Iztok Drabik Jug, igralec

Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja.

Matej Krajnc, prinašalec besed

»Prinašalec besed« je najustreznejša oznaka za Mateja Krajnca, ukvarja se namreč z veliko dejavnostmi, ki so povezane z jezikom, domačim in tujim, njihovo osrednje stičišče pa so besede. Slednje poleg tega, da jih prinaša, tudi prenaša in odnaša, saj se njegovo udejstvovanje na kulturni srenji razteza od pesništva in pisateljevanja do prevajalstva in glasbe, loteva pa se tudi publicistike. Leta 1975 rojeni Mariborčan je pesmi in kratko prozo začel objavljati že v osnovnošolskih letih, prvo pesniško zbirko pa je izdal leta 1988, torej v zgodnjem najstništvu. Od takrat do danes je njegov opus – zaradi njegove zavidljive plodovitosti – zelo narasel. In to na vseh prej omenjenih področjih. Kot mladega pesnika ga je že leta 1992 opazil Feri Lainšček, ki mu je na republiškem natečaju mladih literatov predal titulo najboljšega pesnika. To je bila za njegovo poezijo nedvomno pomembna odskočna deska, ki ga je katapultirala do številnih pesniških zbirk, izdal jih je namreč že trideset.

Živa Selan, igralka

Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let.

Tina Konec, akademska slikarka

Rodila se je v Mariboru in odraščala v Oplotnici, predvsem v očetovem ateljeju. Tako je že od malega risala in pri petih, šestih letih uporabljala olje. Tudi mama je bila kreativna in včasih je, namesto da bi pripovedovala pravljice, na dekličino željo risala. V Slovenskih Konjicah je bila prvič na razstavi del akademskih umetnikov, in ko ji je oče razložil, kaj pomeni akademski slikar, si je pri desetih letih izbrala poklic. Akademska slikarka bo.

Tamara Avguštin, igralka

Če si boste v teh dneh na novi lokaciji ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu v Železniškem muzeju, ogledali predstavo Ali: strah ti pojé dušo, bo prav ona tista, ki vas bo skupaj z igralskimi kolegi animirala med »delovnim odmorom«, ko se boste naenkrat znašli na odru, v središču dogajanja (več ne bomo razkrili, da vam ne pokvarimo vznemirjenja ob ogledu). V uprizoritvi sicer odigra kar tri vloge: prostitutko Katharino, čistilko Paulo in trgovko Angermayerjevo, kar ji je, ker gre za drugačen koncept kot pri predstavah, ki jih je delala doslej, poseben izziv. »Če sem imela pri drugih predstavah celo sestavljanko, imam tukaj samo koščke in tudi v tem zelo uživam. Sicer pa mi je to predstavo super ustvarjati tudi zato, ker gre malo ven iz gledaliških okvirov. Ni tistega klasičnega velikega odra, ampak je prizorišče bolj dinamično. To se mi zdi zelo dobro tudi za občinstvo – kot igralka in kot gledalka imam rada, če je nekaj ’malo drugače’. Najprej sem se sicer spraševala, kako se bo abonmajska publika znašla na novem prizorišču, a če so odprti, ni težav. In v gledališče moraš priti z odprto glavo, če hočeš, da ti kaj da,« pravi.

Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni posrednik

Če ste si vsaj približno domači z našo literarno sceno, vam ime Aljaž Koprivnikar gotovo ni neznanka. Odkar se je vpisal na študij primerjalne književnosti in se odločil, da želi besedni umetnosti posvetiti življenje, je počel marsikaj: pisal pesmi, kritike, organiziral literarne dogodke in festivale, promoviral slovensko književnost v tujini in tujo doma. Po njegovi zaslugi je mnogo slovenskih piscev prevedenih v nemščino, saj sodeluje s Slovenskim kulturnim centrom v Berlinu pri pripravi Antologije mlade slovenske literature, ter v češčino – v času doktorskega študija v Pragi je organiziral festivala Mladi mesec in Microfestival (programski direktor katerega je še danes), kjer so se vedno predstavljali tudi slovenski avtorji. Zdaj pa slovensko literaturo vpeljuje še v portugalsko okolje, dobil je namreč povabilo, da se za en semester odpravi poučevat slovensko literaturo na filozofsko fakulteto v Lizboni.

Miha Erič, glasbenik in likovni umetnik

Že v njegovih osnovnošolskih letih je bilo jasno, da bo Miha Erič umetnik. Ko so njegovi sošolci med odmori igrali nogomet, je on ostajal v učilnici in ustvarjal skulpture iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Ko so se njegovi vrstniki ob koncih tedna sproščali v kinokompleksu Kolosej, je Miha na bolšjem sejmu kupoval starine, ki jih zbira že od malih nog. Ko so otroci iz Dragomera, kjer je odraščal, poslušali turbofolk in Tanjo Žagar ter hodili na gasilske veselice, si je Miha – medtem ko je prebiral zgodovinske knjige – vrtel plošče iz bogate očetove zbirke; od krautrocka do Bacha. Fascinacija nad preteklostjo ga je izoblikovala kot glasbenika in kot likovnika: grafike ustvarja s tradicionalnimi tehnikami, kot glasbenik pa se udejstvuje predvsem v starošolskih žanrih, kot so blues, bluegrass, folk in country.

Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

Plesno-gledališka predstava z naslovom Blago(r) narodu morda najnazorneje izpričuje vizijo sodobnega plesa Sinje Ožbolt, katere ključni del je preplet estetskih sestavin z etičnimi. V predstavi, ustvarila jo je leta 2015, ji je namreč uspelo v »govorici« plesa poustvariti občutek nelagodja, ki je spričo recidivov gospodarske krize in strahu pred prebežniki tedaj preveval številne v družbi. Toda ta občutek nelagodja – umetnica ga je izrazila s sunkovitimi ali ponavljajočimi se gibi, z gibi, ki si želijo premika, a zaradi samih omejitev telesa ali zunanjih prisil niso takšni, kot bi lahko bili – po njenem izhaja iz bojazni ljudi, da bodo zaradi teh »motečih« dejavnikov prikrajšani za lasten užitek, za življenje, kakršno so si zamislili. To misel je v predstavi podkrepila s projiciranjem slike Splav Meduze v ozadju odra. S to znamenito podobo se je francoski slikar Theodore Gericault odzval na dogodke po brodolomu francoske ladje v bližini današnje Mavretanije v začetku 19. stoletja. Večini bogatih in vplivnih s te ladje, na kateri je bilo 400 potnikov, je namreč na rešilnih čolnih uspelo doseči kopno. Tudi posadka in manj premožni bi se lahko rešili, če kapitan ne bi prerezal vrvi, s katero so na enega izmed čolnov privezali splav, ki so ga zbili iz desk ladijskega trupa. Večina ljudi s splava, okoli 150 jih je bilo, je na dvotedenskem potovanju storila samomor, zblazneli so, ali pa so postali žrtev kanibalizma sotrpinov. Kopno jih je dosegla le peščica.

Katarina Gomboc, pesnica

Katarina Gomboc je velika perfekcionistka. To človeku postane jasno takoj, ko začne prebirati njeno poezijo, v kateri vsaka beseda sedi na svojem mestu in daje vtis, da se je pesnica ure, dneve, tedne ukvarjala s tem, kako jih nanizati v verze, da bodo učinkovale točno tako, kot si je zamislila – in kot bi bilo povšeči bralcu, željnemu kar največjega vizualnega in zvočnega užitka.

Marko Matičetov, pesnik

Pred enajstimi leti je Marko Matičetov, pesnik mlajše generacije (letnik 1984), prvič obiskal Brazilijo. Dežela sonca, morja in peščenih plaž ga je tako navdušila, da se od takrat tja vrača vsako leto. »Naučil sem se tudi portugalščine in jo danes tekoče govorim. Škoda se mi zdi, da bi se držal angleščine, zato se vedno poskušam naučiti jezika države, kamor potujem.«

Metka Zver, oblikovalka lesa

Rodila se je nekega majskega dne leta 1969 in odraščala v šišenskem bloku s starejšo in mlajšo sestro, potem pa v hiši v Sneberjah, skoraj na vasi. Na bežigrajski gimnaziji jo je Jiṙi Bezlaj navdušil za umetnost. Ker na akademijo ni bila sprejeta, se je vpisala na umetnostno zgodovino. Že po dveh tednih je vedela, da je to zanjo prava stvar. Fakulteto je dokončala na porodniški, potem pa je bilo treba preživeti.

SunnySun, producent in didžej

Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.

Alenka Spacal, pravljičarka

Do 21. februarja Alenka Spacal s svojo razstavo ilustracij gostuje v Galeriji Instituta Jožef Stefan. A če si je slučajno ne boste imeli priložnosti ogledati, lahko taista dela občudujete tudi v njenih knjigah. Pri Alenki Spacal je težko zarisati mejo, kje se konča pisateljica in kje začne ilustratorka, saj njene besede rišejo, njene ilustracije pa pripovedujejo, zato jo je še najbolj pravično »popredalčkati« kot pravljičarko.

Eva Mlinar, vizualna umetnica

Sredi devetdesetih je šel pisatelj Vid Pečjak na turnejo po osnovnih šolah: obiskoval je ure likovnega pouka in izbiral risbe, ki bi ilustrirale ponatis njegove knjige Drejček in trije Marsovčki. Ena izmed mladih zmagovalk natečaja je bila Eva Mlinar (1985), ki jo je risanja kot deklico učila že babica, mojstrica poslikave na kamniške majolike. Za nagrado je dobila polno košaro Kraševih sladkarij in svoje prve objavljene slike. Takrat se je odločila, da bo ilustratorka.

Peter Andrej, kantavtor

Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.

Danilo Milovanović, umetnik

Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.

Valentina Turcu, koreografinja

Koreografinja Valentina Turcu je lanska nagrajenka Prešernovega sklada, nagrado je prejela za dosežke preteklih dveh let, posebej pa za dramski balet Jevgenij Onjegin. Nazadnje se je Onjeginu in preteklim predstavam, s katerimi je ogromno gostovala tudi v tujini in navdušila številne baletne poznavalce, pridružil balet Smrt v Benetkah, v katerem je novelo Thomasa Manna povezala s čustveno, ekspresivno glasbo Gustava Mahlerja. Najvišja svetovna strokovna kritika Dance Europe ga je uvrstila med Best Productions 2018, razglašen pa je bil tudi za najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem v preteklem letu. Prihodnji teden bo predstava, ki jo je Valentina ustvarila v koprodukciji HNK Zagreb in SNG Maribor, na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Ana Rogel, umetnica

Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!«

Žan Žveplan, scenarist in producent

Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.«

Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.

Polona Lovšin, ilustratorka nežnih podob …

V njeni družini iz Trzina pri Ljubljani se z umetnostjo ni ukvarjal nihče, a že pri treh letih je govorila, da bo slikarka. Pri dveh bratih je bila v družini tista, ki je vedno mirila prepire. Kljub trudu je niso sprejeli na Srednjo oblikovno šolo in po nasvetu staršev se je vpisala na Ekonomsko šolo, a kljubovalno si je mislila: »Boste že še videli.« Pri šestnajstih letih je v Kamniku prišla v družbo pesnikov, spoznala Uroša Potočnika, danes igralca, in se iz pridne deklice prelevila v darkerko, s Potočnikom je prvič vstopila v ŠKUC in K4, poslušala je Nicka Cava, pri tem pa ves čas ustvarjala in risala.

Manca Ahlin, arhitektka

Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.

Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica

Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga.

Jan Rozman, plesalec

Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.

Jure Lesar, glasbenik

Trditi, da si Zemljin sin, je danes, v času ponovnega vzpona nacionalizma, lahko zelo politična izjava, po drugi strani pa je lahko tudi povsem nedolžna hipijevska oznaka. Prva razlaga je privlačnejša že zaradi tega, ker danes v domači pop glasbi tega drastično primanjkuje, zato so vsakršna rušenja stereotipov, premikanja mej, razbijanja tabujev in osvobajanja tradicionalističnih okov vredna osvetlitve. Še posebej v kantavtorstvu, kjer je sicer največji med njimi (Bob Dylan) iz tega že pred desetletji ustvaril sinonim za družbeno kritičnost. A tako je (bilo) čez lužo. To ni političen song, pa je pri nas prepeval Vlado Kreslin, in najbrž bi tudi Jure Lesar, ki je te dni izdal album Zemljin sin, na to, ali bi sporočila svojih pesmi označil za politična, odgovoril enako. In jaz bi mu verjel, saj se glasbe pravzaprav res ne loteva z aktivističnega, temveč z umetniškega, izraznega vidika. A tudi pesnik, trubadur spremlja svet in okolico okoli sebe, zato so nemalokrat najboljše politične pesmi prav tiste, ki to v svoji biti sploh niso nameravale postati. In v Lesarjevih besedilih je tega opaziti veliko. A k temu se še vrnemo.

Andrej Lamut, fotograf

Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.

Tanja Vujinović, umetnica

Intermedijska umetnica Tanja Vujinović je bila leta 1972 spočeta v študentskem domu v Novem Beogradu. Sprva so z materjo Ljubinko in očetom Jankom živeli v Loznici, a so se, ko je končala prvi razred, preselili v Beograd. Tam je končala najprej osnovno, nato pa srednjo šolo za industrijsko oblikovanje. Trenirala je športno gimnastiko, tekmovala, a zaradi hude poškodbe prenehala, zanimali sta jo tudi astronomija in biologija.

Haiku Garden, bend

Dobili smo se v vadbenem prostoru nad klubom Gala hala na ljubljanski Metelkovi, v katerem so nekaj dni pozneje razprodali promocijski koncert ob izidu svojega dolgometražnega prvenca Where If Not Now, kandidata za letošnjo domačo ploščo leta. Dodelanost in atraktivnost plošče pravzaprav nista presenečenje, kajti to, da je Haiku Garden eden najbolj vročih mladih bendov, je bilo poznavalcem domače glasbene scene jasno že jeseni leta 2015, ko je alternativni rockovski kvartet nastopil na turneji Klubskega maratona Radia Študent, ki po slovenskih klubih vsako leto pošlje najobetavnejše domače glasbene ustvarjalce.

Eva Markun, pisateljica

Lani si je kot zmagovalka Festivala mlade literature »prislužila« izid kratkoproznega prvenca Menažerija, zares pa je zvezda Eve Markun (letnik 1990) zažarela šele letos, pred kratkim je namreč dobila nagrado na festivalu Novo mesto short za najboljšo zbirko kratke proze, izdano v preteklem letu, z njo pa tudi precej medijske pozornosti. Nad nagrado je navdušena, priznava, hkrati pa jo je zdaj malo strah pritiska. »Bojim se, da ne bi več presegla prve knjige. Pa da bi se definirala kot nekdo, ki piše o naravi, in ne bi več znala ven – v druge teme, na druga področja, ki pa me tudi zanimajo. Imam že nekaj idej za roman, čeprav še ne vem, kdaj se ga bom lotila. Vem pa, da bo nekaj popolnoma drugačnega kot prva knjiga.«

Maja Babič Košir, umetnica

Prihaja iz Ljubljane in končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer moda, a kaj, ko je moda ni zares zanimala. Tudi matematika ne in tega izpita na maturi ni naredila, zato se je, namesto na fakulteto, vpisala na neformalno šolo akademskega tipa Famul Stuart, ki je pozneje postala Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici. Tam se je prvič srečala s kiparstvom in se nad njim navdušila in profesorica Rene Rusjan ji je svetovala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer so jo izjemoma sprejeli kar brez mature, kot izreden talent. Dobra je bila v portretiranju in že v prvem letniku je zmagala na natečaju za portret igralke Ite Rine. Z nagrado si je kupila potovanje v Indijo in katrco, ki so ji jo kasneje ukradli.