Maša Pelko, študentka gledališke režije in dramatičarka

Ni naključje, da je tragedija Ojdipovega rodu, izpričana v Sofoklejevih tragedijah, predmet socioloških, kulturoloških in seveda psihoanalitičnih analiz ter tema številnih dramskih adaptacij tudi v sodobnem času. Antična filozofska in dramska besedila utemeljujejo logos zahodne misli. Poleg judovsko-krščanske etike in rimskega prava tvorijo temelj zahodne civilizacije. Tudi zato se sodobni filozofi in dramatiki pogosto vračajo k tem kanonskim besedilom zahodne civilizacije, saj naj bi se v njih »skrivali« izvorni odgovori na bistvena vprašanja o človeku kot družbenem bitju.

Matjaž Javšnik, igralec in organizator filmskih festivalov

Iz njega pravzaprav ne bi smelo biti nič. Že to, da je sploh tako živ(ahen), je mali čudež zase. Precejšen del zgodnjega otroštva je namreč preležal v postelji, ohromljen od bolezni. Napadi astme so bili včasih tako hudi, da so »zdravniki nekajkrat svetovali moji mami, naj moli«.

Neža Knez, umetnica in nekdanja športnica

Najprej je bil šport. Kamničanka Neža Knez, letnik 1990, rojena torej leto pred osamosvojitvijo, je igrala tenis. Ko ga je morala opustiti zaradi poškodbe, je pri šestnajstih sedla na kolo in nato vse do 21. leta veljala za vrhunsko kolesarko. Štiri leta je vozila kolo v svetovnem pokalu, zadnja leta je bila celo med prvimi desetimi na svetu. Potem je profesionalno kolesarstvo obesila na klin zaradi študija kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter pod mentorstvom tamkajšnjih profesorjev vstopila v svet umetnosti. Pri tem je bila zelo uspešna – tako dobra umetnica je, da ji je letošnjo pomlad pripadla nagrada skupine OHO, v tem trenutku verjetno najbolj zaželena nagrada za mlade umetnike v Sloveniji. Prejela jo je za umetniško delo Deus ex machina, z njo pa je dobila še dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku in samostojno razstavo v organizaciji Galerije in centra P74 v Ljubljani.

Nik Škrlec, dramski igralec

Prvič je kot igralec nastopil v tretjem razredu osnovne šole, v vlogi polha. Ko je moral čez nekaj let na valeti improvizirano odigrati parjenje jelenov, je ugotovil, kako močna izkušnja je improvizacija, ki mu omogoča stik z gledalci, skupno doživetje. Na gimnazijo v Brežicah ga je nato privabil prav gledališki krožek, igral pa je tudi v lokalni gledališki skupini, kjer je moral med neko predstavo pasti v nezavest. To je naredil tako prepričljivo, da mu je odrski tehnik, ki predstave ni poznal, priskočil na pomoč.

Špela Frlic, pripovedovalka

Poklic pripovedovalke v ljudeh izzove podoben odziv kot poklic klovnese – pričakujejo, da jih bo zabavala tudi zunaj odra. A Špela Frlic (1982) raje posluša, kot govori. In prepogosto sliši stereotipe. Da je pripovedovanje pravljic namenjeno samo otrokom in da so pravljice nekaj lepega.

Jure Novak, gledališki režiser, pesnik in glasbenik

Ni naključje, da je bila trilogija gledaliških performansov, ki jo je v zadnjih sedmih letih soustvarjal z igralko Katarino Stegnar in dramaturginjo Urško Brodar v ljubljanskem Gledališču Glej, med najbolj obiskanimi »off« predstavami slovenske gledališke produkcije. Avtorji so se namreč v njej posvetili vprašanjem in temam, ki v marsičem zaznamujejo sodobno, zlasti mlajšo generacijo.

Martina Obid Mlakar, oblikovalka nakita

Želela si je postati gledališka režiserka, a je nato oder ustvarila čisto drugje, saj zgodbe pripoveduje s svojimi kolekcijami nakita. Najnovejšo je poimenovala Živalska farma, po knjigi Georgea Orwella. Nastala je na povabilo Pokrajinskega muzeja Ptuj na Ptujskem gradu, kjer bo na ogled od sobote, 16. junija. S tem muzejem je pred leti sodelovala že pri rekonstrukciji starih fibul.

 Jošt Drašler, kontrabasist in bas kitarist

V poljih domačih svobodnjaških improviziranih in jazzovskih muzik je Jošt Drašler že dobro desetletje eden najvidnejših in najdejavnejših kreativcev, šele nedavno pa je objavil prvo solistično ploščo. S kontrabasom ali bas kitaro ga srečujemo v številnih rednih, občasnih in ad hoc sestavih. Po navadi izrazno zelo različnih, a skoraj praviloma takih s poudarjeno raziskujočo, drzno naravo. Ja, s svojo igro se najraje izogiba konvencionalnih in prežvečenih obrazcev.

Nina Slejko Blom & Conny Blom, umetnika

Vizualna umetnica Nina Slejko Blom (1982) je že med šolanjem na ljubljanski likovni akademiji začela »popravljati« najdene slike drugih avtorjev. Za vrhunec projekta je odkupila sliko petelina Franceta Slane, med Slovenci priljubljenega, a ne posebej kakovostnega slikarja, in jo prekrila z belimi nanosi barve. S tem je podala svojo prvo javno umetniško izjavo o povezavi med popularnostjo in kakovostjo v svetu umetnosti. Leta 2005 je na Akademiji za umetnost v Götteborgu, kamor je odpotovala na podiplomski študij, spoznala švedskega umetnika Connyja Bloma (1974) in postala sta par.

Viktor Bernik, vizualni umetnik

Rojen je bil na materinski dan leta 1971 v tedaj socialistični Ljubljani, kjer je odraščal v družini priznanega umetnostnega zgodovinarja Staneta Bernika. Ta je v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo od šestdesetih let pionirsko uvajal nove vidike in zvrsti, zlasti raziskave oblikovanja, fotografije in moderne arhitekture. Vendar pa se sin ni ogrel za umetniško ustvarjalnost očetove generacije, s katero je bil vsakodnevno v stiku, temveč je iskal umetnost, ki bi bila vpeta v življenje. Tako je našel roman. Odraščal je ob branju Sartra, Bukowskega, Gida in Baudelaira.

Jelena Isak Kres, prevajalka

Prevajalci so eden za drugim zavračali prevajanje Iliade, dokler se ni opogumila Jelena Isak Kres (1974) in se zakopala v prevajanje verzov o antičnih junakih. V prevod je vložila ogromno strasti in naporov. Devet spevov svetega pisma antične kulture ji je namreč vzelo več kot tri leta raziskovanja, primerjanja, prevajanja in piljenja.

Noah Charney, pisatelj in umetnostni zgodovinar

Noah Charney, 38-letni ameriški umetnostni zgodovinar in avtor svetovnih knjižnih uspešnic o resničnih ali izmišljenih primerih tatvin umetnin, se je že po nekaj letih bivanja v Sloveniji na (samo)svoj, a intelektualno zelo plodovit način vključil v slovensko družbo. Temu ne pritrjuje le njegov predlog, da v pogovoru uporabljamo slovenščino, ali njegovo vztrajanje pri uporabi svojilnega zaimka »mi«, ko govori o ljudeh v svoji novi domovini, temveč zlasti njegova knjiga Slovenologija, v kateri je duhovito, a tudi kritično primerjal prednosti in slabosti življenja v Sloveniji in njegovih rodnih Združenih državah Amerike.

JUNEsHELEN, ustvarjalka pesmi in pevka

Glasbe prekmurske ustvarjalke pesmi, pevke in producentke Nine Šardi, bolj znane pod imenom JUNEsHELEN, ni enostavno opredeliti. Po eni strani jo je zaznamovalo poslušanje glasbe drugih glasbenikov, po drugi raziskovanje njenega lastnega glasu, petja in orodij za ustvarjanje glasbe. Poleg tega je zelo intuitivna. »Ko ustvarjam glasbo, najprej začutim lepo basovsko linijo, nato klavir, violino in orkestralni zvok,« pravi. Tako so nastale tudi krhke balade z njenega uradnega prvenca Chapters Part One (2015), ki se izrazno naslanjajo na sodobno elektronsko glasbo ter soulovsko in cinematično senzibilnost. Vse te elemente je subtilno spojila v intimne pesmi o življenju oziroma »iskanju iskrenosti in ljubezni«.

Tina Renko, ustvarjalka lutk iz blaga

Ustvarjalcev, ki izdelujejo punčke iz blaga, je veliko. Tiste, ki znajo kose blaga in polnila preleviti v prepoznavne portrete, pa bi verjetno na vsem svetu lahko prešteli na prste. Med njimi je Tina Renko, ki v vasi Prem med Pivko in Ilirsko Bistrico ustvarja blagovno znamko mimma.

Blaž Šef, gledališki igralec

Na pogovor je prišel z vaj za plesni koncert, ki so ga njegova nekdanja profesorica historičnih plesov na AGFRT Lidija Podlesnik Tomášiková, priznani plesalec in koreograf Milan Tomášik, belgijski strokovnjak Lieven Baert in godalna zasedba musica cubicularis zasnovali na podlagi dela zgodnjebaročnega skladatelja slovenskega rodu Isaaca Poscha. V predstavi, ki so jo ob 400. obletnici skladateljevega rojstva uprizorili na Ljubljanskem gradu, je sodeloval kot povezovalec programa, enega izmed plesov pa je – na lastno željo – odplesal tudi sam. Gib in klasična glasba sta dve izmed področij umetniškega ustvarjanja, ki se jima Blaž Šef posveča s strastjo in predanostjo, »čeprav je Poscheva glasba nekaj povsem drugega, kot so denimo družbeno angažirane predstave režiserja Oliverja Frljića, s katerimi smo gostovali že marsikje po svetu«, pravi.

Martina Batič, dirigentka

Njena manualna tehnika je elegantna, pravijo, da ima zlate roke, dirigira natančno, in ko se vživi v skladbo, njene rjavozelene oči postanejo črne, takrat je koncentracija na vrhuncu, interpretacija je ekspresivna, na trenutke nežno občutena, drugič igriva, pač takšna, kot je Martina Batič (letnik 1978) in kot zahteva partitura. Na odru skupaj z zborom pričara trenutke, ko ubrani glasovi ustvarijo popolnost.

Gašper Torkar, glasbeni producent in pesnik

Je glasbenik in pesnik. Ali pa obrnjeno, pesnik in glasbenik. Prednosti ne daje nobeni od obeh disciplin in razume ju kot dva povsem različna svetova, pa vendar se v obeh loteva podobnih, celo enakih vprašanj in razmislekov. In z obema je prepričal. S pesniškim prvencem Podaljšano bivanje (2013) literarno sceno, s prvo ploščo Dreams of Others (2017) pa glasbene poznavalce. Hkrati pa se ukvarja še z mnogimi drugimi projekti, ki domači umetniški prostor bogatijo z novimi, tudi radikalnimi idejami.

Peter Ferlan, ilustrator

Peter Ferlan, letnik 1990, doma iz Vrhov blizu Brežic, je na zunaj morda tipičen vizualec mlade generacije. Z dodelanim imidžem, s hipstersko bradico, »matching« frizurco, kap’co in barvno usklajeno opravo. Kot ilustrator pa, če sodimo po njegovi nadarjenosti, idejah in ustvarjalnosti, ni prav nič tipičen, prav nič povprečen. Ne, tale ilustrator, ki se je po končani gimnaziji Celje Center (likovna smer) vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer končuje podiplomski študij ilustracije, spada med izstopajoče v mlajši generaciji, a glede tega je, kot sem se v zadnjih letih prepričal že večkrat, zelo prizemljen. Tudi sicer je zelo prijazna, dostopna oseba. Na razstavi v ljubljanski galeriji DobraVaga, kjer se je lani predstavil v okviru cikla Umetnik na mesec, si je denimo vzel čas za vsakega obiskovalca, prav vsakega je popeljal od dela do dela in mu predstavil zgodbo.

Siniša Gačić, novinar in režiser

Temi njegovih dozdajšnjih dolgometražnih dokumentarcev sta povsem različni – v Odraščanju (2018), ki ga je ustvaril z Dominikom Mencejem, prikazuje vsakdan lezbičnega para pri vzgoji otroka, v Boju za (2015) skupnost protestnikov in aktivistov pred Ljubljansko borzo v »vstajniškem« letu 2011. Pa vendar sta iz obeh filmov zaznavna njegovo hotenje po avtentičnem prikazu družbenega konflikta in premislek o tem, kako se ta »prevaja« v intimno sfero vpletenih.

Warrego Valles, producentski dvojec

V začetku marca izdana plošča Botox je točno to, kar bi od njenih avtoric lahko pričakovali. Je logično, dobro premišljeno in dodelano križanje vprašanj in glasbenih izrazov, s katerimi se dve Nini, Nina Hudej in Nina Kodrič, ki sta se združili pod imenom Warrego Valles, kot aktivistki, organizatorki dogodkov in didžejki ukvarjata vsak dan. Na aktualne družbene, politične, ekonomske in okoljske trende ne moreta gledati drugače kot s pesimizmom in kritičnostjo, zato je tesnobna, preteča, distopična podoba njune minimalistične elektronske glasbe pravzaprav samoumevna. Je pa to tiste vrste črnogledost, ki lahko ljudi spravi na noge. Kot se je izkazalo ob njunem nedavnem nastopu, ko sta v zrak spravili obiskovalce napolnjene male dvorane ljubljanskega Kina Šiška, tudi dobesedno.

Urška Furlan, umetnostna zgodovinarka

Letos aprila spet odhaja v delto reke Nil, nedaleč od Aleksandrije, kjer se bo že tretjič zapored udeležila arheoloških izkopavanj pod vodstvom Univerze v Padovi. Raziskovali bodo arheološki najdišči, ki ležita 50 km južno od ustja reke. Najprej Kom Vasit, starejše naselje iz poznodinastičnega in zgodnjeptolomejskega obdobja. »Najverjetneje so pod plastmi, ki smo jih že raziskali, sledi zgodnejših naselij, a doslej še nismo prišli do njih,« pravi. V Kom Vasitu je bilo živahno življenje vse do prve polovice 1. stoletja pred našim štetjem. A ker se je struga reke Nil spremenila, so se prebivalci preselili dva kilometra stran v Kom Al Ahmer, ki se je razcvetel v rimskem obdobju in živel do prvih islamskih priseljencev. »Kom Al Ahmer, z drugimi največjimi rimskimi termami v Egiptu, je bilo glavno mesto te regije,« pripoveduje mlada umetnostna zgodovinarka, ki na izkopavanjih opravlja naloge fotografinje in proučuje najdbe. Letos pa sodeluje tudi pri izdaji monografije Kom al-Ahmer and Kom Wasit I, ki bo izšla pri založbi Archeopress v angleškem Oxfordu. Napisala je kar tri poglavja.

Matej Puc, gledališki igralec

Čez slab teden, 8. marca, bo v predstavi Dantonova smrt, ki jo po dramski predlogi nemškega dramatika Georga Büchnerja iz leta 1835 v Mestnem gledališču ljubljanskem režira Aleksandar Popovski, premierno nastopil v naslovni vlogi Georgea Dantona, uživaškega in razsipnega prvoborca francoske revolucije, ki ga je aprila 1794 jakobinska oblast pod vodstvom dogmatičnega Robespierra obsodila na smrt z giljotino. Danton se je jakobincem zameril z nasprotovanjem nasilju v družbenem prevratu. Očitali so mu še, da se je s svojo slo po življenju ter dvomi o idealih in ciljih revolucije nevarno približal zmernejšim žirondistom. Büchner je v drami izpostavil tudi njegovo »hamletovsko« spraševanje o smislu bivanja tik pred smrtjo, kajti Danton naj bi odšel v smrt z dvignjeno glavo. Tik pred giljotino je namreč svoje rablje pozval: »Ne pozabite pokazati moje glave, vredno jo je videti!«

Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka

Ena najbolj prepoznavnih slovenskih pesnic s prirojeno pesniškim imenom, Ana Pepelnik (letnik 1979), se je svoji pesniški usodi skoraj izmuznila. Malo je manjkalo, pa bi postala biologinja ali igralka. Še sreča, da so pred maturo zamenjali njeno najljubšo profesorico in zato na maturi ni izbrala biologije. In še sreča, da so jo zavrnili na sprejemnih izpitih za dramsko igro. Potem je sicer dve leti igrala v amaterskem Šentjakobskem gledališču, delala v prodajalni lesenih igrač in pomagala pri mami v kemijskem laboratoriju, a medtem pisala pesmi. Morda prav zato, ker ji je profesorica slovenščine Marjetka Krapež na ljubljanski Gimnaziji Vič povedala, da so njeni zgoščeni, abstraktni dnevniški zapisi pesmi. In pa zaradi profesorja nemščine, ki je pripovedoval o viharništvu in Goetheju in na glas prebral njen esej o Trpljenju mladega Wertherja. (Bila je vesela, čeprav so jo sošolci zafrkavali.) Na koncu je izbrala študij primerjalne književnosti, začela svoje pesmi brati na literarnih večerih in jih objavljati. Že njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) je bil nominiran za nagrado za najboljši prvenec. Za tem je izdala še štiri pesniške zbirke, vsaki dve leti eno.

Buraza, glasbena skupina

Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«

Ana Pandur, plesalka in performerka

Odkar pomni, je hotela plesati. In bolj ali manj vse življenje ves čas pleše. Lani na primer ni plesala edino poleti med dopustom, kakih deset dni. Ples je takrat nadomestila s tekom. Da lahko pleše flamenko, ki se mu posveča že več kot poldrugo desetletje, za preživetje deluje tudi kot koreografinja, gledališka performerka in plesna pedagoginja.

Small but dangers, umetniški tandem

Small but dangers sta Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči. Oba sta kreativna že od otroških nog, a sprva ni kazalo, da ju bo zaneslo v umetniške vode. Ona prihaja iz Cerknega in šolala se je za gostinko, on pa je v Škofji Loki gulil klopi strojne šole. Pa vendar ju je pot nato vodila na Visoko šolo za risanje in slikanje, kjer sta se spoznala in postala par, takoj po diplomi pa sta začela sodelovati tudi kot umetnika. Prvo skupno razstavo sta v mladinskem klubu CMAK v Cerknem postavila leta 2004 in od takrat sta Small but dangers, na kratko Sbd. Ime ne pomeni nič, je pa parafraza izraza »majhen, a silen« (»sitan, ali dinamitan«).

Eva Mahkovic, dramaturginja

Slovenska najstnica se dviga na oder. Čisto nič živčna ni, čeprav ima prvič v zgodovini glavno vlogo. Zaradi selfiejev je navajena biti v prvem planu. Vsa samozavestna in cinična, (anti)kapitalistična, ironično nerazumljena, plavajoča po površju pametnih telefonov, svoje misli opiše kot »postpostpostmodernistični neironični izbruh jeze z estetiko nostalgije po devetdesetih iz držav bivše Sovjetske zveze«. V lik jo je izpisala Eva Mahkovic, pionirka slovenske pop-Instagram drame. Iz dekliškega sveta, v katerem je amputacija noge le način, kako učinkovito shujšati, je ustvarila dramski tekst Male kraljice, ki je bil v režiji Jaše Kocelija lani uprizorjen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Male kraljice so ženske v nastajanju, »kraljice, premierke in ljudstvo«, in obstajajo v svetu brezčutja in citatov, brez klasičnih dramskih prizorov, akcije, didaskalij.

Leon Vidmar, filmski animator

Mladenič otožnega obraza se namaka v domači kopalni kadi. Kapljanje vode iz pipe ga po poti spominov v preluknjani stoenki popelje k ribniku, kjer je kot otrok prvič ribaril z dedkom, ujel prvo ribo in opazoval, kako je umrla. Kratki animirani film Slovo režiserja Leona Vidmarja, ki črpa iz avtorjevega osebnega doživljanja in spominov na babico ter dedka, resničnost tankočutno prepleta z domišljijo, tako v vidni kot zvočni podobi. Na Festivalu slovenskega filma je bil leta 2016 nagrajen z vesno za najboljšo animacijo.

Mito, raper

Novo ploščo mariborskega raperja Andreja Janžekoviča, bolj znanega pod imenom Mito, bi klišejsko lahko okarakterizirali kot zrcalo, ki ga njen avtor nastavi Sloveniji, Mariboru in ustroju, v katerem smo se znašli. Ampak na plošči Bratstvo in estradstvo, ki so jo poznavalci (upravičeno) razglasili za najboljši slovenski raperski album zadnjih let, ne boste našli klišejev. Njeno osišče resda sloni na angažiranem, družbenopolitičnem rapu, a ta skozi Mitovo duhovito, pronicljivo in humorno igro z besedami, prispodobami in raznoterimi referencami dobi izvirno podobo. Tako, ki da misliti in hkrati zabava. Ter za nameček navduši še z vrhunsko ukrojenimi, drznimi sodobnimi raperskimi beati.

Hupa Brajdič, umetniški kolektiv

Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike.