Dana Auguštin / Cirkusantka, ki se je akrobacij na zračnih tkaninah učila v Franciji, poučuje pa jih v Sloveniji

Ko pomislimo na cirkus, si v spomin ponavadi prikličemo trike z živalmi, ki se dandanes nemalo ljudem zdijo kruti. Tovrstne predstave smo hodili gledat v otroštvu in v njih glavni nastopajoči niso bili klovni, čeprav so bili ravno tako del šova, temveč sloni in tigri. Pri nas so namreč gostovali predvsem italijanski cirkusi. No, v Franciji, kjer se je šolala tudi Dana Auguštin, pa je cirkus drugačen. V njem praviloma nastopajo ljudje, ne živali. Zato je to visoko cenjena umetnost, ki ima dolgoletno tradicijo ter spaja performans, gib, ples, akrobacije in še kaj. A to še ni vse – v Franciji je cirkuška dejavnost prisotna tudi zunaj cirkuških krogov, saj jo poznajo že v predšolski vzgoji. Spodbuja namreč razvoj koordinacije, spretnosti, gibčnosti in moči, kar naj bi pozitivno vplivalo na celostni razvoj otroka.

Metod Pevec, režiser, scenarist in pisatelj

Živi v ljubljanskih Mostah, v delavskem predmestju, ki so mu nekoč dejali rdeči becirk. Le dober lučaj od njegovega doma, na ulici, ki nosi ime po narodni herojinji Vidi Pregarc, stoji delavski dom, še do nedavnega v lasti proslulega gradbenega podjetja Vegrad. Večkrat se je sprehajal mimo doma s slutnjo, da se za njegovimi zidovi skrivajo težke zgodbe ljudi, o katerih nihče noče govoriti, saj kazijo podobo Slovenije kot uspešne in do delavca prijazne države.

Tanja Lažetić, vizualna umetnica

Ne omejuje se z medijem umetniškega izražanja. Zato so projekti, ki jih je ustvarila v minulih 23 letih, nekatere tudi v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, raznoliki. Doma in v tujini je znana zlasti po fotografskih knjigah, ki so včasih del priprav na razstavo, drugič del razstave, tretjič z njimi dokumentira svoje pretekle razstave. Ta čas knjigi Coloured People in Black and White ( Yellow) in Nine Swimming Pools behind the Broken Glass predstavlja v galeriji Gagosian na Beverly Hillsu v Los Angelesu.

Jure Tori, harmonikar

V začetku marca je v elitnem dunajskem jazz klubu Porgy and Bess v okviru cenjenega enomesečnega Festivala harmonike predstavil svojo novo ploščo z naslovom Za en dotik. Plošča, ki jo je posnel s superskupino Tori Tango, v njej so še vrhunski kontrabasist Ewald Oberleitner, violinist Kurt Bauer in kubanski kitarist Ariel Cubria, velja za prvi slovenski avtorski projekt tanga. Za en dotik namreč ni kopija argentinskega tanga, temveč gre za svojstveno avtorjevo interpretacijo te glasbene zvrsti, pri čemer je vanjo spretno vpletel melodije in strast Mediterana. V njem pa je slišati tudi odmeve alpske polke, valčka in drugih za tango neobičajnih glasbenih zvrsti.

Emil Kozole, oblikovalec

Njegov prvi oblikovalski izdelek je bil plonk listek v srednji šoli. Pred testom iz francoščine, ki mu ni šla, je poskeniral etiketo s plastenke coca-cole, v programu photoshop izbrisal hranilne vrednosti izdelka ter ostale podatke in jih nadomestil z nepravilnimi francoskimi glagoli. Kljub temu da se je, namesto da bi vadil francoščino, celo noč učil oblikovanja s photoshopom, je pri kontrolki dobil oceno štiri. Ugotavlja, da ga je pri ustvarjanju vedno vodilo to, kako bi si nekaj olajšal. Da je bila najprej potreba, ne želja biti oblikovalec. Kasneje je spoznal, kako uporabne so te veščine, da jih je mogoče celo študirati in da tako lahko v življenju počne nekaj, kar se mu zdi zabavno.

Damijan Stepančič, ilustrator in stripar

Smisel in bistvo ilustracij vidi v tem, da v likovnem jeziku pripovedujejo zgodbo. Pri slikarstvu, ki ga je študiral na Akademiji za likovno umetnost, je ves čas pogrešal prav zgodbo, zdelo se mu je preveč abstraktno. A po zaslugi študija je dobil dobro risarsko in slikarsko izobrazbo, takoj po njem pa je začel ustvarjati zgodbe kot ilustrator.

Irena Kazazić

Lahko bi rekli, da s slikami beleži trenutno razpoloženje. V slikarskem jeziku namreč nastajajo njeni dnevniški zapisi. V podobo zapakiran vsakdan, pretkan s tančico dnevne emocije. Ker je kritična, tudi do sebe, je v njenih slikah pogosto zaznati primesi ironije in humorja.

Luka Marčetič

Čeprav si je že od prvega razreda osnovne šole želel postati igralec, še slabi dve desetletji ni dobil nobene vloge, niti kot statist. Morda je za to krivo tudi dejstvo, da je od štirinajstega leta, ko se je s starši iz okolice Zagreba preselil v Slovenijo, živel v Brežicah. Ker priložnosti za igralsko udejstvovanje ni bilo, si jih je moral ustvariti sam. V srednji šoli je začel snemati filmčke z mobilnim telefonom, pred sedmimi leti je napisal in režiral spletno nadaljevanko Dan ljubezni, v kateri je igral s svojimi cimri, in lani zakuhal še nizkoproračunsko, a visokokakovostno serijo V dvoje.

Samo Šalamon, kitarist in skladatelj

Kot vodja zasedb je marca objavil že dvajseti album, Winds. Posnel ga je s priznanim italijanskim jazzovskim in klasičnim pianistom Stefanom Battaglio. Ja, Samo Šalamon je nedvomno en naših najdejavnejših glasbenikov. Hkrati pa mu (predvsem tuji) poznavalci pripisujejo pomembno vlogo v polju sodobnega jazza. Njegov avtorski prvenec Ornethology (2003) so pri britanskem referenčniku Penguine Jazz Guide, ki najbolj celovito dokumentira ameriško in evropsko jazzovsko glasbo, uvrstili celo med tisoč najboljših albumov. Posnel ga je pri petindvajsetih.

Rajko Bizjak, fotograf

Je fotografski portretist ženskega mednožja in temu se posveča od rosnih, srednješolskih let. Ko je odraščal v Vrtojbi, na rodovitni goriški ravnini zahodnega roba Slovenije, ni sicer prav nič, razen morda tega, da je na pobudo staršev obiskoval glasbeno šolo, kazalo, da bo postal umetnik. Potem pa sta v svetu umetnosti pristala kar dva družinska člana, poleg njega tudi njegova polsestra Pavla, ki danes vodi Kulturni dom v Novi Gorici.

Bara Kolenc

Že več kot petnajst let deluje kot konceptualna umetnica – avtorica predstav, performansov, instalacij in obsežnih modularnih projektov. V zadnjih šestih letih je posebej veliko zanimanja vzbudila s serijo celovečernih performansov Metamorfoze 1°–5° – nizom modularnih projektov, ki v dialogu z literarnim delom starorimskega pesnika Ovida pretresajo ključna družbena in politična vprašanja današnjega sveta.

Kolja Saksida, avtor in producent animiranih filmov

Ko je bil majhen, je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril, da bo raziskovalec. Ni pristal daleč od svoje otroške želje, saj ves čas nekaj raziskuje in se uči. Postal je raziskovalec in ustvarjalec animiranega sveta.

Valerie Wolf Gang, videastka

Odraščala je v družini dveh kemikov v Mengšu pri Ljubljani. Kontakta z likovno umetnostjo, razen pri likovnem pouku, kjer so so se z glino bolj obmetavali kot ustvarjali, ni imela. Pa vendar je želela na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Doma so bili sicer proti, a na njeno stran je stopila šolska psihologinja in dosežen je bil kompromis: umetniška šola, a gimnazijska smer. Takrat se ji je odprl svet. Prvemu srečanju z umetnostjo je sledil razcvet v šoli in zunaj nje. Bila je predsednica dijaške skupnosti in organizirala je številne dogodke. Starše je prepričala celo, da so jo peljali v Pariz, v Louvre, največji muzej na svetu, ki je bil zanjo veliko odkritje, mami in očetu pa se je zdel le »ok«.

Manouche, bend

Na prvi pogled se morda zdi protislovno, da Manouche spada med tiste najpopularnejše domače zasedbe, ki so slišati najbolj sodobno, saj osnovni gradnik njegovega glasbenega izraza sodi nekam v trideseta leta prejšnjega stoletja. Pa tega ne gre pripisati le domači popularni glasbi, ki v večini primerov še vedno caplja nekaj (deset) let za svetovnimi trendi. Razlog za to se prej skriva v pomlajeni formuli, s katero je petčlanskemu kolektivu (swingovski) jazz uspelo približati tudi mlajšim poslušalcem. Tistim, ki radi brskajo po glasbeni preteklosti, in tistim, ki jih je preprosto navdušila Manoucheva očarljiva pop senzibilnost.

Žiga Virc, filmski režiser

Kaj je dokumentarno in kaj fikcija v njegovem odmevnem filmu o domnevnem jugoslovanskem vesoljskem programu z naslovom Houston, imamo problem, bo v intervjujih razkrival postopoma. Gledalcem noče pokvariti užitka suspenza ob razmišljanju, kateri deli filma so izmišljeni, porojeni iz mitologije, in kateri zgodovinsko resnični. Film je namreč preplet obojega. Za zdaj tako še ni jasno, ali je Jugoslavija sploh imela vesoljski program, ki naj bi ga v šestdesetih letih prodala ZDA.

Tina Lagler in Blaž Miklič, videoprodukcijski duo OSM films

Sta mlad kreativen par, novinarka in videoproducent, in pod imenom OSM films ustvarjata dobri dve leti. Prvo leto sta vsak dan obeležila s po eno samo, tisti dan posneto fotografijo in na koncu v fotografski objektiv ujela 365 spominov. Lani pa sta si zastavila veliko večji izziv: čisto vsak teden v letu sta ovekovečila z novim, okoli minuto dolgim filmom o osebah in dogodkih, ki so pritegnili njuno pozornost. Filmčke sta sproti objavljala na svoji spletni strani in tisti, ki so po naključju naleteli na katerega od njih, so kmalu postali njuno stalno občinstvo. Nekateri so celo komaj čakali na naslednjo objavo. Tako si s tem enoletnim projektom nista krepila le delovne discipline in se izpopolnjevala v produkcijskih veščinah, ampak sta naredila veliko tudi za svojo prepoznavnost.

Mateja Benedetti, kostumografinja in modna oblikovalka

Za njo je doslej najbolj produktivno leto, saj je ustvarila okoli deset gledaliških kostumografij in eno za opero, za katero je bilo treba zasnovati in izdelati nič manj kot 200 kostumov. Gre za opero Otello, ki sta jo producirala SNG Opera in balet Ljubljana ter Cankarjev dom. Zanjo so kostume delali eno leto, a Mateja Benedetti pravi, da je šlo vse gladko, zanjo je bilo celo lažje kot pri kaki predstavi s samo šestimi kostumi.

Rok Roudi, kulinarični pornograf

Te dni je v Kreativni coni Šiška na ogled razstava, ki je Instagramovo klasifikacijo #foodporn vzela zelo dobesedno in zelo zares. Torej: Rok Roudi, njen avtor, si je privoščil malo pomenskih mahinacij ter hrano in pornografijo zlil v podobo, v kateri točno vemo, kaj predstavlja vsaka pregovorna freudovska cigara ali v njegovem primeru hrenovka. Ali kot kunštno piše v Facebookovem napovedniku dogodka: Rok je »razmerje med osnovno besedo in besedo, ki jo natančneje določa, obrnil na glavo. Na njegovih risbah se prepletajo seksualni simboli, ki vključujejo čisto profane prikaze različne vrste hrane in so na nek način z njo povezani«. Omenjeni napovednik pa poleg opisa ponuja še eno zanimivo informacijo: na otvoritev razstave se je napovedalo blizu šeststo ljudi, kar je v majhnem in pogosto žalostno osamljenem svetu kulturne produkcije malodane čudež. Rok Roudi je torej, kot bi se reklo, vzhajajoča zvezdica. A kdo pravzaprav je? Če boste vprašali Google, boste hitro ugotovili, da vsevedni striček modro molči. In nič čudnega: Rok Roudi je namreč dvaindvajsetletni mladenič, čigar avtobiografija je v danem zgodovinskem trenutku odprta še za praktično vse.

Primož Vitez. glasbenik, dramaturg, prevajalec in predavatelj

Če hočemo s skupnim imenovalcem za(ob)jeti njegovo raznovrstno in razvejeno delovanje na področju znanosti in umetnosti, moramo izpostaviti njegovo sistematično raziskovanje jezika, zlasti govora, ki je podstat človečnosti, saj človek v glavnem obstaja skozi govor. Spoznanja s tega področja raziskovanja uporablja pri delu v gledališču, v muziki, pri prevajanju in delu s študenti. Vendar ne gre za togo in le racionalno prenašanje znanstvenih spoznanj in odkritij na področje umetnosti – čeprav je v tem zagotovo dodana vrednost njegovih prevajalskih in dramaturških del –, temveč za prožno razumevanje jezika in govora skozi premisleke o naravi življenja in bivanja, hkrati pa si pušča dovolj prostora za prepuščanje estetskim doživljajem.

Nina Čelhar, slikarka

Je ena najperspektivnejših slovenskih slikark, kar med drugim potrjuje posebna nagrada »Collector’s Invitation« (Povabilo zbirateljev), ki jo je lani prejela ob podelitvi mednarodnih nagrad Essl Art Award CEE, pomembnih priznanj za študente umetnosti iz srednje in jugovzhodne Evrope.

Dan D, eden najpopularnejših bendov

Novomeški zasedbi, ki je že dobro desetletje ena najpriljubljenejših pri nas, verjetno nihče ne bi očital, če bi letošnje leto, v katerem praznuje 20-letnico delovanja, v celoti posvetila pompoznim jubilejnim aktivnostim. Ker, saj veste, od velikih bendov se to na neki način celo pričakuje. Toda za peterec Dan D se zdi, da vedno stori nasprotno od pričakovanega oziroma da se stvari rad loteva drugače, kot veleva (mainstream) logika. In verjetno se prav v dejstvu, da rad preseneča sebe in svoje občinstvo, skriva ključ do tega, da bend po 20 letih še vedno ostaja vitalen.

Jure Kastelic, vizualni umetnik

Na njegovi razstavi Lepi loopi (Lepe zanke), ki je na ogled v ljubljanski galeriji Photon in v kostanjeviškem Lamutovem likovnem salonu, najprej vzbudi pozornost sedem dvometrskih portretov mladenke ob nekem tolmunu. Na prvi pogled gre za klasično fotografijo dekleta, ki s pogledom v kamero že samo po sebi gledalca vabi k interakciji. Ta interakcija pa se nadgradi, če fotografije pogledamo s posebno aplikacijo na pametnem telefonu ali spletu. Vidimo, da so fotografije porisane z različnimi barvami. Te risbe, čačke, je umetnik pridobil na svoji spletni strani, na njej pa je tudi obiskovalce povabil, da s kurzorjem porišejo fotografije, kjer posebna koda beleži vsak obiskovalčev gib z miško, črte pa se skrivoma shranjujejo na njegov strežnik. Tako so nastale različne risbe, od abstraktnih, umetniških do vulgarnih.

KUD Ljud, umetniška skupina

Tik pred novim letom sem jih ujel v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer so uprizorili predstavo Pocestnica. Njihov vodnik nas je popeljal po galeriji, vendar se ni razgovoril o umetninah na stenah, ampak je skozi delo in misel umetnikov, tudi izmišljenih, interpretiral interier galerije. Kupček kamenja na tleh naj bi bil delo ruskega avantgardista Vladimirja Popova in njegovega taktilizma (»umetnosti, ki se je lahko dotakneš«). Napisi za izhod v primeru požara pa naj bi bili delo »našega« Jureta Zankiča. Seveda smo se ustavili tudi na stranišču, pri pisoarjih, kar je vodič interpretiral skozi koncept »ready-made« umetnin pionirja sodobne umetnosti Marcela Duchampa, ki je pred stoletjem v galeriji prav tako razstavil pisoar ter skozi ironijo, humor in dvoumnost problematiziral naše dojemanje umetniških in neumetniških del.

Blaž, producent elektronske glasbe

Naslov njegovega prvega pravega albuma Don’t Listen To This, ki ga bo 17. marca premierno predstavil na festivalu Tresk, dopušča več interpretacij. Morda gre za subverziven marketinški trik. Ker, saj veste, prepovedi ponavadi dosežejo prav nasprotni učinek. Ampak tisti, ki BlažaAC Gracarja poznajo, vedo, da ustvarjanje jemlje preveč resno, da bi uporabljal takšne trike. Sam pravi, da se je poskušal z naslovom le zavarovati pred morebitnimi očitki, da je album preveč zahteven ali pa naporen. »Težko si namreč predstavljam, da bo ob njegovem poslušanju kdo doživljal podobno evforijo, kot sem jo sam ob njegovem ustvarjanju,« priznava.

Matjaž Krivic, fotograf

Pred dvema tednoma je za fotografijo mladeniča rudarja iz Burkina Fasa, ki si pred odhodom v rudnik v kraju Bani prižiga cigareto, v kategoriji Ljudje prejel drugo nagrado World Press Photo, kar je nekakšen »oskar« za dokumentarno novinarsko fotografijo. Fotografija z naslovom Kopanje prihodnosti je sicer del serije fotografij rudarjev, med katerimi so tudi otroci, ki rudarijo v nemogočih razmerah za prgišče zlata, s katerim bogati Zahod.

Jasmin B. Frelih, pisatelj

Jasmin B. Frelih je prozaist, pisatelj, umetnik, ki veliko stavi na umetnost. Morda je to obrambni mehanizem. Varnostni obrat, ki potrebo vplivati na stvari, ki jo kot človek družbe čutiš, zasuka tako, da se namesto v akcijo razraste v fikcijo. A še bolj verjetno je, da je umetnost edina človeka dejavnost, ki nam omogoča, da katerokoli družbeno resničnost peljemo dlje od tega, kar ji je neposredno dano. Da je umetnost futurologija, ki nam omogoča, da ne obstanemo na mestu. Da je gibalo, ki ga družba nujno potrebuje. In da je zato narobe, da je v poplavi besedičenja izpadla iz neposrednosti javnomnenjskega prostora. In da bi ji zato vsi skupaj nemudoma morali odrediti prostor, ki ji po pravici pripada. Mladina, na primer, bi morala vsak teden objaviti najmanj eno kratko zgodbo.

Klemen Košir, kulinarični raziskovalec

Ob rojstvu so ga baje umili s hladno vodo in ta mu je bila še dolgo mrzka. Morda se je prav zato včasih bal morja, do katerega še danes čuti globoko strahospoštovanje. Precej nenavadno za nekoga, ki ga, vsaj po njegovih knjigah in kulinaričnih podvigih sodeč, kar naprej vleče k morju.

Katarina Stegnar, igralka, performerka in avtorica

Ko je v ponedeljek za dveletni ustvarjalni opus prejela nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, je marsikdo dahnil: končno!

Jardier, bend

Prvenec, ki so ga objavili konec lanskega leta, je končal pri vrhovih lestvic najboljših domačih albumov. Za sabo imajo tudi že nastope na velikih festivalih, kot sta zagrebški INmusic in ljubljanski Flow, in pred polnim Kinom Šiška. Ja, za dolenjsko-ljubljansko peterico, ki je moči združila pod imenom Jardier in prvi koncert imela šele pred dobrim letom, se vse skupaj odvija zelo hitro. Toda na to, da svojo glasbo predstavijo (koncertnemu) občinstvu, so bili zelo dobro pripravljeni. Zato številne pohvale na njihov račun niso presenetljive.

Saša Spačal, intermedijska umetnica

Je raziskovalka živih sistemov. Ena od izjemnih slovenskih bioumetnic, poleg Polone Tratnik, Špele Petrič, Robertine Šebjanič in Maje Smrekar. Ta jo je tudi spodbudila, da je pred pol desetletja v Kiberpipinem labu realizirala svoje prvo umetniško delo s področja bioumetnosti 7K: nova oblika življenja. »Takrat je bila nanotehnologija ‘buzz word’, češ da bo rešila svet,« se spomni. Navdušena nad fotografijami mikroogranizmov je sklenila, da bi to dvoje – nanotehnologija in mikroorganizmi – lahko komuniciralo. Tako je nastala interaktivna avdiovizualna umetniška instalacija, kjer se obiskovalci potopijo v poseben tehnološki ekosistem. Svet, naseljen z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in posebno vrsto skonstruiranih nanobitij – robotkov.