Urška Centa, plesalka in koreografinja

Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.«

Tilyen Mucik, umetnica

Lahko bi rekli, da je letos »leto Tilyen Mucik«. V minulih mesecih se je 24-letna fotografinja predstavila v ljubljanski galeriji Photon, zdaj pa v novogoriški Mostovni, na samostojni razstavi nenavadne podobe iz serije Flora Femina. Skoraj sočasno je s svojo interpretacijo »tihožitij« sodelovala tudi na skupinski razstavi Življenja reči v Galeriji Fotografija in še na razstavi Glasno-žitje v Mali galeriji BS, kjer je prav tako predstavila eno izmed svojih tihožitij. Še vedno je sveža fotografska monografija z naslovom 00:00 – Alternativno koncertno dogajanje v Velenju, v kateri so ponatisnjene njene fotografije 126 bendov oz. glasbenikov, ki jih je fotografirala v minulih šestih letih v velenjskem mladinskem klubu eMCe plac.

Mateja Koležnik, režiserka

Režiserka Mateja Koležnik spada med tiste slovenske ustvarjalke, z uspehi katerih v tujini bi se lahko hvalili – pa se ne. V njenem primeru prvič zato, ker veliko Slovencev v resnici niti ne ve, kako uspešna je v nemško govorečem prostoru, drugič pa, ker to – razen ko gre za športnike ali kakšne druge izjeme – ni v naši naravi. A tudi če smo zadržani do uspehov rojakov, je nemogoče prezreti, da je v zadnjih štirih letih, odkar režira zunaj slovenskih meja, naredila veliko: to med drugim potrjujejo nagrada nestroy, ki jo je dobila za uprizoritev Ivanova v Celovcu (sočasno z njo je nestroy za življenjsko delo prejel Peter Handke), povabilo k režiji v Berliner Ensemble in nagrada za najboljšo predstavo sezone, Kralja Ojdipa, v münchenskem Residenztheatru. Sicer pa ji tudi v Sloveniji ni manjkalo priznanj: v teku kariere je prejela vse pomembnejše nagrade, od več Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada ter nagrad na festivalih Zlati lev v Umagu in Gavelline večeri v Zagrebu, pa tudi nekaj povabil, da bi postala direktorica katere od domačih gledaliških hiš. »A vedela sem, da to ni zame. Kakor ne morem biti niti profesorica na akademiji: ne bom študentov učila tistega, kar sem s težko muko dognala sama,« se smeje. Njeni iskrenost in prostodušnost sta osvežujoči in nekoliko nepričakovani, če upoštevamo njeno izjavo, da je obsedena s strukturo in da mora imeti vse pod nadzorom. »Sem učiteljski otrok, ’ziherašica’ in piflarka. Kadar dvomim, raje desetkrat več delam, kot da bi verjela intuiciji. Mojih predstav nikoli ne prinese voda, so natančno strukturirane in urejene, zato pa jim včasih umanjka presežek, ki ga prinese kreativna svoboda in odprtost v procesu.« A prav to je tisto, kar cenijo v nemškem teatru. »Potreba po strukturiranem sporočilu, ki jo imam sama, je za Nemce samoumevna. Bonus moje režije pa je, da jih silim, da čutijo, ne pa ilustrirajo svoje vloge.« S tem je bila, ko je začela delati v nemško govorečem okolju, v prednosti, a morala se je navaditi na druge stvari. »Na primer na to, da je 90 % reči izgubljenih s prevodom, referenčni prostor, s katerim operiraš, pa je popolnoma drug. Ne samo v smislu, da nekomu ne moreš reči ’igraš kot netalentirana sestrična Helene Blagne’ (namesto ’Helene Fischer’), ampak tudi to, katere knjige berejo, filme gledajo ... Gledajo namreč veliko manj angleško-ameriške produkcije kot mi, ker imajo toliko svoje. Vse to pa je še malenkost – ko se mi je kariera v tujini res odprla in sem dobila priložnosti v teatrih, kamor sem se včasih ure in ure vozila gledat predstave, sem se morala soočiti tudi s paničnimi napadi.« Spomni se trenutka, ko je šla med vajo za predstavo v Berliner Ensemble na stranišče v del za obiskovalce, kjer je nekoč z nališpanimi berlinskimi damami stala v vrsti med odmorom. In zdaj bodo te ženske na odru gledale njeno predstavo ... »Naenkrat me je zagrabilo: kaj jaz delam tukaj? Ampak če dobro pomislim, sem bila vedno strahopetna, nervozna sem bila tudi pred premierami v Drami, Kranju ali Celju, prepričana, da bom zamočila in da mi nihče več ne bo dal ničesar za režirati. Samo prostor se razširi.«

Urška Djukić, režiserka

Rojena je ravno na dan černobilske katastrofe, 26. aprila 1986. Triintrideset let pozneje je HBO-ju s serijo Černobil uspel veliki met, Urški Djukić pa osebni veliki met: kot sorežiserka filma The Right One se je namreč predstavila na filmskem festivalu v Cannesu, kar je za mladega režiserja ali režiserko pomembna odskočna deska v svet mednarodnega filma. Bila je del projekta See Factory, ki deluje tako, da dva režiserja iz različnih kulturnih okolij »zapakirajo« v tandem, njuna naloga pa je napisati scenarij za film in ga zrežirati. Urška, ki so jo v program sprejeli na podlagi njenih preteklih kratkih filmov, se je skupaj s sorežiserjem odločila za zgodbo o posesivni balkanski materi, ki ji ni všeč sinova nova zaročenka. »Scenarij sva, ne da bi se prej spoznala, dva meseca pisala po Skypu, potem pa ugotovila, da se pravzaprav sploh ne strinjava, zavrgla vse, kar je do tedaj nastalo, in se lotila novega. (smeh) Vsekakor je bila to za oba velika preizkušnja. V tem procesu sorežije sem se naučila ogromno o nadzoru in o zaupanju kot dveh ključnih mehanizmih, ki ju režiserji uporabljamo za dosego ciljev.«

Nina Dragičević, umetnica, za katero je umetnost edina možna izbira

Ko sedemo v lokal v središču Ljubljane, takoj postane pozorna na zvoke v okolici. Ljudje za sosednjimi mizami glasno klepetajo, glasba doni iz zvočnikov. »Ni okolje zvočno prenasičeno?« čez čas vpraša. »Celo v nekaterih knjižnicah igra radio, v lokalih je glasba tako glasna, da se moramo dreti, da sploh lahko slišimo drug drugega ... nič čudnega, da ne znamo biti več sami s seboj v tišini. In podobno je – ravno zaradi te prenasičenosti – s poslušanjem. Pred časom sem spremljala okroglo mizo o radijski igri, v kateri so ugotavljali, da je treba radijske igre krajšati, ker ljudje sicer ne ostanejo zbrani. Toda sprašujem se, ali je res smiselno krajšanje – ne bi bilo bolje, da bi poskusili občinstvo nekako kultivirati nazaj v poslušanje?«

Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe.

Rada Kikelj Drašler, intermedijska umetnica

Njen pesniški prvenec Košček sanj (2015) najnazorneje izpričuje čustvene in mišljenjske »lege« ter notranje svetove, na podlagi katerih umetnica ustvarja svoj prepoznavni izraz; ne le v svetu poezije, temveč tudi kot glasbenica, fotografinja, pripovedovalka, oblikovalka, ulična gledališčnica in ustvarjalka lutkovnih predstav za najmlajše. Nekatere pesmi v zbirki, denimo Stremim v iluzijo in Tajkuni (Suša), seveda so jezna, ostra in neprizanesljiva kritika cinizma, egoizma, plehkosti, prevlade kapitala in nagnjenosti h kiču, kar vse zaznamuje današnjo družbo. Vendar te iz celote izstopajo, saj večino pesmi zaznamuje kontemplativen ton, s presenetljivimi, »šalamunovskimi«, a vedno pomenljivimi besednimi igrami. Obenem je iz pesmi vidna zahteva po pravici do lastnega (ob)čutenja sveta in avtonomne misli, morda najočitneje ravno v pesmi Stremim v iluzijo, z verzom »Le modrostnega mi zoba pustite pri življenju«.

Jure Brglez, ilustrator

Ko ga povabimo na intervju, sprva nekoliko omahuje; češ, kaj točno pa bi sploh lahko povedal o sebi? A Juretu Brglezu (1993) pravzaprav ni treba govoriti veliko, namesto njega pripovedujejo njegova dela. Zanimanje za izvirne portretne ilustracije, ki jih prilagodi vsakemu posamezniku, vse bolj raste, aktivno se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, v prihodnosti pa ga mika tudi delo v filmski industriji, bodisi kostumografija bodisi oblikovanje grafične podobe filmskih rekvizitov. Razstavljal je že v galeriji Ravnikar Gallery Space, Kinu Šiška in DobriVagi ter opravil dve krajši umetniški praksi v Berlinu.

Igor Matković, trobentač in skladatelj

Obstajajo glasbeni mojstri, katerih obrazov ne pozna vsak, ki lista rumeni tisk, zagotovo pa vsi poznamo njihova dela, četudi morda sploh ne vemo, da so njihova. Igor Matković (letnik 1983) je zagotovo eden takšnih. Ne pojavlja se na naslovnicah revij; če bi v Sloveniji premogli več strokovnega glasbenega tiska, pa bi bil po vsej verjetnosti eden od vidnejših draguljev domače scene. Igorja Matkovića povezujemo z jazzom, a je to lahko napačna asociacija, saj žanr, ki ga ustvarja, ne spada v tradicionalne okvirje, tudi v svobodnoimprovizacijske ne, temveč hodi po t. i. sredinskem robu. Gre za prostor, ki ga doslej pri nas ni bilo, zato si ga je moral preprosto ustvariti. A Matković nima težav z ustvarjanjem zunaj meja, tako žanrsko kot tudi geografsko, saj je nastopal že domala po vsem svetu, od festivalov v Egiptu in na Portugalskem do gostovanj v Maroku in na Kitajskem, med svojimi popotovanji pa sodeloval s priznanimi trobentači, kot so Stjepko Gut, John Swana, Charles Tolliver in Dave Rodgers.

Andrej Tomažin, pisatelj in pesnik

Za Andrejem Tomažinom je plodovito obdobje: konec lanskega leta sta mu izšli kar dve knjigi, kratkoprozna zbirka Anonimna tehnologija, v kateri – kot eden redkih na domači literarni sceni – med drugim spretno preigrava nianse odnosa med ljudmi in tehnologijo in ki je med štirimi nominiranci za nagrado kritiško sito, ter pesniška zbirka Izhodišča, zbir »neprijazne« poezije, ki je bila v recenziji na Radiu Študent označena za »miselni cirkuški trapez«. Tudi sicer je Tomažin, čeprav je v začetni fazi svoje literarne kariere (rojen je leta 1988), precej produktiven pisec: za seboj ima dve izdani prozni deli, roman Črvi (2016) ter zbirko kratke proze Stramorjevi koraki (2014), pa tudi kar nekaj novinarskih izkušenj – najprej si jih je nabiral na Radiu Študent, nato v kulturni redakciji RTV Slovenija, trenutno pa sodeluje z revijo za kritiko sodobne umetnosti Šum. Souredil je zadnjo številko, zanjo spisal tudi zgodbo, revija pa je bila del razstave Marka Peljhana Here we go again…SYSTEM 317 na 58. beneškem bienalu. »Ljudje mi velikokrat rečejo – ti imaš pa zdaj že res veliko izdanih knjig,« se pošali. »Toda meni se to v resnici ne zdi veliko, pravzaprav bi jih lahko imel več. Vsakemu svojemu delu se natančno posvetim, a če bi knjige res ’štancal’, bi imel najbrž vsako leto zunaj eno.«

Iztok Drabik Jug, igralec

Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja.

Matej Krajnc, prinašalec besed

»Prinašalec besed« je najustreznejša oznaka za Mateja Krajnca, ukvarja se namreč z veliko dejavnostmi, ki so povezane z jezikom, domačim in tujim, njihovo osrednje stičišče pa so besede. Slednje poleg tega, da jih prinaša, tudi prenaša in odnaša, saj se njegovo udejstvovanje na kulturni srenji razteza od pesništva in pisateljevanja do prevajalstva in glasbe, loteva pa se tudi publicistike. Leta 1975 rojeni Mariborčan je pesmi in kratko prozo začel objavljati že v osnovnošolskih letih, prvo pesniško zbirko pa je izdal leta 1988, torej v zgodnjem najstništvu. Od takrat do danes je njegov opus – zaradi njegove zavidljive plodovitosti – zelo narasel. In to na vseh prej omenjenih področjih. Kot mladega pesnika ga je že leta 1992 opazil Feri Lainšček, ki mu je na republiškem natečaju mladih literatov predal titulo najboljšega pesnika. To je bila za njegovo poezijo nedvomno pomembna odskočna deska, ki ga je katapultirala do številnih pesniških zbirk, izdal jih je namreč že trideset.

Živa Selan, igralka

Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let.

Tina Konec, akademska slikarka

Rodila se je v Mariboru in odraščala v Oplotnici, predvsem v očetovem ateljeju. Tako je že od malega risala in pri petih, šestih letih uporabljala olje. Tudi mama je bila kreativna in včasih je, namesto da bi pripovedovala pravljice, na dekličino željo risala. V Slovenskih Konjicah je bila prvič na razstavi del akademskih umetnikov, in ko ji je oče razložil, kaj pomeni akademski slikar, si je pri desetih letih izbrala poklic. Akademska slikarka bo.

Tamara Avguštin, igralka

Če si boste v teh dneh na novi lokaciji ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu v Železniškem muzeju, ogledali predstavo Ali: strah ti pojé dušo, bo prav ona tista, ki vas bo skupaj z igralskimi kolegi animirala med »delovnim odmorom«, ko se boste naenkrat znašli na odru, v središču dogajanja (več ne bomo razkrili, da vam ne pokvarimo vznemirjenja ob ogledu). V uprizoritvi sicer odigra kar tri vloge: prostitutko Katharino, čistilko Paulo in trgovko Angermayerjevo, kar ji je, ker gre za drugačen koncept kot pri predstavah, ki jih je delala doslej, poseben izziv. »Če sem imela pri drugih predstavah celo sestavljanko, imam tukaj samo koščke in tudi v tem zelo uživam. Sicer pa mi je to predstavo super ustvarjati tudi zato, ker gre malo ven iz gledaliških okvirov. Ni tistega klasičnega velikega odra, ampak je prizorišče bolj dinamično. To se mi zdi zelo dobro tudi za občinstvo – kot igralka in kot gledalka imam rada, če je nekaj ’malo drugače’. Najprej sem se sicer spraševala, kako se bo abonmajska publika znašla na novem prizorišču, a če so odprti, ni težav. In v gledališče moraš priti z odprto glavo, če hočeš, da ti kaj da,« pravi.

Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni posrednik

Če ste si vsaj približno domači z našo literarno sceno, vam ime Aljaž Koprivnikar gotovo ni neznanka. Odkar se je vpisal na študij primerjalne književnosti in se odločil, da želi besedni umetnosti posvetiti življenje, je počel marsikaj: pisal pesmi, kritike, organiziral literarne dogodke in festivale, promoviral slovensko književnost v tujini in tujo doma. Po njegovi zaslugi je mnogo slovenskih piscev prevedenih v nemščino, saj sodeluje s Slovenskim kulturnim centrom v Berlinu pri pripravi Antologije mlade slovenske literature, ter v češčino – v času doktorskega študija v Pragi je organiziral festivala Mladi mesec in Microfestival (programski direktor katerega je še danes), kjer so se vedno predstavljali tudi slovenski avtorji. Zdaj pa slovensko literaturo vpeljuje še v portugalsko okolje, dobil je namreč povabilo, da se za en semester odpravi poučevat slovensko literaturo na filozofsko fakulteto v Lizboni.

Miha Erič, glasbenik in likovni umetnik

Že v njegovih osnovnošolskih letih je bilo jasno, da bo Miha Erič umetnik. Ko so njegovi sošolci med odmori igrali nogomet, je on ostajal v učilnici in ustvarjal skulpture iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Ko so se njegovi vrstniki ob koncih tedna sproščali v kinokompleksu Kolosej, je Miha na bolšjem sejmu kupoval starine, ki jih zbira že od malih nog. Ko so otroci iz Dragomera, kjer je odraščal, poslušali turbofolk in Tanjo Žagar ter hodili na gasilske veselice, si je Miha – medtem ko je prebiral zgodovinske knjige – vrtel plošče iz bogate očetove zbirke; od krautrocka do Bacha. Fascinacija nad preteklostjo ga je izoblikovala kot glasbenika in kot likovnika: grafike ustvarja s tradicionalnimi tehnikami, kot glasbenik pa se udejstvuje predvsem v starošolskih žanrih, kot so blues, bluegrass, folk in country.

Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

Plesno-gledališka predstava z naslovom Blago(r) narodu morda najnazorneje izpričuje vizijo sodobnega plesa Sinje Ožbolt, katere ključni del je preplet estetskih sestavin z etičnimi. V predstavi, ustvarila jo je leta 2015, ji je namreč uspelo v »govorici« plesa poustvariti občutek nelagodja, ki je spričo recidivov gospodarske krize in strahu pred prebežniki tedaj preveval številne v družbi. Toda ta občutek nelagodja – umetnica ga je izrazila s sunkovitimi ali ponavljajočimi se gibi, z gibi, ki si želijo premika, a zaradi samih omejitev telesa ali zunanjih prisil niso takšni, kot bi lahko bili – po njenem izhaja iz bojazni ljudi, da bodo zaradi teh »motečih« dejavnikov prikrajšani za lasten užitek, za življenje, kakršno so si zamislili. To misel je v predstavi podkrepila s projiciranjem slike Splav Meduze v ozadju odra. S to znamenito podobo se je francoski slikar Theodore Gericault odzval na dogodke po brodolomu francoske ladje v bližini današnje Mavretanije v začetku 19. stoletja. Večini bogatih in vplivnih s te ladje, na kateri je bilo 400 potnikov, je namreč na rešilnih čolnih uspelo doseči kopno. Tudi posadka in manj premožni bi se lahko rešili, če kapitan ne bi prerezal vrvi, s katero so na enega izmed čolnov privezali splav, ki so ga zbili iz desk ladijskega trupa. Večina ljudi s splava, okoli 150 jih je bilo, je na dvotedenskem potovanju storila samomor, zblazneli so, ali pa so postali žrtev kanibalizma sotrpinov. Kopno jih je dosegla le peščica.

Katarina Gomboc, pesnica

Katarina Gomboc je velika perfekcionistka. To človeku postane jasno takoj, ko začne prebirati njeno poezijo, v kateri vsaka beseda sedi na svojem mestu in daje vtis, da se je pesnica ure, dneve, tedne ukvarjala s tem, kako jih nanizati v verze, da bodo učinkovale točno tako, kot si je zamislila – in kot bi bilo povšeči bralcu, željnemu kar največjega vizualnega in zvočnega užitka.

Marko Matičetov, pesnik

Pred enajstimi leti je Marko Matičetov, pesnik mlajše generacije (letnik 1984), prvič obiskal Brazilijo. Dežela sonca, morja in peščenih plaž ga je tako navdušila, da se od takrat tja vrača vsako leto. »Naučil sem se tudi portugalščine in jo danes tekoče govorim. Škoda se mi zdi, da bi se držal angleščine, zato se vedno poskušam naučiti jezika države, kamor potujem.«

Metka Zver, oblikovalka lesa

Rodila se je nekega majskega dne leta 1969 in odraščala v šišenskem bloku s starejšo in mlajšo sestro, potem pa v hiši v Sneberjah, skoraj na vasi. Na bežigrajski gimnaziji jo je Jiṙi Bezlaj navdušil za umetnost. Ker na akademijo ni bila sprejeta, se je vpisala na umetnostno zgodovino. Že po dveh tednih je vedela, da je to zanjo prava stvar. Fakulteto je dokončala na porodniški, potem pa je bilo treba preživeti.

SunnySun, producent in didžej

Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.

Alenka Spacal, pravljičarka

Do 21. februarja Alenka Spacal s svojo razstavo ilustracij gostuje v Galeriji Instituta Jožef Stefan. A če si je slučajno ne boste imeli priložnosti ogledati, lahko taista dela občudujete tudi v njenih knjigah. Pri Alenki Spacal je težko zarisati mejo, kje se konča pisateljica in kje začne ilustratorka, saj njene besede rišejo, njene ilustracije pa pripovedujejo, zato jo je še najbolj pravično »popredalčkati« kot pravljičarko.

Eva Mlinar, vizualna umetnica

Sredi devetdesetih je šel pisatelj Vid Pečjak na turnejo po osnovnih šolah: obiskoval je ure likovnega pouka in izbiral risbe, ki bi ilustrirale ponatis njegove knjige Drejček in trije Marsovčki. Ena izmed mladih zmagovalk natečaja je bila Eva Mlinar (1985), ki jo je risanja kot deklico učila že babica, mojstrica poslikave na kamniške majolike. Za nagrado je dobila polno košaro Kraševih sladkarij in svoje prve objavljene slike. Takrat se je odločila, da bo ilustratorka.

Peter Andrej, kantavtor

Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.

Danilo Milovanović, umetnik

Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.

Valentina Turcu, koreografinja

Koreografinja Valentina Turcu je lanska nagrajenka Prešernovega sklada, nagrado je prejela za dosežke preteklih dveh let, posebej pa za dramski balet Jevgenij Onjegin. Nazadnje se je Onjeginu in preteklim predstavam, s katerimi je ogromno gostovala tudi v tujini in navdušila številne baletne poznavalce, pridružil balet Smrt v Benetkah, v katerem je novelo Thomasa Manna povezala s čustveno, ekspresivno glasbo Gustava Mahlerja. Najvišja svetovna strokovna kritika Dance Europe ga je uvrstila med Best Productions 2018, razglašen pa je bil tudi za najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem v preteklem letu. Prihodnji teden bo predstava, ki jo je Valentina ustvarila v koprodukciji HNK Zagreb in SNG Maribor, na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Ana Rogel, umetnica

Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!«

Žan Žveplan, scenarist in producent

Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.«

Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.