21 Savage: american dream

V Londonu rojeni prvoligaš atlantske trap scene se s samostojnim albumom vrača po dolgem obdobju vesoljnih uspehov z gostujočimi verzi: megahit Sorround Sound, ki sta ga predlani posnela z J.I.D.-jem, še vedno vztraja blizu vrha Billboardove lestvice komadov, največkrat predvajanih na TikToku. Dolgometražec presenečenja pusti mešane občutke: produkcija, ki tokrat pogosto uporablja soulovske semple vintidž narave, je večidel vrhunska – seveda ponovno izstopajo beati, ki jih je podpisal Metro Boomin –, teksti in flowi so preveč repetitivni, da bi naša pozornost vztrajala vseh 15 dokaj monotonih skladb, vtisa pa še zdaleč ne popravijo medli prispevki gostujočih vokalistov, ki jih 21 Savage (kljub nekaj zares vprašljivim verzom) vse po vrsti odločno zasenči.

a.s.o.: a.s.o.

Prvenec avstralskega dua vas pelje v Bristol na začetku devetdesetih let, kjer sta se kalila Portishead in Massive Attack, v zadimljene chill out sobe na rejv partijih, kjer je folk iz telesa izganjal presežne substance, in na psihedelične DJ-sete pokojnega Weatheralla, ki so mu bili blizu tovrstni »omotični« zvoki. Gre za stiliziran, predhodnikom zvest hommage, musique noire za globoko noč, alternativni soundtrack za Lynchev Modri žamet oziroma »sanje o čudnih željah« in tipični »revival album«, ki pa ga odlikujeta fatalni ženski vokal in zaokrožena dramaturgija. Eterična, hrepenenja polna muzika, ki bo zrajcala fene Julee Cruise, skupine Beach House, Lane Del Rey in sorodnih nepoboljšljivih romantikov.

Surya Botofasina, Nate Mercereau, Carlos Niño: Subtle Movements

Trojka Botofasina-Mercereau-Niño je pozornost zbudila zaradi intenzivnih zaslug pri nastanku lanskega (blasfemično neraperskega) prvenca Andréja 3000. Občasna sodelovanja sedaj povezuje v zračni album nevsiljivo zibajočih valov nežno šepetajočega nabora zvokov. Prepoznavno kalifornijski štih ambientalne muzike spodobno razvlečenih posnetkov nas (tudi z redkimi hipijevskimi napevi!) že skoraj vljudno vabi k bosim sprehodom v naravi, v najbolj nasičenih delih pa gradi prepričljiva razpoloženja sanjave zamaknjenosti in – če kdaj zavijete v to smer – duhovnega sproščanja. Premiki, ki bi ob najmanjšem povečanju odmerka subtilnosti na trenutke že obstali na mestu.

Nejc Pipp: Entropy

V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.

Darius Jones: fLuXkit Vancouver (its suite but sacred)

Saksofonist Darius Jones, eden pomembnejših predstavnikov nove šole newyorške scene nove muzike, streže z naročniškim projektom, ki ga je financiral umetniški center Western Front iz Vancouvra. fLuXkit Vancouver je srečanje Dariusa Jonesa in bobnarja Geralda Cleaverja z godalnim kvartetom, srečanje improvizacije s kompozicijo, srečanje domiselnosti s tradicijo ... To je eno tistih druženj, pri katerih je proces vsaj toliko pomemben kot končni izdelek, a v tega lahko vseeno brez težav zagrizemo brez predhodnih inštrukcij. Predvsem pa se muzičisti tukaj ne skrivajo za konceptom – procesom, saj je njihovo »igranje« preprosto osupljivo prepričljivo. Dodelano in povezano z bloki ohlapne svobode.

Goragorja: Monokrom

Bend z enim najboljših slovenskih imen vseh časov sestavljajo veterani briške alter scene, ki so me kot mulca po lokalnih luknjah vzgajali kot člani bendov Haron, Elodea in Frezzas. So prekaljeni muzičisti, ki se nikdar niso »profesionalizirali«, nikdar pa tudi niso nehali ustvarjati. To se odraža v njihovem sofisticiranem postmetalskem izrazju, kjer izstopajo kompleksno, a ne rigidno bobnanje ter epska, harmonično dodelana kitarsko-basovska sozvočja, pri katerih se bend suvereno izogne posnemanju velikanov. Monokrom, album brez pretenzij, plod neštetih ur v placu za vaje z ljudmi s skupno vizijo, odpira sezono domače kitarske bere na najvišji ravni. Nota bene: underground ne živi v Ljubljani, pač pa v Brdih in drugod na periferiji.

Lifecutter: Hollow

Ko govorimo o konsistentnosti in brezkompromisnosti v kontekstu s technom povezanih praks na tej strani Alp, ne moremo mimo jezdeca kovinske distorzije Lifecutterja. Ta nas že kakšno desetletje zalaga z vedno in vsakič markantnim izrazom, najpogosteje v utečeni navezi s Kamizdatom, saj je Hollow že njegov peti album za to domačo etiketo. Plošča se začne z namigom v smer nekakšnega electro IDM-a, a gre za finto, ki traja le nekaj minut. Sledi neizprosen in ravno prav razgiban drnec, ki brez popuščanja drži napetost vse do zadnjega posnetka, največ pa črpa iz klasične britanske šole resnobnega temačnega techna in industriala. Zverzirani udarci težke industrije.

Nicki Minaj: Pink Friday 2

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.

Matmos: Return to Archive

Kaj je tokrat semplal legendarni dvojec Matmos? V njegovem bogatem opusu eksperimentalnih ekscesov najdemo denimo igrive manipulacije z zvočnimi posnetki centrifugiranja pralnega stroja, tokrat pa sta veterana semple črpala iz arhiva založbe Folkways Records, nepridobitne glasbene založbe muzejske institucije Smithsonian. Iz bogatega etnomuzikološkega arhiva glasbe in zvočnih kolažev z vseh koncev sveta sta si izbrala terenske posnetke narave in laboratorijskega dela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih, in jih uredila v skrbno koordinirani kaos. Žal je konkretnejših komadov, kjer se podivjani rafali zvokov sestavijo v oprijemljivejše groove, tokrat le za degustacijo, zato lep del albuma zveni kot kakšna intenzivna ASMR-kompilacija.

Durand Jones: Wait Til I Get Over

Duranda Jonesa poznamo kot pevca in frontmana ene tistih zasedb sladko-mehkega retro soula, ki jim je uspel preskok v srednjetok. Sedaj minus The Indications streže s samostojnim prvencem, nostalgičnim poklonom rojstni Louisiani, odraščanju na vlažni sopari ameriškega juga. Wait Til I Get Over je ne ravno surova, zato pa opazno bolj zrnata in nežno distorzirana plošča od Jonesovih kolektivnih pustolovščin s skupino. Je čisto pravi klasični soul s pravšnjim odmerkom gospela v dobesednem pomenu vrinkov mogočno povzdigujočih zborovskih napevov in oprijemljivih orgelskih spremljav. Odločen prispevek mojstra, ki zapovedi žanra preprosto obvlada na prav vsakem koraku.

Daft Punk: Random Access Memories (Drumless Edition)

Če bi kdo podeljeval nagrado za najbolj odvečno ploščo leta, bi bil z njo nedvomno ovenčan legendarni, zdaj že razpadli elektronski dvojec Daft Punk. Francoska pionirja sta ob deseti obletnici izida zadnjega albuma izdala novo različico te sodobne klasike, ki je sicer do potankosti enaka izvirniku, le da v njej, kot jasno namigne (pod)naslov, ni bobnov ali kakršnihkoli drugih perkusivnih elementov: producenta sta odstranila celo zvok metronoma, ki se je za hip pojavil v izvrstnem bangerju Giorgio by Moroder! Čeprav peščica skladb v novi minimalistični preobleki dobi neki nov šarm spokojnosti in si pusti malce bolj zadihati, večini aranžmajsko oskubenih komadov, predvsem disko-pop hitom, ki jih na albumu ni malo, odsotnost ritmične sekcije še zdaleč ne laska.

Busta Rhymes: BLOCKBUSTA

Ob izidu enajstega albuma newyorškega veteranskega emsija se moramo (tudi zaradi nedavnih strelov v prazno) vprašati, ali ima ta v rokavu še kakšno svežo zamisel in ali ima sploh še kaj povedati.

Raphael Rogiński: Talàn

Plošča poljskega kitarskega virtuoza, skladatelja in muzikologa zareže v živo, se dotakne dna duše in vas očisti kot najgloblja meditacija. Čeprav je danes težko govoriti o pravi duhovni glasbi, je Talàn letos nedvomno eden boljših približkov temu pojmu. V preseganju vsakršnega žanrskega formalizma, funkcionalnosti in tradicije se uvršča v sfero transcendentalne umetnosti, ki hrepeni po nečem neizrekljivem, nečem onstran znanega. Brezčasne kitarske meditacije Rogińskega tonalno povezujejo zahodne in vzhodne glasbene tradicije, nepresenetljivo, saj je album posvečen njegovi prevzetosti nad Črnim morjem, od koder naj bi bila njegova družina prišla v Evropo. Kot bi poslušali fiktivni bluz izpred daljnih stoletij

Evian Christ: Revanchist

Trance je nazaj! Že nekaj let spremljamo vrnitev plesnega žanra in njegovo novo afirmacijo na klubski sceni, svojevrsten hommage temu pa je prvenec producenta, ki ga je pred desetletjem zaradi njegove zvočne drznosti rekrutiral tudi Kanye West. Evian Christ je kasneje občasno opravljal najemniško delo za razne raperje, za samostojni dolgometražec pa si je vzel čas. Revanchist je zvočno nasičen udarec nekje med zvočnim oblikovanjem in klubskimi ostalinami himničnih synthovskih tem, patosa ženskih vokalov, surovih ritmičnih udarcev in nenadnih dramatičnih sprememb. Le trenutek je dovolj, da se tiho ždenje pritlehnih melodij prelevi v kričeče bombardiranje nostalgičnih motivov.

Marina Herlop: Nekkuja

Katalonska skladateljica in producentka je med oktobrskim nastopom v Pragi na festivalu Lunchmeat naredila vtis z osupljivo širokim glasovnim razponom, lasersko natančnim igranjem klavirja in prezenco pop šamanke v liniji Björk. Njen drugi album ohranja eksperimentalno noto prvenca in postreže s svojstveno vizijo neortodoksno ukrojenega avtorskega »popa«, ki hkrati mežika klasični avantgardi in folkovskim tradicijam. Njene elektronske skladbe, zgrajene okoli spreminjajoče se ritmike, nenavadnih melodičnih motivov in tehnično izpiljenih večglasij, ki na trenutke povzročajo kurjo polt, so akademsko kompleksne in večplastne, toda zaradi spevnosti dostopne tudi širšemu poslušalstvu, onstran ožjega kroga fenov progresivne elektronike.

Mitski: The Land Is Inhospitable and So Are We

Ameriška kantavtorica japonskih korenin Mitsuki Miyawaki, ena od protagonistk novega vala introspektivnih žalostink, ki so zadnja leta uzurpirale ameriško indie sceno, je slabo leto po zmagoslavju plošče Be the Cowboy (2018) napovedala umik z odrov. Slavo je videla kot prekletstvo, svojo vlogo v glasbeni industriji je prepoznala kot »produkt, namenjen kupovanju, prodaji in zauživanju«, fanatično naklonjenost zvestih fenov pa je doživljala kot toksično čaščenje, ki škoduje njeni samopodobi. A ker je hiperproduktivna glasbenica še naprej prekipevala od zamisli – ki so, kot glasno priča njena sedma plošča, pravzaprav postajale vse boljše in boljše –, je bila njena vrnitev na sceno le vprašanje časa.

Peter Gabriel: i/o

Peter »Sledgehammer« Gabriel si vzame čas. Čeprav v zadnjih desetletjih ni bil povsem tiho, je njegov novi, deseti album prvi z novim avtorskim materialom po zajetnih 22 letih. Če to ni dovolj nezaletavosti, je še bolj nenavadno, da se je s ploščo i/o začel ukvarjati davnega leta 1995 (!), kar pomeni, da je ta po polžje nastajala neverjetnih skoraj 28 let. V novem tisočletju jo je večkrat pregnetel, presnel, popravljal, premiksal ... Končno je tu in seveda ne more biti čisto običajna: i/o je neke vrste dvojni paket, saj vse posnetke lahko poslušamo v dveh različnih (bright-side in dark-side) miks različicah. V obeh pa lahko občudujemo staromodno prepričljiv songwriting in filigransko produkcijsko obrt.

Obito: The Void

Bor Prokofjev je frišno ime domače beatmakerske scene, ki se z drznim debijem za ljubljansko beat institucijo postavlja ob bok talentom mlajše generacije, kot sta YNGFirefly in Nikson, znana po levopolnih, neortodoksnih, abstraktnejših pristopih k hiphop produkciji. Prvenec prinaša zbirko zapacanih, opletajočih, aranžmajsko igrivih, psihedelično obarvanih beatov s poudarjenimi nizkimi frekvencami. Njegovim prijetno »jecljajočim«, »nekonsistentnim« ritmom dodatno dimenzijo vdahnejo atmosferični elementi (padi, sinti) in fin nabor samplov, od rim starošolskih pljuvačev do retro ženskih vokalov v liniji legendarnega Edana in sorodnih imen. Razpoloženjski beati z močnim značajem, ki balansirajo med intenzivnostjo in opojnostjo.

Actress: LXXXVIII

Britanski producent, ki smo ga v Mladini pred nastopom v Ljubljani leta 2018 označili za »nočnega slikarja opustošenih pokrajin«, je postregel s še enim dolgometražnim albumom, eterično in sila melanholično zbirko outsiderskega housa, ambientalnega tehna, IDM-a in celo abstraktnega hiphopa. Album sicer lepo obogati avtorjev opus, a se skrije v senci njegovih prelomnih albumov, izdanih v prvi polovici prejšnjega desetletja. Darren Cunningham ostaja zvest svojemu značilnemu zvoku, včasih celo preveč, saj se rad sklicuje na presežke iz kataloga. To ponekod stori precej neposredno, a tovrstne reference vselej dekonstruira skoraj do neprepoznavnosti, zato mu ne moremo očitati, da reciklira, prav tako pa lahko v teh izrazito večplastnih kompozicijah ob vsakem poslušanju odkrijemo kaj novega.

Ali Sethi & Nicolas Jaar: Intiha

Čilsko-ameriški čudežni deček elektronske glasbe Nicolas Jaar se je po izdaji prvenca Space Is Only Noise (2011), ki je zbudil pozornost po vsem svetu, uveljavil kot eden vodilnih glasov svoje generacije. Toda tipični karierizem je obrnil na glavo, iz leta v leto zmanjševal medijsko prisotnost in se posvečal obskurnejšim, nišno usmerjenim glasbenim in interdisciplinarnim projektom, pri katerih so bili v ospredju izobraževanje, grajenje skupnosti in zvočno raziskovanje. Veliko se posveča tudi svoji založbi Other People, podpori novim talentom, kot je Aho Ssan, ki je letos nastopil v Ljubljani, in promociji eksperimentalne glasbe, kot je nedavna kompilacija Weavings 2. Jaar je diskretni »zvezdnik« brez menedžmenta, ki »zvezdništva« ni kapitaliziral. Ker ima palestinske prednike, je zadnje mesece, kot že dolgo prej, na širši elektronski sceni eden glasnejših kritikov izraelskega genocida nad Palestinci in zato deležen različnih izbrisov, kot je odpoved delavnice na münchenski Akademiji lepih umetnosti.

Blockhead: The Aux

Skoraj 20 let je že minilo od prelomnih Blockheadovih prvenstvenih dosežkov kolažnega instrumentalnega hiphopa. Potem pa je trajalo kar nekaj albumov, da je prekinil molk in začel za svoje avanture novačiti razne emsije. The Aux je vrhunec tega naborništva, saj na njem gostuje prava all-star zasedba raperjev ameriškega podgrudja. Na vsakem posnetku slišimo vsaj enega gosta, album pa se konča s pravim posse cutom. To je obsežna logistična operacija, ki je postregla s spodbudnimi rezultati. Podlage so pisane na kožo izbranemu gobezdaču, a hkrati ostajajo prepoznavno avtorske. Če potrebujete priročnik za začetnike pri odkrivanju ameriškega neodvisnega hiphopa leta 2023, ne iščite drugje.

Uryan: Vol. 1

Na enem naših najplodnejših terenov za podzemne kitarske godbe je vzniknil še en sila obetaven bend, ki je pod pokroviteljstvom založbe Radia Študent presenetil z izjemnim prvencem. Mlada slovenjgraška zasedba Uryan je osredinjena okoli Davida Vajdca – kitarista, klaviaturista, tekstopisca in pevca –, ki s ploščo dokazuje izstopajočo nadarjenost za skladanje čvrstih kitarskih rifov in grajenje pestrih psihedeličnih aranžmajev epskih razsežnosti. Pohvaliti gre tudi melanholične vokale, odpete v angleščini, ki so ravno prav zamolkli in naefektirani, da uspešno zakamuflirajo pevčev izvor. Album Vol. 1, ki pretanjeno krmari med garažnim, space, indie in psych rockom, je kot hrupen časovni stroj, ki nas ponese v devetdeseta leta in nas sočasno s Koroške teleportira v Kalifornijo. Pričakovanja za Vol. 2 so ogromna!

Sofia Kourtesis: Madres

Novodobni vokalni house v liniji ustvarjalk, kot sta Yaeji in Jayda G, sreča melodično plesno elektroniko à la Four Tet in Caribou (lani je zanj celo ogrevala v Kinu Šiška). V letu, ko so po svetovnih plesiščih prevladovali latinskoameriški plesni ritmi, je perujska pevka in producentka pravočasno ujela val in dostavila kompakten prvenec, ki je prepričal številne fene »sredinske« elektronike. Madres, posvetilo materi, ki je premagala hudo bolezen in se s hčerjo preselila v Berlin, ne stavi na izvirnost, pač pa v znanih elektronskih formah uspešno išče in najde svežino. K temu veliko pripomorejo avtobiografska nota, domiselna raba številnih vokalnih samplov in predvsem poudarjena melodičnost emotivnih produkcij.

Yussef Dayes: Black Classical Music

Naslov prvenca enega najobetavnejših britanskih bobnarjev zadnjega desetletja ni samo namig na precej razširjeno in že kar uveljavljeno razumevanje jazza kot črne (ameriške) klasične glasbe, ampak je neposredni navedek besed kraljice Nine Simone, ki je nekoč rekla: »Jazz je belski izraz za opredeljevanje črncev. Moja muzika je črna klasična muzika.« Če pustimo ob strani spornost samega izraza jazz, tako velikopotezni, pompozni in skorajda pretenciozni naslov stoji tu zaradi samozavestne ambicioznosti obsežnega projekta, ki je nastajal izjemno dolgo.

Tkay Maidza: Sweet Justice

Tkay Maidza, avstralska glasbenica zimbabvejskih korenin, ki po novem živi in ustvarja v Los Angelesu, je po dokaj medlem prvencu presenetila z odlično trilogijo malih plošč, s katero je lovke razpredla po zares široki žanrski paleti in dokazala, da ima v malem prstu ne le sladkobne popevke, ampak tudi drzne, rahlo eksperimentalne odvode hiphopa. Na drugem dolgometražnem albumu se s temi, žal, spogleduje le na trenutke, s polno paro pa se posveti dokaj standardizirani, rahlo diskoidni mešanici R & B-ja, housa in hiphopa, ki zveni kot glasba z generičnih playlist, kakršna navadno odmeva v garderobah trgovin s hitro modo. Tudi med temi sicer najdemo kar nekaj hvalevrednih bangerjev, a ker s peščico odbitih singlov pokaže, česa vsega je zmožna, celoten izdelek preprosto razočara.

Daniel Bachman: When The Roses Come Again

Mojster tehnike fingerpicking, potomec virginijskih godcev, zvesti učenec Johna Faheyja in poleg Jeffa Parkerja in Billa Orcutta nedvomno eden bolj ekspresivnih in lucidnih kitaristov naše dobe ponovno dokazuje, da je akustična kitara izjemno orodje za odstiranje zakotij sodobne eksperimentalne glasbe. Nova plošča je zgrajena kot domiselna sekvenca hipnagogičnih, organsko povezanih »zvočnih razglednic« z nostalgičnim folkovsko-countryjevskim melosom. Obdelani terenski posnetki se pletejo z digitalno procesiranimi, »raztegnjenimi« zveni kitare, bendža, violine in drugih instrumentov, ustvarjajoč paleto nežno hipnotičnih in omamnih, a tudi razburljivo modernih zvočnih barv. Pristna psihedelija.

Kurt Vile: Back to Moon Beach

Za današnje, sodobne standarde pomeni 52 minut že nadpovprečno albumovsko metražo. Razen če si Kurt Vile, potem lahko projekt takšne dolžine razglasiš tudi za malo ploščo oziroma EP. Morda zato, ker je tokrat v paket nabrenkal tudi predelave svojega starejšega materiala in priredbe (Boba Dylana, Charli XCX in skupine Wilco) in ga zato ni hotel prenapihovati. Back to Moon Beach je skladno s preteklimi počasnimi drnci kitarskega sanjača značilno ležeren, preprosto zastavljen in enostavno izveden, pa tudi rudimentarno sproduciran (ne)album. A celo za enega najbolj sčiliranih junakov obronkov popa je precej sproščen, popolnoma neihtav in instrumentalno dovolj razgiban. Breztrudna zibanka.

Masaž: 3d ritmi

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž, zmagovalec 8. sezone Špil lige in udeleženec Klubskega maratona, hitro zbode v oči s pompozno »kiber-vilinsko« podobo. Gre za bend, ki ga z vidika estetske prefinjenosti lahko uvrstimo v tradicijo glamovskih ikon, kot so Roxy Music, David Bowie in Prince. Slogovno obstaja nekje na križišču med Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi. Sprogramirane instrumentalne podlage so nabite z zamislimi, včasih tudi nekoliko nerodno zapakirane, a zaznamovane z željo po neortodoksnosti. Zaradi slovenskih besedil ne moremo niti mimo domačih asociacij. Z navihanostjo nas spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko. Glasbenih referenc je veliko, neposrednega citiranja pa razmeroma malo.

Lukid: Tilt

Z novim albumom se po dolgih enajstih letih zatišja vrača londonski pikolovec, mojster svoje obrti in številnih trikov sodobne (ob)klubske muzike. Lukid nas je večkrat navdušujoče presenetil, enkrat z brbotajočo organsko toplino, drugič z glasno sintetizirano ostrino, tokrat pa teče nov krog nišnih britanskih elektronskih odvodov. Tilt je nekakšen post-post-IDM, v katerem slišimo odzvanjanje najboljših (zgodnjih) let delovanja dvojca Mount Kimbie in je igrišče neštetih preprostih melodičnih pejsažev jesenske nostalgije. Ponavljanje je mati dolgometražca, ki je izrazito zankan, a v detajlih razdelan, dinamičen in subtilno živahen. Nepretenciozen, enovit, sanjav in klubsko precej neuporaben.

King Gizzard & The Lizard Wizard: The Silver Cord

The Silver Cord je »šele« drugi letošnji Gizzardov album, kar je za hiperproduktivno moštvo glasbenikov, ki znajo fene razvajati tudi s po tremi ploščami na mesec, precej skromen izkupiček. Je pa to zanje vsekakor leto najradikalnejših slogovnih zasukov doslej: najprej so presedlali v trash metal, zdaj pa predstavljajo še prvo čisto elektronsko ploščo, ki so jo ustvarili s floto vintidž synthov in ritem mašin. A roko na srce, za vse skupaj bo najbolje, če bodo čim prej ponovno poprijeli za kitare. Gizzardova zbirka zatripanih elektronskih džemov se v teoriji zdi zelo obetavna zamisel, v praksi pa zadeva še zdaleč ni rožnata: to so razvlečene synthovske epopeje brez repa in glave, v katerih bend pogosto prestopi tanko mejo med načrtno zaprašeno estetiko in do ušes neprijazno kakofonijo.