Warrego Valles, producentski dvojec

V začetku marca izdana plošča Botox je točno to, kar bi od njenih avtoric lahko pričakovali. Je logično, dobro premišljeno in dodelano križanje vprašanj in glasbenih izrazov, s katerimi se dve Nini, Nina Hudej in Nina Kodrič, ki sta se združili pod imenom Warrego Valles, kot aktivistki, organizatorki dogodkov in didžejki ukvarjata vsak dan. Na aktualne družbene, politične, ekonomske in okoljske trende ne moreta gledati drugače kot s pesimizmom in kritičnostjo, zato je tesnobna, preteča, distopična podoba njune minimalistične elektronske glasbe pravzaprav samoumevna. Je pa to tiste vrste črnogledost, ki lahko ljudi spravi na noge. Kot se je izkazalo ob njunem nedavnem nastopu, ko sta v zrak spravili obiskovalce napolnjene male dvorane ljubljanskega Kina Šiška, tudi dobesedno.

Urška Furlan, umetnostna zgodovinarka

Letos aprila spet odhaja v delto reke Nil, nedaleč od Aleksandrije, kjer se bo že tretjič zapored udeležila arheoloških izkopavanj pod vodstvom Univerze v Padovi. Raziskovali bodo arheološki najdišči, ki ležita 50 km južno od ustja reke. Najprej Kom Vasit, starejše naselje iz poznodinastičnega in zgodnjeptolomejskega obdobja. »Najverjetneje so pod plastmi, ki smo jih že raziskali, sledi zgodnejših naselij, a doslej še nismo prišli do njih,« pravi. V Kom Vasitu je bilo živahno življenje vse do prve polovice 1. stoletja pred našim štetjem. A ker se je struga reke Nil spremenila, so se prebivalci preselili dva kilometra stran v Kom Al Ahmer, ki se je razcvetel v rimskem obdobju in živel do prvih islamskih priseljencev. »Kom Al Ahmer, z drugimi največjimi rimskimi termami v Egiptu, je bilo glavno mesto te regije,« pripoveduje mlada umetnostna zgodovinarka, ki na izkopavanjih opravlja naloge fotografinje in proučuje najdbe. Letos pa sodeluje tudi pri izdaji monografije Kom al-Ahmer and Kom Wasit I, ki bo izšla pri založbi Archeopress v angleškem Oxfordu. Napisala je kar tri poglavja.

Matej Puc, gledališki igralec

Čez slab teden, 8. marca, bo v predstavi Dantonova smrt, ki jo po dramski predlogi nemškega dramatika Georga Büchnerja iz leta 1835 v Mestnem gledališču ljubljanskem režira Aleksandar Popovski, premierno nastopil v naslovni vlogi Georgea Dantona, uživaškega in razsipnega prvoborca francoske revolucije, ki ga je aprila 1794 jakobinska oblast pod vodstvom dogmatičnega Robespierra obsodila na smrt z giljotino. Danton se je jakobincem zameril z nasprotovanjem nasilju v družbenem prevratu. Očitali so mu še, da se je s svojo slo po življenju ter dvomi o idealih in ciljih revolucije nevarno približal zmernejšim žirondistom. Büchner je v drami izpostavil tudi njegovo »hamletovsko« spraševanje o smislu bivanja tik pred smrtjo, kajti Danton naj bi odšel v smrt z dvignjeno glavo. Tik pred giljotino je namreč svoje rablje pozval: »Ne pozabite pokazati moje glave, vredno jo je videti!«

Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka

Ena najbolj prepoznavnih slovenskih pesnic s prirojeno pesniškim imenom, Ana Pepelnik (letnik 1979), se je svoji pesniški usodi skoraj izmuznila. Malo je manjkalo, pa bi postala biologinja ali igralka. Še sreča, da so pred maturo zamenjali njeno najljubšo profesorico in zato na maturi ni izbrala biologije. In še sreča, da so jo zavrnili na sprejemnih izpitih za dramsko igro. Potem je sicer dve leti igrala v amaterskem Šentjakobskem gledališču, delala v prodajalni lesenih igrač in pomagala pri mami v kemijskem laboratoriju, a medtem pisala pesmi. Morda prav zato, ker ji je profesorica slovenščine Marjetka Krapež na ljubljanski Gimnaziji Vič povedala, da so njeni zgoščeni, abstraktni dnevniški zapisi pesmi. In pa zaradi profesorja nemščine, ki je pripovedoval o viharništvu in Goetheju in na glas prebral njen esej o Trpljenju mladega Wertherja. (Bila je vesela, čeprav so jo sošolci zafrkavali.) Na koncu je izbrala študij primerjalne književnosti, začela svoje pesmi brati na literarnih večerih in jih objavljati. Že njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) je bil nominiran za nagrado za najboljši prvenec. Za tem je izdala še štiri pesniške zbirke, vsaki dve leti eno.

Buraza, glasbena skupina

Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«

Ana Pandur, plesalka in performerka

Odkar pomni, je hotela plesati. In bolj ali manj vse življenje ves čas pleše. Lani na primer ni plesala edino poleti med dopustom, kakih deset dni. Ples je takrat nadomestila s tekom. Da lahko pleše flamenko, ki se mu posveča že več kot poldrugo desetletje, za preživetje deluje tudi kot koreografinja, gledališka performerka in plesna pedagoginja.

Small but dangers, umetniški tandem

Small but dangers sta Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči. Oba sta kreativna že od otroških nog, a sprva ni kazalo, da ju bo zaneslo v umetniške vode. Ona prihaja iz Cerknega in šolala se je za gostinko, on pa je v Škofji Loki gulil klopi strojne šole. Pa vendar ju je pot nato vodila na Visoko šolo za risanje in slikanje, kjer sta se spoznala in postala par, takoj po diplomi pa sta začela sodelovati tudi kot umetnika. Prvo skupno razstavo sta v mladinskem klubu CMAK v Cerknem postavila leta 2004 in od takrat sta Small but dangers, na kratko Sbd. Ime ne pomeni nič, je pa parafraza izraza »majhen, a silen« (»sitan, ali dinamitan«).

Eva Mahkovic, dramaturginja

Slovenska najstnica se dviga na oder. Čisto nič živčna ni, čeprav ima prvič v zgodovini glavno vlogo. Zaradi selfiejev je navajena biti v prvem planu. Vsa samozavestna in cinična, (anti)kapitalistična, ironično nerazumljena, plavajoča po površju pametnih telefonov, svoje misli opiše kot »postpostpostmodernistični neironični izbruh jeze z estetiko nostalgije po devetdesetih iz držav bivše Sovjetske zveze«. V lik jo je izpisala Eva Mahkovic, pionirka slovenske pop-Instagram drame. Iz dekliškega sveta, v katerem je amputacija noge le način, kako učinkovito shujšati, je ustvarila dramski tekst Male kraljice, ki je bil v režiji Jaše Kocelija lani uprizorjen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Male kraljice so ženske v nastajanju, »kraljice, premierke in ljudstvo«, in obstajajo v svetu brezčutja in citatov, brez klasičnih dramskih prizorov, akcije, didaskalij.

Leon Vidmar, filmski animator

Mladenič otožnega obraza se namaka v domači kopalni kadi. Kapljanje vode iz pipe ga po poti spominov v preluknjani stoenki popelje k ribniku, kjer je kot otrok prvič ribaril z dedkom, ujel prvo ribo in opazoval, kako je umrla. Kratki animirani film Slovo režiserja Leona Vidmarja, ki črpa iz avtorjevega osebnega doživljanja in spominov na babico ter dedka, resničnost tankočutno prepleta z domišljijo, tako v vidni kot zvočni podobi. Na Festivalu slovenskega filma je bil leta 2016 nagrajen z vesno za najboljšo animacijo.

Mito, raper

Novo ploščo mariborskega raperja Andreja Janžekoviča, bolj znanega pod imenom Mito, bi klišejsko lahko okarakterizirali kot zrcalo, ki ga njen avtor nastavi Sloveniji, Mariboru in ustroju, v katerem smo se znašli. Ampak na plošči Bratstvo in estradstvo, ki so jo poznavalci (upravičeno) razglasili za najboljši slovenski raperski album zadnjih let, ne boste našli klišejev. Njeno osišče resda sloni na angažiranem, družbenopolitičnem rapu, a ta skozi Mitovo duhovito, pronicljivo in humorno igro z besedami, prispodobami in raznoterimi referencami dobi izvirno podobo. Tako, ki da misliti in hkrati zabava. Ter za nameček navduši še z vrhunsko ukrojenimi, drznimi sodobnimi raperskimi beati.

Hupa Brajdič, umetniški kolektiv

Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike.

Voranc Boh, igralec

Spomnim se, kako je tri vrste pred menoj, nasmejan do ušes, poslušal stoječe ovacije. Bili smo na Beneškem filmskem festivalu, eni najpomembnejših filmskih prireditev, in v ogromni dvorani smo si ravnokar ogledali premiero filma Razredni sovražnik, ki je pozneje prejel številne odlične ocene in nagrade, tisti petek, 30. avgusta 2013, pa je bil javno predvajan šele prvič in tudi aplavz je bil šele prvi, a je kar trajal in trajal in trajal. In namenjen je bil tudi njemu, črnolasemu fantu, ki je v filmu odigral eno glavnih vlog. Svojo prvo filmsko vlogo.

Marjan Stanić, bobnar in tolkalec

»Bobnar mora biti kot urca!« Takt in ritem sta osnovna elementa vsake skladbe. Porušeni ritem pomeni razpad sistema. »V takem primeru lahko kar spokamo kufre in se odplazimo z odra. Vse razpade – skladba se razsuje, plesalci ne morejo plesati in pevci ne peti. Ja, nekoč mi je dejal stari rocker, da je bobnar kar 75 odstotkov vsakega benda,« pripomni, zavedajoč se odgovornosti, ki sloni na ramenih vseh bobnarjev in tolkalcev tega sveta. Najprej je bobnar, ampak z leti je z vztrajnim učenjem postal tudi odličen tolkalec. Vendar, njegova lastnost je skromnost, hkrati pa je garač, ki stremi k popolnosti. Kajti, ko se dela, se dela do konca, tako da je vse na svojem mestu in štima. »Če ni, kot mora biti, raje delam druge stvari, recimo raje tečem ali pa kuham.«

Varja Močnik, filmarka

V začetku osemdesetih let Ljubljana še diši po kinu. Videoteke, DVD-ji in torrenti neslišno prežijo na nesluteno prihodnost. Osnovnošolka Varja Močnik s prijateljico po pouku teče čez mestna dvorišča in vrtove, da bi ujela kakšno od filmskih projekcij. Stoji pri blagajni, živčno se prestopa v upanju na tretjega gledalca. Tri prodane vstopnice pomenijo, da bodo film zavrteli. Mogoče novega Carpenterja ali Spielberga. Na televiziji ta čas kraljujejo vesterni in klasike, med drugim Pločevinasti boben. Ti filmi šolarki Varji pustijo brazgotine, krasne brazgotine. Zaljubi se v film Bilo je nekoč na Divjem zahodu in si želi, da bi bili ljudje resnično takšni – srčni in plemeniti, četudi označeni za zadnje izmečke družbe.

Tadej Vaukman, fotograf

Pred objektivom Tadeja Vaukmana se tudi tisti najbolj sramežljivi tako sprostijo, da se pustijo fotografirati v skrajno intimnih trenutkih, denimo takrat, ko so popolnoma razgaljeni, ko se tuširajo, ko bruhajo, si strižejo nohte in celo takrat, ko si brijejo sramne dlake. Morda tudi zato, ker so subjekti njegovih fotografij v tistih trenutkih običajno vinjeni, predvsem pa zato, ker gre skoraj vedno za dobre prijatelje, ki so po besedah avtorja pravzaprav njegova druga družina.

Matjaž Rušt, fotograf

Najbolj ga poznamo po prizorih (burnega) nočnega in dnevnega življenja v ljubljanskih kavarnah, klubih, beznicah in na ulicah, ki jih skupaj s fotografom Robertom Marinom v objektiv lovita v okviru projekta Najlepše mesto na svetu. Ta nam prestolnico predstavlja v drugačni, nekomercialni in nespolirani podobi in najprej smo fotografije lahko spremljali na blogu, nato še v knjigi in na razstavah. Njegova najnovejša serija fotografij, ki bo od 7. decembra pod naslovom Novi svet na ogled v ljubljanski galeriji Photon, pa je estetsko in sporočilno povsem drugačna. Premišljena, umirjena. Prikazuje slovenske izseljence v ZDA, Argentini in Avstraliji, predvsem pa tisto, s čimer izseljenci v »novem svetu« ohranjajo in utrjujejo identiteto.

Suzana Tratnik, pisateljica in borka

Iskanje identitete v času odraščanja, zlasti strah, negotovost in hkrati neizmeren pogum iščočih se ljudi, ki so drugačni, so stalnica v njenih knjižnih delih. Takšne zahtevne in občutljive teme zna s sočnim jezikom, črpajoč z različnih jezikovnih registrov, in s prefinjenim humorjem in (samo)ironijo, približati bralcem, ne da bi se njeno sporočilo o tem, da »vse, kar narediš, naredi zase, ne glede na tuje grožnje ali obljube«, izgubilo. S takšnim pristopom se teme drugačnosti, predvsem drugačne spolne usmerjenosti, loteva že od svojega odmevnega romanesknega prvenca, Ime mi je Damijan, ki je bil po izidu leta 2001 preveden v tuje jezike, leta 2014 pa so to knjigo v projektu Rastem s knjigo dobili vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol. V opomin o drugačnih in morda za pogum v iskanju lastne življenjske poti.

Bowrain, skladatelj in pianist

Na spletni strani ima zapisano: »Klavir je moje orodje, moj inštrument. Ko se potopim vanj, se zgodi recipročna domačnost. Igranje klavirja je zame nekaj bolj naravnega od govorjenja.« Ja, o tem, da je pritiskanje črnih in belih tipk prva ljubezen Tineta Grgureviča, ki od leta 2014 ustvarja pod psevdonimom Bowrain, ni nobenega dvoma. A s tem, kako se loteva igranja klavirja, ponuja veliko več od stereotipne podobe v črni frak odetega pianista, ki z virtuoznostjo navdušuje privržence klasične glasbe.

Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek, plesalski tandem

Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek kljub svojim rosnim letom sodita med naše najvidnejše plesalce – in tudi med najaktivnejše. O tem priča že zgolj dejstvo, da je na jesensko popoldne, ko smo kramljali o njunem delu, imel 22-letni Žigan hud jetlag, saj se je le dan pred tem vrnil s tretjega gostovanja na Kitajskem, 20-letni Gašper pa je imel stisko s časom, saj se je moral udeležiti vaje plesne skupine, ki jo poučuje. V njunih potnih listih bo počasi začelo zmanjkovati prostora za vse žige, ki jih prejemata ob mejnih kontrolah, ko s svojo avtorsko predstavo Alien Express gostujeta širom po svetu.

 Jan Cvitkovič, filmski režiser

V svojem najnovejšem filmu Družinica pripoveduje zgodbo o povprečni štiričlanski slovenski družini srednjega razreda, ki se po izgubi zaposlitve obeh staršev znajde v hudi finančni stiski, kar botruje krhanju vezi med njenimi člani, k razpadu družine in na koncu k njeni obnovitvi. Pri ustvarjanju filma svoje pozornosti sicer ni usmeril (le) v krivdo, ki jo ima za uničene usode ljudi in družin sistem, temveč ga je zanimala sprememba odnosov v družinah, ki se soočajo s takšnimi tragedijami. Povsem jasno pa je pokazal na krivca, ki je tisoče slovenskih družin pahnil na rob preživetja: to so tisti, ki so leta 2012 na hitro spisali in sprejeli novelo zakona o socialno varstvenih prejemkih, po kateri se vse oblike socialne pomoči dodeljujejo predvsem na podlagi prihodkov staršev izpred dveh let. Če so starši takrat presegali cenzus, družine do pomoči niso upravičene, tudi če so starši zdaj brez zaposlitve. »Zakon je bil napisan v času vlade Boruta Pahorja. Za krivice, ki jih je povzročil, je objektivno odgovoren. Toda očitno ga bomo kljub temu nagradili z novim predsedniškim mandatom,« pravi režiser.

Koala Voice, bend

Ko člani zasavske rockovske zasedbe Koala Voice razlagajo, kaj vse se jim je zgodilo v času od zmage na prvi Špil ligi in turneje v okviru Klubskega maratona Radia Študent, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Nič drugače ni, ko pomisliš, da sta pevka in ritem kitaristka Manca Trampuš ter baskitarist Tilen Prašnikar pred izidom druge plošče Wolkenfabrik, ki se obeta te dni, šele na pragu svojih dvajsetih. Le malce starejša sta kitarist Domen Don Holc in Tilnov brat, bobnar Miha Prašnikar. Pa vendar imajo za seboj nastope pred takimi glasbenimi ikonami, kot so Sting, Thurston Moore (Sonic Youth) in nazadnje letos poleti zasedba Pixies, pred katero so nastopili v polnih Križankah. Odziv občinstva ni pustil dvoma o tem, da je Koala Voice eden ta čas najpriljubljenejših domačih bendov. Upravičeno.

Ana Sluga, slikarka

Odraščala je v podeželski ustvarjalni družini na Notranjskem. Mama je bila akademska slikarka in vse življenje svobodnjakinja in njena hči se spomni, kako cenjeni so bili umetniki v času njenega otroštva, v osemdesetih. Velika podjetja so skrbela za kulturo svojih rajonov, pri njih je bila to Kovinoplastika Lož, ki je redno odkupovala mamine umetnine za darila in svojo nastajajočo zbirko. Tega niso počela zaradi marketinga ali davčnih olajšav, temveč v skrbi za kulturo lokalnega prostora. Danes te miselnosti žal ni več. Pa je vseeno tudi sama postala slikarka.

Silvia Viviani, igralka

Srečala ga je po koncertu v Mantovi, kjer je gostoval s Simboličnim orkestrom iz Slovenije. Njene temno rjave oči so se ujele z njegovimi sinje modrimi; čez dober mesec ga je obiskala v Ljubljani, ponovno čez nekaj tednov, in še enkrat, in še enkrat, ter končno ugotovila, da bi bilo prav lepo živeti v slovenski prestolnici. On pa si je želel, da ne bi več tako pogosto odhajala. Tako se je leta 2012 Silvia Viviani, rojena v italijanski Mantovi (1988), naselila v Ljubljani in se prav dobro počutila v družbi glasbenikov. A kljub svoji glasbeni izobrazbi – v Mantovi je obiskovala ure opernega petja, v New Yorku muzikala in kasneje tudi jazz petja – je želela delati v svojem poklicu, kajti po izobrazbi in po duši je igralka.

 Aleksandra Brlan, modna oblikovalka

V teh sivih dneh, ko se je tudi uradno začela jesen, že lahko rečemo, da ji je uspelo zakuhati letošnji poletni hit Instagrama. Oziroma več hitov. Številni uporabniki tega družbenega omrežja so namreč objavljali selfije v njenih belih majicah. V tisti s srcem, ki ga prerežeta dve vodoravni črti. In v tisti drugi s pravokotnikom in sloganom Real People (Resnični ljudje), kar je ime njene zadnje kolekcije, ustvarjene za prihajajočo jesen in zimo. Nekateri so se fotografirali tudi v nogavicah iz iste kolekcije.

Matjaž Ivanišin, režiser

Konec prejšnjega tedna je na 20. festivalu slovenskega filma predstavil kar dva dokumentarna filma in bil za oba nagrajen. Za film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je dobil vesno za posebne dosežke, za Playing Men, zanj je junija prejel tudi nagrado na festivalu avtorskega filma v Marseillu, pa vesno za najboljši dokumentarec. Čeprav filma spadata v isti žanr, pa sta po tematiki, po pristopu k temi, izraznih sredstvih in načinu pripovedovanja zgodbe povsem različni stvaritvi. Oba filma pa gledalca »posrkata« v svoj svet, definiran z avtorjevimi pravili.

Dejan Gregorič, violinist

V klavirsko sobo je padala jesenska svetloba, učitelj je razlagal, kako na oddelku za klavir ni več prostih mest, in dečka so vprašali, bi mar igral kakšen drug inštrument. Nadobudni sedemletnik se je povzpel na prste in se dotaknil škatle, ki je bila položena na polico, pokazal je violino in njegova usoda je bila tistega davnega leta 1995 zapečatena.

Mojca Kumerdej, pisateljica in filozofinja

Zdi se, da je leto 2017 njeno leto. Februarja ji je roman Kronosova žetev prinesel nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih. Aprila je z istim romanom osvojila nagrado kritiško sito. Junija se je roman uvrstil med pet nominirancev za kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman. Obetajo se njegovi prevodi v angleščino, nemščino, hrvaščino in srbščino.

Magdalena Reiter, plesalka in koreografinja

Odraščala je v poljskem Gdansku, v osemdesetih, v zadnjem desetletju komunizma, ko je mesto prežemala solidarnost in je bilo v zraku čutiti vpliv panka. Morda tudi zato pleše, že odkar pomni. Bila je gibčen otrok, kot petletnica je denimo delala mostove na svojem pogradu, kar je opazila mama in jo vpisala na gimnastiko. Ples je prevladal pri devetih, ko se je vpisala v tamkajšnjo državno baletno šolo, iz katere se je pri petnajstih letih izpisala in se prepisala na gimnazijo. A zdržala je samo tri mesece in se vrnila.

Jernej Forbici, slikar in direktor umetniškega festivala

Njegov oče, po izobrazbi sociolog, je najraje mizaril in oblikoval unikatno pohištvo. Pogosto so bili njegovi naročniki umetniki in plačevali so mu s slikami, tako je umetnine tudi zbiral. Doma v Strnišču pri Kidričevem so jih torej obiskovali umetniki. Zato ne preseneča, da je eden od sinov iz družine Forbici na koncu tudi sam izbral umetniški poklic.

Nejc Prah, oblikovalec

Nedvomno je eden naših najvidnejših oblikovalcev mlajše generacije, ki svojo kariero gradijo na tujih tleh. V svojih delih briše meje med oblikovanjem in umetnostjo, saj njegovi nekonvencionalni dizajni temeljijo na prepričanju, da je včasih za oblikovalski presežek treba formo postaviti pred funkcijo. Namesto da bi se podrejal vsebini, se posveča kompoziciji, simboliki, barvi in tipografiji. Rezultati tovrstnega pristopa k oblikovanju so izjemni, pa naj gre za oblikovanje plakatov in črk, za spletni dizajn ali ilustracijo. Nemalokrat si v ustvarjalnem procesu privošči eksperimentiranje s tehnikami in mediji, in četudi bi uporabnik od klasičnega oblikovalskega izdelka, kot je denimo plakat, pričakoval jasno in neposredno podajanje ključnih informacij, se sam na to požvižga in ustvarja dela, ki imajo mnogo več umetniške kot pa uporabne vrednosti.