jaimie branch: Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war))

Skoraj točno leto po smrti hrupne-angažirane-zavzete-avantgardne trobentačice jaimie branch smo dobili njen četrti in zadnji album. Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war)) ni postumna lepljenka, saj je izjemna pihalka lani poleti ploščo pripeljala tako rekoč do ciljne črte. Muzika ni malenkostna in je ne le zvočno, ampak tudi slogovno grandiozno bogata, zamisli so gosto nakopičene v divje aranžmaje, ki pa nikoli ne zbezljajo v prosto formo, ampak raje ostajajo v žmohtu stalnega gruva. Od povorkarske zabave do uporniških napevov, od karibskih ritmik do redkih zračnih premorov, to je visokooktansko početje in glasni poslovilni glasbeni telegram s težo. Praznik muziciranja!

Sigur Rós: ÁTTA

Ko bend enkrat dokončno zacementira svojo estetiko in se z njo proslavi po vsem svetu, je to lahko obenem tržni blagoslov in prekletstvo za ustvarjalnost. Sigur Rós je že skoraj 30 let sopomenka za islandski, pravzaprav globalni postrock, dolge atmosferične skladbe in melanholične melodije. Prav zato je njegov prvi album po letu 2013 težko slišati kakorkoli drugače kot nabor manirizmov in kompozicijskih klišejev, otožnih »vilinskih« vokalov in dramatičnih godalnih crescendov 41-članskega orkestra, ki nekako reflektirajo inercijo in milino islandske pokrajine. Nova plošča pritiska na sorodne čustvene gumbe kakor njeni predhodniki, zaradi tega pa bolj kot vrnitev v velikem slogu deluje kakor klavrn poskus ziheraštva.

SPELLING: Spelling & The Mystery School

Čisto vsako ploščo kalifornijske artpop glasbenice SPELLING zaznamuje dokaj korenit slogovni zasuk, kar zgovorno priča o neizmerni globočini morja zamisli, iz katerega črpa pri svojih radikalnih zvočnih eksperimentih. Zdaj je na kup zbrala vrhunce iz skromnega opusa treh plošč in jih skupaj s spremljevalno zasedbo The Mystery School zapakirala v prenovljene, ponekod nadgrajene, drugod oskubene aranžmaje. Domiselne reinterpretacije skladb izvorno gradivo postavijo v tako svež kontekst, da se zdi, kot bi ga slišali prvič: minimalizem ponekod preobrazijo v skorajda baročno pestrost, elektronika se transformira v organskost, dobršen del nabora skladb pa postane veliko bolj prebavljiv in dostopen, kot je bil v svoji prvotni, izrazito avantgardni obliki.

Earl Sweatshirt & The Alchemist: Voir Dire

Konkretnejše sodelovanje dveh izstopajočih protagonistov kletnega levega pola ameriškega rapa je že nekaj let viselo v zraku kot megla v zimski Ljubljani. Skupni posnetek tu in tam, občasne fotke iz studia, razni zapisi – namigi ... Eden najbolj samosvoje privlačnih emsijev mlajše generacije Earl Sweatshirt in morda zadnje desetletje kar najproduktivnejši producent žanra The Alchemist se pogosto družita.

Noname: Sundial

Kjer mnogim spodleti, Noname zabije žebljico na glavico. Njen drugi album je novosoulovsko zmehčan, a ne presladkan, umirjen, a ne otopel, do ušes prijazno in skulirano odrapan, a ne sporočilno impotenten. Chicaška emsijka se ne sprijazni s puhlicami in se prostodušno, celo duhovito loti svojih zdrsov in nedotakljivih avtoritet, ki jih ošvrkne kar poimensko: Obamo in njegovo bombardiranje, Kendricka, Rihanno in Beyoncé in njihovo kolaboracijo z militariziranim Superbowlom. Če dodamo še, da v gostujočih verzih Jay Electronica izkaže spoštovanje Louisu Farrakhanu in disa Volodimirja Zelenskega, je Sundial za ameriške razmere že resno drzen

N3: HAKL

Od časa avtohtone eurodance produkcije na prelomu tisočletja pri nas ni bilo zaznati veliko zanimanja za radijsko vokalno elektroniko. Debi mladca Bineta Kramarja, člana trap kolektiva Capital Crew, posega na področje trendovskega vokalnega (hip) housa v liniji Channela Tresa (trap forma pač izgublja pomen že vsaj od koronske krize!). Tovrstna »H&M-elektronika« s sentimentalnimi »jebačkimi« verzi à la The Weeknd sicer pogosto spremlja nakupe v verigah s hitro modo, v kontekstu naše medijske krajine pa je nadvse dobrodošla alternativa kitarskemu mainstreamu generacije Z, ki še kar dominira. Poletje 2021 se je v anale spletne kulture zapisalo kot »white boy summer«, to poletje pa z albumom HAKL dobivamo svoj »ljubljanski boy summer« trenutek.

Jon Batiste: World Music Radio

Za izvajalca, ki je bil lani ovenčan s kar petimi grammyji, leto pred tem pa z oskarjem in zlatim globusom za avtorsko glasbo za Pixarjev film Duša, je neworleanški glasbenik Jon Batiste deležen presenetljivo malo pozornosti mainstreamovskega občinstva. Zdi se, da se je pri ustvarjanju nove plošče tega zavedal, zato je shizofreno nametanko obogatil s kopico pompoznih, tovarniško zloščenih pop komadov, ki mu enostavno ne pristajajo. World Music Radio se konceptualno dotakne morja glasbenih tradicij z vseh mogočih koncev sveta, a se v nobeni zares ne zasidra, zato izdelek deluje zmedeno, nekoherentno in tudi nekoliko preračunljivo: kot bi Batiste računal, da se bo med 21 skladbami našlo kaj za vsakogar.

Sonic Youth: Live in Brooklyn 2011

Koncertni albumi že leta izgubljajo pomen v smislu neke posebnosti. Stara garda morda še kupuje žive plošče rock legend in drugih velikih kalibrov, mlajši pa se raje zadovoljujejo z nekajsekundnimi viralnimi izseki z nastopov svojih najljubših glasbenikov. Institucije, kot je Metallica, položaj rešujejo s projekcijami svojih koncertov po kinematografskih verigah. Celo na Radiu Študent je pred leti ugasnila dolgoletna rubrika RŠ koncert. Kulturo živih posnetkov pri nas na srečo še naprej goji platforma Izštekani. Živi posnetek je enkratna kategorija, ki jo nemalokrat zaznamuje tehnična nepopolnost, a tudi presežna energičnost, skorajda erotičnost, kot denimo pri posnetkih Johna Coltrana iz Village Vanguarda. Kultura bootlegov (neavtoriziranih živih posnetkov), tako značilna za punk in alter sceno, je zadnja leta sploh ugasnila. Živimo v času izpopolnjenih kulturnih artefaktov, kjer slabi posnetki nekih prelomnic v popularni kulturi pač nimajo istega kulturnega kapitala, kot so ga imeli denimo v devetdesetih letih.

Turnstile & BADBADNOTGOOD: New Heart Designs

Baltimorski (post)hardcore prvaki iz zasedbe Turnstile so predlani presenetili s sila eklektičnim albumom GLOW ON, polnim nalezljivo spevnih refrenov in nepričakovanih slogovnih zasukov, a to očitno ni bil njihov zadnji as v rokavu. Zdaj so moči združili s kvartetom BADBADNOTGOOD, kanadskim zastavonošo množicam dostopnega, s hiphopom prepojenega jazza, in dostavili malo ploščo presenečenja, zbirko treh svilnato gladkih, zares posrečenih jazzovskih reinterpretacij spevnejših, nekoliko baladnih vrhuncev s Turnstilove predlanske mojstrovine. Nenavadna zmes slogov se v teoriji ne zdi pretirano obetavna, a kanadski virtuozi v Turnstilove epopeje vnesejo novo življenje in hkrati osvetlijo neko dodatno, prej neopazno razsežnost izvirnih posnetkov.

Jungle: Volcano

Četrti album londonskega projekta Jungle lovi sonce poznega poletja. Volcano je prijazno lahkoten izbruh slavljenja enotnega veselega razpoloženja, je vreča novosoulovske in diskoidne dobre volje, ki neverjetno močno spominja na muzike mestnih anonimnežev iz zasedbe SAULT. Pravzaprav Jungle tokrat poslušamo kot njihovo rahlo spolirano, slogovno bolj enoznačno in sporočilno šibkejšo različico, rabo vokalov pa celo kot čisto kopiranje. Fanta, ki stojita za projektom, sta ključni vpliv na njuno delo in usmeritev tudi priznala. Podobnost ni naključna in mali slogovni obrat ni napačen, dokler ne pridemo do posnetkov z raperskimi gosti, kjer muzika postane preprosto preveč mimobežno predvidljiva.

The Clientele: I Am Not There Anymore

The Beatles, Simon & Garfunkel, Tortoise, Pavement, Kings of Convenience, Bonnie »Prince« Billy, Jim O’Rourke in podobna imena, dejavna na presečišču indieja, postrocka in folka, so glavne asociacije ob poslušanju devete plošče še danes razmeroma obstranske londonske trojke, ustanovljene leta 1991. Če izvzamemo njeno zgodnje obdobje, posebej ploščo Strange Geometry (2005), je ta album bržkone komercialno najuspešnejša in tudi najzrelejša izdaja zasedbe. Z baročno detajlno, z godalnimi aranžmaji prepredeno, rahlo psihedelično godbo, ki jo odlikuje tisti brezčasni karakter klasičnega rocka, apelira na fino kalibrirana ušesa, prisegajoča na indie senzibilnost devetdesetih let.

Travis Scott: UTOPIA

Celotna Scottova diskografija, še posebej pa Astroworld, njegova tretja dolgometražna plošča, je v svetu visokokategornega rapa pomenila vpliven mejnik, ki je (so)definiral zvok popularne trapovske muzike zadnjih let in v ustaljene ter rahlo prežvečene estetske smernice žanra vnesel dobrodošel odmerek psihedeličnih produkcijskih trikov, ki so na sceni postali zlati standard. Bili bi izjemno skromni, če bi rekli, da so bila pričakovanja glede njegove četrte, že zdavnaj napovedane plošče UTOPIA velika. Z vsako prestavitvijo datuma izida so se še dodatno povečala, pa čeprav je bil razlog za največjo zamudo tragedija: med velikim koncertom na predlanskem festivalu, ki ga je pripravil sam, je v brutalnem stampedu umrlo deset ljudi. Houstonski trendsetter se je sčasoma otresel občutka krivde, za nekaj časa poniknil in si vzel še več časa za skrbno (in izrazito kolektivno) piljenje epskega albuma, ki naj bi bil njegov magnum opus.

Damon Locks & Rob Mazurek: New Future City Radio

Protagonista chicaške scene novih muzik in dolgoletna občasna sodelavca precej različnih izrazov, ki se družita v raznih konstelacijah raznih prijemov, skupne nastope zadnjega leta končno zaokrožujeta z albumsko zloženko. No, bolj razmetanko. Zvočni mešetar Damon Locks in trobentarska avtoriteta Rob Mazurek strežeta z radikalno kolažno ploščo New Future City Radio, ki fingira lov na izmuzljive valove piratskih radijskih postaj. To je lepljenka čudaških zank, najdenega zvočnega materiala, dodatkov zvočil, Locksovih distorziranih vokalnih intervencij in Mazurkovega pihalskega umirjanja. Z zvrhanim odmerkom brnenja, šumenja, nenadnih prekinitev in obratov. Prihodnost je analogna!

Jessy Lanza: Love Hallucination

Četrta plošča kanadske pevke, ki se je v zadnji dekadi ob podpori britanske institucije elektronske glasbe Hyperdub trdno zasidrala na križišču med mainstreamom in alterpopom, nadaljuje tam, kjer nas je pustil predhodnik All the Time. Spokojne, za vroče dni ukrojene elektronske pop viže, ki se navdihujejo pri r & b-ju osemdesetih let in gravitirajo okoli njenega kot svila mehkega glasu, nas zibajo v lenoben poletni dremež. Lanza se tokrat tudi diskretno spogleduje s klubskimi plesišči, footworkom, 2-stepom in housom, a njena primarna forma ostaja pop skladba, ki jo zna prikrojiti različnim razpoloženjem. Album toplih domačnih tonov za fene vokalne plesne elektronike v liniji Kelly Lee Owens, Yaeji, Jayde G in drugih.

Post Malone: AUSTIN

Postyjeva preobrazba iz r & b-baladnika v zbeganega pop-rock zvezdnika je s ploščo AUSTIN dosegla vrhunec. Samooklicani »beli Iverson« skuša z zbirko resnobnih, melanholičnih, pretirano zloščenih in generičnih popevk, ki imajo več skupnega z glasbo benda Maroon5 kot s (kvazi)hiphopovsko sceno, iz katere izhaja, dokazati, da je dokončno prerastel infantilnost obdobja beerbongov in bentleyjev. Prepričan je, da se bo s prenovljeno fasado, ki jo ustvarjata predvsem okorno brenkanje na akustično kitaro in melodramatično izlivanje srca z vibrirajočimi glasilkami, dokazal kot zrel kantavtor, ki želi občinstvu razkrivati globoka življenjska spoznanja. A pod tankim, skorajda prozornim površjem hitro najdemo starega Austina, ki ne loči modrosti od neumnosti.

Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit

Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.

Eating Sports: Giorni Sportivi

Bendi danes radi bluzijo o transžanrskosti, a redkokateri zares presega formulaičnost. Razmeroma frišna goriška formacija s člani iz zasedb Etceteral, Kombo C in Kavasutra na prvencu dokazuje, kako lahko sledeč načelom jazz-rock/fusion bendov sedemdesetih let ustvariš godbo, ki je sveža, predvsem pa prekleto zabavna. Pretežno instrumentalne skladbe, ki jih občasno presekajo kolektivni vzkliki, prijetne harmonije ali zajebantski verzi (»Dej gor masku, kje maš masku?!«), zaznamujejo razposajeni aranžmaji, impro momenti, iskrivi kitarski dialogi, poliritmije, domiselna raba semplerja in sinta. Resni godci s finim smislom za humor, ki po izrazni širini konkurirajo fejmičem iz benda KGLW, a so nekoliko bolj »kaučičevsko odpiljeni«.

Adrian Marth & Diana Berti: Crystal Ball Visions

Za tretjo izdajo domače založbe KRI sta moči združila barcelonski mojster mrke plati italo diska Adrian Marth in italijanska EBM-producentka Diana Berti. Z velikansko floto vintidž strojne opreme sta posnela kratko zbirko umazano distorziranih in, blago rečeno, zloveščih synth džemov, ki – kakor sta zgovorno zapisala založnika – zvenijo, kot bi italijanski klasik grozljivk »Dario Argento ob treh zjutraj vstopil v temačen klub«. Čeprav na tej izrazito retronostalgični plošči ne boste našli kakšnih pretiranih presenečenj, saj se dokaj neposredno sklicuje na dediščino synthovskih mračnežev osemdesetih let, gre za dobrodošel prispevek h konsistentno čvrstemu opusu založbe, ki Ljubljano suvereno postavlja na svetovni zemljevid sodobne (dark)wave produkcije.

Aphex Twin: Blackbox Life Recorder 21f

Prvi kult elektronske muzike zadnjega tridesetletja se z novo založniško potezo oglaša po petih letih. V vmesnem času je Richard D. James razvijal različno programsko opremo, novi EP njegovega paradnega projekta Aphex Twin pa je od zadnjega (Collapse) manj agresiven, živčen in divji, zato pa še zmeraj nemiren in temačen. Blackbox Life Recorder 21f je druženje oprijemljivo razpršenih in prepletenih mutacij ritmičnih prevalov in hladno privlačnih, na trenutke atmosferično razvlečenih synthovskih melodij. Precej klasičen Aphex torej, paradoksalen v večnem drobljenju repeticije, pri kateri niti dva koščka nista med seboj enaka. Brezhiben, mojstrski in visokodinamičen ujetnik žanra, ki ga je James ustvaril lastnoročno.

Različni izvajalci: Grounded Compilation – Peace

Ljubljanski festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki bo letos potekal od 24. do 26. avgusta, po zgledu nekaterih tujih festivalov à la Unsound predstavlja svojo prvo kompilacijo, ki prinaša 25 produkcij domačih, regionalnih, srednjeevropskih in svetovnih imen, dejavnih v sodobni klubski, elektronski, eksperimentalni in (hyper)pop glasbi ter zvočnem oblikovanju. Poleg dobrodelnega in aktivističnega vidika kompilacije Mir, ki je namenjena podpori ukrajinske vojske LGBTIQ+, je njen pomen za domačo sceno predvsem združitev ustvarjalk in ustvarjalcev z različnih koncev sveta, ki si delijo sorodno glasbeno senzibilnost. Imena, vključena na kompilacijo, tako ali drugače povezujemo s festivalom, saj so bodisi že nastopila na njem bodisi nastopajo letos ali pa so z organizatorkami festivala povezana zaradi preteklih klubskih prireditev.

Paris Texas: Mid Air

Paris Texas, naglo vzpenjajoče se ime zahodnoobalnega rapa ima po radikalni slogovni preobrazbi več skupnega s punkom kot s hiphopom. Dvojec producentov in raperjev Louieja Pastela in Felixa je nase resno opozoril že z malimi ploščami, z dolgometražnim prvencem Mid Air pa suvereno zacementira svoj status enega najvznemirljivejših izvajalcev, ki rap in trap spajajo s kitarsko muziko. Ne oziraje se na aktualne trende, ki v tem kontekstu v hiphop navadno vnašajo predvsem elemente metalske in emo glasbe, Paris Texas poseže zlasti po čvrstih (post) punkovskih baslinijah in preprostih, minimalističnih, a udarnih elektronskih beatih, ki zares lepo laskajo dvojčevemu surovemu rapanju in uporniškim besedilom. Izjemno prepričljiv prvenec, ki ogromno obeta.

Marc Ribot’s Ceramic Dog: Connection

Ameriški brenkar in pogost obiskovalec naše strani Alp Marc Ribot se v zadnjem petnajstletju pogosto zadržuje v formaciji trojca Ceramic Dog. Njegov peti album je na trenutke prijetno divja, v celoti pa raztreseno in privlačno nepopolna ura zgodovine rocka, ki ohlapno, a nedvoumno vleče nit od bluesa prek rock ’n’ rolla in heavy metala do postpunka in prostega jazza in ki zaradi preprostih (političnih) parol zveni nekoliko zastarelo. V njej odzvanjajo spomeniki od Muddyja Watersa prek Chucka Berryja in Jimmyja pa vse do skupine Black Sabbath, za konec pa od nikoder udari še ljubko razštelano cumbio. Zabavno poslušanje, ki pa ne bo povzročilo opaznejše udrtine na diskografskem opusu prve avantkitare newyorške scene.

Black Milk: Everybody Good?

Detroitska rapovska dvoživka na novem albumu ponovno dokaže, kar je v preteklosti že ničkolikokrat: Black Milk je mojstrski producent in ne ravno izjemen emsi. Naredi-sam fleksibilnež tokrat sicer (ob pomoči peščice najemniških glasbenikov) prožno širi svoj besednjak – Everybody Good? je hibrid, ki zveni skoraj kot bendovski izdelek, saj ga dopolnjujejo izjemno razdelane, v živo odigrane basovske linije, tu in tam pa tudi kakšen klaviaturski vložek. Sicer ponovno osupljivo brezhibno tehnično izvedbo in domiselne ritmične hakeljce nekoliko pokvarijo (ne prvič!) z mehčalcem oprani refreni, ki ploščo vlečejo v smer popevkarskega novega soula in r & b-ja. Neizstopajoče.

Blur: The Ballad of Darren

Očaki britpopa se z devetim albumom vračajo dobra tri desetletja po začetku veličastne poti – in osem let po izidu zadnje plošče The Magic Whip. Čeprav se lahko vsi, verjetno še člani benda, soglasno strinjamo, da je Blur vrhunec dosegel sredi devetdesetih let, njegovo (sporadično) delovanje v 21. stoletju še zdaleč ni zgolj jahanje na stari slavi ali nostalgično obujanje spominov na zlate čase.

Disclosure: Alchemy

Dolgometražni albumi bratov Lawrence so za dosego uspeha vselej stavili na številna gostovanja visokoprofiliranih vokalistov in močen marketing, tokrat pa sta britanska prvaka stadionskega housa samozavestno izdala ploščo presenečenja, na kateri ne gostuje niti eno veliko ime. Dvojec tokrat torej ne skuša očarati z radijskimi hiti, temveč se ponaša z zbirko naspidiranih plesnih bangerjev, ki pa so večidel tako močno pocukrani, da pogosto preizkušajo meje dobrega okusa. Čeprav je naslovnica albuma detajlno izvezen gobelin, je v pomanjšani različici videti, kot bi ga izdelala umetna inteligenca, in takšna je tudi sama plošča: skrbno in mojstrsko sproducirana, a tako izrazito generična, da zveni skorajda anonimno.

nemanja: Voodoo Beat

Plesni drnec se nadaljuje! Hkrati se je zaokroženo sklenil, saj Voodoo Beat končuje »ezoterično trilogijo« albumov paradnega projekta puljskega glasbenika Luke Šipetića. Plošča je čista poletna žurka v zadnjih letih večkrat zaznane prakse neobremenjene kombinatorike svetovnih popularno »eksotičnih« slogov – od veseljaške cumbie prek karibskega basiranja, zahodnoafriškega gruva in anatolskega tripanja do prikupno sladkega tajskega popa in vesoljnega disca. nemanja se tu sploh še ne ustavi in tej nagužvani in na papirju nenavadni druščini proti koncu albuma doda še preverjeni drobec lokalne »ex-yu« tradicije synth-pop-rocka. Pisano, enoplastno in do ušes prijazno. »S tobom bi da đuskam ... ja!«

ANOHNI and the Johnsons: My Back Was a Bridge for You to Cross

Eden najmočnejših glasov sodobnega chamber popa po dobrih desetih letih moči ponovno združuje s svojo zasedbo The Johnsons, poimenovano po Marshi P. Johnson, sloviti aktivistki za pravice skupnosti LGBTQ, katere portret krasi tudi naslovnico albuma. To namiguje na sporočilnost plošče, ki se v desetih pretresljivo otožnih skladbah poglablja predvsem v tegobe in frustracije, s katerimi se Anohni kot trans ženska spoprijema v zadrti družbi. Album v kontekstu avtoričine diskografije pomeni dokaj radikalen zasuk: zaznamuje ga popoln odmik od elektronike, ki je v njeni glasbi nekoč igrala pomembno vlogo, saj tokrat z organsko zvočno paleto raziskuje predvsem estetiko vintidž soula, pogosto pa se spogleduje tudi z gospelom in bluesom.

Dominic Fike: Sunburn

Glasbena industrija v mladega glasbenika in igralca Dominica Fika polaga velike upe. Ko je floridski enfant terrible, malo starejši od dvajset let (med prestajanjem zaporne kazni) na platformi Soundcloud izdal zbirko lo-fi demotov, ki jih je posnel v hišnem priporu, so se zanj začele grebsti založbe velikanke. Iz licitacijske bitke je kot zmagovalka izšla Columbia Records, ki naj bi bila za novega varovanca odštela kar štiri milijone ameriških dolarjev.

African Head Charge: A Trip to Bolgatanga

Pionirski dvojec, ki ga sestavljata dub mag in vodja založbe On-U Sound Adrian Sherwood in jamajški tolkalec Bonjo Iyabinghi Noah, štejemo med vplivnejše londonske zasedbe osemdesetih let. S svojo vizijo »psihedelične Afrike« je vplival na razvoj tribal housa, jungla, dub techna in nasploh britanskih basovskih žanrov. Njegova prva plošča po dvanajstih letih je zlitje tradicionalnih ganskih ritmov (Noah od devetdesetih let živi v mestecu Bolgatanga) in klasičnih dub tehnik. Novi material tu in tam spominja na avanturistične izpeljanke tradicionalnih afriških muzik ljubljanske založbe Glitterbeat (njen varovanec King Ayisoba celo gostuje v nekaj komadih!). Je pa album bolj poklon dediščini kot primer inovativnega duba.

Caterina Barbieri: Myuthafoo

Kraljica ezoteričnih sintovskih aranžmajev in elektronskih zvočnih pokrajin, ki jih simultano zaznamujeta retro (kot Laurie Spiegel ali Suzanne Ciani) in futuristični značaj (v slogu Lorenza Sennija), je lani v ljubljanski Cukrarni navdušila tukajšnje občinstvo. Ljubljenka nišnih festivalov in eno večjih imen konceptualne elektronike oziroma avantgardne elektronike na stičišču minimalizma, trancea, ambienta in sakralne glasbe na novi plošči, katere material izhaja iz seans za album Ecstatic Computation (2019), nadaljuje raziskovanje zdaj že dobro znanih abstraktnih sintovskih kozmosov, le da so tokrat zvočni odtenki še nekoliko temnejši, bolj »bluzovski«, skladbe pa še bolj kontemplativne. Muzika za razodetja na sprehodih.