Miklavž Komelj, pesnik in znanstvenik

Nekatere oznake zanj so si zares nasprotujoče: petrarkist – avantgardist, pozicija idiota – pozicija poeta doctus (»učenega pesnika«), skrajna senzibilnost – terorizem, če naštejemo le nekatere izmed njih. Tudi kot znanstvenik je »neulovljiv«; na Filozofski fakulteti v Ljubljani je doktoriral s temo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, v disertaciji torej piše o svetu lepega per se, je pa tudi avtor odmevne študije z naslovom Kako misliti partizansko umetnost?. V njej je rehabilitiral revolucionarno razsežnost partizanstva, ki jo danes včasih zanikajo celo sami borci. In medtem ko na parnasu slovenske literarne zgodovine kraljuje France Prešeren, se sam navdušuje nad poezijo njegovega »rivala« Jovana Vesela Koseskega, ki ga je literarna zgodovina izločila iz kanona. V takšnih protislovjih uživa in se z njimi kot pesnik in znanstvenik premišljeno poigrava. Ko so ga nekoč vprašali, kakšen duh veje iz njegovih pesmi, je odvrnil, da morda »inkvizitorski«, da je torej njegov modus operandi raziskovalno sprašujoč.

Hana Karim, oblikovalka keramike

Zadnje čase se zdi, da ima rada črno barvo. Z njo prekrije krožnike, ki jih je pred tem enkrat že žgala, nato pa nanje posuje množico drobnih kapljic, belih, modrih, rdečih, zelenih ... Nemogoče je predvideti, kam točno bodo padle, a prav v tem je glavni čar. Le tako bo končni izdelek, potem ko bo seveda prestal še drugo žganje, videti kot prostrano vesolje.

Nina Šenk, skladateljica

Pred mesecem dni je za skladateljsko delo v zadnjih dveh letih prejela nagrado Prešernovega sklada. Ta je bila najprej priznanje njej sami, a gotovo tudi znak, da sodobna klasična glasba pri nas morda naposled dobiva zasluženo pozornost.

Maša Derganc, igralka

Je lanska Severjeva nagrajenka, prejemnica nagrade, ki jo vsako leto podelijo za najboljše dosežke na slovenskih poklicnih odrih. Nagrado je prejela za vloge v predstavah Evropa, Tarzan in Zaljubljenca, komisija pa je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je igralka v zadnjem letu v SNG Drama Ljubljana »odigrala tri izrazite vloge, ki odražajo njeno igralsko zrelost in vrhunsko umetniško kondicijo kot tudi položaj ženske, vpete v turbulentne družbene razmere in zapletena intimna razmerja«.

Žiga Divjak, gledališki režiser

Njegova predstava Človek, ki je gledal svet, na ogled je v Slovenskem mladinskem gledališču, tematsko pravzaprav ne ponuja novih uvidov v zakonitosti delovanja sodobne globalne družbe. Z dramaturginjo Katarino Morano sta jo namreč zasnovala kot omnibus žanrsko raznolikih prizorov in v njem drug ob drugega postavila različne znane zgodbe »ponižanih in razžaljenih« iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta. Vse imajo skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu.

Pr’ Hostar, filmska ekipa

Na dan, ko smo se pogovarjali s scenaristoma komedije Pr’ Hostar, Dejanom Krupićem in Goranom Hrvaćaninom, je njunemu filmskemu prvencu manjkalo še 16 tisoč gledalk in gledalcev, da bi postavili rekord najbolje gledanega slovenskega filma. Tik preden smo Mladino poslali v tiskarno, mu jih je manjkalo le še približno deset tisoč. Rekorder je tako še vedno film Gremo mi po svoje, ki si ga je ogledalo 208 tisoč ljudi, a Pr’ Hostar je tesno za njim.

Nightwave, producentka elektronske glasbe in didžejka

Že konec devetdesetih je bila kot mlada rejverka navdušenka nad techno partiji. Te je obiskovala kar z beležko in lokalnim didžejem »težila«, da so ji zaupali naslove komadov, ki so nanjo naredili vtis. Te zapiske je čez čas pretvorila v fizične nosilce zvoka in že v najstniških letih pričela z didžejanjem. Nekaj časa je s techno seti zabavala sorojake, pri osemnajstih pa se je preselila v London. Zdaj že leta živi in ustvarja v škotskem Glasgowu.

 Katja Felle, vizualna umetnica

V umetniškem studiu običajno pričakujemo nekakšen ustvarjalni nered, vendar ga v ateljeju te mlade koroške umetnice iz Slovenj Gradca ne bomo srečali. Njene poteze s čopičem so tako nadzorovane, da ji na tla ne uide niti kaplja barve. Pravi, da za ustvarjanje potrebuje čist, miren in izpraznjen prostor, ki ji pusti, da se osredotoči na nalogo pred seboj.

Persons from Porlock, bend

Če spremljate domačo alternativno sceno, ljubljanski rockovski kvartet nedvomno že poznate. Če ga še niste slišali v živo ali pa ste marca lani spregledali izid njegovega albumskega prvenca Things People Don’t Like, ste njegovo ime lahko zasledili v nedavnih pregledih najboljših lanskih plošč. Radio Študent jo je (upravičeno) izbral celo za najboljšo domačo ploščo leta 2016. Ja, v resnično presežnem letu za albume domačih zasedb so Persons from Porlock posneli eno najbolj opaženih plošč, ki je skupaj s ploščami zasedb Matter in Haiku Garden ter producentov Blaža in .čunfe močno prevetrila domače glasbeno dogajanje.

Vesna Bukovec, vizualna umetnica

Lani je za projekt Begunec_ka sem ilustrirala 12 zgodb beguncev in begunk, ki jih je v časniku Delo popisala Widad Tamimi, v Sloveniji živeča italijanska pisateljica. Widad, s katero sta se spoznali v begunskem centru v Šentilju, namreč ni hotela, da bi bile ob zgodbah objavljene fotografije beguncev, saj bi jim tako »odvzele dostojanstvo«. Z ilustracijo pa je mogoče zajeti njihove zgodbe, vzbuditi sočutje in empatijo do njih in na svojstven način opozoriti na neprimerno ravnanje slovenskih oblasti v begunskih centrih. Sociologinja Ksenija Vidmar Horvat je v analizi projekta opozorila, da je avtoricama s svojim pristopom uspelo preplesti javni spomin z osebnim, da bi prenesli sporočilo »o naši vpletenosti v trpljenje drugega«.

Lenka Đorojević & Matej Stupica, umetniški tandem

Pomembno si je predstavljati vzporedne svetove. V to misel bi lahko združili bistvo dosedanjega, petletnega ustvarjanja umetniškega tandema, ki je lani prejel osrednjo nacionalno nagrado skupine OHO za mlade vizualne umetnike. Del nagrade je bila samostojna razstava v Galeriji P74, kjer sta novembra svet postavila na glavo oziroma ga zavrtela za devetdeset stopinj.

Jošt Franko, fotograf

S fotografinjo in novinarko Meto Krese sta lani sklenila obsežno zgodbo – zanjo sta dobila Pulitzerjevo štipendijo – o globalni verigi pridelave in predelave bombaža ter prodaji oblačil iz teh tkanin. Najprej sta se odpravila v Burkina Faso in v času žetve več tednov spremljala delo tamkajšnjih pridelovalcev bombaža. Državo v osrčju Afrike sta izbrala, da bi nazorno prikazala revščino afriških kmetov, ki ne morejo konkurirati strojni pridelavi bombaža v ZDA in velikodušnim subvencijam ameriškim pridelovalcem. Marca sta obiskala predelovalnice bombaža v Bangladešu in spoznala, v kakšnih grozljivih razmerah delajo delavci v tekstilni industriji. Poleti sta v Romuniji ugotovila, da je proizvodnja v tej državi članici EU cenejša kot na Kitajskem, plače v tekstilni industriji pa ne dosegajo niti minimalne. Za prikaz potrošnje izdelkov iz bombaža sta izbrala londonske veleblagovnice. Na koncu sta se odpravila še v ZDA, državo, ki poganja sodobni kapitalizem in usmerja tokove globalizacije.

Maruša Majer, igralka

Morda je talent povezan s sposobnostjo posameznika, da gre v neki stvari do konca, da se ji brezkompromisno preda. Da se v svojem umetniškem aktu ne ustavi na polovici, ne glede na ceno, ki jo takšna predaja prinaša. Vsekakor je takšno vstopanje v igro značilno za Marušo Majer, letošnjo prejemnico nagrade European Shooting Stars, ki ji bo ob ostalih devetih prejemnikih februarja izročena na pomembnem filmskem festivalu Berlinale. Nagrada pomeni odskočno desko, postavitev na zemljevid Evrope, ki odpira vrata novim sodelovanjem.

It’s Everyone Else, bend 

Z njunega koncerta boste odšli preplavljeni z najrazličnejšimi občutki, pa čeprav ju morda niti za hip ne boste videli. Zagotovo pa ju boste slišali. Visokooktansko kombinacijo kričavega ženskega in moškega vokala, elektronski ritem in predvsem veliko hrupa, ki tiste, ki se jima pod odrom najbolj približajo, spravlja v ekstatično »mosh-pitovsko« norenje.

Vuk Ćosić, pionir in klasik net.arta

Za njegovo delovanje je značilno, da ubira več ustvarjalnih poti hkrati. Sam pravi, da namenoma. Tako se je v zgodovino umetnosti zapisal kot pionir internetne umetnosti oziroma net. arta, v poslovnem svetu deluje kot digitalni strateg, v vseobsegajočem univerzumu pa se skozi aktivistično udejstvovanje kritično odziva na družbene anomalije.

Anja Golob, pesnica

Pesnjenje zanjo že dolgo ni le prostočasna dejavnost. Dela se loteva brezkompromisno. Zares. Ne išče bližnjic v ustvarjanju. Veliko bere, da bi globlje razumela poezijo. Na živce ji gredo pesniki, ki se lotevajo pesnjenja s figo v žepu in pišejo iz drugih vzgibov, ne zaradi poezije same.

Saša Štucin, oblikovalka

Pred dobrimi petimi leti se je odpravila na študij v London, na tamkajšnji Royal College of Art, in tam je ostala. Zato, ker ji britanska prestolnica, kjer kar vrvi od kreativnosti, omogoča, da je v stiku z najrazličnejšimi inovacijami, da čuti utrip umetniškega dogajanja. Pa tudi zato, ker zadnji dve leti tam skupaj s svojim partnerjem Nicholasem Gardnerjem ustvarja pod imenom Soft Baroque. Njuna slovensko-avstralska naveza je v kratkem času ustvarila pravi »buzz«.

Mateja Kavčič, slikarka

»Pripovedujem o krožnem gibanju narave, večnem ponavljanju, menjavi časov, o harmonični celoti, katere sestavni del smo tudi ljudje. Torej o naravnem redu, ki ga mnogi ne razumejo več,« pojasni Mateja Kavčič, ki s svojim delom in načinom življenja opozarja novodobno potrošniško družbo o odtujenosti od narave. Izraža se v likovnem jeziku. Kako se lahko razstava dobro »ugnezdi« v razstavni prostor in se z njim spoji v nov prostorsko-čustveni dogodek, je pokazala na razstavi Zavetja v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 3. decembra. Eksponate je pletla kar v razstavnih prostorih iz materialov, ki jih je našla v naravi nedaleč od kostanjeviškega samostana. Korak v naravo je prinesel novo kvaliteto razstavnemu prostoru. Njen odnos do narave, iz katere črpa navdih in materiale za eksponate, je strogo etičen. Naravo spoštuje in ji dano vrača s svojim umetniškim delom. Pri njenem delu ne gre za izkoriščanje naravnih virov, ampak za pozorni poklon čudesom narave. Nekatera dela je oblikovala kar na kraju samem, v gozdu ali na travniku kot site-specific projekt, druge je prenesla v galerijo. Tako tudi v zaprtih prostorih ustvarja korake, ki nas vodijo do zgodovinskih izhodišč umetnosti v krajini – do land arta. Ob obisku Lapidarija sodelujejo vsi človeški čuti, poleg oči/pogleda tudi otip, sluh in vonj, ki sploh ni nepomemben. V prostore je nanizala lebdeče cvetne vence in trave, iz šibja spletena gnezda in kokone iz praproti in sena, vse do velike kopice sena, »ki vabi, da se vanjo zleknemo. Iz te perspektive pa postane pogled povsem drugačen. Nekdo bo mislil, da je sanjal, spet drugi bo šele nadaljeval pot v sen ... Horizonti so široki in prostora je za vse popotnike dovolj,« je poetično zapisal kustos razstave Goran Milovanović. Pogled na njeno umetnost in zgodbo si stke vsak posameznik sam iz arhetipov in simbolov, ki so potopljeni v njenih podobah in jih je postavila v širše sobesedje slovanske mitologije in likovne ikonografije.

Gregor Zemljič, glasbeni producent

Gregor Zemljič (rojen 1973) je mastering inženir. Ključni avdioproducentski izrazi, ki bi sicer natančneje opisali, kaj počne Zemljič, bi nepoznavalca spominjali na strokovno terminologijo v atomski fiziki, zato gre njegovo delo raje opisati sila poenostavljeno: glasbenim izvajalcem omogoči, da ideje realizirajo tako, da njihovim komadom izpili zvočno sliko in jih pripravi za uporabo na različnih predvajalnih sistemih. To počne v Ljubljani, v svojem studiu, ki spominja na pilotsko kabino vesoljske ladje iz kakšne znanstvenofantastične uspešnice.

Katjuša Kovačič, performerka

Že od malih nog jo zanima iskanje ravnotežja. Rada je stala na rokah, hodila po rokah, delala kolesa in premete, odraščala v spoznavanju uličnega gledališča Ane Monro, kjer je igral tudi njen oče Marko A. Kovačič, performer, kipar, igralec in predvsem raziskovalec, kot pravi Katjuša. Radovednost in raziskovalno žilico je podedovala od Kovačičev, občutek za likovnost pa ima po Borčičevi družinski liniji – od starega očeta Bogdana, babice Zdenke Golob in seveda mame, umetnostne zgodovinarke, Barbare Borčič.

Jure Jakob, pesnik in pisatelj

Le malo je pesnikov, ki bi bralcem tako iskreno, prostodušno in s prefinjenim občutkom za prozni jezik razgrnili svojo pesniško genezo in doživljajski svet, ki jih vodi pri pesnjenju, kot je to storil Jure Jakob v proznem prvencu Hiše in drugi prosti spisi. V njem piše o rodnem Vitanju, o zakopanih stiskah in svetlobah otroštva, o selitvi v Ljubljano, o študiju primerjalne književnosti in filozofije in tudi o pohajkovanju po odročnih poteh, najprej peš in nato s kolesom, ki ga še vedno pomirja ali včasih vznemirja. Zanj je hoja tudi metafora. »O hoji lahko govorimo na različnih ravneh, od fizičnega premikanja do metafizičnih ali eksistencialnih razsežnosti. Ne nazadnje je tudi življenje nekakšna hoja od rojstva do groba.« Pravzaprav pesnik v Hišah le malo govori o samem pesnjenju, čeprav občasno vstopi v dialog z njemu ljubimi avtorji, Cioranom, Bernhardom, Rilkejem, zlasti pa angleškim pesnikom Tedom Hughom, da bi, včasih tudi v nasprotju z njihovim razumevanjem poezije in sveta, orisal svoje spomine na obdobja, ki so ga določila kot občutljivega človeka, in pojasnil, sebi in bralcu, zakaj je izbral poezijo za medij ubesedovanja svojega notranjega sveta. V prvem eseju z naslovom Hiše poda svojo »definicijo« dobre pesmi. V njem pravi, da je pisanje pesmi najprej veščina, ki se je moraš priučiti, »a moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendar predvsem zgodi. Pride, ker sem ji dovolj dolgo pripravljal prostor. Pride, ker sem dovolj dolgo čakal in oprezal za njo. Pride, ker sem v svoji nevidni hiši odprl okna dovolj na široko. In ko naposled pride, vidim, da se naseli v nečem, kar je tudi samo podobno prostoru, do katerega sem nekoč v otroštvu z vsemi štirim prilezel po deblu drevesa.« Nastajanje pesmi primerja z gradnjo hiše. Ko pesnik piše, gradi prebivališče tistemu, o čemer piše. Pesem »je ptičja hišica, ki je nisi postavil zato, da bi si nagrabil čim več ptic, ampak da opazuješ življenje in ga pokažeš tudi drugim, svojim bralcem«.

Ana Lazovski, oblikovalka maske in pokrival

Pravkar se je vrnila iz Londona. Tam je bila na londonskem tednu klobukov, London hat week, med več kot sto klobuki z vsega sveta razstavljena tudi njena mrežasta stvaritev, poimenovana Radar. Na odprtju razstave se je trlo obiskovalcev in večina je seveda imela na glavi klobuke. Že na prvi pogled je bilo jasno, da gre za ljudi, ki imajo radi pokrivala, jih spoštujejo in želijo ohranjati tradicijo. Največji kompliment pa je doživela med kolegi in mentorji, saj nikomur ni uspelo razvozlati, kako je ustvarila svoj klobuk in kakšen material je uporabila.

Torul, bend

Mnogo bolj kot to, da se je domači sintpop trojec svoj novi album Reset odločil predstaviti v Kinu Šiška, je presenetljivo, da je šlo šele za njegov prvi samostojni koncert na tem prizorišču. Pa čeprav so od leta 2010 objavili že pet albumov. »Slovenija je precejšnja uganka, pogosto je težko predvideti, kakšna glasba se bo prijela, pa naj gre za domače ali tuje bende. Še bolj zapleteno je pri bendih, ki gojimo specifične estetike, saj je preprosto premalo kritične mase,« pravi Borut Bernik - Torulsson, avtor skladb in vodja zasedbe Torul. Nič čudnega, da zato veliko več koncertirajo v tujini in svoje plošče objavljajo pri nemški založbi. Toda to ne pomeni, da domačo sceno ignorirajo.

Ana Pečar, umetnica

Hodila je na mariborsko gimnazijo in se pubertetniško upirala ustaljenemu redu. V četrtem letniku se je na sošolčev predlog prijavila v program za izmenjavo srednješolcev in se odpravila v ZDA, ki je niso prav posebej privlačile, saj jih je poznala le iz hollywoodskih filmov in poročil. Odšla je iz upora in želela si je spoznati sistem, ki dominira svetu. Doživela je nekaj drugega. Spoznanje se je zgodilo v Fargu v Severni Dakoti in omogočila ga je velikodušna finančna in moralna podpora svobodomiselnih staršev.

Edward Clug, plesalec in koreograf

Plesalca, mednarodno priznanega koreografa in umetniškega direktorja mariborskega Baleta, smo obiskali, ko se je s plesalci na odru mariborskega narodnega gledališča pripravljal na večerno predstavo svojega Peera Gynta. Balet, ki ga je v letu 2015 zasnoval na podlagi Ibsenove dramske igre in Griegove glasbe, je bil še zadnja domača predstava, s katero je pred dvema tednoma mariborska baletna hiša v Tednu Edwarda Cluga obeležila 25- letnico njegovega umetniškega ustvarjanja.

Olja Grubić, vizualna umetnica in performerka ...

Olja Grubić je letošnja prejemnica sredstev Kulturnega evra pri Kinu Šiška, kjer bodo izdali knjigo z naslovom Psihološki kanibali. Umetnica se v njej ukvarja s konceptom plutokracije, vladavine peščice najbogatejših, in cenzuro, ki jo ta peščica izvaja. Knjiga, ki je v celoti cenzurirana, tako nima več besedila, samo še »psihološke mine«, čipe, kakršne sicer najdemo v rojstnodnevnih voščilnicah, le da na njih niso posnete melodije, ampak zvoki s treh področij, ki jih umetnica definira kot izvore oblasti in cenzure: vojska, politika in religija. »Psihološke bombe« so miksi posnetkov različnih političnih govorov, verskih napevov in vojaških akcij, zmiksani v 10-sekundne posnetke, ki jih je pripravil Jernej Kapus, glasbenik in grafični oblikovalec. Če boste pozorno prisluhnili, boste med njimi slišali Donalda Trumpa, Ave Mario, bombardiranje Beograda in podobno. Prepričanje, da živimo v času, ko ni več cenzure, je po mnenju Olje Grubić mit. »Danes je še vedno veliko cenzure, le da je ta manj očitna. Imamo že vnaprej postavljena pravila obnašanja, kaj lahko in česa ne smemo,« vsega tega pa se držimo, da bi lahko preživeli v družbi, kjer vladajo že omenjene vojska, politika in religija, poenostavljeno: kapital. Med listanjem knjige se tako lahko vsak posebej zamisli, kaj v njegovem življenju je bilo deležno cenzure.

Helena Tahir, vizualna umetnica

»Počutim se kot upornica, saj to, kar delam, očitno ne sodi v okvir slovenskega umetniškega establišmenta. Zdi se mi pretenciozno, če umetnik želi svojo publiko poučevati ali ji sporočiti točno določeno vsebino. Razumevanje ali percepcijo drugega lahko usmeriš le do določene mere. Če želiš, da te publika razume dobesedno, moraš priložiti tekst s svojo razlago. Menim pa, da ima vizualna umetnost svojo govorico, in to je govorica simbolov, ki jo lahko vsak razume po svoje, vsak zaznava tisto, kar mu je blizu, kar želi ali pa kar tiči v njegovem nezavednem.« Helena Tahir verjame v svobodo misli, v svobodo ustvarjanja in da je ta nujna za napredek. Ve, da preveč svobode lahko omami in te zapelje v slepo ulico; torej so omejitve produktivne. Začetki kariere so vedno težki, saj iščeš svoje mesto v tem svetu, zato Helena razmišlja tudi o umetniškem sistemu in pravilih, ki vladajo v svetu umetnosti. Sprašuje se, kdo piše ta pravila in komu so v korist. Spoznava, da je v umetniškem sistemu veliko konformizma in oportunizma. »Ampak jaz verjamem, da moraš biti zvest samemu sebi in delati tisto, kar misliš, da je najboljše, in kar zares znaš in čutiš. Želim ustvarjati dela, ki gledalca pritegnejo in pri katerih se mu zdi vredno obdržati pogled za več kot minuto. In če ga privedem do introspekcije, sem dosegla največ.« V svojih delih išče univerzalna čustvovanja, arhetipe, ki so blizu tistim, ki so prebrali nešteto knjig ali pa nobene. Opaža, da je danes človeštvo bolj žalostno kot kadarkoli prej. Helena je senzibilno dekle, ki čuti, kako diha planet, zaznava žalost in trpljenje. Zato pogosto upodablja osebe, ki so stigmatizirane, drugačne in potisnjene na rob družbe. Razume jih in ve, kako je to. Gre za osebno izkušnjo, saj Jesenice, kjer je odraščala, niso bile prizanesljive. Njen oče je iraški umetnik Hamid Tahir, ki je v osemdesetih letih diplomiral na ljubljanski ALU in tudi razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Mama, etnologinja, je višja svetnica v Gornjesavskem muzeju. Intelektualno močno in multikulturno življenje petčlanske družine jo je opredelilo in ožlahtnilo, zato je tudi pogumna, razgledana, iskriva in zanimiva mlada oseba.

Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica

V svojih delih se ukvarja z vzpostavitvijo razmerij med umetnostjo in znanostjo ter tehnologijo. Zanima jo odnos človeka do narave, ukvarja se s sobivanjem, medvrstno komunikacijo in interakcijo. Pri tem jo vodi želja oddaljiti se od antropocentričnega mišljenja.

Noctiferia, bend

Za jesen napovedana akustična plošča Transnatura začetnikov domače metal subkulture in sploh enega izmed najbolj prepoznavnih domačih bendov na prvi pogled ni videti kot najbolj racionalna poteza. Že res, da smo se njihovih stilskih zasukov doslej že navadili. Se pa obenem zdi, da so z estetiko sodobnega industrial metala, s katero so se začeli spogledovati na plošči Slovenska morbida (2006) in jo potem nadgradili na obeh naslednjih albumih, vendarle našli konsistentnejšo podobo. Morda pa je prav to razlog, da akustični projekt, ki je nastal na povabilo za gostovanje v Izštekanih, nadgradijo še z albumom. Noctiferia že od začetkov rada preizkuša tako sebe kot tudi svoje privržence. »Verjetno je prav to glasbeno raziskovanje naša rdeča nit,« preobrazbe zasedbe komentirata ustanovna člana, kitarist Igor Nardin in basist Uroš Lipovec. »Pri metalski publiki to ni vedno najbolj hvaležno, zato z vsakim albumom kakšnega poslušalca izgubimo, toda vedno se pojavijo novi. Je pa ta selekcija izoblikovala našo fenovsko bazo, ki razume bistvo Noctiferie.« Privrženci metalskih muzik so posebej občutljivi za (pod)žanrska pravila. Neposvečenemu poslušalcu razlike med black, death in industrial metalom, ki so v tem vrstnem redu zaznamovali pet studijskih albumov Noctiferie, verjetno ne povedo veliko. Drugače pa je v metalski skupnosti, kjer so te posebnosti izoblikovale (skoraj) povsem svoje scene. V tem pogledu si je Noctiferia z izmikanjem pravilom nedvomno izbrala težjo pot.

Manica K. Musil, ilustratorka

Ko je bila majhna, je ves čas risala hiše v strmini, hkrati pa govorila, da bo porodničarka. V družini, kjer ni bilo umetnikov, oče je bil psiholog, mama pa defektologinja, je nazadnje zmagal klavir, ki ga je pridno vadila vso srednjo šolo, a je ves čas čutila, da z njim lahko samo poustvarja dela drugih. Kljub prepričanju, da bo študirala klavir, se je vpisala na arhitekturo – to je, mimogrede, študirala tudi Lila Prapp, še ena slovenska ilustratorka, ki ji je uspelo na azijskih trgih.