Polona Lovšin, ilustratorka nežnih podob …

V njeni družini iz Trzina pri Ljubljani se z umetnostjo ni ukvarjal nihče, a že pri treh letih je govorila, da bo slikarka. Pri dveh bratih je bila v družini tista, ki je vedno mirila prepire. Kljub trudu je niso sprejeli na Srednjo oblikovno šolo in po nasvetu staršev se je vpisala na Ekonomsko šolo, a kljubovalno si je mislila: »Boste že še videli.« Pri šestnajstih letih je v Kamniku prišla v družbo pesnikov, spoznala Uroša Potočnika, danes igralca, in se iz pridne deklice prelevila v darkerko, s Potočnikom je prvič vstopila v ŠKUC in K4, poslušala je Nicka Cava, pri tem pa ves čas ustvarjala in risala.

Manca Ahlin, arhitektka

Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.

Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica

Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga.

Jan Rozman, plesalec

Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.

Jure Lesar, glasbenik

Trditi, da si Zemljin sin, je danes, v času ponovnega vzpona nacionalizma, lahko zelo politična izjava, po drugi strani pa je lahko tudi povsem nedolžna hipijevska oznaka. Prva razlaga je privlačnejša že zaradi tega, ker danes v domači pop glasbi tega drastično primanjkuje, zato so vsakršna rušenja stereotipov, premikanja mej, razbijanja tabujev in osvobajanja tradicionalističnih okov vredna osvetlitve. Še posebej v kantavtorstvu, kjer je sicer največji med njimi (Bob Dylan) iz tega že pred desetletji ustvaril sinonim za družbeno kritičnost. A tako je (bilo) čez lužo. To ni političen song, pa je pri nas prepeval Vlado Kreslin, in najbrž bi tudi Jure Lesar, ki je te dni izdal album Zemljin sin, na to, ali bi sporočila svojih pesmi označil za politična, odgovoril enako. In jaz bi mu verjel, saj se glasbe pravzaprav res ne loteva z aktivističnega, temveč z umetniškega, izraznega vidika. A tudi pesnik, trubadur spremlja svet in okolico okoli sebe, zato so nemalokrat najboljše politične pesmi prav tiste, ki to v svoji biti sploh niso nameravale postati. In v Lesarjevih besedilih je tega opaziti veliko. A k temu se še vrnemo.

Andrej Lamut, fotograf

Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.

Tanja Vujinović, umetnica

Intermedijska umetnica Tanja Vujinović je bila leta 1972 spočeta v študentskem domu v Novem Beogradu. Sprva so z materjo Ljubinko in očetom Jankom živeli v Loznici, a so se, ko je končala prvi razred, preselili v Beograd. Tam je končala najprej osnovno, nato pa srednjo šolo za industrijsko oblikovanje. Trenirala je športno gimnastiko, tekmovala, a zaradi hude poškodbe prenehala, zanimali sta jo tudi astronomija in biologija.

Haiku Garden, bend

Dobili smo se v vadbenem prostoru nad klubom Gala hala na ljubljanski Metelkovi, v katerem so nekaj dni pozneje razprodali promocijski koncert ob izidu svojega dolgometražnega prvenca Where If Not Now, kandidata za letošnjo domačo ploščo leta. Dodelanost in atraktivnost plošče pravzaprav nista presenečenje, kajti to, da je Haiku Garden eden najbolj vročih mladih bendov, je bilo poznavalcem domače glasbene scene jasno že jeseni leta 2015, ko je alternativni rockovski kvartet nastopil na turneji Klubskega maratona Radia Študent, ki po slovenskih klubih vsako leto pošlje najobetavnejše domače glasbene ustvarjalce.

Eva Markun, pisateljica

Lani si je kot zmagovalka Festivala mlade literature »prislužila« izid kratkoproznega prvenca Menažerija, zares pa je zvezda Eve Markun (letnik 1990) zažarela šele letos, pred kratkim je namreč dobila nagrado na festivalu Novo mesto short za najboljšo zbirko kratke proze, izdano v preteklem letu, z njo pa tudi precej medijske pozornosti. Nad nagrado je navdušena, priznava, hkrati pa jo je zdaj malo strah pritiska. »Bojim se, da ne bi več presegla prve knjige. Pa da bi se definirala kot nekdo, ki piše o naravi, in ne bi več znala ven – v druge teme, na druga področja, ki pa me tudi zanimajo. Imam že nekaj idej za roman, čeprav še ne vem, kdaj se ga bom lotila. Vem pa, da bo nekaj popolnoma drugačnega kot prva knjiga.«

Maja Babič Košir, umetnica

Prihaja iz Ljubljane in končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer moda, a kaj, ko je moda ni zares zanimala. Tudi matematika ne in tega izpita na maturi ni naredila, zato se je, namesto na fakulteto, vpisala na neformalno šolo akademskega tipa Famul Stuart, ki je pozneje postala Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici. Tam se je prvič srečala s kiparstvom in se nad njim navdušila in profesorica Rene Rusjan ji je svetovala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer so jo izjemoma sprejeli kar brez mature, kot izreden talent. Dobra je bila v portretiranju in že v prvem letniku je zmagala na natečaju za portret igralke Ite Rine. Z nagrado si je kupila potovanje v Indijo in katrco, ki so ji jo kasneje ukradli.

Darko Štante, režiser in scenarist

Darku Štantetu, rojenemu leta 1975 v Ljubljani, je pred nekaj tedni njegov prvi film, drama Posledice, prinesel vesno za najboljšo režijo. Film, ki te dni začenja pohod po slovenskih kinematografih, pa ni bil odlično sprejet le na Festivalu slovenskega filma, temveč tudi v Torontu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na drugi strani Atlantika, kar mu je omogočilo distribucijo po ameriških kinematografih. Tudi tam si bodo torej lahko ogledali slovenski celovečerec, ki se spopada s problematiko mladoletnih prestopnikov v prevzgojnih ustanovah in gotovo tako prepričljivo deluje tudi zato, ker ima avtor osebne izkušnje s težavnimi mladostniki: je namreč diplomirani socialni delavec, ki v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu dela kot nočni vzgojitelj.

Doroteja Nadrah, igralka

Končno smo dobili skupinski portret mlade igralske generacije. Zanj so letos poskrbeli filmi Ne bom več luzerka, Posledice in Zgodovina ljubezni. Generacija, ki je čakala svoj veliki plan, ga je vendarle dobila. Ko mi Doroteja, glavna igralka Zgodovine ljubezni, drugega celovečerca Sonje Prosenc, prejemnika posebne omembe žirije na pomembnem festivalu v Karlovih Varih, zatrdi, da »mladi ne bomo postali živ in aktiven del družbe šele pri tridesetih«, misli resno. Pri 23 letih ( je letnik 1994) ima za sabo 13 filmskih vlog. In tako zrelo, kot gleda z velikih platen, tudi dojema svoje delo. Pravi, da moraš vedeti, kdo si, se s tem sprijazniti, to ceniti in razvijati, ker preprosto »nikoli ne moreš biti boljši, kot si v tistem trenutku«. Igra je bila zanjo v začetkih, v plesnih predstavah Mojce Horvat in v Šolski impro ligi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, res le igra, zadnja leta pa začenja razumeti, da ima igranje tudi družbeno moč, ker lahko govori o zares pomembnih, pogosto zamolčanih stvareh.

Plateauresidue, umetniški tandem

Plateauresidue sta Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc. On prihaja iz Stične, kjer je odraščal na podeželju, ona je iz Ljubljane. Oba sta letnik 1989. Njega je v srednji šoli zanimalo kolesarjenje (danes je prepričan tekač), pa pohodništvo, poezija in kasneje tudi geografija, ki jo je sklenil tudi študirati na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a ga je dogmatičnost na oddelku pozneje hudo razočarala. Tik pred študijem je spoznal Evo, ki je odraščala v umetniški družini, blizu so ji galerijski prostori in razstave, takrat se je ravno vpisala na študij umetnostne zgodovine. Igrala je klavir, poleg vizualnega ji je blizu tudi glasba.

MRFY, indie rock bend

Mlada novomeška glasbena zasedba MRFY, ki si je ime izposodila pri očetu »Murphyjevega zakona« Edwardu Aloysiusu (»Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo«), je razmeroma hitro prišla v ospredje slovenske koncertne in glasbeno-medijske scene. Ključni premik se je zgodil, ko so začeli žuliti tudi ljubljanske odrske deske, saj je prepričljivost njihovega nastopa v našem največjem mestu hitro potovala od ust do ust oziroma od ušes do ušes.

Stella Ivšek – VJ 5237, vizualna umetnica in vidžejka

Dobili smo se med pripravami za njen nastop na prireditvi, s katero bo ljubljanski klub K4 v petek, na dan izida tokratne številke Mladine, vstopil v svojo novo, jubilejno trideseto sezono. Ja, vizualna umetnica, oblikovalka in vidžejka Stella Ivšek alias VJ 5237 se na opremljanje klubskih glasbenih večerov s popolno vizualno podobo intenzivno pripravlja več dni, pogosto tudi več tednov prej. Tudi zaradi njenega posebnega pristopa k umetnosti vidžejanja, ki med drugim vključuje izdelavo fizičnih objektov, na katere med nastopi nato projicira svoje slikovne oziroma videovsebine. Ni naključje, da je po treh letih ukvarjanja s to, pri nas še vedno precej spregledano umetnostno panogo postala ena najdejavnejših vidžejk.

Tijana Zinajić, režiserka in igralka

Njen najljubši film je mjuzikel Moje pesmi, moje sanje. »Ker je to najboljša pravljica vseh časov.« In ker rada verjame v pravljice. Glasba se ji zdi ena najprodornejših zvrsti umetnosti. Prepričana je, da se, ko igralec na odru ali v filmu začne peti, zgodi komunikacija, ki je močnejša od samih besed. Če se le da, v vsaki predstavi, ki jo režira, pojejo. Ni obiskovala glasbene šole in pravi, da ne zna peti, a dobro sliši. Ustvarila je veliko glasbenih predstav, med njimi Piaf, Edith Piaf z odlično Vesno Pernarčič. In poje ves čas.

Saba Skaberne, kiparka

Zgodilo se je tam daleč na petem kontinentu, bilo ji je tako hudo, da je le nemo zrla v izsušeno pokrajino, ki se razteza za mestom Perth. Bila je kot ohromljena. Več mesecev se ni dotaknila ničesar, a postopoma se je vrnila k ustvarjanju, in tik preden je zapustila Avstralijo, je po naključju odkrila polst. Prijazen, mehak material, ki ji je ponudil tolažbo in hkrati neslutene možnosti za ustvarjanje.

Katja Goljat, fotografinja

Njen najnovejši fotografski projekt, ta čas je na ogled v avli Koroške galerije likovnih umetnosti, je svojstven poklon Slovenj Gradcu, mestu, ki ga je 36-letna umetnica zapustila pri dvajsetih letih in odšla v Ljubljano. Vendar v tem »mestnem albumu« predstavljene fotografije niso prikaz vedut mesta, temveč je s fotografijami naključno izbranih meščanov in meščank različnih generacij in socialnega statusa, ki jih je kar z ulice povabila na fotografiranje v improviziran studio – najprej v nekdanji hladilnici mesnice, kasneje pa v avlo galerije – ustvarila nekakšen »družinski album« mesta. Z njim je obnovila svojo vez z mestom, od katerega se je v dolgih letih dela »na tujem« odtujila, očitno pa je album povezal tudi meščane in meščanke. »Zanimivo je bilo opazovati in poslušati odzive portretirancev, saj se je med njimi razvila zanimiva debata o ljudeh, ki živijo v mestu,« pravi umetnica.

BridA, umetniški kolektiv

Trojica umetnikov, ki razmišljanja o sliki in slikarstvu združujejo s tehnologijo, se je spoznala na beneški Akademiji lepih umetnosti. Sendi Mango in Jurij Pavlica (oba sta letnik 1973) sta se poznala že prej, z oblikovne srednje šole v italijanski Gorici. Ta je bila usmerjena praktično, kar je Juriju godilo, saj je pridobil veliko obrtnega znanja s področja umetnosti. Za Benetke sta se odločila, ker z dobrimi ocenami in dokončano italijansko srednjo šolo na beneški akademiji ni bilo treba opravljati sprejemnih izpitov, Sendi pa so spominjale še na njen rodni kraj Split.

Agata Tomažič, piska

Začelo se je kot nesporazum, kaj je novinarstvo. V novinarskem krožku na ljubljanski OŠ Riharda Jakopiča so namreč pisali domišljijske spise. Ko se je po poljanski gimnaziji vpisala na študij novinarstva in francoščine, še vedno ni vedela, da je v dnevnem novinarstvu bolj od veščine pisanja pomembna veščina pridobivanja informacij. Ona pa je hotela samo to, pisati, kar primerja s treniranjem športa ali igranjem inštrumenta. »Če klavirja ne igraš nekaj ur na dan, ti prsti zakrnijo. Pri pisanju je prav tako – brez treninga ti zakrni veščina iskanja prave besede.« Kljub vsemu trudu obstaja ena beseda, ki je še vedno ni našla. Lep izraz za pisočega, kakor je writer v angleščini. Pisko je »hecno izgovoriti«, pisateljica pa ji zveni »pretenciozno«. Agata (1977) je tako danes piska v iskanju boljše besede.

Laren Polič Zdravič, skladatelj

Zgodilo se je že, da mu je režiser naročil, naj skozi glasbo interpretira deževen in vetroven dan na severnem tečaju. Še trši oreh je bila verjetno želja, naj posname komad, ki ga »med vožnjo z avtomobilom poslušata Marx in Hamlet«. Ja, v svoji karieri skladatelja glasbe za gledališče in film je ustregel že marsikateri nenavadni kaprici režiserjev. Včasih se mora tega lotiti povsem obrtniško, tako kot to terjajo režiserji oziroma posamezni prizori predstav, ki oživijo (tudi) skozi njegovo glasbo. Še večkrat pa ima pri pisanju glasbe proste roke in takrat se prepušča domišljiji. Te mu res ne manjka, saj je kot skladatelj samo letos sodeloval že pri šestih predstavah.

Maša Pelko, študentka gledališke režije in dramatičarka

Ni naključje, da je tragedija Ojdipovega rodu, izpričana v Sofoklejevih tragedijah, predmet socioloških, kulturoloških in seveda psihoanalitičnih analiz ter tema številnih dramskih adaptacij tudi v sodobnem času. Antična filozofska in dramska besedila utemeljujejo logos zahodne misli. Poleg judovsko-krščanske etike in rimskega prava tvorijo temelj zahodne civilizacije. Tudi zato se sodobni filozofi in dramatiki pogosto vračajo k tem kanonskim besedilom zahodne civilizacije, saj naj bi se v njih »skrivali« izvorni odgovori na bistvena vprašanja o človeku kot družbenem bitju.

Matjaž Javšnik, igralec in organizator filmskih festivalov

Iz njega pravzaprav ne bi smelo biti nič. Že to, da je sploh tako živ(ahen), je mali čudež zase. Precejšen del zgodnjega otroštva je namreč preležal v postelji, ohromljen od bolezni. Napadi astme so bili včasih tako hudi, da so »zdravniki nekajkrat svetovali moji mami, naj moli«.

Neža Knez, umetnica in nekdanja športnica

Najprej je bil šport. Kamničanka Neža Knez, letnik 1990, rojena torej leto pred osamosvojitvijo, je igrala tenis. Ko ga je morala opustiti zaradi poškodbe, je pri šestnajstih sedla na kolo in nato vse do 21. leta veljala za vrhunsko kolesarko. Štiri leta je vozila kolo v svetovnem pokalu, zadnja leta je bila celo med prvimi desetimi na svetu. Potem je profesionalno kolesarstvo obesila na klin zaradi študija kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter pod mentorstvom tamkajšnjih profesorjev vstopila v svet umetnosti. Pri tem je bila zelo uspešna – tako dobra umetnica je, da ji je letošnjo pomlad pripadla nagrada skupine OHO, v tem trenutku verjetno najbolj zaželena nagrada za mlade umetnike v Sloveniji. Prejela jo je za umetniško delo Deus ex machina, z njo pa je dobila še dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku in samostojno razstavo v organizaciji Galerije in centra P74 v Ljubljani.

Nik Škrlec, dramski igralec

Prvič je kot igralec nastopil v tretjem razredu osnovne šole, v vlogi polha. Ko je moral čez nekaj let na valeti improvizirano odigrati parjenje jelenov, je ugotovil, kako močna izkušnja je improvizacija, ki mu omogoča stik z gledalci, skupno doživetje. Na gimnazijo v Brežicah ga je nato privabil prav gledališki krožek, igral pa je tudi v lokalni gledališki skupini, kjer je moral med neko predstavo pasti v nezavest. To je naredil tako prepričljivo, da mu je odrski tehnik, ki predstave ni poznal, priskočil na pomoč.

Špela Frlic, pripovedovalka

Poklic pripovedovalke v ljudeh izzove podoben odziv kot poklic klovnese – pričakujejo, da jih bo zabavala tudi zunaj odra. A Špela Frlic (1982) raje posluša, kot govori. In prepogosto sliši stereotipe. Da je pripovedovanje pravljic namenjeno samo otrokom in da so pravljice nekaj lepega.

Jure Novak, gledališki režiser, pesnik in glasbenik

Ni naključje, da je bila trilogija gledaliških performansov, ki jo je v zadnjih sedmih letih soustvarjal z igralko Katarino Stegnar in dramaturginjo Urško Brodar v ljubljanskem Gledališču Glej, med najbolj obiskanimi »off« predstavami slovenske gledališke produkcije. Avtorji so se namreč v njej posvetili vprašanjem in temam, ki v marsičem zaznamujejo sodobno, zlasti mlajšo generacijo.

Martina Obid Mlakar, oblikovalka nakita

Želela si je postati gledališka režiserka, a je nato oder ustvarila čisto drugje, saj zgodbe pripoveduje s svojimi kolekcijami nakita. Najnovejšo je poimenovala Živalska farma, po knjigi Georgea Orwella. Nastala je na povabilo Pokrajinskega muzeja Ptuj na Ptujskem gradu, kjer bo na ogled od sobote, 16. junija. S tem muzejem je pred leti sodelovala že pri rekonstrukciji starih fibul.

 Jošt Drašler, kontrabasist in bas kitarist

V poljih domačih svobodnjaških improviziranih in jazzovskih muzik je Jošt Drašler že dobro desetletje eden najvidnejših in najdejavnejših kreativcev, šele nedavno pa je objavil prvo solistično ploščo. S kontrabasom ali bas kitaro ga srečujemo v številnih rednih, občasnih in ad hoc sestavih. Po navadi izrazno zelo različnih, a skoraj praviloma takih s poudarjeno raziskujočo, drzno naravo. Ja, s svojo igro se najraje izogiba konvencionalnih in prežvečenih obrazcev.

Nina Slejko Blom & Conny Blom, umetnika

Vizualna umetnica Nina Slejko Blom (1982) je že med šolanjem na ljubljanski likovni akademiji začela »popravljati« najdene slike drugih avtorjev. Za vrhunec projekta je odkupila sliko petelina Franceta Slane, med Slovenci priljubljenega, a ne posebej kakovostnega slikarja, in jo prekrila z belimi nanosi barve. S tem je podala svojo prvo javno umetniško izjavo o povezavi med popularnostjo in kakovostjo v svetu umetnosti. Leta 2005 je na Akademiji za umetnost v Götteborgu, kamor je odpotovala na podiplomski študij, spoznala švedskega umetnika Connyja Bloma (1974) in postala sta par.