Blockhead: The Aux

Skoraj 20 let je že minilo od prelomnih Blockheadovih prvenstvenih dosežkov kolažnega instrumentalnega hiphopa. Potem pa je trajalo kar nekaj albumov, da je prekinil molk in začel za svoje avanture novačiti razne emsije. The Aux je vrhunec tega naborništva, saj na njem gostuje prava all-star zasedba raperjev ameriškega podgrudja. Na vsakem posnetku slišimo vsaj enega gosta, album pa se konča s pravim posse cutom. To je obsežna logistična operacija, ki je postregla s spodbudnimi rezultati. Podlage so pisane na kožo izbranemu gobezdaču, a hkrati ostajajo prepoznavno avtorske. Če potrebujete priročnik za začetnike pri odkrivanju ameriškega neodvisnega hiphopa leta 2023, ne iščite drugje.

Uryan: Vol. 1

Na enem naših najplodnejših terenov za podzemne kitarske godbe je vzniknil še en sila obetaven bend, ki je pod pokroviteljstvom založbe Radia Študent presenetil z izjemnim prvencem. Mlada slovenjgraška zasedba Uryan je osredinjena okoli Davida Vajdca – kitarista, klaviaturista, tekstopisca in pevca –, ki s ploščo dokazuje izstopajočo nadarjenost za skladanje čvrstih kitarskih rifov in grajenje pestrih psihedeličnih aranžmajev epskih razsežnosti. Pohvaliti gre tudi melanholične vokale, odpete v angleščini, ki so ravno prav zamolkli in naefektirani, da uspešno zakamuflirajo pevčev izvor. Album Vol. 1, ki pretanjeno krmari med garažnim, space, indie in psych rockom, je kot hrupen časovni stroj, ki nas ponese v devetdeseta leta in nas sočasno s Koroške teleportira v Kalifornijo. Pričakovanja za Vol. 2 so ogromna!

Sofia Kourtesis: Madres

Novodobni vokalni house v liniji ustvarjalk, kot sta Yaeji in Jayda G, sreča melodično plesno elektroniko à la Four Tet in Caribou (lani je zanj celo ogrevala v Kinu Šiška). V letu, ko so po svetovnih plesiščih prevladovali latinskoameriški plesni ritmi, je perujska pevka in producentka pravočasno ujela val in dostavila kompakten prvenec, ki je prepričal številne fene »sredinske« elektronike. Madres, posvetilo materi, ki je premagala hudo bolezen in se s hčerjo preselila v Berlin, ne stavi na izvirnost, pač pa v znanih elektronskih formah uspešno išče in najde svežino. K temu veliko pripomorejo avtobiografska nota, domiselna raba številnih vokalnih samplov in predvsem poudarjena melodičnost emotivnih produkcij.

Yussef Dayes: Black Classical Music

Naslov prvenca enega najobetavnejših britanskih bobnarjev zadnjega desetletja ni samo namig na precej razširjeno in že kar uveljavljeno razumevanje jazza kot črne (ameriške) klasične glasbe, ampak je neposredni navedek besed kraljice Nine Simone, ki je nekoč rekla: »Jazz je belski izraz za opredeljevanje črncev. Moja muzika je črna klasična muzika.« Če pustimo ob strani spornost samega izraza jazz, tako velikopotezni, pompozni in skorajda pretenciozni naslov stoji tu zaradi samozavestne ambicioznosti obsežnega projekta, ki je nastajal izjemno dolgo.

Tkay Maidza: Sweet Justice

Tkay Maidza, avstralska glasbenica zimbabvejskih korenin, ki po novem živi in ustvarja v Los Angelesu, je po dokaj medlem prvencu presenetila z odlično trilogijo malih plošč, s katero je lovke razpredla po zares široki žanrski paleti in dokazala, da ima v malem prstu ne le sladkobne popevke, ampak tudi drzne, rahlo eksperimentalne odvode hiphopa. Na drugem dolgometražnem albumu se s temi, žal, spogleduje le na trenutke, s polno paro pa se posveti dokaj standardizirani, rahlo diskoidni mešanici R & B-ja, housa in hiphopa, ki zveni kot glasba z generičnih playlist, kakršna navadno odmeva v garderobah trgovin s hitro modo. Tudi med temi sicer najdemo kar nekaj hvalevrednih bangerjev, a ker s peščico odbitih singlov pokaže, česa vsega je zmožna, celoten izdelek preprosto razočara.

Daniel Bachman: When The Roses Come Again

Mojster tehnike fingerpicking, potomec virginijskih godcev, zvesti učenec Johna Faheyja in poleg Jeffa Parkerja in Billa Orcutta nedvomno eden bolj ekspresivnih in lucidnih kitaristov naše dobe ponovno dokazuje, da je akustična kitara izjemno orodje za odstiranje zakotij sodobne eksperimentalne glasbe. Nova plošča je zgrajena kot domiselna sekvenca hipnagogičnih, organsko povezanih »zvočnih razglednic« z nostalgičnim folkovsko-countryjevskim melosom. Obdelani terenski posnetki se pletejo z digitalno procesiranimi, »raztegnjenimi« zveni kitare, bendža, violine in drugih instrumentov, ustvarjajoč paleto nežno hipnotičnih in omamnih, a tudi razburljivo modernih zvočnih barv. Pristna psihedelija.

Kurt Vile: Back to Moon Beach

Za današnje, sodobne standarde pomeni 52 minut že nadpovprečno albumovsko metražo. Razen če si Kurt Vile, potem lahko projekt takšne dolžine razglasiš tudi za malo ploščo oziroma EP. Morda zato, ker je tokrat v paket nabrenkal tudi predelave svojega starejšega materiala in priredbe (Boba Dylana, Charli XCX in skupine Wilco) in ga zato ni hotel prenapihovati. Back to Moon Beach je skladno s preteklimi počasnimi drnci kitarskega sanjača značilno ležeren, preprosto zastavljen in enostavno izveden, pa tudi rudimentarno sproduciran (ne)album. A celo za enega najbolj sčiliranih junakov obronkov popa je precej sproščen, popolnoma neihtav in instrumentalno dovolj razgiban. Breztrudna zibanka.

Masaž: 3d ritmi

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž, zmagovalec 8. sezone Špil lige in udeleženec Klubskega maratona, hitro zbode v oči s pompozno »kiber-vilinsko« podobo. Gre za bend, ki ga z vidika estetske prefinjenosti lahko uvrstimo v tradicijo glamovskih ikon, kot so Roxy Music, David Bowie in Prince. Slogovno obstaja nekje na križišču med Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi. Sprogramirane instrumentalne podlage so nabite z zamislimi, včasih tudi nekoliko nerodno zapakirane, a zaznamovane z željo po neortodoksnosti. Zaradi slovenskih besedil ne moremo niti mimo domačih asociacij. Z navihanostjo nas spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko. Glasbenih referenc je veliko, neposrednega citiranja pa razmeroma malo.

Lukid: Tilt

Z novim albumom se po dolgih enajstih letih zatišja vrača londonski pikolovec, mojster svoje obrti in številnih trikov sodobne (ob)klubske muzike. Lukid nas je večkrat navdušujoče presenetil, enkrat z brbotajočo organsko toplino, drugič z glasno sintetizirano ostrino, tokrat pa teče nov krog nišnih britanskih elektronskih odvodov. Tilt je nekakšen post-post-IDM, v katerem slišimo odzvanjanje najboljših (zgodnjih) let delovanja dvojca Mount Kimbie in je igrišče neštetih preprostih melodičnih pejsažev jesenske nostalgije. Ponavljanje je mati dolgometražca, ki je izrazito zankan, a v detajlih razdelan, dinamičen in subtilno živahen. Nepretenciozen, enovit, sanjav in klubsko precej neuporaben.

King Gizzard & The Lizard Wizard: The Silver Cord

The Silver Cord je »šele« drugi letošnji Gizzardov album, kar je za hiperproduktivno moštvo glasbenikov, ki znajo fene razvajati tudi s po tremi ploščami na mesec, precej skromen izkupiček. Je pa to zanje vsekakor leto najradikalnejših slogovnih zasukov doslej: najprej so presedlali v trash metal, zdaj pa predstavljajo še prvo čisto elektronsko ploščo, ki so jo ustvarili s floto vintidž synthov in ritem mašin. A roko na srce, za vse skupaj bo najbolje, če bodo čim prej ponovno poprijeli za kitare. Gizzardova zbirka zatripanih elektronskih džemov se v teoriji zdi zelo obetavna zamisel, v praksi pa zadeva še zdaleč ni rožnata: to so razvlečene synthovske epopeje brez repa in glave, v katerih bend pogosto prestopi tanko mejo med načrtno zaprašeno estetiko in do ušes neprijazno kakofonijo.

Zhlehtet: Portals Vol. 2

Sedma izdaja fluidnega jazz kolektiva, ki pod taktirko Roka Zalokarja ustvarja od leta 2020, nakazuje dodaten odmik od fragmentiranih, raziskovalno nagnjenih elektroakustičnih kompozicij zgodnjih izdaj. Kot na predhodniku Portals Vol. 1 (2022) se kvintet vnovič naslanja na kanon poduhovljenega, atmosferično ukrojenega jazza, a se tudi zlahka izogne golemu hommageu fotrom. Moč zasedbe izhaja iz sinergije med uigranimi instrumentalisti, ki v skladbah spretno nizajo različna duševna razpoloženja, zajeta v ponekod napetejših aranžmajskih vozlih, drugod pa v bolj ezoteričnih, serotoninsko omamljajočih melodijah. Nekoliko ukročena in prefinjena, toda tudi najdostopnejša izdaja doslej, ki nagovarja širše poslušalstvo!

Doja Cat ni fenica svojih fenov 

Doja Cat ni fenica svojih fenov, daleč od tega: zdi se, kot bi jim bila napovedala vojno. Ta boj nekateri vidijo kot legitimno postavljanje po robu toksični fenovski kulturi, drugi pa kot nehvaležno in nespametno udrihanje po tistih, ki so ji omogočili vzpon na vrh. Po nekaj seansah ognjevitega zmerjanja oboževalcev na družabnih omrežjih je na Instagramu v hipu izgubila skoraj pol milijona sledilcev, kar je označila za »zmago nad pošastjo«. Še več: sočasno je skušala razvrednotiti svoj dosedanji opus in nam dopovedati, da so vsi njeni pop megahiti pravzaprav zanič, da so bili le sredstvo za kopičenje bogastva, da se je z njimi načrtno prodala in da smo neumni in plehki, ker smo v njih uživali. Je bil to strel v koleno ali le mojstrsko pritegovanje medijske pozornosti?

The Drums: Jonny

The Drums, nekoč dvojec, kasneje kvartet, zdaj pa kar solistični projekt (nekdanjega) frontmana Jonathana Piercea, je obrodil šesto dolgometražno ploščo. Trditev, da ta zveni bistveno drugače kot prejšnjih pet, bi bila laž: ko album Jonny primerjamo z bendovim dosedanjim opusom, ki je vselej krmaril med sladkobnimi indiepop napevi, surfrockovskimi poskočnicami in nostalgičnim synthpopom, je očitno razliko mogoče opaziti predvsem v besedilih, ki so tokrat znatno bolj introspektivna, osebna in turobna. Protagonist se namreč v njih poglablja v travme iz otroštva, ko je kot gej odraščal v globoko verni in konservativni družini. Narava nekaj komadov je zaradi tega rahlo bolj melanholična kot bendovi poletni hiti, a celoten izdelek je prežet s prežvečenimi vzorci, katerih rok trajanja je potekel že pred desetletjem.

Danny Brown: Quaranta

Dannyju Brownu se je zgodilo najhujše. S podkastom je postal običajen in je samodejno pokopal svoj lik ekscentrično samosvojega raperja. Na šestem, najmanj kričečem albumu doslej spretno angažira četico sodelavcev – med emsiji MIKE-a, med producenti Kasso Overalla, The Alchemista, Quelle Chrisa, Paula Whita ... Quaranta še enkrat potrdi, da Brown ni raper samo enega trika in da je še zmeraj mojster svoje obrti – še zmeraj zna izbrati podlage, na katere zloži rime, ki so vulgarne, samoironične, humorne, klišejske, eksplicitne, introspektivno grenke ... Čezmerno sčiščen in neznačilno urejen izdelek, na katerem manjka nekaj distorzije in barvite norosti. Vse ni izgubljeno.

Smedja in Smetke: Smetobolje

Solo projekt Matica Medje, kitare in računalnika, koncipiran leta 2019, izhaja iz tradicije naspidiranega »metaliziranega hardcora« v liniji bendov Integrity, Converge in domačega Iamdisease, le da je tu več prostora za neresnost in samoironijo. Eno glasnejših grl aktualnega preroda domače hardcore scene, ki ga na krilih nove generacije z zadovoljstvom opazujemo zadnja leta, je na deseto izdajo zapakiralo deset povprečno enominutnih hardkoračin, ki jih gradijo sekvence sprogramiranih, a organsko zvenečih bobnov, rafali robustnih power akordov in okultnih melodij, pristno kruljenje in gruljenje ter tu in tam zajebantski izseki iz intervjujev ipd. Muzika, ki nakopičene frustracije pretvarja v kinetično energijo.

André 3000: New Blue Sun

Če je rapovska zainteresirana javnost za kaj res glasno prosila, po čem spraševala in kaj celo zahtevala, je bil to ponovni zagon legendarnega dvojca OutKast, ki je pomagal Atlanto postaviti na svetovni zemljevid ne samo rapa, ampak širše krajine popa, in nam je za vedno zapekel v možgane vsaj dva ultrahita Ms. Jackson in Hey Yeah, zadnji album pa je izdal leta 2006 in potem preprosto zaprl trgovino. Moledovanje ni obrodilo sadov. A Big Boi je v kasnejših letih izdal vsaj nekaj – večinoma sicer dokaj ziheraške – muzike, zato se je vse večja zamera svetovnega fenovstva vedno bolj usmerjala proti drugi polovici – proti multiinstrumentalistu, »glasbenemu geniju«, odpičencu ... Andréju 3000. Ta je svojo genialnost sicer dokazal z neštetimi sodelovanji – kot gostujoči pevec/emsi ali soavtor posnetkov. Samostojno ali kot vodja projekta pa ni postregel s tako rekoč ničimer. Iz nekakšne polpenzije je tako izplaval le sem in tja pri tujih projektih, a v javnosti je bil vse pogosteje opažen s flavto v roki, kar se je izkazalo za nekakšen namig ali iztočnico za odgovor na vprašanje, ali bomo sploh kdaj dočakali njegov samostojni prvenec.

Ssm KOSK: 610a: notranji petki

Prejemnik Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko Blaž Božič s projektom Ssm KOSK pod glasbeni mikroskop postavlja glitchcore, improvizirano glasbo in avantgardno elektroniko. V duhu kultnega Cageevega zvočnega kolaža Williams Mix semple različnih izvorov manično reže, razteguje in manipulira, v frekvenčnih »anomalijah« pa išče lepoto. Njegova tretja plata je v primerjavi s predhodnicama manj »nojzerska«, bolj muzikalna, saj sta v fokusu zven flamenko kitare in njegovo preigravanje. Predstavljajte si, da bi melodije Paca de Lucíe izmaličili z nekakšno zvokoreznico (semplerjem), jih sesekljali in iz njih ustvarili nebrzdan in kaotičen, zato pa tudi vznemirljiv zvočni kolaž »zagličanih« abstrakcij flamenka.

Black Pumas: Chronicles of a Diamond

Žlahtni soul prihaja in se vrača v valovih. Eden zadnjih pljuskov njegovega izjemnega komercialnega preboja je leta 2019 uspel dvojcu Black Pumas z istoimenskim albumom. Naveza producenta Adriana Quesade in pevca Erica Burtona v drugo nadaljuje suvereno in predvidljivo: z nižanjem razburljivosti začetniške naivnosti in višanjem obrtniške prepričljivosti, predvsem songwritinga. Chronicles of a Diamond nas zmerno do pretežno baladno ziba na presečišču rocka, soula in popa, z močnim pridihom gospela, dodatno pa nas očara stalna podpora orkestralnega okrasja. Prijazen in prikupen album prijazno nemotečih melodij in redkih izstopajočih posnetkov.

Kevin Abstract: Blanket

Odkar je lani razpadel Brockhampton, feni nestrpno pričakujemo solo projekte njegovih nekdanjih članov, a druščina je tako rekoč poniknila, zares dejaven je ostal le frontman Kevin Abstract. Ker pa je ta sebično uzurpiral predzadnji Brockhamptonov album Family, ki je zvenel kot njegova solistična plošča, se nam res ni mudilo s še eno. Ko je s prvim singlom oznanil, da se odmika od rapa in se potaplja v zvok spalničnega indiepopa, je bilo veselje še manjše. Namreč, njegov prvi poskus skladanja kitarskih indie jeremijad na plošči Arizona Baby (2019) ni bil posebej posrečen. Z albumom Blanket je še precej huje: to je zbirka napol kuhanih zamisli, v kateri stežka najdemo kakšen sila izstopajoč vrhunec, podlage pogosto delujejo kot imitacija kakšnega Alexa G-ja, Abstract pa se na tem terenu ne znajde najbolje.

Pinkpantheress: Heaven Knows

Lil Nas X, Olivia Rodrigo, Ice Spice in Pinkpantheress so samo nekatera izmed imen, ki jim je hajp na družabnem omrežju TikTok čez noč prinesel svetovno slavo. Zgodbo 22-letne britanske pevke in producentke lahko štejemo za šolski primer preboja na kitajski platformi, ki »srečnežem« občasno odpre vrata v največje svetovne medije, založbe in na odre. S serijo priljubljenih hitov, katerih estetiko je opisala kot »nova nostalgija«, je vzburila mladež, z ušesi pa so hitro zastrigli tudi založniki in oportunisti iz glasbenega posla. Industrija, ki je v zlati dobi rada na veliko špekulirala in tvegala, obožuje tovrstne fenomene, saj so vložki zaradi predhodne spletne slave majhni, izkupički pa astronomski. Mikstejp To hell with it (2021) je še povečal njeno priljubljenost, komad Boy’s a Liar in njegov remiks z ameriško ikono Ice Spice ter singel Angel, s katerim so promovirali filmsko uspešnico Barbie, pa so jo letos dokončno izstrelili med zvezde generacije Z.

Devendra Banhart: Flying Wig

Sloviti kantavtor, ki bo čez slabih štirinajst dni nastopil v tržaškem gledališču Rossetti, se na enajsti plošči odmika od folkovske estetike in se ob spremljavi nežnih, rahlo razglašenih synthov potaplja v zvok tako imenovanega hipnagogičnega popa, ki v njegovi izvedbi zveni izjemno toplo in prijetno, ne pa ravno sveže. Zdi se namreč, da album Flying Wig predvsem zapolnjuje vrzel, ki je v katalogu založbe Mexican Summer nastala z ukinitvijo Ariela Pinka. Banhart stavi na meditativni učinek plošče kot celote, pri čemer je tako konsistenten, da je že malce monoton: izstopajočih skladb z oprijemljivimi groovi in melodijami je le peščica, deset skladb se zlije v nekoliko razvlečeno gmoto, ki je kot glasbeni ustreznik konjskemu odmerku močnega pomirjevala.

Lenhart Tapes: Dens

Beograjski posebnež je več kot desetletje neutrudno pilil svojo enkratno »etno noise« godbo, ki bo zdaj ob podpori priznane ljubljanske založbe končno dosegla tudi globalna ušesa. Njegova druga plošča je domiseln zvočni kolaž balkanskih etno ritmik, ki jih je z walkmani posemplal z množice kaset iz svoje zbirke, »kasetno saturiranih« melodij frul, kitar in drugih instrumentov, ki albumu vdihnejo abraziven industrial značaj, ter hipnotičnih ženskih vokalov Tijane Stanković, Svetlane Spajić in Zoje Borovčanin, ki poženejo kri po žilah. Kot da bi se Coil, Muslimgauze in Esma Redžepova srečali v dvigalu legendarnega hotela Jugoslavija in posneli album avtohtonega etno industriala za polno kafano!

Samo Kutin: Prostori XI

Zadnja edicija iz serije Prostori, ki predstavlja žive posnetke enega izvajalca na specifičnem kraju, prinaša devet »gozdnih« meditacij člana mednarodno čislanega tria Širom. Posebnost albuma je prav ta tu-in-zdaj moment, neposrednost in spontanost Kutinovega ekspresivnega muziciranja v naravi, ki je tokrat presenetljivo melodično usmerjeno, spokojno in lirično, brez zanj značilnih preskokov v »hrup«. Mehkobni zveni doma izdelane harfe, lire, n’gonija, tamburice in hurdy gurdyja se prepletajo s terenskimi posnetki jame, kala in vrtače na Petrinjskem krasu (ptičje žvrgolenje, kukavičje petje, kvakanje, piš vetra, grmenje). Čarobno evokativna in lucidna improvizirana muzika enega izvirnejših slovenskih glasbenikov našega časa.

Taylor Swift: 1989 (Taylor’s Version)

Aktualna kraljica popa je vajeti vzela v svoje roke. Koncertni celovečerec The Eras Tour, ki si ga je prav zdaj mogoče ogledati na velikih platnih po vsem svetu in je v hipu postal najbolj gledani koncertni film vseh časov, pevka distribuira v lastni režiji, mimo mašinerije velikih filmskih studiev, kar je za filmsko industrijo malodane revolucionarna poteza. Sočasno poustvarja svoja zgodnja dela, saj izvirni posnetki s prvih šestih plošč niso v njeni lasti, temveč na njih sedi menedžerski mogotec Scooter Braun, ki jih je kupil od njene nekdanje založbe. Pri vsem skupaj je fascinantno že to, kaj vse je pevka pripravljena narediti, da se izmota iz okovov slabe pogodbe.

Shabazz Palaces: Robed in Rareness

Šesti album megleno abstraktnih interplanetarnih blodenj Ishmaela Butlerja, ki je bil v devetdesetih letih član pionirske jazz-rap skupine Digable Planets, je komajda mini album. Traja pičlih 24 minut in teče po načelu en gostujoči emsi na posnetek, mantranje na vozlišču elektro znanstvene fantastike, (afro)misticizma in hiphopovske ulične brihtnosti pa ne zveni več tako sveže kot nekoč. Za tako kratek format bi sicer težko rekli, da se vleče, zato pa bi pričakovali, da bo miniatura razburljiva redukcija edinstvene nočnosynthovske gmote. Vsak trenutek prepoznavne avtorske značilnosti so še tu, a se hkrati zdi, da je projekt obtičal nekje med Jupitrom in Saturnom. Najkrajši in najbolj bled Shabazzov izdelek do zdaj.

Blaž: Are You a Player

Blaž Gracar se z novim albumom vrača po kar petletnem diskografskem premoru, a to ne pomeni, da je v tem času miroval, daleč od tega: kot skladatelj je podpisal kup gledaliških predstav, kot klaviaturist se je pridružil indie rock bendu Lelee, uveljavil pa se je tudi kot neodvisni razvijalec družabnih iger. Blažev novi album je pestra zbirka čvrste IDM-elektronike, iz katere vre avtorjeva naklonjenost klasikom založbe Warp. Izolčan se je zdaj skoraj popolnoma oddaljil od hiphop korenin in se s polno paro osredotočil na skladanje epskih, baročno razkošnih synthovskih kompozicij, ki izdajajo, da je avtor dejaven tudi v teatru, pohvaliti pa gre še skrbno sproducirane, večplastne rafale nalomljenih bobnov, ki jasno pričajo o njegovi piflarski pozornosti na detajle.

Dj Shadow: Action Adventure

Dj Shadowa še zmeraj spremlja prekletstvo prvenca Endtroducing ... iz davnega leta 1996. Plošča je bila absolutna prelomnica v sempladeličnem kolažiranju, mladi didžej pa je po nepričakovanem uspehu hotel raziskovati v druge smeri. Feni nismo bili navdušeni. Z vsako plato je – včasih subtilno, drugič radikalno – poskusil kaj drugačnega in tako je tudi tokrat. Action Adventure je v izhodišču celo bližje prvencu kot druge plošče, saj gre za »osebni projekt«, na katerem ne slišimo niti enega gosta, a Shadow tokrat gnete elektronske in zvočno precej generične gmote kompresiranih in neznačilno sčiščenih bobnov. Zrelo obdobje Sence, ki pa na trenutke zveni kot promocijski demo posnetki za nova glasbena orodja.

Blink-182: One More Time …

Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.

Bex Burch: There is only love and fear

Tolkalka, improvizatorka, izdelovalka inštrumentov ... Bex Burch na prvencu demonstrira pravo brkljanje, saj se največ zadržuje za ksilofonu podobnim glasbilom, ki ga je naredila sama med bivanjem v Gani. »Neurejeni« ali »razmetani minimalizem« je primerna oznaka za privlačno glasbeno ropotarnico, ki lebdi, pleše in se dere nekje med improm, jazzom in drugimi godbami. Prevladujejo kolektivne ritmične mantre neštetih zvočil, prežete s konkretnimi zvoki in občasnimi vrhunci bendovskih krikov in resnega gruvanja, morda najbolj pa impresionira preprosta montaža, saj gre za redukcijo dvaintridesetih dni snemanja v štridesetminutni paket neposredne, igrive preprostosti.

Goat: Medicine

Peta plata švedske psihedelične koze ohranja bendovo esenco, toda zaznati je odmik od dinamičnih »globalnih ritmik« proti bolj konservativnemu rockovskemu bobnanju. Oboževalce mastne psihedelije šestdesetih let in začetka sedemdesetih bo najbrž razdelila na dva tabora. Tiste, ki bodo v njej slišali dobrodošel odmerek »posodobljenih« fuzz kitarskih zvokov v tradiciji Tonyja Iommija, zapohanih melodij flavte in sitarja, (pre)dolgih improviziranih jamov, hipnotičnih ženskih glasov à la Grace Slick in naefektiranih moških glasov à la John Lennon v času plate Revolver, in tiste, ki bodo v njej upravičeno slišali le pastiš vsega omenjenega in si bodo raje ponovno predvajali izvirnike. Vse je odvisno od vaše strpnosti do recikliranja rockovskega kanona.