Ty Segall: Three Bells

Redkokdo slalomira med vzponi in padci sodobnih rockovskih usmeritev tako uspešno kot Ty Segall. Morda zato, ker v nobeno ni povsem zapadel in nobene preveč deklarativno začel, hkrati pa je od časa do časa zavil v kakšno odklonsko in čudaško nišo. Občudovanja vredno konsistentnost povprečja eno leto – en album, pri katerem vztraja vse od založniških začetkov leta 2008, nadaljuje s ploščo Three Bells, »ciklom, ki nas popelje na potovanje v sredico sebe«. Navedka ne gre jemati preveč resno, Segall ponovno očara s humanizmom banalnosti, blesavosti in samoironije in z izrazom, ki je (akustično in elektrificirano) zastavljen povsem retro, a bolj osvežilen od raznih Tame Impal, Gretov Van Fleetov in Black Keysov.

Philip Glass: Philip Glass Solo

Med pandemijo se je Philip Glass (1937), eden najbolj opevanih ameriških skladateljev zadnjega stoletja, avtor na desetine oper, simfonij, koncertov, etud in drugih del, nekdanji taksist in vodovodni inštalater ter utemeljitelj minimalizma, v trenutku refleksije odločil, da se bo sprehodil po svojem klavirskem opusu. Morda z željo, da bi ga dokončno osmislil, morda v iskanju potrditve, da je večina njegovih klavirskih del večno vračanje istega – prepletajočih se motivov, akordov, harmonij, pavz in tišine.

Future Islands: People Who Aren’t There Anymore

Baltimorski prvaki synthpopa se vračajo s sedmo dolgometražno ploščo, še eno solidno izdajo v zares presežno konsistentnem opusu. Ja, kvartet je tako zvest svojemu značilnemu zvoku, da se na trenutke zdi nekoliko enoličen, a to mu zlahka odpustimo. Tako je zaradi premišljenih kompozicij in prefinjene izbire toplih analognih zvokov, ponovno pa najbolj izstopajo odlična besedila frontmana Samuela Herringa, ki je lani z gostujočim verzom navdušil na hiphopovski mojstrovini Maps, eni od plošč leta po Mladinini izbiri. Ko se sprijaznimo, da nas Future Islands verjetno ne bo nikoli presenetil s kakršnimkoli slogovnim zasukom, in se enostavno prepustimo njegovemu melanholičnemu toku, lahko članom le čestitamo, saj preprosto ne znajo ustreliti v prazno.

Fabiano do Nascimento & Sam Gendel: The Room

Nastavek sodelovanja brazilskega brenkača Fabiana do Nascimenta in ameriškega pihača Sama Gendla ne bi mogel biti bolj preprost. Gre za prepletanje pretežno ritmičnega igranja na sedemstrunsko kitaro prvega in melodično nežnega ravnanja s sopranskim saksofonom drugega. Povsem akustično, staromodno in intimno. The Room se ne more izogniti prikimavanju izjemni dediščini brazilskih akustičnokitarskih idiomov, a se hkrati učinkovito upre poseganju po klišejih in šablonah. Gendel in Nascimento sta v svojem početju osupljivo složna, se poslušata, si puščata obilico prostora, in čeprav ustvarjata vljudno nevsiljivo razpoloženje, znata v hipu pritegniti poslušalčevo pozornost. Komorna perfekcija.

O!Kult: Zvestoba

Kuratorja založbe KRI sta kot avdio arheologa v arhivu Radia Študent izbrskala neizdan komad iz poznega obdobja domače punk zasedbe O!Kult (1982–1987), ki je pod vodstvom Braneta Zormana med drugim reflektirala poznosocialistično alienacijo. Atmosferični postindustrial nokturno Zvestoba bi lahko bil naslovni komad za slovensko serijo o distopični Novi Ljubljani iz zbirke Anonimna tehnologija Andreja Tomažina. Izstopata laibachovsko resnobna deklamacija (»Položili bomo svoj duh v duh svetlobe«) in retrofuturistični vajb (spomnite se fejmičev Molčat Doma in tiste hladne, »vzhodnoberlinske«, »brutalistične« estetike, v kateri živijo ljudje z od saj črnimi pljuči). Z remiksom Silent Servanta, techno ikone, ki nas je zapustila januarja.

Lyrical Lemonade: All is Yellow

Lyrical Lemonade je bil sprva skromen internetni blog, ki ga je pri rosnih sedemnajstih zasnoval chicaški režiser in snemalec Cole Bennett, v nekaj letih pa se je projekt razvil v creme de la creme produkcijsko hišo za trendovske trap in pop-rap videospote. Bennettova platforma, ki je na YouTubu do danes zbrala že dobrih 11 milijard ogledov, se je hitro vzpostavila kot odskočna deska za vzpenjajoča se imena (in številne muhe enodnevnice) s tako imenovane soundcloud rap scene, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla s sodelovanji s pokojnim emo-trap veljakom Juice WRLD-jem.

Kid Cudi: INSANO

Že prejšnja (prava) plošča ameriškega pop-rap velikana je zvenela precej neizvirno, brez navdiha in generično: kot bi Kid Cudi uporabil zavržene ostanke s studijskih seans svojega pajdaša Travisa Scotta. Na Cudijevi deveti plošči je položaj še veliko bolj mrk: avtor, ki slovi po avanturističnem skakljanju po široki paleti žanrov – kar je sicer obrodilo tudi nekaj absolutnih polomij, predvsem takrat, ko se je spogledoval s postgrungeem –, tokrat igra sila varno in se ugnezdi v prežvečenih trapovskih vzorcih, kjer nezainteresirano mrmra in momlja ter se nenehno spotika ob klišeje. V tej mučno predolgi epopeji, v katero je uvrščenih kar 21 večidel medlih skladb, avtor še zdaleč ne dostavi tega, kar obljublja naslov albuma.

Donato Dozzy: Magda

Slovenski techno foter je že pred časom postal žrtev komercializacije, italijanski veteran (1970), inovator in premišljevalec elektronske glasbe ter eno največjih imen psihedeličnega tehna pa iz leta v leto bolj navdušuje s svojo vizijo in strastnostjo, najsi gre za epske večurne vinilne sete, sodelovanja ali solo izdaje. Aktualna Magda, posvečena neustrašni teti, ki ga je vodila skozi življenje, in rodnemu Jadranu, prinaša prepoznaven dozzyjevski zven – potopitveni minimalizem in hipnotično repeticijo na presečišču trancea, IDM-a in ambienta iz devetdesetih let, zapakirano v visokoresolucijsko zvočno podobo, kjer kraljujejo žareči zvoki analognih sintov v slogu Vangelisa, Carpenterja in Klausa Schulza. Brezčasno.

Kali Uchis: Orquídeas

Manj kot leto po izdaji zbirke svilnato nežnih slow jamov se ameriška pevka kolumbijskih korenin vrača z albumom, ki naj bi, kot pravi, napovedoval »novo obdobje« na njeni ustvarjalni poti. Ob poslušanju prve polovice plošče, kjer avtorica (spet v dveh jezikih, a večidel v španščini) pluje po dokaj značilnih, vendar malo poskočnejših R & B-jevskih podlagah s primesmi neosoulovskih in diskoidnih prvin, se zdi, da ostaja pretežno zvesta svojemu ustaljenemu zvoku. Ko pa v neki točki nonšalantno preklopi na čvrste reggaeton, cumbia in dembow bangerje, ugotovimo, kaj je imela v mislih z velikopotezno napovedjo: Kali Uchis je iz zasanjanih balad presedlala na klubske ritme, novo ozemlje pa ji je presenetljivo pisano na kožo. Orquídeas je eden od nespornih vrhuncev pevkinega opusa in se na trenutke kosa celo z mojstrskim prvencem Isolation.

The Smile: Wall of Eyes

Z neštetimi Radioheadovimi težkokategornimi feni ni heca. Na novi album zasedbe, ki je že nekaj časa v stanju komaj sprejemljive hibernacije, čakajo od leta 2016. Pritisk, nestrpnost in pričakovanja naraščajo, a glavni faci Thom Yorke in Jonny Greenwood sta (verjetno ne čisto načrtno) le našla način, kako sodelovati in se hkrati izogniti neizmernemu bremenu, ki ga prinaša skoraj mitični status matične skupine. Trik pa je v tem, da stranska naveza sploh ni povsem stranska in da se jima z njenim delovanjem ni treba popolnoma oddaljiti od izraza, ki je zaznamoval generacijo.

21 Savage: american dream

V Londonu rojeni prvoligaš atlantske trap scene se s samostojnim albumom vrača po dolgem obdobju vesoljnih uspehov z gostujočimi verzi: megahit Sorround Sound, ki sta ga predlani posnela z J.I.D.-jem, še vedno vztraja blizu vrha Billboardove lestvice komadov, največkrat predvajanih na TikToku. Dolgometražec presenečenja pusti mešane občutke: produkcija, ki tokrat pogosto uporablja soulovske semple vintidž narave, je večidel vrhunska – seveda ponovno izstopajo beati, ki jih je podpisal Metro Boomin –, teksti in flowi so preveč repetitivni, da bi naša pozornost vztrajala vseh 15 dokaj monotonih skladb, vtisa pa še zdaleč ne popravijo medli prispevki gostujočih vokalistov, ki jih 21 Savage (kljub nekaj zares vprašljivim verzom) vse po vrsti odločno zasenči.

a.s.o.: a.s.o.

Prvenec avstralskega dua vas pelje v Bristol na začetku devetdesetih let, kjer sta se kalila Portishead in Massive Attack, v zadimljene chill out sobe na rejv partijih, kjer je folk iz telesa izganjal presežne substance, in na psihedelične DJ-sete pokojnega Weatheralla, ki so mu bili blizu tovrstni »omotični« zvoki. Gre za stiliziran, predhodnikom zvest hommage, musique noire za globoko noč, alternativni soundtrack za Lynchev Modri žamet oziroma »sanje o čudnih željah« in tipični »revival album«, ki pa ga odlikujeta fatalni ženski vokal in zaokrožena dramaturgija. Eterična, hrepenenja polna muzika, ki bo zrajcala fene Julee Cruise, skupine Beach House, Lane Del Rey in sorodnih nepoboljšljivih romantikov.

Surya Botofasina, Nate Mercereau, Carlos Niño: Subtle Movements

Trojka Botofasina-Mercereau-Niño je pozornost zbudila zaradi intenzivnih zaslug pri nastanku lanskega (blasfemično neraperskega) prvenca Andréja 3000. Občasna sodelovanja sedaj povezuje v zračni album nevsiljivo zibajočih valov nežno šepetajočega nabora zvokov. Prepoznavno kalifornijski štih ambientalne muzike spodobno razvlečenih posnetkov nas (tudi z redkimi hipijevskimi napevi!) že skoraj vljudno vabi k bosim sprehodom v naravi, v najbolj nasičenih delih pa gradi prepričljiva razpoloženja sanjave zamaknjenosti in – če kdaj zavijete v to smer – duhovnega sproščanja. Premiki, ki bi ob najmanjšem povečanju odmerka subtilnosti na trenutke že obstali na mestu.

Nejc Pipp: Entropy

V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.

Darius Jones: fLuXkit Vancouver (its suite but sacred)

Saksofonist Darius Jones, eden pomembnejših predstavnikov nove šole newyorške scene nove muzike, streže z naročniškim projektom, ki ga je financiral umetniški center Western Front iz Vancouvra. fLuXkit Vancouver je srečanje Dariusa Jonesa in bobnarja Geralda Cleaverja z godalnim kvartetom, srečanje improvizacije s kompozicijo, srečanje domiselnosti s tradicijo ... To je eno tistih druženj, pri katerih je proces vsaj toliko pomemben kot končni izdelek, a v tega lahko vseeno brez težav zagrizemo brez predhodnih inštrukcij. Predvsem pa se muzičisti tukaj ne skrivajo za konceptom – procesom, saj je njihovo »igranje« preprosto osupljivo prepričljivo. Dodelano in povezano z bloki ohlapne svobode.

Goragorja: Monokrom

Bend z enim najboljših slovenskih imen vseh časov sestavljajo veterani briške alter scene, ki so me kot mulca po lokalnih luknjah vzgajali kot člani bendov Haron, Elodea in Frezzas. So prekaljeni muzičisti, ki se nikdar niso »profesionalizirali«, nikdar pa tudi niso nehali ustvarjati. To se odraža v njihovem sofisticiranem postmetalskem izrazju, kjer izstopajo kompleksno, a ne rigidno bobnanje ter epska, harmonično dodelana kitarsko-basovska sozvočja, pri katerih se bend suvereno izogne posnemanju velikanov. Monokrom, album brez pretenzij, plod neštetih ur v placu za vaje z ljudmi s skupno vizijo, odpira sezono domače kitarske bere na najvišji ravni. Nota bene: underground ne živi v Ljubljani, pač pa v Brdih in drugod na periferiji.

Lifecutter: Hollow

Ko govorimo o konsistentnosti in brezkompromisnosti v kontekstu s technom povezanih praks na tej strani Alp, ne moremo mimo jezdeca kovinske distorzije Lifecutterja. Ta nas že kakšno desetletje zalaga z vedno in vsakič markantnim izrazom, najpogosteje v utečeni navezi s Kamizdatom, saj je Hollow že njegov peti album za to domačo etiketo. Plošča se začne z namigom v smer nekakšnega electro IDM-a, a gre za finto, ki traja le nekaj minut. Sledi neizprosen in ravno prav razgiban drnec, ki brez popuščanja drži napetost vse do zadnjega posnetka, največ pa črpa iz klasične britanske šole resnobnega temačnega techna in industriala. Zverzirani udarci težke industrije.

Nicki Minaj: Pink Friday 2

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.

Matmos: Return to Archive

Kaj je tokrat semplal legendarni dvojec Matmos? V njegovem bogatem opusu eksperimentalnih ekscesov najdemo denimo igrive manipulacije z zvočnimi posnetki centrifugiranja pralnega stroja, tokrat pa sta veterana semple črpala iz arhiva založbe Folkways Records, nepridobitne glasbene založbe muzejske institucije Smithsonian. Iz bogatega etnomuzikološkega arhiva glasbe in zvočnih kolažev z vseh koncev sveta sta si izbrala terenske posnetke narave in laboratorijskega dela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih, in jih uredila v skrbno koordinirani kaos. Žal je konkretnejših komadov, kjer se podivjani rafali zvokov sestavijo v oprijemljivejše groove, tokrat le za degustacijo, zato lep del albuma zveni kot kakšna intenzivna ASMR-kompilacija.

Durand Jones: Wait Til I Get Over

Duranda Jonesa poznamo kot pevca in frontmana ene tistih zasedb sladko-mehkega retro soula, ki jim je uspel preskok v srednjetok. Sedaj minus The Indications streže s samostojnim prvencem, nostalgičnim poklonom rojstni Louisiani, odraščanju na vlažni sopari ameriškega juga. Wait Til I Get Over je ne ravno surova, zato pa opazno bolj zrnata in nežno distorzirana plošča od Jonesovih kolektivnih pustolovščin s skupino. Je čisto pravi klasični soul s pravšnjim odmerkom gospela v dobesednem pomenu vrinkov mogočno povzdigujočih zborovskih napevov in oprijemljivih orgelskih spremljav. Odločen prispevek mojstra, ki zapovedi žanra preprosto obvlada na prav vsakem koraku.

Daft Punk: Random Access Memories (Drumless Edition)

Če bi kdo podeljeval nagrado za najbolj odvečno ploščo leta, bi bil z njo nedvomno ovenčan legendarni, zdaj že razpadli elektronski dvojec Daft Punk. Francoska pionirja sta ob deseti obletnici izida zadnjega albuma izdala novo različico te sodobne klasike, ki je sicer do potankosti enaka izvirniku, le da v njej, kot jasno namigne (pod)naslov, ni bobnov ali kakršnihkoli drugih perkusivnih elementov: producenta sta odstranila celo zvok metronoma, ki se je za hip pojavil v izvrstnem bangerju Giorgio by Moroder! Čeprav peščica skladb v novi minimalistični preobleki dobi neki nov šarm spokojnosti in si pusti malce bolj zadihati, večini aranžmajsko oskubenih komadov, predvsem disko-pop hitom, ki jih na albumu ni malo, odsotnost ritmične sekcije še zdaleč ne laska.

Busta Rhymes: BLOCKBUSTA

Ob izidu enajstega albuma newyorškega veteranskega emsija se moramo (tudi zaradi nedavnih strelov v prazno) vprašati, ali ima ta v rokavu še kakšno svežo zamisel in ali ima sploh še kaj povedati.

Raphael Rogiński: Talàn

Plošča poljskega kitarskega virtuoza, skladatelja in muzikologa zareže v živo, se dotakne dna duše in vas očisti kot najgloblja meditacija. Čeprav je danes težko govoriti o pravi duhovni glasbi, je Talàn letos nedvomno eden boljših približkov temu pojmu. V preseganju vsakršnega žanrskega formalizma, funkcionalnosti in tradicije se uvršča v sfero transcendentalne umetnosti, ki hrepeni po nečem neizrekljivem, nečem onstran znanega. Brezčasne kitarske meditacije Rogińskega tonalno povezujejo zahodne in vzhodne glasbene tradicije, nepresenetljivo, saj je album posvečen njegovi prevzetosti nad Črnim morjem, od koder naj bi bila njegova družina prišla v Evropo. Kot bi poslušali fiktivni bluz izpred daljnih stoletij

Evian Christ: Revanchist

Trance je nazaj! Že nekaj let spremljamo vrnitev plesnega žanra in njegovo novo afirmacijo na klubski sceni, svojevrsten hommage temu pa je prvenec producenta, ki ga je pred desetletjem zaradi njegove zvočne drznosti rekrutiral tudi Kanye West. Evian Christ je kasneje občasno opravljal najemniško delo za razne raperje, za samostojni dolgometražec pa si je vzel čas. Revanchist je zvočno nasičen udarec nekje med zvočnim oblikovanjem in klubskimi ostalinami himničnih synthovskih tem, patosa ženskih vokalov, surovih ritmičnih udarcev in nenadnih dramatičnih sprememb. Le trenutek je dovolj, da se tiho ždenje pritlehnih melodij prelevi v kričeče bombardiranje nostalgičnih motivov.

Marina Herlop: Nekkuja

Katalonska skladateljica in producentka je med oktobrskim nastopom v Pragi na festivalu Lunchmeat naredila vtis z osupljivo širokim glasovnim razponom, lasersko natančnim igranjem klavirja in prezenco pop šamanke v liniji Björk. Njen drugi album ohranja eksperimentalno noto prvenca in postreže s svojstveno vizijo neortodoksno ukrojenega avtorskega »popa«, ki hkrati mežika klasični avantgardi in folkovskim tradicijam. Njene elektronske skladbe, zgrajene okoli spreminjajoče se ritmike, nenavadnih melodičnih motivov in tehnično izpiljenih večglasij, ki na trenutke povzročajo kurjo polt, so akademsko kompleksne in večplastne, toda zaradi spevnosti dostopne tudi širšemu poslušalstvu, onstran ožjega kroga fenov progresivne elektronike.

Mitski: The Land Is Inhospitable and So Are We

Ameriška kantavtorica japonskih korenin Mitsuki Miyawaki, ena od protagonistk novega vala introspektivnih žalostink, ki so zadnja leta uzurpirale ameriško indie sceno, je slabo leto po zmagoslavju plošče Be the Cowboy (2018) napovedala umik z odrov. Slavo je videla kot prekletstvo, svojo vlogo v glasbeni industriji je prepoznala kot »produkt, namenjen kupovanju, prodaji in zauživanju«, fanatično naklonjenost zvestih fenov pa je doživljala kot toksično čaščenje, ki škoduje njeni samopodobi. A ker je hiperproduktivna glasbenica še naprej prekipevala od zamisli – ki so, kot glasno priča njena sedma plošča, pravzaprav postajale vse boljše in boljše –, je bila njena vrnitev na sceno le vprašanje časa.

Peter Gabriel: i/o

Peter »Sledgehammer« Gabriel si vzame čas. Čeprav v zadnjih desetletjih ni bil povsem tiho, je njegov novi, deseti album prvi z novim avtorskim materialom po zajetnih 22 letih. Če to ni dovolj nezaletavosti, je še bolj nenavadno, da se je s ploščo i/o začel ukvarjati davnega leta 1995 (!), kar pomeni, da je ta po polžje nastajala neverjetnih skoraj 28 let. V novem tisočletju jo je večkrat pregnetel, presnel, popravljal, premiksal ... Končno je tu in seveda ne more biti čisto običajna: i/o je neke vrste dvojni paket, saj vse posnetke lahko poslušamo v dveh različnih (bright-side in dark-side) miks različicah. V obeh pa lahko občudujemo staromodno prepričljiv songwriting in filigransko produkcijsko obrt.

Obito: The Void

Bor Prokofjev je frišno ime domače beatmakerske scene, ki se z drznim debijem za ljubljansko beat institucijo postavlja ob bok talentom mlajše generacije, kot sta YNGFirefly in Nikson, znana po levopolnih, neortodoksnih, abstraktnejših pristopih k hiphop produkciji. Prvenec prinaša zbirko zapacanih, opletajočih, aranžmajsko igrivih, psihedelično obarvanih beatov s poudarjenimi nizkimi frekvencami. Njegovim prijetno »jecljajočim«, »nekonsistentnim« ritmom dodatno dimenzijo vdahnejo atmosferični elementi (padi, sinti) in fin nabor samplov, od rim starošolskih pljuvačev do retro ženskih vokalov v liniji legendarnega Edana in sorodnih imen. Razpoloženjski beati z močnim značajem, ki balansirajo med intenzivnostjo in opojnostjo.

Actress: LXXXVIII

Britanski producent, ki smo ga v Mladini pred nastopom v Ljubljani leta 2018 označili za »nočnega slikarja opustošenih pokrajin«, je postregel s še enim dolgometražnim albumom, eterično in sila melanholično zbirko outsiderskega housa, ambientalnega tehna, IDM-a in celo abstraktnega hiphopa. Album sicer lepo obogati avtorjev opus, a se skrije v senci njegovih prelomnih albumov, izdanih v prvi polovici prejšnjega desetletja. Darren Cunningham ostaja zvest svojemu značilnemu zvoku, včasih celo preveč, saj se rad sklicuje na presežke iz kataloga. To ponekod stori precej neposredno, a tovrstne reference vselej dekonstruira skoraj do neprepoznavnosti, zato mu ne moremo očitati, da reciklira, prav tako pa lahko v teh izrazito večplastnih kompozicijah ob vsakem poslušanju odkrijemo kaj novega.

Ali Sethi & Nicolas Jaar: Intiha

Čilsko-ameriški čudežni deček elektronske glasbe Nicolas Jaar se je po izdaji prvenca Space Is Only Noise (2011), ki je zbudil pozornost po vsem svetu, uveljavil kot eden vodilnih glasov svoje generacije. Toda tipični karierizem je obrnil na glavo, iz leta v leto zmanjševal medijsko prisotnost in se posvečal obskurnejšim, nišno usmerjenim glasbenim in interdisciplinarnim projektom, pri katerih so bili v ospredju izobraževanje, grajenje skupnosti in zvočno raziskovanje. Veliko se posveča tudi svoji založbi Other People, podpori novim talentom, kot je Aho Ssan, ki je letos nastopil v Ljubljani, in promociji eksperimentalne glasbe, kot je nedavna kompilacija Weavings 2. Jaar je diskretni »zvezdnik« brez menedžmenta, ki »zvezdništva« ni kapitaliziral. Ker ima palestinske prednike, je zadnje mesece, kot že dolgo prej, na širši elektronski sceni eden glasnejših kritikov izraelskega genocida nad Palestinci in zato deležen različnih izbrisov, kot je odpoved delavnice na münchenski Akademiji lepih umetnosti.