Moin: You Never End

Dekonstruirana posthardcore godba londonskega tria, projekta izmuzljivega dua Raime in Valentine Magaletti, najekspresivnejše bobnarke našega časa, na tretji plošči dobiva še bolj izčiščeno formo. Moin principe elektronske produkcije vpenja v bendovsko ustvarjalnost. Predstavljajte si Midwest emo iz devetdesetih let, če bi za aranžmaje, zven kitar in teksture bobnov pikolovsko skrbeli eksperimentalni producenti. Vsak odtenek distorzije, repetitivni ritem, odmev membran in abstraktni človeški glas ima svoj »pomen«. Doslej značilne cinematične semple, orodja za sugestijo, pa v presunljivo melanholičnih instrumentalih nadomešča z zasanjanimi deklamacijami raznih gostujočih imen. Eshatološka muzika, ki jo prežema tolažeča toplina.

Pixies: The Night the Zombies Came

Mineva že deseto leto od studijske vrnitve legendarne zasedbe Pixies in že kar dvajseto od njene ponovne združitve, ki pa doslej ni prinesla prav nič hvalevrednega, daleč od tega. Skorajda neverjetno se zdi, da je bend v drugi fazi delovanja, torej po prerodu leta 2014, izdal že več albumov kot v zlatem obdobju, torej v času do razpada leta 1991, ko je v štirih letih izstrelil kar štiri dolgometražne instantne klasike in kup brezčasnih hitov, v senci katerih ustvarja še danes.

Seun Kuti & Egypt 80: Heavier Yet (Lays The Crownless Head)

Če kdo res dosledno spoštuje izročilo afrobeata Fele Kutija, je to njegov najmlajši sin Seun – navsezadnje tudi zato, ker je dobesedno prevzel baklo in vse od leta 1997 vodi bend, ki ga je pred njim oče. Skupni albumi z zasedbo Egypt 80 kapljajo počasi in peti »pooseblja duha odpora, trdoživosti in revolucije«. Klišejskih političnih gesel afrobeatskih tropov mu ne moremo zameriti, saj je plošček, nad katerim je kot izvršni producent bdel sam Lenny Kravitz in na katerem gostujeta Sampa The Great in Damien Marley, togi žanrskosti navkljub glasen, kompakten in gibek. Je enovit in enoznačen, tako rekoč v celoti plesen. Tehnično spoliran in slogovno zvesto tradicionalističen. Nič novega ni nič slabega.

Long Dumb Voices: Long Dumb Voices

Ljubljanska druščina se na prvencu poklanja prvobitni indie kitarijadi, ki je vrhunec dosegla ob izdihljajih zadnjega tisočletja, ko je pregovorni predmestni dolgčas napajal ustvarjalnost pionirjev iz skupin Yo La Tengo in Modest Mouse. V pretežno umirjenih, melanholično obarvanih skladbah brez oprijemljivih popkulturnih referenc reflektirajo sodobni lajf dvajsetinnekajletnikov. Glasova vokalistov, pogosto spletena v večglasje, sta tu in tam karizmatično fušasta, včasih pa tudi sramežljivo neodločna. To je celo prikupno! Bolj zmotijo tisočkrat slišani angleški verzi. Ko bi le vedeli, zakaj bendi, namesto da izstopajo s »čudno slovenščino«, večinoma raje postanejo zgolj še eden od posnemovalcev anglosaških prednikov …

BibliBan: Na, Na, Na, Crazy!

Ko spletni guruji muzičarje učijo, kako pravilno zveneti, izgledati in komunicirati, če želijo uspeti, je za mlade bende najboljša mogoča strategija delati diametralno nasprotno – biti čuden, konfrontacijski, neprilagojen, nerazumljen, neprimeren! Nabriti slovenjgraški muloti, zmagovalci Špil lige 2022 in klubski maratonci 2022, v zanosu nekonformizma na prvem pravem albumu servirajo prav to – absurdistično garažno žaganje s hiperaktivnimi aranžmaji, kjer v ospredju niso finese, pač pa surova in kaotična avtorska ekspresija, ki do živega pride s komičnimi večjezičnimi southparkovskimi vokali à la Primus. Zvenijo kot bratranci avantrockerjev iz zasedbe Svojat, ki Raw Power protopunkerjev The Stooges prestavljajo v še višjo prestavo.

The Smile: Cutouts

Cutouts je, grobo rečeno, ena tistih plošč, ki se začnejo pretežno neobetavno, a gredo stvari potem nekako na bolje. Kar je vedno bolje kot obratno. To je tretji album zasedbe The Smile in njen že drugi letos. Je pa tudi album, pri katerem se najočitneje doslej izkaže, da je nekoliko nepravično, če trojec površno označujemo kot stranski odvod svetih Radioheadov.

Future: MIXTAPE PLUTO

Future, eden ključnih protagonistov na polju trapa, je pred dobrim desetletjem iznašel zares učinkovito, a zdaj že dodobra prežvečeno formulo, ki so jo nato marljivo kopirale horde klonov, zato njegovega vpliva nikakor ne gre zanikati. Kmalu pa se je tudi sam ujel v past posnemanja svojih prelomnih del. To slabo navado je sicer na začetku leta delno presekal na z Metrom Boominom, na novem mikstejpu pa se ponovno oklepa preverjenih vzorcev, pri čemer zveni precej nezainteresirano – v nekaterih komadih, kot je denimo Plutoski, se zdi, kot bi zaspal za volanom. A čeprav momljajoči raper tokrat ne dostavi ničesar novega, mu gre to, po čemer je zaslovel, tudi po vsem tem času še vedno zelo dobro od rok.

Blood Incantation: Absolute Elsewhere

Posebneži iz Kolorada že od formacije izstopajo iz povprečja, obsedeni s širnim stvarstvom in smrtjo, toda njihova četrta plošča po wagnerjanski ambicioznosti presega predhodnice. Absolute Elsewhere je fluidna slogovna himera, sešita iz hawkwindovskega space rocka, kosmische meditacij zasedbe Tangerine Dream, virtuoznega onanizma benda Yes, ezoteričnega metala floridskih legend iz skupine Death in fiksacij z znanstvenofantastičnimi epi. Ja, zveni prav tako kompleksno in dinamično, kot bi pričakovali na podlagi referenc – avanturistična vizija fuzionističnega death metala, kjer se floydovske balade prevešajo v neukrotljivo blastbeat bobnenje à la Morbid Angel. Kolosalen album, ki ne špara z vau trenutki.

Godspeed You! Black Emperor: »NO TITLE AS OF 13 FEBRUARY 2024 28,340 DEAD«

Osem mesecev po podatku iz (brez)naslova nove plošče zasedbe Godspeed You! Black Emperor je uradno število skoraj dvakrat višje. Okroglih trideset let dejavni kanadski postrockerji nas tokrat že v izhodišču postavijo v brezupno zajeban realizem vsakdanjika. A muzika ni takšna. Seveda so premiki od skorajda tišine do orkestralnih apokaliptičnih zidov zvoka in mehkejših melodičnih razpletov razvlečeni, kot se za zasedbo že pregovorno spodobi, a NO TITLE ... ni pesimistično težaški, moralistično žugajoč in pretirano patetičen. Spotoma preprosto navrže očitno – vloga umetnikov ni nič drugačna od vloge preostalega navadnega prebivalstva: da nismo tiho. Vsak dan nov vojni zločin ...

Charli XCX: Brat and It’s Completely Different But Also Still Brat

V junijski recenziji šestega albuma britanske (hyper)pop pevke nismo slutili epohalnih razsežnosti tega popkulturnega fenomena. Iz razmeroma nišne plošče se je Brat v poletnih mesecih razrasla v viralni mem s prepoznavno strupeno zeleno barvo, vseprisotni brand in celo koreografski trend na TikToku. Od angleškega superfestivala Glastonbury do ibiških superklubov, od obsedenih fenov do zapriseženih alternativcev, od Twin Peaks ikone Kyla MacLachlana do ameriške podpredsednice Kamale Harris (Charli je podprla demokratsko kandidatko in v zameno dobila reklamo na uradnih profilih njene predvolilne kampanje!), nihče ni ubežal »brat poletju«. Toda na začetku septembra je Britanka naposled oznanila njegovo smrt.

FINNEAS: For Cryin’ Out Loud!

Finneas, starejši brat pop velikanke Billie Eilish in glavni producent vseh njenih studijskih izdelkov, je s solističnim prvencem OPTIMIST pogrnil na celi črti, a slab odziv kritikov in laične javnosti ga očitno ni utišal. Tri leta kasneje se vrača s še eno zbirko generičnih pop rock balad, le da mu gre tokrat oponašanje zgodnjih Coldplayevih del malo bolje od rok kot na poraznem debiju. Vseeno pa lahko Finneasov drugi album velja za še en suveren dokaz, da bi se moral avtor na vso moč oklepati producentskega stola, saj njegova solistična muzika zveni kot glasbeni ustreznik bež barve, besedila pa so tako plehka in predvidljiva, kot bi jih napisal ChatGPT. Če mu bo tako hudo spodletelo tudi v tretje, bi morala Akademija resno razmisliti o zaplembi tistega ducata grammyjev, ki krasijo njegovo dnevno sobo.

Geordie Greep: The New Sound

Integriteta: kot frontman na vrhuncu kariere razpusti Black Midi, najprodornejše ime »novega rocka«; v duhu Keitha Jarretta moči združi z različnimi muzičarji; zasnuje mr. bunglovsko hiperaktiven, maksimalistično virtuozen izraz, ki jemlje od fusiona Weather Reporta, avant šlagerjev Scotta Walkerja, Brelovih šansonov, math rocka, nakokiranih yacht rockerjev, Latin jazzrocka in brazilske godbe sedemdesetih let; z vajeti spusti svojo čudaškost in iracionalne impulze pretvori v pronicljive, zabavne, aktualne satirične tekste o moškosti in egocentričnih cepcih tipa Andrew Tate; izda ekscesno ambiciozen in pretenciozen debi, ki izpolni pričakovanja na podlagi naslova. Monumentalna novodobna prog beštija, o kateri se bo še pisalo

Gisaza: »Ya Kno«

Redni dostavljavec in vešči krotilec basov z Obale dolgoletno serijo prepričljivih izdaj težkih elektro udarcev krajših formatov končno zaokrožuje s pravcatim albumom. Gisaza se je s konstantno in konsistentno založniško dejavnostjo že dodobra zasidral v ne le lokalno zavest fenov globokih koncev klubske muzike beatov, ostalin dubstepa in sorodnih zadevščin, na plošči »Ya Kno« pa s potrpežljivim dramaturškim lokom ustvari okolje »plesne meditacije«. Formula je preprosta (zračni ritmi, minimalistične melodije semplov in občasni triki direktno iz učbenikov dubovske šole, vse s posebej ojačanim podnom), učinek pa neposreden. Tehnično dosledno, basovsko mogočno in slogovno temačno, brez balasta.

Caribou: Honey

Dan Snaith, sloviti kanadski glasbenik, ki je nekoč, pred dobrimi dvajsetimi leti, ustvarjal pod imenom Manitoba, zdaj pa že dolgo z imenom Caribou in od časa do časa tudi pod psevdonimom Daphni, streže z novo zbirko plesne muzike, ki nima prav veliko skupnega z avanturistično neopsihedelijo in folktronico, s katerima si je ustvaril ime.

Nubya Garcia: Odyssey

Premiki hude popularizacije londonskega jazzovskega novega vala v zadnjem desetletju so pričakovani. Turneje se širijo, podpisujejo se pogodbe z velikimi založbami. Pri saksofonistki Nubyi Garcii in v primerjavi z albumom preboja Source izpred štirih let pomenijo ohranjanje obrazcev karibskih popularnih muzik, a v močno okrnjeni in subtilnejši obliki, ambiciozno raztezanje zvočnega arzenala (vključevanje godal z veliko žlico), »resnejše« aranžiranje, predvsem pa splošno zorenje sloga, kar neizogibno pomeni konkreten premik h konvenciji. Odisejada je kompaktno popotovanje, ki ga občasno razvleče prav piš mehkobnega igranja Nubye Garcie.

SOPHIE: SOPHIE

Nenadomestljiva ikona progresivne elektronike je imela pred usodno nesrečo leta 2021 na trdih diskih že skoraj končan nov album. Ob pomoči brata Bennyja Longa je ta zdaj dobil končno obliko, približno skladno z nedosegljivimi ambicijami vizionarske sestre, katere duh vsekakor preveva šestnajsterico komadov. A manjka jim meso, njeno sladostrastje in avantgardni drajv, saj so produkcije skoraj UI-jevsko »sploščene«, brez tipičnega humorja in prijemov »zvočnega kiparstva«, kjer je zvok material za unikatno obdelavo. Vtisa ne popravijo niti številne gostje, kot sta Nina Kraviz in Hannah Diamond. Nepričakovano suhoparna postumna izdaja, ki se še zdaleč ne približa »šoku prihodnosti« ustvarjalkine radikalne pretekle diskografije.

Porches: Shirt

Čeprav je Shirt že šesta dolgometražna plošča ameriškega kantavtorja Aarona Maina, gre za njegovo prvo delo, ki je deležno pozornosti malce širših množic, k čemur vsekakor pripomore tudi to, da ga je na enem od vrhuncev nove, nedavno izdane plošče angažiral Toro y Moi. A v prvi vrsti je album zbudil zanimanje zato, ker je Porches iznašel novo, precej učinkovito formulo: večinoma je opustil zasanjani zvok spalničnega (synth)popa in se posvetil skladanju (zanj neznačilno) trdih in surovih kitarskih rifov, ki njegov rezki glas in emoidno izlivanje srca predstavijo v popolnoma novi luči. Maine tokrat v nostalgični maniri obuja spomine na melanholijo odraščanja na ameriški periferiji, pri čemer si pomaga z zares ekscesno količino autotuna, zato album po svoje prav toliko dolguje midwest emo klasikom kot T-Painu.

Jamie xx: In Waves

Zasedba the xx se je na vrhuncu slave umaknila v nekakšno stanje ustvarjalne hibernacije, njen najbolj izpostavljeni član pa ni zapravljal časa in je postal resna faca na didžejski in splošno elektronski sceni. Oziroma drugače povedano, Jamieja xx lahko umestimo v mali nišni krog (britanskih) producentov in glasbenikov, ki so se, potem ko so se že uveljavili kot (nekoliko piflarska) imena iz različnih kontekstov, usmerili v produciranje eksplicitne, preproste, funkcionalne plesne elektronike in spotoma postali zvezdniški didžeji. Tako se prilega v trikotnik s Floating Pointsom in Four Tetom, zunaj britanskega miljeja pa lahko dodamo še Daphnija oziroma Caribouja.

The Jesus Lizard: Rack

Stevu Albiniju, producentu zgodnjih plošč chicaških noise rock ikon, se je gnusil njihov prestop k založbi Capitol Records, kjer so po komercialnih kiksih leta 1999 tudi prekinili delovanje, a le do neizogibnih reunionov. Če ga maja ne bi vzelo, bi danes verjetno aplavdiral njihovi povratniški plošči, ki po 26 letih studijske suše kanalizira tisto surovo, naelektreno energijo iz zlate dobe založbe Touch and Go. V knjigi The Jesus Lizard Book (2014) beremo, da iščejo riffe, ki se s ponavljanjem razraščajo v vse silovitejšo gmoto. V kombinaciji z zloveščim apostolom hrupa Davidom Yowom na mikrofonu Rack ponuja prav to – krhko ravnovesje med živalsko nebrzdanostjo in robotsko natančnostjo, ki lahko vselej kolapsira v kaos.

Oholo!: Šiba

Tovarišija je ponovno na kupu. Dober olimpijski cikel po plati Mnogobolje se domači sedmerec proaktivnežev na sceni proste forme, improvizacije, jazza in vsega »post« vrača z novo zvočno gmoto štirih daljših, sproščeno komponiranih kosov. V primerjavi s predhodnico je nekoliko bolj kompaktna, organizirana in jasneje strukturirana, kar pa ne pomeni, da kaj pretirano manjka odpičenih, ohlapnejših, poliritmičnih, igrivo razmetanih ... trenutkov. A Šiba poje zmerneje, z več uigrane repeticije, celo gruva in swinga, z manj kaosa in hrupa. Učinek je dvojen, saj hkrati pogrešamo pretekli ropotarniški oddelek ustroja in pozdravljamo glavozibaško oprijemljivost novega materiala.

The Voidz: Like All Before You

The Voidz, spin-off zasedba Juliana Cazablancasa, je že od nekdaj v dokaj nehvaležnem položaju, saj se skriva v senci njegovega slovitega benda The Strokes, z novo, precej spodletelo ploščo Like All Before You pa si je zagotovila, da nanjo sonce še dolgo ne bo posijalo. Plošča je veliko prahu dvignila že pred izidom, saj je njena naslovnica nastala z rabo umetne inteligence, kar je šlo marsikomu v nos, ob poslušanju izdelka pa se zdi, da je imela umetna inteligenca prste vmes tudi pri pisanju same muzike. To je zares zmeden in nepovezan album, na katerem se bend preizkusi v široki paleti žanrov, a nobenega zares ne osvoji, Cazablancas pa zaradi ekscesne rabe autotuna in vocoderja zveni popolnoma robotsko. Deset let po izdaji prvenca se zdi obstoj skupine še bolj nesmiseln kot prej.

Floating Points: Cascade

Od prvega EP-ja zasanjanega jazzovskega housa leta 2009 se je angleški producent, šolani pianist, didžej in doktor nevroznanosti ter epigenetike Sam Shepherd uveljavil kot glasbenik, ki je lahko hkrati dirigent elektronskega big benda (prvenec Elaenia, 2015), avtor IDM-ovsko obarvane modularne plesne elektronike (odlični album Crush, 2019) ter sodelavec simfoničnih orkestrov in legendarnega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa (atmosferična jazzovska simfonija Promises, 2021). Na sodobni elektronski sceni ni veliko imen, ki se lahko pohvalijo s podobno impresivno, izrazno eklektično diskografijo. Obenem ga poznamo kot selektorja s širokim okusom, ki v svojih didžej setih išče povezave med zvoki soula, funka, jazza, housa, techna in onstran.

Fousheé: Pointy Heights

Ustvarjalna pot Brittany Fousheé je zelo nepredvidljiva: ime si je ustvarila z zasanjanimi R & B-baladami (in s sodelovanjem s Stevom Lacyjem, ki na novi plošči podpisuje tudi zajeten del produkcije), nato je pred dvema letoma presenetila s ploščo softCORE, zbirko hrupnih pop-punkovskih poskočnic, zdaj pa z albumom Pointy Heights predstavlja še en radikalen slogovni preobrat, zasuk k precej zrelejšemu zvoku. Distorzijo je nadomestila z akustiko, naspidirane beate je močno upočasnila in jih obogatila z zasanjanimi diskoidnimi synthi, ploščo pa zaznamuje predvsem poklon jamajškim koreninam. Vrhunci albuma so prav trenutki, ko se pevka spogleduje z reggaejem, ker pa je te predstavila že kot napovedne single, celoten izdelek pusti nekoliko medel vtis.

Sara Davachi: The Head as Form’d in the Crier’s Choir

Nadčasovni glasbi svečenice kozmičnega dromljanja, v kateri se eruditsko stapljajo stoletne tradicije sakralnih orgelskih praks, minimalizma in klasike, na trenutke uspe upočasniti smrtonosni tok časa, ki nas požira kot podzemni tok Stiksa. Rdeča nit njene nove mojstrovine, ki raste iz Rilkejevih Sonetov Orfeju in Monteverdijevega Orfeja, je prav z reko povezni mitološki pevec. Razplastene elektroakustične kompozicije z raztegnjenimi, subtilno pritajenimi žalobnimi toni široke palete glasbil pričarajo presunljivo zvočno prispodobo Orfejevih lamentacij za ljubljeno Evridiko. Biser za potrpežljive poslušalce, ki lahko kot dobra sakralna umetnost odstre zaveso transcendence.

Nala Sinephro: Endlessness

Nestrpno smo čakali na drugi album londonske mojstrice zvočnega gnetenja Nale Sinephro. Potem ko je prvenec Space 1.8 leta 2021 žel hvalo, nagrade in posebne omembe z vseh strani, smo računali, da z nadaljevanjem ne bo odlašala. Pa je. Na njem ponovno velik delež nalog opravi sama, saj je poprijela za harfo, sintetizatorje (tudi modularne) in klavir, poleg tega je ploščo zmiksala in producirala, ne nazadnje tudi zaranžirala godala. Pri izvedbi pa so ji pomagali pomembni predstavniki novojazzovske scene londonskega juga. Endlessness je zračno, nevsiljivo in nežno, a kompleksno ambientalno poslušanje, je še ena zvočna perfekcija plodnega in zadržanega studijskega druženja. Vse je pod nadzorom (arpeggiatorja).

KNEECAP: Fine Art

Razvpiti irski hiphop trojec Kneecap, ki ponosno ustvarja v mešanici irščine in angleščine, se je iz majhnih belfastskih pubov tako rekoč čez noč povzpel na velike odre in postal svetovni popkulturni fenomen. K temu je največ pripomogel vesoljni uspeh celovečerne (napol) avtobiografske komične drame Kneecap, ki pove (le napol) resnično, s fikcijo močno začinjeno zgodbo o bendovih razburkanih začetkih, glasbeniki pa v njem odigrajo kar sami sebe.

Seefeel: Everything Squared

Londonska posadka, znana po inventivni fuziji post-rock-via-shoegaze brenkanja, zadubiranih elektronskih tekstur in počasnih pulzov, se po 13 letih vrača k izviru, osvežena, a nespremenjena. Frišni mini album, eden mogočih presežkov letošnje elektronske bere, material za fene spokojnih meditacij Boards of Canada in podobnih IDM-klasikov, je neubranljivo omamna in eterična tvarina, ki na možgane učinkuje sedativno kot apavrin. Z mantričnim ponavljanjem vilinskih vokalov Sarah Peacock in hipnotičnih melodičnih motivov Marka Clifforda vas vleče vedno višje in višje v nekakšno lebdeče stanje. Breztežnost. Kot v tistem kultnem uvodnem prizoru iz Fellinijeve klasike Osem in pol, ampak brez štrika, ki bi vas povlekel dol.

Black Dot: Love At Glance EP

Novi srednjemetražec naveze slovensko-hrvaškega prijateljstva teme je prišel potihoma, a jo je hkrati znova potrdil kot enega mednarodno najbolj uveljavljenih projektov klubske muzike, ki jih zmore bližnja okolica. Izšel je namreč pri ugledni etiketi Italo Moderni, ki jo med čermi in pastmi plesnoelektronske industrije uspešno krmari španski prvak Adrian Marth. Naš Christian Kroupa skupaj z najboljšim sosedom Le Chocolat Noirjem na vokalu (skupaj Black Dot) dostavi tri poglavja kompaktne in mrakobne EBM-ovske distopije, ki z dodatkom dveh remiksov (zvezdniškega pristavi Marcel Dettmann) v podaljšku zaide v hitrejše technaške discipline. Glasba za podalpski Blade Runner.

Toro y Moi: Hole Erth

Toro y Moi je na pestri ustvarjalni poti obdelal zares široko paleto žanrov, njegovo deveto ploščo pa zaznamuje najradikalnejši slogovni zasuk doslej. Posnel je emo trap album, ki se spogleduje tudi s pop-punk estetiko s preloma tisočletja, pri čemer mu ne moremo očitati, da skuša zajahati trendovski val, saj je ta že v zadnjih izdihljajih. Kot se za trap ploščo spodobi, je natrpana z gosti, med katerimi se najbolj izkažejo Porches, Kenny Mason in Kevin Abstract, za enega od vrhuncev plošče pa je iz naftalina izmotal indie-pop legendo Benjamina Giddarda (Death Cab for a Cutie, Postal Service). Čeprav je Torova interpretacija razvodenelega žanra zelo samosvoja in sveža, je na plošči ravno toliko spodrsljajev kot bangerjev, tako da pravzaprav lahko držimo pesti, da je zasuk le krajši obvoz.

Fred again..: ten days

Nadarjeni aristokrat, ki ga je v varstvo, ko je bil še najstnik, vzel sosed Brian Eno, zdaj 31-letni Frederick John Philip Gibson, se je iz producenta velikih pop imen, ki hite kot po tekočem traku ustvarja stran od žarometov, skoraj čez noč prelevil v institucijo. Postal je Taylor Swift elektronske glasbe! K temu je precej pripomogel njegov privlačni performans za platformo Boiler Room leta 2022, ki si ga je do danes ogledalo kar 38 milijonov ljudi. Gibson je »covidni dobičkar« par excellence, saj je koncept viralnosti med pandemijo popeljal v nove višave. S svojo viralno muziko in posnetki nastopov je preplavil družabna omrežja, postal dobitnik grammyja za najboljši elektronski album in komad ter headliner največjih svetovnih festivalov. Naveza s Skrillexom (prvim imenom EDM-a po letu 2010) in Four Tetom (legendo britanske elektronike) je razširila njegov domet onstran generacije Z, njihov lanski nastop na festivalu Coachella pa se je vpisal med popkulturne prelomnice 21. stoletja, primerljive z nastopom Fatboya Slima na plaži v Brightonu leta 2002.