Sonic Boom: Reset Mariachi

Pred dvema letoma sta Panda Bear, frontman benda Animal Collective, in Peter Kember, ustanovni član kultne zasedbe Spacemen 3, kot tandem predstavnikov neopsihedelije svojega časa posnela izvrstno ploščo Reset. Od tedaj sta izdala (odvečno) serijo plošč raznih interpretacij prvenca, od dubovskih priredb prek remiksov do instrumentalnih verzij, zdaj pa sta sago obogatila še z zbirko priredb v slogu tradicionalne mehiške glasbe ranchera, ki jih je (pod taktirko dvojca) izvedel desetčlanski ansambel mariačijev. Čeprav ima EP po svoje edinstven šarm – predvsem zaradi nasprotja med melanholijo izvirnih posnetkov in veseljaško izvedbo priredb –, prej kot resna plošča deluje kot prismuknjen štos, ki se je v teoriji verjetno zdel bolj posrečen, kakor deluje v praksi.

Različni izvajalci: Devil Rides In: Spellbinding Satanic Magick & the Rockult 1967–1974

Flower power ni prinesel le mavričnih barv in ideologije peace & love, pač pa so slabi LSD-tripi, pionirske grozljivke, kot so Demoni (1971), Rosemaryjin otrok (1973) in Mož iz protja (1973), ter kultne knjige à la Diary of a Witch (1968) in Man, Myth & Magic (1970) sprožili tudi popkulturno obsedenost z okultnim, črno magijo, ezoteriko, »satanizmom«, mansonovskim sektaštvom, nasploh temno platjo človeške duševnosti. Obsežna tridelna kompilacija prinaša temeljit pregled obskurne rock muzike večinoma povsem pozabljenih pionirskih bendov te dobe, ki so posredno tlakovali pot uspehu skupine Black Sabbath in vzponu heavy metala. Pridite na sabat, tudi Satan bo tam!

JPEGMAFIA: I LAY DOWN MY LIFE FOR YOU

»This album is for me/Ta album je zame,« se glasi jedrnati pripis k peti plošči kričača JPEGMAFIE. Četudi kratek, je dovolj dolg, da potrdi jebivetrsko pozo, na kateri zvezdnik raziskovalnega noise-emo-rapa (in bivši pripadnik ameriške vojske) gradi vso kariero, če ne kar kult (eden znanih spletnih glasbenih kritikov na primer prehvali in v zvezde kuje prav vsak njegov projekt). Peggy dela zase, ne ozira se na mnenje drugih, jebivetrsko se nikoli ne prilagaja nikomur in ničemur. Nič novega.

Chrystabell & David Lynch: Cellophane Memories

Več kot petindvajsetletna občasna filmsko-glasbena kolega in družabnika strežeta s tretjim skupnim albumom. Vokalistka Chrystabell in tokrat glasbeni multitasker David Lynch delujeta pričakovano utečeno in sproščeno. Cellophane Memories je predvsem dosledna zračna vaja v plastenju vokalov prve (ki se občasno vrtijo tudi nazaj) z ambientalnimi dodatki synthovskih blazinic in kitarskih minimalističnih ornamentov drugega. Razpoloženje je meditativno, nežno temačno, hipnotično in sedativno. Najbolj impresivna je sestavljanka vokalnih drobcev, ki kljub nasičenosti ne deluje natlačeno, a proti koncu le postane monotona. S prispevkom nedavno preminulega mojstra Badalamentija v uvodu.

King Gizzard & the Lizard Wizard: Flight b741

Po mikrotonalni, thrashmetalski, yachtrockerski, synthpopovski in 21 drugih studijskih platah (vsaki s svojim zvokom, a vsaki prepoznavno gizzardski!) avstralski slogovni kameleoni s časovno kapsulo tokrat potujejo v sedemdeseta leta, v zlato ero ameriškega rocka. Kot zaščitniki jebivetrskega muziciranja, kjer šteje le to, da se imaš z bendom fajn, si neobremenjeno prisvajajo bluesovske, country in southern rock klišeje in jih peštajo v retro zveneče hitiče, seveda na tipično karikiran, samoironičen, parodičen, campy način. Ne manjka trapastih izbruhov na ogrlicah, ZZ-topovskih riffov, vznemirljivih večglasij in osladnih stadionskih refrenov. Povsem neresna in predvsem zabavna plata za avtocestne zastoje.

Ravyn Lenae: Bird’s Eye

Ravyn Lenae je letvico s prvencem Hypnos, eno najboljših R & B-plošč leta 2022, postavila zelo visoko, a njen značilni, skrajno ležerni zvok (neo)soula in psihedeličnega indie popa je bil preveč neopazen za resen prodor v mainstream. Na drugi plošči k sreči ostaja zvesta spokojni zvočni sliki, s katero si je ustvarila ime med ljubitelji bolj eteričnih odvodov R & B-ja, naklonjenost večjih množic pa tokrat skuša pridobiti z gostovanji prvokategornikov, kot sta Childish Gambino in Ty Dolla Sign. Pevka ponovno prepriča z izjemnim songwritingom, božajočim falzetom in blaženimi harmonijami, žal pa je produkcija tokrat veliko bolj ukročena in standardizirana kot pri prvencu, to pa je (poleg rahlo pretiranega eklekticizma) tudi edina stvari, ki jo albumu lahko očitamo.

Jack White: No Name

KGLW (iz sosednje recenzije) se rockerskih tropov sedemdesetih let loteva s polno malho milenijske samoironije, težkokategornik garažnega rocka pa na svoji šesti studijski plošči dokaj sorodne estetike obravnava z vso resnostjo čistokrvnega purista. Kakor tudi pritiče nekomu, ki se je na začetku tisočletja, ko je bil še polovica dua The White Stripes, proslavil kot preroditelj »klasičnega rockovskega zvoka«. Tudi njegova prva solo albuma, Blunderbuss (2012) in Lazaretto (2014), lahko uvrstimo med redke presežke minulega desetletja, ko je mainstreamovski rock ob prevladi hiphopa, trapa, elektronike in poptimizma bolj ko ne životaril (in se pravzaprav nikoli ni zares pobral). Ob naslednjih treh izdajah, predvsem zadnji eskapadi v folk rock vode z albumom Entering Heaven Alive (2022), se je obrnilo precej manj glav. O njem smo pogosteje brali v drugih kontekstih, predvsem o njegovi vlogi šefa tovarne vinilk, lastnika ploščarn in založnika, skratka, poslovneža.

Moses Sumney: Sophcore

Po dveletnem obdobju spodletelih igralskih poskusov – sprva v porazni seriji The Idol na HBO, pred nedavnim pa v nostalgičnem slasherju MaXXXine – se je Moses Sumney končno spet lotil tega, kar mu gre najbolje od rok: skladanja otožnih neosoulovskih balad, ki pričarajo skorajda nadrealistično razpoloženje. Mala plošča Sophcore je sicer veliko manj ambiciozen in pompozen projekt kot avtorjev prejšnji, prelomni album grae (2020), pa ne le po obsegu, temveč tudi po stopnji razkošnosti aranžmajev. Po svoje mu intimen R & B-minimalizem laska še bolj kot grandiozna baročnost, to je v preteklosti že večkrat dokazal z izjemnimi akustičnimi komadi. Si pa grajo vsekakor zasluži tisti zvočni inženir, ki je Sumneyjev popolni pevski glas na več mestih izmaličil z ekscesno količino autotuna.

Jure Bajt: Trenutki mehkobe

Klasični kitarist, glasbeni erudit in avtor oddaje Samotni potnik na Radiu Študent, posvečene koreninam folka, bluesa, bluegrassa in countryja, s sugestivno naslovljenim prvencem postavlja pomemben mejnik v avtohtonem avtorskem folku, ki obstaja onstran lokalne folklore. V liniji mojstrov, kot sta ikona ameriškega kitarskega primitivizma John Fahey in domači as Tomaž Pengov, gradi svojo poetiko, ki se spogleduje z apalaško tradicijo in stavi na različne igralne tehnike ter subtilno ubrane aranžmaje, prepredene z atmosferičnimi terenskimi posnetki, ki albumu vdahnejo naturalistično noto in avro brezčasnosti. Meditativna milina.

Meshell Ndegeocello: No More Water: The Gospel of James Baldwin

Praznovanju 100. rojstnega dneva Jamesa Baldwina, poetično direktnega kritika sistemskega rasizma, mojstra lucidnih citatov in splošnega carja, se basistka in vokalistka Meshell Ndegeocello pridružuje z obilnim in poglobljenim hommageem. Ta je gospelovski, mehek, zračen, totalno melodičen, bogato okrašen (s klavirskim patosom), na trenutke osladen in kičast, našpikan s kritično poezijo in nagovori. No More Water je sodoben v obujanju Baldwinovih gesel in retro v produkciji, ki ponekod priklicuje estetiko nežno popevkarskega popa z začetka devetdesetih let. Dosledna iniciativa z marsikatero balado preveč in kakšno zvočno ostrejšo puščico premalo.

Ice Spice: Y2K!

Vzpon mlade raperke iz newyorškega Bronxa je bil zares nagel in silovit, spletna senzacija je postala že s prvim singlom Munch (Feelin’ You).

Porter Robinson: SMILE! :D

Porter Robinson si je ime ustvaril že kot osemnajstletni wunderkind, ko ga je v založniško varstvo sprejel Skrillex. Takrat je produciral stadionske EDM-bangerje, ki so zveneli kot bitke Transformerjev, v času pandemije pa je presenetil s ploščo Nurture, s katero je močno razširil žanrsko paleto in svoj značilni zvok komercialne plesne glasbe na steroidih spojil z bolj avanturističnimi in eksperimentalnimi odvodi elektronike. Novi album pomeni še radikalnejši slogovni zasuk: Robinson zdaj z melodramatičnim vokalom srce izliva v vsakem komadu, odločno je zazrt v čas preloma tisočletja, iz katerega pa črpa precej vprašljive navdihe, predvsem s polja najstniškega pop punka in sentimentalne indietronice. Načrtno osladna plošča, ki bo presladka celo za nekatere največje sladkosnedneže.

Meridian Brothers: Mi Latinoamérica Sufre

Skovanka Meridian Brothers je sinonim za odštekani spoj kolumbijskih muzik z vročino tropov, soncem Karibov in šusom electrorocka. Je otrok Eblisa Álvareza, kitarista, vokalista, studijskega brkljača in splošnega glasbenega obvladača z ogromno domišljije. Novi album je ponovno spoj punkovske naivnosti in smelosti, ljubko razštelane in razmajane cumbie, neposrednega humorja in uigrane preprostosti. A vseeno z novostmi. Mi Latinoamérica Sufre je bolj sčiščen od preteklih izdelkov. Manj distorziran, rockovsko udarniški in psihedeličen. Je (še) bolj retro, nekakšen poklon afriškim idiomom kongoleške rumbe, ganskega highlifa in nigerijskega afrobeata sedemdesetih let. Zdrava količina blesavosti.

Rok Zalokar & Žiga Smrdel: Glaze

Ljubljanski pianist (tokrat na sintih in elektroniki) in ilirskobistriški bobnar predstavljata mikstejp, zasnovan kot skupek eklektičnih elektroakustičnih eksploracij na presečišču s sinti bogatega jazz-funk fuzionizma (spomnite se razigranega Bernieja Worrella iz skupine Parliament-Funkadelic!), chicaške šole postrocka v liniji kakega Tortoisa, kozmične atmosferičnosti in avanthiphopa à la Flying Lotus. Eruditska tehničarja servirata kompleksne instrumentalne dialoge, od nebrzdanega mletja do čisto blagozvočnih brbotanj. Za fene avanturistične odprtoformne muzike, ki se naslanja na kanon, a prisega na inovativnost.

Childish Gambino: Bando Stone & the New World

Donald Glover s petim albumom končuje zgodbo svojega rapovskega alter ega, s katerim je z roko v roki s prvimi konkretnimi igralskimi koraki izpeljal zgodnje in ključne preboje v zabavnoindustrijski kompleks. Ja, Glover je multitasker – je raper, igralec, scenarist, komik, režiser, producent, ki je leta 2019 na podelitvi nagrad grammy za komad This Is America pobral kipce v vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran, in ki je zasnoval zunajserijsko popularno serijo Atlanta, ki je prišla na zaslone naših prenosnikov leta 2016. Potem je igral v filmih Spider Man in Vojna zvezd, si zamislil novo miniserijo Swarm ...

Cigarettes After Sex: X’s

Cigarettes After Sex sodi med zastavonoše trenutne ponudbe sanjavo ambientalnega popa. Tretji album skupine ne pripravi nobene zasede ali presenečenja, je štiridesetminutno počasno in nežno monotono zibanje v desetih med seboj nadvse podobnih delih. Za pevca Grega Gonzalesa velja kliše, da »ali obožuješ ali sovražiš barvo njegovega glasu« (pa tudi njegov šepetajoči slog petja), a še večji kliše so njegove melodične rešitve – razvoj njegovega petja v vsakem posameznem posnetku je povsem logičen in močno predvidljiv. X’s je tematsko še en kliše – je plošča o kalvariji ob koncu štiriletne partnerske zveze, ki bo zaradi nevsiljivosti verjetno z roko v roki z algoritmom samodejno nabirala prisluhe na streamerjih.

Jegulja: Anguilla Guerrilla

Riffopisca Gašper & Kozel sta dobila novega bobnarja, sedmega v enajstih letih! Jegulja je v osnovi stoner metal projekt in vemo, da je večina bendov na tej sceni danes utrudljivo šablonska, konservativna, nostalgična. Navsezadnje nas tudi Jeguljini komadi neprestano na koga spominjajo. Toda na novi plati trio servira tako avtorsko izrazite in živahne riffe, da se v širokem loku izogne predvidljivosti, k temu pa pripomore njegovo domiselno prepletanje slogov in mežikanje kanonu distorzirane muzike (black metal, death’n’roll, punk rock, proggy psihedelija). Kaj ti bo basist, če imaš dva kitarista!

Denzel Curry: King of the Mischievous South Vol. 2

Denzel Curry se je (končno) vrnil h koreninam. Po dolgem obdobju širjenja žanrske palete in potapljanja v čedalje bolj introspektivno rapanje, ki je bilo podloženo z vse bolj organskimi beati in zapakirano v vedno bolj konceptualne albume, je floridski prvak pod novim psevdonimom Big Ultra posnel neposredno nadaljevanje svojega prvega mikstejpa, na katerem se je kot šestnajstletni mulec klanjal zapuščini očakov južnjaškega hiphopa. Ti zdaj – skupaj z novo generacijo predstavnikov »dirty south« zvoka – na plošči tudi gostujejo, a protagonist kljub all-stars moštvu, ki bogati ta brezkompromisno surovi album, nikoli ne dopusti, da bi ga gostje zasenčili. Eden od nespornih vrhuncev Curryjevega opusa, v katerem ni niti enega resnega spodrsljaja.

Los Campesinos!: All Hell

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Remi Wolf: Big Ideas

Kalifornijska pevka sicilijansko-ruskih korenin je na svoje mogočne glasilke opozorila že v najstniških letih, ko je navdušila kot tekmovalka v televizijski oddaji Ameriški idol, kmalu za tem je s prvimi singli zakraljevala na TikToku in se hitro povzpela na velike odre festivalov tipa Coachella. Čeprav samooklicana »emo vampirka« največje uspehe žanje z grandioznimi power-pop bangerji, pri katerih se rada pobaha z izjemnim razponom glasu, se na drugem dolgometražnem albumu ustvarjalno najbolj razbohoti na polju manj pompoznih viž – predvsem takrat, ko poseže po neosoulu in diskoidnem indie popu, odlikuje pa se tudi, ko srce izliva v kontekstu emoidnih balad. Spalnični pop na steroidih.

Clairo: Charm

Če iščete soundtrack za fjakasta jutra ali popoldneve, boste to poletje težko našli primernejšo aktualno izdajo. Od preboja – bila je internetna senzacija leta 2018 – se je ameriška kantavtorica prelevila v ključno predstavnico blago psihedeličnega, s preprostimi jazzovskimi akordi in r & b-jevskimi večglasji oplemenitenega indie popa. Tudi na tretji plošči ostaja njen šepetajoči »folkovski« vokal dokaj enodimenzionalen, toda s svojo specifično barvo hkrati neubranljivo šarmanten. V spregi s sofisticiranimi instrumentali v liniji »mehkih rockerjev« kalibra Fletwood Mac ali Steely Dan nas Clairo opominja, da je poletje tudi čas za jebivetrstvo.