Zhlehtet: Portals Vol. 2

Sedma izdaja fluidnega jazz kolektiva, ki pod taktirko Roka Zalokarja ustvarja od leta 2020, nakazuje dodaten odmik od fragmentiranih, raziskovalno nagnjenih elektroakustičnih kompozicij zgodnjih izdaj. Kot na predhodniku Portals Vol. 1 (2022) se kvintet vnovič naslanja na kanon poduhovljenega, atmosferično ukrojenega jazza, a se tudi zlahka izogne golemu hommageu fotrom. Moč zasedbe izhaja iz sinergije med uigranimi instrumentalisti, ki v skladbah spretno nizajo različna duševna razpoloženja, zajeta v ponekod napetejših aranžmajskih vozlih, drugod pa v bolj ezoteričnih, serotoninsko omamljajočih melodijah. Nekoliko ukročena in prefinjena, toda tudi najdostopnejša izdaja doslej, ki nagovarja širše poslušalstvo!

Doja Cat ni fenica svojih fenov 

Doja Cat ni fenica svojih fenov, daleč od tega: zdi se, kot bi jim bila napovedala vojno. Ta boj nekateri vidijo kot legitimno postavljanje po robu toksični fenovski kulturi, drugi pa kot nehvaležno in nespametno udrihanje po tistih, ki so ji omogočili vzpon na vrh. Po nekaj seansah ognjevitega zmerjanja oboževalcev na družabnih omrežjih je na Instagramu v hipu izgubila skoraj pol milijona sledilcev, kar je označila za »zmago nad pošastjo«. Še več: sočasno je skušala razvrednotiti svoj dosedanji opus in nam dopovedati, da so vsi njeni pop megahiti pravzaprav zanič, da so bili le sredstvo za kopičenje bogastva, da se je z njimi načrtno prodala in da smo neumni in plehki, ker smo v njih uživali. Je bil to strel v koleno ali le mojstrsko pritegovanje medijske pozornosti?

The Drums: Jonny

The Drums, nekoč dvojec, kasneje kvartet, zdaj pa kar solistični projekt (nekdanjega) frontmana Jonathana Piercea, je obrodil šesto dolgometražno ploščo. Trditev, da ta zveni bistveno drugače kot prejšnjih pet, bi bila laž: ko album Jonny primerjamo z bendovim dosedanjim opusom, ki je vselej krmaril med sladkobnimi indiepop napevi, surfrockovskimi poskočnicami in nostalgičnim synthpopom, je očitno razliko mogoče opaziti predvsem v besedilih, ki so tokrat znatno bolj introspektivna, osebna in turobna. Protagonist se namreč v njih poglablja v travme iz otroštva, ko je kot gej odraščal v globoko verni in konservativni družini. Narava nekaj komadov je zaradi tega rahlo bolj melanholična kot bendovi poletni hiti, a celoten izdelek je prežet s prežvečenimi vzorci, katerih rok trajanja je potekel že pred desetletjem.

Danny Brown: Quaranta

Dannyju Brownu se je zgodilo najhujše. S podkastom je postal običajen in je samodejno pokopal svoj lik ekscentrično samosvojega raperja. Na šestem, najmanj kričečem albumu doslej spretno angažira četico sodelavcev – med emsiji MIKE-a, med producenti Kasso Overalla, The Alchemista, Quelle Chrisa, Paula Whita ... Quaranta še enkrat potrdi, da Brown ni raper samo enega trika in da je še zmeraj mojster svoje obrti – še zmeraj zna izbrati podlage, na katere zloži rime, ki so vulgarne, samoironične, humorne, klišejske, eksplicitne, introspektivno grenke ... Čezmerno sčiščen in neznačilno urejen izdelek, na katerem manjka nekaj distorzije in barvite norosti. Vse ni izgubljeno.

Smedja in Smetke: Smetobolje

Solo projekt Matica Medje, kitare in računalnika, koncipiran leta 2019, izhaja iz tradicije naspidiranega »metaliziranega hardcora« v liniji bendov Integrity, Converge in domačega Iamdisease, le da je tu več prostora za neresnost in samoironijo. Eno glasnejših grl aktualnega preroda domače hardcore scene, ki ga na krilih nove generacije z zadovoljstvom opazujemo zadnja leta, je na deseto izdajo zapakiralo deset povprečno enominutnih hardkoračin, ki jih gradijo sekvence sprogramiranih, a organsko zvenečih bobnov, rafali robustnih power akordov in okultnih melodij, pristno kruljenje in gruljenje ter tu in tam zajebantski izseki iz intervjujev ipd. Muzika, ki nakopičene frustracije pretvarja v kinetično energijo.

André 3000: New Blue Sun

Če je rapovska zainteresirana javnost za kaj res glasno prosila, po čem spraševala in kaj celo zahtevala, je bil to ponovni zagon legendarnega dvojca OutKast, ki je pomagal Atlanto postaviti na svetovni zemljevid ne samo rapa, ampak širše krajine popa, in nam je za vedno zapekel v možgane vsaj dva ultrahita Ms. Jackson in Hey Yeah, zadnji album pa je izdal leta 2006 in potem preprosto zaprl trgovino. Moledovanje ni obrodilo sadov. A Big Boi je v kasnejših letih izdal vsaj nekaj – večinoma sicer dokaj ziheraške – muzike, zato se je vse večja zamera svetovnega fenovstva vedno bolj usmerjala proti drugi polovici – proti multiinstrumentalistu, »glasbenemu geniju«, odpičencu ... Andréju 3000. Ta je svojo genialnost sicer dokazal z neštetimi sodelovanji – kot gostujoči pevec/emsi ali soavtor posnetkov. Samostojno ali kot vodja projekta pa ni postregel s tako rekoč ničimer. Iz nekakšne polpenzije je tako izplaval le sem in tja pri tujih projektih, a v javnosti je bil vse pogosteje opažen s flavto v roki, kar se je izkazalo za nekakšen namig ali iztočnico za odgovor na vprašanje, ali bomo sploh kdaj dočakali njegov samostojni prvenec.

Ssm KOSK: 610a: notranji petki

Prejemnik Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko Blaž Božič s projektom Ssm KOSK pod glasbeni mikroskop postavlja glitchcore, improvizirano glasbo in avantgardno elektroniko. V duhu kultnega Cageevega zvočnega kolaža Williams Mix semple različnih izvorov manično reže, razteguje in manipulira, v frekvenčnih »anomalijah« pa išče lepoto. Njegova tretja plata je v primerjavi s predhodnicama manj »nojzerska«, bolj muzikalna, saj sta v fokusu zven flamenko kitare in njegovo preigravanje. Predstavljajte si, da bi melodije Paca de Lucíe izmaličili z nekakšno zvokoreznico (semplerjem), jih sesekljali in iz njih ustvarili nebrzdan in kaotičen, zato pa tudi vznemirljiv zvočni kolaž »zagličanih« abstrakcij flamenka.

Black Pumas: Chronicles of a Diamond

Žlahtni soul prihaja in se vrača v valovih. Eden zadnjih pljuskov njegovega izjemnega komercialnega preboja je leta 2019 uspel dvojcu Black Pumas z istoimenskim albumom. Naveza producenta Adriana Quesade in pevca Erica Burtona v drugo nadaljuje suvereno in predvidljivo: z nižanjem razburljivosti začetniške naivnosti in višanjem obrtniške prepričljivosti, predvsem songwritinga. Chronicles of a Diamond nas zmerno do pretežno baladno ziba na presečišču rocka, soula in popa, z močnim pridihom gospela, dodatno pa nas očara stalna podpora orkestralnega okrasja. Prijazen in prikupen album prijazno nemotečih melodij in redkih izstopajočih posnetkov.

Kevin Abstract: Blanket

Odkar je lani razpadel Brockhampton, feni nestrpno pričakujemo solo projekte njegovih nekdanjih članov, a druščina je tako rekoč poniknila, zares dejaven je ostal le frontman Kevin Abstract. Ker pa je ta sebično uzurpiral predzadnji Brockhamptonov album Family, ki je zvenel kot njegova solistična plošča, se nam res ni mudilo s še eno. Ko je s prvim singlom oznanil, da se odmika od rapa in se potaplja v zvok spalničnega indiepopa, je bilo veselje še manjše. Namreč, njegov prvi poskus skladanja kitarskih indie jeremijad na plošči Arizona Baby (2019) ni bil posebej posrečen. Z albumom Blanket je še precej huje: to je zbirka napol kuhanih zamisli, v kateri stežka najdemo kakšen sila izstopajoč vrhunec, podlage pogosto delujejo kot imitacija kakšnega Alexa G-ja, Abstract pa se na tem terenu ne znajde najbolje.

Pinkpantheress: Heaven Knows

Lil Nas X, Olivia Rodrigo, Ice Spice in Pinkpantheress so samo nekatera izmed imen, ki jim je hajp na družabnem omrežju TikTok čez noč prinesel svetovno slavo. Zgodbo 22-letne britanske pevke in producentke lahko štejemo za šolski primer preboja na kitajski platformi, ki »srečnežem« občasno odpre vrata v največje svetovne medije, založbe in na odre. S serijo priljubljenih hitov, katerih estetiko je opisala kot »nova nostalgija«, je vzburila mladež, z ušesi pa so hitro zastrigli tudi založniki in oportunisti iz glasbenega posla. Industrija, ki je v zlati dobi rada na veliko špekulirala in tvegala, obožuje tovrstne fenomene, saj so vložki zaradi predhodne spletne slave majhni, izkupički pa astronomski. Mikstejp To hell with it (2021) je še povečal njeno priljubljenost, komad Boy’s a Liar in njegov remiks z ameriško ikono Ice Spice ter singel Angel, s katerim so promovirali filmsko uspešnico Barbie, pa so jo letos dokončno izstrelili med zvezde generacije Z.

Devendra Banhart: Flying Wig

Sloviti kantavtor, ki bo čez slabih štirinajst dni nastopil v tržaškem gledališču Rossetti, se na enajsti plošči odmika od folkovske estetike in se ob spremljavi nežnih, rahlo razglašenih synthov potaplja v zvok tako imenovanega hipnagogičnega popa, ki v njegovi izvedbi zveni izjemno toplo in prijetno, ne pa ravno sveže. Zdi se namreč, da album Flying Wig predvsem zapolnjuje vrzel, ki je v katalogu založbe Mexican Summer nastala z ukinitvijo Ariela Pinka. Banhart stavi na meditativni učinek plošče kot celote, pri čemer je tako konsistenten, da je že malce monoton: izstopajočih skladb z oprijemljivimi groovi in melodijami je le peščica, deset skladb se zlije v nekoliko razvlečeno gmoto, ki je kot glasbeni ustreznik konjskemu odmerku močnega pomirjevala.

Lenhart Tapes: Dens

Beograjski posebnež je več kot desetletje neutrudno pilil svojo enkratno »etno noise« godbo, ki bo zdaj ob podpori priznane ljubljanske založbe končno dosegla tudi globalna ušesa. Njegova druga plošča je domiseln zvočni kolaž balkanskih etno ritmik, ki jih je z walkmani posemplal z množice kaset iz svoje zbirke, »kasetno saturiranih« melodij frul, kitar in drugih instrumentov, ki albumu vdihnejo abraziven industrial značaj, ter hipnotičnih ženskih vokalov Tijane Stanković, Svetlane Spajić in Zoje Borovčanin, ki poženejo kri po žilah. Kot da bi se Coil, Muslimgauze in Esma Redžepova srečali v dvigalu legendarnega hotela Jugoslavija in posneli album avtohtonega etno industriala za polno kafano!

Samo Kutin: Prostori XI

Zadnja edicija iz serije Prostori, ki predstavlja žive posnetke enega izvajalca na specifičnem kraju, prinaša devet »gozdnih« meditacij člana mednarodno čislanega tria Širom. Posebnost albuma je prav ta tu-in-zdaj moment, neposrednost in spontanost Kutinovega ekspresivnega muziciranja v naravi, ki je tokrat presenetljivo melodično usmerjeno, spokojno in lirično, brez zanj značilnih preskokov v »hrup«. Mehkobni zveni doma izdelane harfe, lire, n’gonija, tamburice in hurdy gurdyja se prepletajo s terenskimi posnetki jame, kala in vrtače na Petrinjskem krasu (ptičje žvrgolenje, kukavičje petje, kvakanje, piš vetra, grmenje). Čarobno evokativna in lucidna improvizirana muzika enega izvirnejših slovenskih glasbenikov našega časa.

Taylor Swift: 1989 (Taylor’s Version)

Aktualna kraljica popa je vajeti vzela v svoje roke. Koncertni celovečerec The Eras Tour, ki si ga je prav zdaj mogoče ogledati na velikih platnih po vsem svetu in je v hipu postal najbolj gledani koncertni film vseh časov, pevka distribuira v lastni režiji, mimo mašinerije velikih filmskih studiev, kar je za filmsko industrijo malodane revolucionarna poteza. Sočasno poustvarja svoja zgodnja dela, saj izvirni posnetki s prvih šestih plošč niso v njeni lasti, temveč na njih sedi menedžerski mogotec Scooter Braun, ki jih je kupil od njene nekdanje založbe. Pri vsem skupaj je fascinantno že to, kaj vse je pevka pripravljena narediti, da se izmota iz okovov slabe pogodbe.

Shabazz Palaces: Robed in Rareness

Šesti album megleno abstraktnih interplanetarnih blodenj Ishmaela Butlerja, ki je bil v devetdesetih letih član pionirske jazz-rap skupine Digable Planets, je komajda mini album. Traja pičlih 24 minut in teče po načelu en gostujoči emsi na posnetek, mantranje na vozlišču elektro znanstvene fantastike, (afro)misticizma in hiphopovske ulične brihtnosti pa ne zveni več tako sveže kot nekoč. Za tako kratek format bi sicer težko rekli, da se vleče, zato pa bi pričakovali, da bo miniatura razburljiva redukcija edinstvene nočnosynthovske gmote. Vsak trenutek prepoznavne avtorske značilnosti so še tu, a se hkrati zdi, da je projekt obtičal nekje med Jupitrom in Saturnom. Najkrajši in najbolj bled Shabazzov izdelek do zdaj.

Blaž: Are You a Player

Blaž Gracar se z novim albumom vrača po kar petletnem diskografskem premoru, a to ne pomeni, da je v tem času miroval, daleč od tega: kot skladatelj je podpisal kup gledaliških predstav, kot klaviaturist se je pridružil indie rock bendu Lelee, uveljavil pa se je tudi kot neodvisni razvijalec družabnih iger. Blažev novi album je pestra zbirka čvrste IDM-elektronike, iz katere vre avtorjeva naklonjenost klasikom založbe Warp. Izolčan se je zdaj skoraj popolnoma oddaljil od hiphop korenin in se s polno paro osredotočil na skladanje epskih, baročno razkošnih synthovskih kompozicij, ki izdajajo, da je avtor dejaven tudi v teatru, pohvaliti pa gre še skrbno sproducirane, večplastne rafale nalomljenih bobnov, ki jasno pričajo o njegovi piflarski pozornosti na detajle.

Dj Shadow: Action Adventure

Dj Shadowa še zmeraj spremlja prekletstvo prvenca Endtroducing ... iz davnega leta 1996. Plošča je bila absolutna prelomnica v sempladeličnem kolažiranju, mladi didžej pa je po nepričakovanem uspehu hotel raziskovati v druge smeri. Feni nismo bili navdušeni. Z vsako plato je – včasih subtilno, drugič radikalno – poskusil kaj drugačnega in tako je tudi tokrat. Action Adventure je v izhodišču celo bližje prvencu kot druge plošče, saj gre za »osebni projekt«, na katerem ne slišimo niti enega gosta, a Shadow tokrat gnete elektronske in zvočno precej generične gmote kompresiranih in neznačilno sčiščenih bobnov. Zrelo obdobje Sence, ki pa na trenutke zveni kot promocijski demo posnetki za nova glasbena orodja.

Blink-182: One More Time …

Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.

Bex Burch: There is only love and fear

Tolkalka, improvizatorka, izdelovalka inštrumentov ... Bex Burch na prvencu demonstrira pravo brkljanje, saj se največ zadržuje za ksilofonu podobnim glasbilom, ki ga je naredila sama med bivanjem v Gani. »Neurejeni« ali »razmetani minimalizem« je primerna oznaka za privlačno glasbeno ropotarnico, ki lebdi, pleše in se dere nekje med improm, jazzom in drugimi godbami. Prevladujejo kolektivne ritmične mantre neštetih zvočil, prežete s konkretnimi zvoki in občasnimi vrhunci bendovskih krikov in resnega gruvanja, morda najbolj pa impresionira preprosta montaža, saj gre za redukcijo dvaintridesetih dni snemanja v štridesetminutni paket neposredne, igrive preprostosti.

Goat: Medicine

Peta plata švedske psihedelične koze ohranja bendovo esenco, toda zaznati je odmik od dinamičnih »globalnih ritmik« proti bolj konservativnemu rockovskemu bobnanju. Oboževalce mastne psihedelije šestdesetih let in začetka sedemdesetih bo najbrž razdelila na dva tabora. Tiste, ki bodo v njej slišali dobrodošel odmerek »posodobljenih« fuzz kitarskih zvokov v tradiciji Tonyja Iommija, zapohanih melodij flavte in sitarja, (pre)dolgih improviziranih jamov, hipnotičnih ženskih glasov à la Grace Slick in naefektiranih moških glasov à la John Lennon v času plate Revolver, in tiste, ki bodo v njej upravičeno slišali le pastiš vsega omenjenega in si bodo raje ponovno predvajali izvirnike. Vse je odvisno od vaše strpnosti do recikliranja rockovskega kanona.

The Streets: The Darker The Shadow …

Vplivni britanski glasbenik Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets, je pred tremi leti prekinil desetletno diskografsko zatišje in izdal mikstejp presenečenja, ki je bil strel v prazno. Medel kritiški sprejem ga očitno ni izučil, saj zdaj predstavlja novo izdajo, svoj prvi »pravi« album po dobrih dvanajstih letih. Ta je pravzaprav zbirka spremljevalne glasbe za njegov spodleteli filmski projekt, neonoirovsko kriminalko, ki distributerjev ni prepričala in ni našla poti do kinodvoran. Novo gradivo zveni kot ponesrečena imitacija Streetsove prelomne plošče Original Pirate Material, izdane pred točno dvajsetimi leti: podlage sicer kipijo od sila igrivih zamisli, a so sproducirane izrazito okorno, skorajda amatersko, Skinner pa pri rapanju zveni naveličano in brez navdiha.

Sampha: Lahai

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

Vanishing Twin: Afternoon X

Britanska šola psihedeličnega eksperimentalnega popa nam je dala Broadcast in Stereolab, dve izmed najunikatnejših »kitarskih« zasedb s konca devetdesetih let in z začetka tega tisočletja, Vanishing Twin pa zadnja leta uspešno nadaljuje tradicijo. Londonski trio izhaja iz sorodnih glasbenih svetov, kot so protoelektronika à la Suicide in Silver Apples, faustovski krautrock, exotica in sofisticirana »knjižnična« glasba za televizijo in reklame iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let itd., ustvarjajoč izrazno živahno, estetsko retronostalgično, a idejno precej lucidno godbo, prežeto s toplimi analognimi toni in subtilno hipnotičnimi vokali multiinstrumentalistke Cathy Lucas. Domiselna prvovrstna »easy listening« psihedelija.

L’Rain: I Killed Your Dog

L’Rain je ubila mojega/tvojega/njenega/našega psa! Za tem resno nesimpatičnim naslovom, ki je hkrati izjemno učinkovit v zbujanju pozornosti, stoji album, ki prihaja s težo velikih pričakovanj zaradi neverjetnega uspeha prejšnjega Fatigue (plošča leta 2021 pri eminenci The Wire ...). Mlada multiinstrumentalistka in vokalistka iz Brooklyna ni niti trznila in je dostavila samozavestne in masivne ambientalne odmeve popa, postrocka, folka in r & b-ja, pri katerih so tako rekoč vsi elementi, tudi njen glas, močno procesirani. Kar ji nedvomno uspe, je naplastiti sanjavo, hladno-toplo, kislo-sladko, privlačno-odtujeno intimo med zapeljivo ljubkim in čudaško strašljivim. Ubila je psa, ampak ga je pri tem božala.

Westside Gunn: And Then You Pray For Me

Prvi mož razvpitega kolektiva in založbe Griselda pravi, da je And Then You Pray For Me njegov zadnji album, kar moramo jemati z rezervo, saj se hiperproduktivni raper, ki je v dobrem desetletju podpisal več kot 20 solističnih izdaj, zdi preprosto neustavljiv. Pa tudi zato, ker je to prva izdaja v njegovi karieri, ki jo zaznamuje dokaj radikalen slogovni zasuk: Westside Gunn je s surovih boombapovskih podlag, ki so navadno oskubene do najosnovnejših elementov, presedlal na distorzirano zamazane trap beate. Nova žanrska preobleka mu zares ne pristoji, saj svojih značilnih flowov ni prilagodil trapovskim ritmom, zato ga številni gosti suvereno zasenčijo, prav tako pa ploščo bremeni zajetna količina napol končanih, površno zmiksanih komadov, ki resnično zvenijo kot odvečno polnilo.

Kylie Minogue: Tension

Avstralska pop ikona leta 2020 res ni imela sreče z albumom Disco. Neposrečeno tempirana oda plesu in klubskim strastem preprosto ni doživela želenega odziva. V času karanten, ko je bil dostop do plesišč omejen, je bila ta glasba obsojena na konzumiranje prek seznamov predvajanja na platformah za pretakanje glasbe. Toda ena najbolj samosvojih pop zvezdnic zadnjih 40 let je neomajno pičila dalje in letos postregla s 16. albumom Tension, ki je pristal na prvem mestu britanskega Billboarda. Minogue je prva glasbenica, katere albumi so se uvrstili na britanske lestvice najbolje prodajanih albumov v kar petih različnih desetletjih, od osemdesetih let do danes. K uspehu nove plošče je sicer precej prispevala platforma TikTok. Podobno kot Kate Bush, ki je zaradi serije Stranger Things nepričakovano doživela nesluteno priljubljenost, je mladež Kylie Minogue posvojila in vzljubila zaradi singla Padam Padam, ki se je kot virus razširil med pripadniki generacije Z in postal neuradna himna meseca ponosa v ZDA.

Oneohtrix Point Never: Again

Daniel Lopatin, eden bolj zunajserijskih producentov naše generacije, je poleg številnih eksperimentalnih albumov podpisal tudi The Weekndovo uspešnico Dawn FM in filmsko glasbo za mojstrovino Uncut Gems. Ameriški mag žarečih sintovskih frekvenc in pionir vaporwave estetik na deseti plošči predstavlja fiktivni dialog z mladim Lopatinom, pikolovsko dodelano »psevdoretrospektivo« z vsemi prepoznavnimi kompozicijskimi triki in stilističnimi prijemi. Nabuhla godala, kompleksni spoji neštetih sintov, alt rock kitare, hipnagogični, vselej spreminjajoči se aranžmaji skladb … Again se odvrti kot serija hiper estetiziranih zvočnih iluzij, ki poslušalca medejo, vznemirjajo, fascinirajo, a z baročnostjo ponekod tudi dolgočasijo.

Sufjan Stevens: Javelin

Novi album ameriškega prvaka folk soliranja zadnjega desetletja prihaja v zelo težkih časih. Stevensu so pred meseci diagnosticirali sindrom, zaradi katerega se mora ponovno učiti motoričnih spretnosti (tudi hoje), Javelin pa je posvetil svojemu partnerju, ki je umrl aprila. Temi žalovanja in bolečine v njegovi muziki nista nič novega, a tokrat se ju loteva v presenetljivo svetlih tonih in z optimizmom. Album je spet pisal, snemal in produciral sam, a z nekaj pomoči – najbolj izstopa žensko zborovsko petje, ki deluje kot rdeča nit plošče. Stevensov deseti album je elektroakustična mojstrovina izjemne dinamike med intimnim šepetanjem in orkestralnim ropotanjem. Osupljivo vrhunsko aranžiranje.

Slauson Malone 1: EXCELSIOR

Enigmatični producent in kantavtor Slauson Malone 1, sin jazzovskega trobentača Wyntona Marsalisa in član kolektiva Standing on the Corner, je nase opozoril že s konceptualno serijo kratkih plošč Crater Speak. Dokazal je neizmerno nadarjenost za skladanje nenavadnih, žanrsko sila izmuzljivih in sveže zvenečih eksperimentov, ki pod fasado avantgardnih zvočnih ekscesov skrivajo nalezljivo spevne melodije in pretanjen pop potencial, ki ga avtor (namerno) nikoli ne izkoristi. Na novem albumu, ki je resen kandidat za ploščo leta, obsežneje raziskuje prav ta potencial. Rezultat je njegovo najdostopnejše delo doslej, ki pa je vseeno zaznamovano s tako radikalnim eklekticizmom in samosvojimi aranžmaji, da je enostavno obsojeno na status kultne plošče.

Drake: For All the Dogs

Drake se rad prepira. Kanadski pevec šlagerjev med raperji oziroma raper, ki je milje popa osvojil tako, da več osladno poje kot rapa, je znan po številnih sporih, po spletnih kanalih pa si redno izmenjuje pikre obtožbe s kolegi iz ceha in širše. V preteklosti se je že spričkal na primer z Jay-Z-jem, Kanyejem Westom, Pusha T-jem, Kendrickom Lamarjem, DMX-om, The Weekndom, Commonom ... Diddy ga je pred nekim klubom celo udaril.