Voranc Boh, igralec

Spomnim se, kako je tri vrste pred menoj, nasmejan do ušes, poslušal stoječe ovacije. Bili smo na Beneškem filmskem festivalu, eni najpomembnejših filmskih prireditev, in v ogromni dvorani smo si ravnokar ogledali premiero filma Razredni sovražnik, ki je pozneje prejel številne odlične ocene in nagrade, tisti petek, 30. avgusta 2013, pa je bil javno predvajan šele prvič in tudi aplavz je bil šele prvi, a je kar trajal in trajal in trajal. In namenjen je bil tudi njemu, črnolasemu fantu, ki je v filmu odigral eno glavnih vlog. Svojo prvo filmsko vlogo.

Marjan Stanić, bobnar in tolkalec

»Bobnar mora biti kot urca!« Takt in ritem sta osnovna elementa vsake skladbe. Porušeni ritem pomeni razpad sistema. »V takem primeru lahko kar spokamo kufre in se odplazimo z odra. Vse razpade – skladba se razsuje, plesalci ne morejo plesati in pevci ne peti. Ja, nekoč mi je dejal stari rocker, da je bobnar kar 75 odstotkov vsakega benda,« pripomni, zavedajoč se odgovornosti, ki sloni na ramenih vseh bobnarjev in tolkalcev tega sveta. Najprej je bobnar, ampak z leti je z vztrajnim učenjem postal tudi odličen tolkalec. Vendar, njegova lastnost je skromnost, hkrati pa je garač, ki stremi k popolnosti. Kajti, ko se dela, se dela do konca, tako da je vse na svojem mestu in štima. »Če ni, kot mora biti, raje delam druge stvari, recimo raje tečem ali pa kuham.«

Varja Močnik, filmarka

V začetku osemdesetih let Ljubljana še diši po kinu. Videoteke, DVD-ji in torrenti neslišno prežijo na nesluteno prihodnost. Osnovnošolka Varja Močnik s prijateljico po pouku teče čez mestna dvorišča in vrtove, da bi ujela kakšno od filmskih projekcij. Stoji pri blagajni, živčno se prestopa v upanju na tretjega gledalca. Tri prodane vstopnice pomenijo, da bodo film zavrteli. Mogoče novega Carpenterja ali Spielberga. Na televiziji ta čas kraljujejo vesterni in klasike, med drugim Pločevinasti boben. Ti filmi šolarki Varji pustijo brazgotine, krasne brazgotine. Zaljubi se v film Bilo je nekoč na Divjem zahodu in si želi, da bi bili ljudje resnično takšni – srčni in plemeniti, četudi označeni za zadnje izmečke družbe.

Tadej Vaukman, fotograf

Pred objektivom Tadeja Vaukmana se tudi tisti najbolj sramežljivi tako sprostijo, da se pustijo fotografirati v skrajno intimnih trenutkih, denimo takrat, ko so popolnoma razgaljeni, ko se tuširajo, ko bruhajo, si strižejo nohte in celo takrat, ko si brijejo sramne dlake. Morda tudi zato, ker so subjekti njegovih fotografij v tistih trenutkih običajno vinjeni, predvsem pa zato, ker gre skoraj vedno za dobre prijatelje, ki so po besedah avtorja pravzaprav njegova druga družina.

Matjaž Rušt, fotograf

Najbolj ga poznamo po prizorih (burnega) nočnega in dnevnega življenja v ljubljanskih kavarnah, klubih, beznicah in na ulicah, ki jih skupaj s fotografom Robertom Marinom v objektiv lovita v okviru projekta Najlepše mesto na svetu. Ta nam prestolnico predstavlja v drugačni, nekomercialni in nespolirani podobi in najprej smo fotografije lahko spremljali na blogu, nato še v knjigi in na razstavah. Njegova najnovejša serija fotografij, ki bo od 7. decembra pod naslovom Novi svet na ogled v ljubljanski galeriji Photon, pa je estetsko in sporočilno povsem drugačna. Premišljena, umirjena. Prikazuje slovenske izseljence v ZDA, Argentini in Avstraliji, predvsem pa tisto, s čimer izseljenci v »novem svetu« ohranjajo in utrjujejo identiteto.

Suzana Tratnik, pisateljica in borka

Iskanje identitete v času odraščanja, zlasti strah, negotovost in hkrati neizmeren pogum iščočih se ljudi, ki so drugačni, so stalnica v njenih knjižnih delih. Takšne zahtevne in občutljive teme zna s sočnim jezikom, črpajoč z različnih jezikovnih registrov, in s prefinjenim humorjem in (samo)ironijo, približati bralcem, ne da bi se njeno sporočilo o tem, da »vse, kar narediš, naredi zase, ne glede na tuje grožnje ali obljube«, izgubilo. S takšnim pristopom se teme drugačnosti, predvsem drugačne spolne usmerjenosti, loteva že od svojega odmevnega romanesknega prvenca, Ime mi je Damijan, ki je bil po izidu leta 2001 preveden v tuje jezike, leta 2014 pa so to knjigo v projektu Rastem s knjigo dobili vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol. V opomin o drugačnih in morda za pogum v iskanju lastne življenjske poti.

Bowrain, skladatelj in pianist

Na spletni strani ima zapisano: »Klavir je moje orodje, moj inštrument. Ko se potopim vanj, se zgodi recipročna domačnost. Igranje klavirja je zame nekaj bolj naravnega od govorjenja.« Ja, o tem, da je pritiskanje črnih in belih tipk prva ljubezen Tineta Grgureviča, ki od leta 2014 ustvarja pod psevdonimom Bowrain, ni nobenega dvoma. A s tem, kako se loteva igranja klavirja, ponuja veliko več od stereotipne podobe v črni frak odetega pianista, ki z virtuoznostjo navdušuje privržence klasične glasbe.

Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek, plesalski tandem

Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek kljub svojim rosnim letom sodita med naše najvidnejše plesalce – in tudi med najaktivnejše. O tem priča že zgolj dejstvo, da je na jesensko popoldne, ko smo kramljali o njunem delu, imel 22-letni Žigan hud jetlag, saj se je le dan pred tem vrnil s tretjega gostovanja na Kitajskem, 20-letni Gašper pa je imel stisko s časom, saj se je moral udeležiti vaje plesne skupine, ki jo poučuje. V njunih potnih listih bo počasi začelo zmanjkovati prostora za vse žige, ki jih prejemata ob mejnih kontrolah, ko s svojo avtorsko predstavo Alien Express gostujeta širom po svetu.

 Jan Cvitkovič, filmski režiser

V svojem najnovejšem filmu Družinica pripoveduje zgodbo o povprečni štiričlanski slovenski družini srednjega razreda, ki se po izgubi zaposlitve obeh staršev znajde v hudi finančni stiski, kar botruje krhanju vezi med njenimi člani, k razpadu družine in na koncu k njeni obnovitvi. Pri ustvarjanju filma svoje pozornosti sicer ni usmeril (le) v krivdo, ki jo ima za uničene usode ljudi in družin sistem, temveč ga je zanimala sprememba odnosov v družinah, ki se soočajo s takšnimi tragedijami. Povsem jasno pa je pokazal na krivca, ki je tisoče slovenskih družin pahnil na rob preživetja: to so tisti, ki so leta 2012 na hitro spisali in sprejeli novelo zakona o socialno varstvenih prejemkih, po kateri se vse oblike socialne pomoči dodeljujejo predvsem na podlagi prihodkov staršev izpred dveh let. Če so starši takrat presegali cenzus, družine do pomoči niso upravičene, tudi če so starši zdaj brez zaposlitve. »Zakon je bil napisan v času vlade Boruta Pahorja. Za krivice, ki jih je povzročil, je objektivno odgovoren. Toda očitno ga bomo kljub temu nagradili z novim predsedniškim mandatom,« pravi režiser.

Koala Voice, bend

Ko člani zasavske rockovske zasedbe Koala Voice razlagajo, kaj vse se jim je zgodilo v času od zmage na prvi Špil ligi in turneje v okviru Klubskega maratona Radia Študent, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Nič drugače ni, ko pomisliš, da sta pevka in ritem kitaristka Manca Trampuš ter baskitarist Tilen Prašnikar pred izidom druge plošče Wolkenfabrik, ki se obeta te dni, šele na pragu svojih dvajsetih. Le malce starejša sta kitarist Domen Don Holc in Tilnov brat, bobnar Miha Prašnikar. Pa vendar imajo za seboj nastope pred takimi glasbenimi ikonami, kot so Sting, Thurston Moore (Sonic Youth) in nazadnje letos poleti zasedba Pixies, pred katero so nastopili v polnih Križankah. Odziv občinstva ni pustil dvoma o tem, da je Koala Voice eden ta čas najpriljubljenejših domačih bendov. Upravičeno.

Ana Sluga, slikarka

Odraščala je v podeželski ustvarjalni družini na Notranjskem. Mama je bila akademska slikarka in vse življenje svobodnjakinja in njena hči se spomni, kako cenjeni so bili umetniki v času njenega otroštva, v osemdesetih. Velika podjetja so skrbela za kulturo svojih rajonov, pri njih je bila to Kovinoplastika Lož, ki je redno odkupovala mamine umetnine za darila in svojo nastajajočo zbirko. Tega niso počela zaradi marketinga ali davčnih olajšav, temveč v skrbi za kulturo lokalnega prostora. Danes te miselnosti žal ni več. Pa je vseeno tudi sama postala slikarka.

Silvia Viviani, igralka

Srečala ga je po koncertu v Mantovi, kjer je gostoval s Simboličnim orkestrom iz Slovenije. Njene temno rjave oči so se ujele z njegovimi sinje modrimi; čez dober mesec ga je obiskala v Ljubljani, ponovno čez nekaj tednov, in še enkrat, in še enkrat, ter končno ugotovila, da bi bilo prav lepo živeti v slovenski prestolnici. On pa si je želel, da ne bi več tako pogosto odhajala. Tako se je leta 2012 Silvia Viviani, rojena v italijanski Mantovi (1988), naselila v Ljubljani in se prav dobro počutila v družbi glasbenikov. A kljub svoji glasbeni izobrazbi – v Mantovi je obiskovala ure opernega petja, v New Yorku muzikala in kasneje tudi jazz petja – je želela delati v svojem poklicu, kajti po izobrazbi in po duši je igralka.

 Aleksandra Brlan, modna oblikovalka

V teh sivih dneh, ko se je tudi uradno začela jesen, že lahko rečemo, da ji je uspelo zakuhati letošnji poletni hit Instagrama. Oziroma več hitov. Številni uporabniki tega družbenega omrežja so namreč objavljali selfije v njenih belih majicah. V tisti s srcem, ki ga prerežeta dve vodoravni črti. In v tisti drugi s pravokotnikom in sloganom Real People (Resnični ljudje), kar je ime njene zadnje kolekcije, ustvarjene za prihajajočo jesen in zimo. Nekateri so se fotografirali tudi v nogavicah iz iste kolekcije.

Matjaž Ivanišin, režiser

Konec prejšnjega tedna je na 20. festivalu slovenskega filma predstavil kar dva dokumentarna filma in bil za oba nagrajen. Za film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je dobil vesno za posebne dosežke, za Playing Men, zanj je junija prejel tudi nagrado na festivalu avtorskega filma v Marseillu, pa vesno za najboljši dokumentarec. Čeprav filma spadata v isti žanr, pa sta po tematiki, po pristopu k temi, izraznih sredstvih in načinu pripovedovanja zgodbe povsem različni stvaritvi. Oba filma pa gledalca »posrkata« v svoj svet, definiran z avtorjevimi pravili.

Dejan Gregorič, violinist

V klavirsko sobo je padala jesenska svetloba, učitelj je razlagal, kako na oddelku za klavir ni več prostih mest, in dečka so vprašali, bi mar igral kakšen drug inštrument. Nadobudni sedemletnik se je povzpel na prste in se dotaknil škatle, ki je bila položena na polico, pokazal je violino in njegova usoda je bila tistega davnega leta 1995 zapečatena.

Mojca Kumerdej, pisateljica in filozofinja

Zdi se, da je leto 2017 njeno leto. Februarja ji je roman Kronosova žetev prinesel nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih. Aprila je z istim romanom osvojila nagrado kritiško sito. Junija se je roman uvrstil med pet nominirancev za kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman. Obetajo se njegovi prevodi v angleščino, nemščino, hrvaščino in srbščino.

Magdalena Reiter, plesalka in koreografinja

Odraščala je v poljskem Gdansku, v osemdesetih, v zadnjem desetletju komunizma, ko je mesto prežemala solidarnost in je bilo v zraku čutiti vpliv panka. Morda tudi zato pleše, že odkar pomni. Bila je gibčen otrok, kot petletnica je denimo delala mostove na svojem pogradu, kar je opazila mama in jo vpisala na gimnastiko. Ples je prevladal pri devetih, ko se je vpisala v tamkajšnjo državno baletno šolo, iz katere se je pri petnajstih letih izpisala in se prepisala na gimnazijo. A zdržala je samo tri mesece in se vrnila.

Jernej Forbici, slikar in direktor umetniškega festivala

Njegov oče, po izobrazbi sociolog, je najraje mizaril in oblikoval unikatno pohištvo. Pogosto so bili njegovi naročniki umetniki in plačevali so mu s slikami, tako je umetnine tudi zbiral. Doma v Strnišču pri Kidričevem so jih torej obiskovali umetniki. Zato ne preseneča, da je eden od sinov iz družine Forbici na koncu tudi sam izbral umetniški poklic.

Nejc Prah, oblikovalec

Nedvomno je eden naših najvidnejših oblikovalcev mlajše generacije, ki svojo kariero gradijo na tujih tleh. V svojih delih briše meje med oblikovanjem in umetnostjo, saj njegovi nekonvencionalni dizajni temeljijo na prepričanju, da je včasih za oblikovalski presežek treba formo postaviti pred funkcijo. Namesto da bi se podrejal vsebini, se posveča kompoziciji, simboliki, barvi in tipografiji. Rezultati tovrstnega pristopa k oblikovanju so izjemni, pa naj gre za oblikovanje plakatov in črk, za spletni dizajn ali ilustracijo. Nemalokrat si v ustvarjalnem procesu privošči eksperimentiranje s tehnikami in mediji, in četudi bi uporabnik od klasičnega oblikovalskega izdelka, kot je denimo plakat, pričakoval jasno in neposredno podajanje ključnih informacij, se sam na to požvižga in ustvarja dela, ki imajo mnogo več umetniške kot pa uporabne vrednosti.

Primož Pugelj, kipar

»To pa je moj les!« je vzkliknil, ko je tovornjak, naložen s hrastovimi letvicami, prihrumel na delovišče Forme vive ob starem samostanu v Kostanjevici na Krki. »A take mi je pripeljal? Vse enako kratke!« je bil presenečen. »Jao, upam, da ima še kje kakšne daljše!« ga je zaskrbelo, saj je moral končati še eno glavo, da bi izpolnil načrt, predložen komisiji Forme vive.

 Anja Slapničar, oblikovalka keramike

V oči ji je padla skodelica. Nizka, trebušasta skodelica s tremi okrasnimi bunkicami. Držalo ima prifrknjeno navzgor in iz njega štrli še rožiček. Ta skodelica je danes razstavljena v Dolenjskem muzeju. Pred več kot dvema tisočletjema pa so jo uporabljali Kelti, eno od ljudstev, ki so se ustalila natanko tam, od koder izvira tudi sama.

Duša Jesih, likovna umetnica

Prepoznavni slog je razvila že na začetku umetniške kariere. Od takrat jo poznamo kot slikarko in grafičarko, ki praviloma ustvarja barvno pritajene geometrijske kompozicije, v katerih ne zaznamo samo vpliva abstraktnega geometrizma, temveč se dotikajo skoraj vseh -izmov prejšnjega stoletja. Monumentalne slike gradi s pomočjo ponavljajočih se vizualnih znakov, denimo kvadratov, pravokotnikov, trikotnikov, krogov in črtnih linij, ki jih postavlja v dialog.

Miha Mohorič, filmski ustvarjalec

Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami.

Šuljo, elektronski producent in beatmaker

Njegova nedavno izdana druga solistična plošča Scrap Metal lahko poslušalca zavede. Vrhunska raven tehnične podkovanosti, izjemna spretnost pri manipulaciji z zvokom in mojstrski posluh za (mikro) detajle dajo hitro vedeti, da za ploščo stoji zelo izkušen producent. Toda po drugi strani izraz, naslonjen na kopico aktualnih, drznih elektronsko plesnih trendov, razkriva, da gre za delo ustvarjalca, ki se ne obremenjuje z zapovedmi klasične šole. Teh se celo zavestno izogiba.

Mirt Komel, filozof in pisatelj

Njegov romaneskni prvenec Pianistov dotik, izšel je predlani pri založbi Goga, je poglobljen premislek o čutilu, ki ni prav pogosto tema literarnih del: dotiku. Gabrijel Goldmann, protagonist zgodbe, je v grobih obrisih zasnovan na podlagi življenjepisa kanadskega pianista Glenna Goulda, še zlasti pa ene samcate hibe – tega, da se pianist brez rokavic ni zmogel dotakniti ničesar drugega kot klavirskih tipk. Avtor bralca na način vzgojnega romana popelje skozi pianistovo življenje, od prvega stika s črno-belimi tipkami do spoznanja o osebni odrešitvi v skladateljskem ustvarjanju , da bi ob posebni obliki dotika, torej glasbenikovem dotiku glasbila, premišljeval o naravi tega čutila in prikazal njegovo negotovo usodo v današnjem svetu.

Oliver Pilić, vizualni umetnik

Pri dvaindvajsetih je našel svoje mesto, svojo metropolo, ko je »uletel« v New York. Svetovna prestolnica umetnosti, financ in mode ga je osvojila v šestih minutah, ali kot pravijo poznavalci tega mesta: nekdo pripada New Yorku nemudoma, drugi v petih minutah, tretji nikoli. Denarja je imel za slab mesec življenja, tako je v Harlemu stopil v enega izmed hostlov in vprašal, ali imajo zanj delo. Lastniki so si izmenjali nekaj pogledov in mu predlagali, da prevzame vodenje celotnega hostla sam, vse od recepcije do pospravljanja sob. Vzel je »job« in ostal v New Yorku eno leto. Ob vsem garanju je imel dovolj časa in energije, da je spoznaval mesto in srkal njegov »way of life« in seveda umetnost, ki se je kotila po galerijah in ateljejih. Ja, sodi med tiste, ki so utrip mesta takoj začutili kot svojega. Pripadnost New Yorku se še vedno kaže v njegovi umetnosti – vse od motivov, dinamike, aktualnih političnih tem in postopkov umetniške produkcije.

Sašo Vrabič, slikar in beatboxer

Izhaja iz slovenjegraške družine, kjer se je veliko pelo, igralo inštrumente in po zaključenem delovniku celo slikalo. Tako ne preseneča, da se je že ob koncu osnovne šole odločil za oblikovno srednjo šolo v Ljubljani. Tam je še več risal, v tem času pa se je doučil tudi igranja na inštrumente, saj so imeli doma poleg flavte in saksofona še kitaro in klavir.

Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj

Uglasbeni Shakespearovi soneti, ki jih je lani v okviru tematskega festivala Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu pripravil s svojo matično skupino Bossa de Novo ter igralcema Borisom Cavazzo in Urško Taufer, razkrivajo njegov pristop v skladateljskem delu. S Primožem Vitezom, prijateljem in pevcem Bossa de Nove, sta izbrala nekaj sonetov iz obeh delov zbirke sonetov angleškega barda; torej iz prvega, namenjenega moškemu, in drugega, namenjenega temni gospe. Najbolj znanega med njimi, Sonet 130, ki v prevodu Janeza Menarta nosi naslov Ne, ona nima žametnih oči, pa sta pripravila v kar petih izvedbah – v angleškem izvirniku, portugalščini, italijanščini in dvakrat v slovenščini. Z različnimi uglasbitvami istega soneta sta hotela poudariti, da gre v Shakespearovih sonetih za variacijo ene in iste teme, ljubezenskega »razmerja med dvema človekoma«, saj to »žene človeštvo naprej na mikroravni in na splošno«.

Dan Adlešič, oblikovalec in vizualni umetnik

Je eden tistih umetnikov, ki se zavedajo naslednjega: če se jemlješ preveč resno, te ne bo resno jemal nihče. Njegova »prismuknjena« dela podirajo meje med unikatnim oblikovanjem, instalacijsko umetnostjo in oblikovanjem, predvsem pa jih zaznamuje izrazito humoren značaj. Po tradiciji sodobne nizozemske šole unikatnega oblikovanja ustvarja pohištvene objekte, ki imajo mnogo več konceptualne kot uporabne vrednosti. Prepričan je, da se »ljudje lažje poistovetimo z vsakdanjimi predmeti kot pa z neko abstraktno sliko ali čim podobnim«.

Nina Štajner, ilustratorka

Glavni junaki njenih del so živalce. Ne živali, živalce, saj so videti kot mladički, in to takšni silno ljubki, pravljični. Za srnico z belimi pikami na rjavem kožuhu se zdi, da je ravno naredila prve korake. Puhast bel zajec je zaspal, obdan z zvončki in drugim pomladnim cvetjem. Tu so še ježki, veverice, taščice, miške, lisice, sove, medvedi, jazbeci in druga bitja, ki se smukajo po jasah in drevesnih krošnjah gozdnega kraljestva.