SunnySun, producent in didžej

Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.

Alenka Spacal, pravljičarka

Do 21. februarja Alenka Spacal s svojo razstavo ilustracij gostuje v Galeriji Instituta Jožef Stefan. A če si je slučajno ne boste imeli priložnosti ogledati, lahko taista dela občudujete tudi v njenih knjigah. Pri Alenki Spacal je težko zarisati mejo, kje se konča pisateljica in kje začne ilustratorka, saj njene besede rišejo, njene ilustracije pa pripovedujejo, zato jo je še najbolj pravično »popredalčkati« kot pravljičarko.

Eva Mlinar, vizualna umetnica

Sredi devetdesetih je šel pisatelj Vid Pečjak na turnejo po osnovnih šolah: obiskoval je ure likovnega pouka in izbiral risbe, ki bi ilustrirale ponatis njegove knjige Drejček in trije Marsovčki. Ena izmed mladih zmagovalk natečaja je bila Eva Mlinar (1985), ki jo je risanja kot deklico učila že babica, mojstrica poslikave na kamniške majolike. Za nagrado je dobila polno košaro Kraševih sladkarij in svoje prve objavljene slike. Takrat se je odločila, da bo ilustratorka.

Peter Andrej, kantavtor

Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.

Danilo Milovanović, umetnik

Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.

Valentina Turcu, koreografinja

Koreografinja Valentina Turcu je lanska nagrajenka Prešernovega sklada, nagrado je prejela za dosežke preteklih dveh let, posebej pa za dramski balet Jevgenij Onjegin. Nazadnje se je Onjeginu in preteklim predstavam, s katerimi je ogromno gostovala tudi v tujini in navdušila številne baletne poznavalce, pridružil balet Smrt v Benetkah, v katerem je novelo Thomasa Manna povezala s čustveno, ekspresivno glasbo Gustava Mahlerja. Najvišja svetovna strokovna kritika Dance Europe ga je uvrstila med Best Productions 2018, razglašen pa je bil tudi za najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem v preteklem letu. Prihodnji teden bo predstava, ki jo je Valentina ustvarila v koprodukciji HNK Zagreb in SNG Maribor, na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Ana Rogel, umetnica

Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!«

Žan Žveplan, scenarist in producent

Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.«

Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.

Polona Lovšin, ilustratorka nežnih podob …

V njeni družini iz Trzina pri Ljubljani se z umetnostjo ni ukvarjal nihče, a že pri treh letih je govorila, da bo slikarka. Pri dveh bratih je bila v družini tista, ki je vedno mirila prepire. Kljub trudu je niso sprejeli na Srednjo oblikovno šolo in po nasvetu staršev se je vpisala na Ekonomsko šolo, a kljubovalno si je mislila: »Boste že še videli.« Pri šestnajstih letih je v Kamniku prišla v družbo pesnikov, spoznala Uroša Potočnika, danes igralca, in se iz pridne deklice prelevila v darkerko, s Potočnikom je prvič vstopila v ŠKUC in K4, poslušala je Nicka Cava, pri tem pa ves čas ustvarjala in risala.

Manca Ahlin, arhitektka

Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.

Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica

Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga.

Jan Rozman, plesalec

Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.

Jure Lesar, glasbenik

Trditi, da si Zemljin sin, je danes, v času ponovnega vzpona nacionalizma, lahko zelo politična izjava, po drugi strani pa je lahko tudi povsem nedolžna hipijevska oznaka. Prva razlaga je privlačnejša že zaradi tega, ker danes v domači pop glasbi tega drastično primanjkuje, zato so vsakršna rušenja stereotipov, premikanja mej, razbijanja tabujev in osvobajanja tradicionalističnih okov vredna osvetlitve. Še posebej v kantavtorstvu, kjer je sicer največji med njimi (Bob Dylan) iz tega že pred desetletji ustvaril sinonim za družbeno kritičnost. A tako je (bilo) čez lužo. To ni političen song, pa je pri nas prepeval Vlado Kreslin, in najbrž bi tudi Jure Lesar, ki je te dni izdal album Zemljin sin, na to, ali bi sporočila svojih pesmi označil za politična, odgovoril enako. In jaz bi mu verjel, saj se glasbe pravzaprav res ne loteva z aktivističnega, temveč z umetniškega, izraznega vidika. A tudi pesnik, trubadur spremlja svet in okolico okoli sebe, zato so nemalokrat najboljše politične pesmi prav tiste, ki to v svoji biti sploh niso nameravale postati. In v Lesarjevih besedilih je tega opaziti veliko. A k temu se še vrnemo.

Andrej Lamut, fotograf

Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.

Tanja Vujinović, umetnica

Intermedijska umetnica Tanja Vujinović je bila leta 1972 spočeta v študentskem domu v Novem Beogradu. Sprva so z materjo Ljubinko in očetom Jankom živeli v Loznici, a so se, ko je končala prvi razred, preselili v Beograd. Tam je končala najprej osnovno, nato pa srednjo šolo za industrijsko oblikovanje. Trenirala je športno gimnastiko, tekmovala, a zaradi hude poškodbe prenehala, zanimali sta jo tudi astronomija in biologija.

Haiku Garden, bend

Dobili smo se v vadbenem prostoru nad klubom Gala hala na ljubljanski Metelkovi, v katerem so nekaj dni pozneje razprodali promocijski koncert ob izidu svojega dolgometražnega prvenca Where If Not Now, kandidata za letošnjo domačo ploščo leta. Dodelanost in atraktivnost plošče pravzaprav nista presenečenje, kajti to, da je Haiku Garden eden najbolj vročih mladih bendov, je bilo poznavalcem domače glasbene scene jasno že jeseni leta 2015, ko je alternativni rockovski kvartet nastopil na turneji Klubskega maratona Radia Študent, ki po slovenskih klubih vsako leto pošlje najobetavnejše domače glasbene ustvarjalce.

Eva Markun, pisateljica

Lani si je kot zmagovalka Festivala mlade literature »prislužila« izid kratkoproznega prvenca Menažerija, zares pa je zvezda Eve Markun (letnik 1990) zažarela šele letos, pred kratkim je namreč dobila nagrado na festivalu Novo mesto short za najboljšo zbirko kratke proze, izdano v preteklem letu, z njo pa tudi precej medijske pozornosti. Nad nagrado je navdušena, priznava, hkrati pa jo je zdaj malo strah pritiska. »Bojim se, da ne bi več presegla prve knjige. Pa da bi se definirala kot nekdo, ki piše o naravi, in ne bi več znala ven – v druge teme, na druga področja, ki pa me tudi zanimajo. Imam že nekaj idej za roman, čeprav še ne vem, kdaj se ga bom lotila. Vem pa, da bo nekaj popolnoma drugačnega kot prva knjiga.«

Maja Babič Košir, umetnica

Prihaja iz Ljubljane in končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer moda, a kaj, ko je moda ni zares zanimala. Tudi matematika ne in tega izpita na maturi ni naredila, zato se je, namesto na fakulteto, vpisala na neformalno šolo akademskega tipa Famul Stuart, ki je pozneje postala Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici. Tam se je prvič srečala s kiparstvom in se nad njim navdušila in profesorica Rene Rusjan ji je svetovala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer so jo izjemoma sprejeli kar brez mature, kot izreden talent. Dobra je bila v portretiranju in že v prvem letniku je zmagala na natečaju za portret igralke Ite Rine. Z nagrado si je kupila potovanje v Indijo in katrco, ki so ji jo kasneje ukradli.

Darko Štante, režiser in scenarist

Darku Štantetu, rojenemu leta 1975 v Ljubljani, je pred nekaj tedni njegov prvi film, drama Posledice, prinesel vesno za najboljšo režijo. Film, ki te dni začenja pohod po slovenskih kinematografih, pa ni bil odlično sprejet le na Festivalu slovenskega filma, temveč tudi v Torontu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na drugi strani Atlantika, kar mu je omogočilo distribucijo po ameriških kinematografih. Tudi tam si bodo torej lahko ogledali slovenski celovečerec, ki se spopada s problematiko mladoletnih prestopnikov v prevzgojnih ustanovah in gotovo tako prepričljivo deluje tudi zato, ker ima avtor osebne izkušnje s težavnimi mladostniki: je namreč diplomirani socialni delavec, ki v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu dela kot nočni vzgojitelj.

Doroteja Nadrah, igralka

Končno smo dobili skupinski portret mlade igralske generacije. Zanj so letos poskrbeli filmi Ne bom več luzerka, Posledice in Zgodovina ljubezni. Generacija, ki je čakala svoj veliki plan, ga je vendarle dobila. Ko mi Doroteja, glavna igralka Zgodovine ljubezni, drugega celovečerca Sonje Prosenc, prejemnika posebne omembe žirije na pomembnem festivalu v Karlovih Varih, zatrdi, da »mladi ne bomo postali živ in aktiven del družbe šele pri tridesetih«, misli resno. Pri 23 letih ( je letnik 1994) ima za sabo 13 filmskih vlog. In tako zrelo, kot gleda z velikih platen, tudi dojema svoje delo. Pravi, da moraš vedeti, kdo si, se s tem sprijazniti, to ceniti in razvijati, ker preprosto »nikoli ne moreš biti boljši, kot si v tistem trenutku«. Igra je bila zanjo v začetkih, v plesnih predstavah Mojce Horvat in v Šolski impro ligi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, res le igra, zadnja leta pa začenja razumeti, da ima igranje tudi družbeno moč, ker lahko govori o zares pomembnih, pogosto zamolčanih stvareh.

Plateauresidue, umetniški tandem

Plateauresidue sta Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc. On prihaja iz Stične, kjer je odraščal na podeželju, ona je iz Ljubljane. Oba sta letnik 1989. Njega je v srednji šoli zanimalo kolesarjenje (danes je prepričan tekač), pa pohodništvo, poezija in kasneje tudi geografija, ki jo je sklenil tudi študirati na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a ga je dogmatičnost na oddelku pozneje hudo razočarala. Tik pred študijem je spoznal Evo, ki je odraščala v umetniški družini, blizu so ji galerijski prostori in razstave, takrat se je ravno vpisala na študij umetnostne zgodovine. Igrala je klavir, poleg vizualnega ji je blizu tudi glasba.

MRFY, indie rock bend

Mlada novomeška glasbena zasedba MRFY, ki si je ime izposodila pri očetu »Murphyjevega zakona« Edwardu Aloysiusu (»Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo«), je razmeroma hitro prišla v ospredje slovenske koncertne in glasbeno-medijske scene. Ključni premik se je zgodil, ko so začeli žuliti tudi ljubljanske odrske deske, saj je prepričljivost njihovega nastopa v našem največjem mestu hitro potovala od ust do ust oziroma od ušes do ušes.

Stella Ivšek – VJ 5237, vizualna umetnica in vidžejka

Dobili smo se med pripravami za njen nastop na prireditvi, s katero bo ljubljanski klub K4 v petek, na dan izida tokratne številke Mladine, vstopil v svojo novo, jubilejno trideseto sezono. Ja, vizualna umetnica, oblikovalka in vidžejka Stella Ivšek alias VJ 5237 se na opremljanje klubskih glasbenih večerov s popolno vizualno podobo intenzivno pripravlja več dni, pogosto tudi več tednov prej. Tudi zaradi njenega posebnega pristopa k umetnosti vidžejanja, ki med drugim vključuje izdelavo fizičnih objektov, na katere med nastopi nato projicira svoje slikovne oziroma videovsebine. Ni naključje, da je po treh letih ukvarjanja s to, pri nas še vedno precej spregledano umetnostno panogo postala ena najdejavnejših vidžejk.

Tijana Zinajić, režiserka in igralka

Njen najljubši film je mjuzikel Moje pesmi, moje sanje. »Ker je to najboljša pravljica vseh časov.« In ker rada verjame v pravljice. Glasba se ji zdi ena najprodornejših zvrsti umetnosti. Prepričana je, da se, ko igralec na odru ali v filmu začne peti, zgodi komunikacija, ki je močnejša od samih besed. Če se le da, v vsaki predstavi, ki jo režira, pojejo. Ni obiskovala glasbene šole in pravi, da ne zna peti, a dobro sliši. Ustvarila je veliko glasbenih predstav, med njimi Piaf, Edith Piaf z odlično Vesno Pernarčič. In poje ves čas.

Saba Skaberne, kiparka

Zgodilo se je tam daleč na petem kontinentu, bilo ji je tako hudo, da je le nemo zrla v izsušeno pokrajino, ki se razteza za mestom Perth. Bila je kot ohromljena. Več mesecev se ni dotaknila ničesar, a postopoma se je vrnila k ustvarjanju, in tik preden je zapustila Avstralijo, je po naključju odkrila polst. Prijazen, mehak material, ki ji je ponudil tolažbo in hkrati neslutene možnosti za ustvarjanje.

Katja Goljat, fotografinja

Njen najnovejši fotografski projekt, ta čas je na ogled v avli Koroške galerije likovnih umetnosti, je svojstven poklon Slovenj Gradcu, mestu, ki ga je 36-letna umetnica zapustila pri dvajsetih letih in odšla v Ljubljano. Vendar v tem »mestnem albumu« predstavljene fotografije niso prikaz vedut mesta, temveč je s fotografijami naključno izbranih meščanov in meščank različnih generacij in socialnega statusa, ki jih je kar z ulice povabila na fotografiranje v improviziran studio – najprej v nekdanji hladilnici mesnice, kasneje pa v avlo galerije – ustvarila nekakšen »družinski album« mesta. Z njim je obnovila svojo vez z mestom, od katerega se je v dolgih letih dela »na tujem« odtujila, očitno pa je album povezal tudi meščane in meščanke. »Zanimivo je bilo opazovati in poslušati odzive portretirancev, saj se je med njimi razvila zanimiva debata o ljudeh, ki živijo v mestu,« pravi umetnica.

BridA, umetniški kolektiv

Trojica umetnikov, ki razmišljanja o sliki in slikarstvu združujejo s tehnologijo, se je spoznala na beneški Akademiji lepih umetnosti. Sendi Mango in Jurij Pavlica (oba sta letnik 1973) sta se poznala že prej, z oblikovne srednje šole v italijanski Gorici. Ta je bila usmerjena praktično, kar je Juriju godilo, saj je pridobil veliko obrtnega znanja s področja umetnosti. Za Benetke sta se odločila, ker z dobrimi ocenami in dokončano italijansko srednjo šolo na beneški akademiji ni bilo treba opravljati sprejemnih izpitov, Sendi pa so spominjale še na njen rodni kraj Split.

Agata Tomažič, piska

Začelo se je kot nesporazum, kaj je novinarstvo. V novinarskem krožku na ljubljanski OŠ Riharda Jakopiča so namreč pisali domišljijske spise. Ko se je po poljanski gimnaziji vpisala na študij novinarstva in francoščine, še vedno ni vedela, da je v dnevnem novinarstvu bolj od veščine pisanja pomembna veščina pridobivanja informacij. Ona pa je hotela samo to, pisati, kar primerja s treniranjem športa ali igranjem inštrumenta. »Če klavirja ne igraš nekaj ur na dan, ti prsti zakrnijo. Pri pisanju je prav tako – brez treninga ti zakrni veščina iskanja prave besede.« Kljub vsemu trudu obstaja ena beseda, ki je še vedno ni našla. Lep izraz za pisočega, kakor je writer v angleščini. Pisko je »hecno izgovoriti«, pisateljica pa ji zveni »pretenciozno«. Agata (1977) je tako danes piska v iskanju boljše besede.

Laren Polič Zdravič, skladatelj

Zgodilo se je že, da mu je režiser naročil, naj skozi glasbo interpretira deževen in vetroven dan na severnem tečaju. Še trši oreh je bila verjetno želja, naj posname komad, ki ga »med vožnjo z avtomobilom poslušata Marx in Hamlet«. Ja, v svoji karieri skladatelja glasbe za gledališče in film je ustregel že marsikateri nenavadni kaprici režiserjev. Včasih se mora tega lotiti povsem obrtniško, tako kot to terjajo režiserji oziroma posamezni prizori predstav, ki oživijo (tudi) skozi njegovo glasbo. Še večkrat pa ima pri pisanju glasbe proste roke in takrat se prepušča domišljiji. Te mu res ne manjka, saj je kot skladatelj samo letos sodeloval že pri šestih predstavah.