Radio Ga-Ga, Radijska oddaja

Prejšnji petek smo na Radiu Ga-Ga poslušali pogovor s Slavkom Bobovnikom, ki naj bi ustanovil športno cerkev, na oltar pa postavil smuči Jakova Faka, dres Petra Prevca in kapo Tine Maze. Odgovoril je tudi na vprašanje, ali namenoma »s svojimi brki razdvaja, že tako razdvojen, slovenski narod«.

Ajda Toman, igralka in animatorka

S svojima navihanostjo in pogumom na odru vsakič znova pritegne mlade gledalce, pa tudi njihove starše. Njo pa otroci navdušujejo predvsem s svojo iskrenostjo. V nasprotju z odraslimi namreč ne čakajo na končni aplavz, temveč nastopajočim s svojimi odzivi povratne informacije ponudijo že med predstavo. Včasih, pravi, lahko že po petih minutah slišiš: »Mami, a zdaj je že konec?« Takrat vedo, da so naredili nekaj narobe.

Nataša Kramberger, pisateljica, novinarka, kmetica

Njeno ljubezensko razmerje z Berlinom, kot vsako ljubezensko razmerje, korenini v naključju. Ko je izgubila svoje študentsko domovanje, je imela premalo za najemnino v Ljubljani, a začuda dovolj za najemnino v Berlinu, in je šla in nekako ostala. Čeprav je že večkrat pakirala kovčke in se dolgo upirala temu, da bi bila Berlinčanka, zdaj počasi spoznava, da je naturalizirana. Po svojih pripombah in pritožbah ve, da tako ne govori kdo, ki nima odnosa do mesta in se ne počuti meščana.

Ciril Jazbec, fotograf

Maja Kastelic, ilustratorka

Začne se zjutraj, na temni ulici, po kateri jo v šolo mahne svetlolasi deček. Na vratih ene od hiš opazi črnega muca, ki se hitro izmuzne v notranjost hiše. A deček sledi njegovemu dolgemu repu, najprej po hodniku, potem po skrivnostnem stopnišču, skozi sobane, polne baročnih lestencev, slik in knjig, pa po še enem stopnišču in še enem in še enem, dokler čisto na vrhu ne zagleda ...

Marko Naberšnik, filmski in televizijski režiser

Režiral je drugi najbolj gledani slovenski film, vojno dramo o prvi svetovni vojni, Viktorje, Studio City, državno proslavo, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) poučuje televizijsko režijo.

Tina Dobrajc, slikarka

Ko je babico pred leti prvič vprašala, ali bi ji posodila kak predmet, ki njihovo družino spremlja že več generacij, je bila ta zadržana. Vizualni umetnici posoditi tako dragocen spominek ... to se ji je zdelo malce tvegano.

Zvezdana Novaković, pevka, harfistka, igralka, performerka

Pelje naju na vrh ljubljanskega Lutkovnega gledališča, na oder pod zvezdami, in nama priredi koncert. Zapoje prekmursko ljudsko, pa bolgarsko ljudsko, igra na harfo, ki jo je izdelala sama. Vzelo ji je deset dni, delala je dvanajst ur na dan, pove.

Jernej Lorenci, gledališki režiser

Njegova uprizoritev Iliade, Homerjevega epa o peripetijah junakov in bogov, udeleženih v trojanski vojni, ki je trenutno na ogled v Cankarjevem domu, je pravzaprav sinteza in morda tudi vrh nekega tipa gledališča, ki ga je razvijal v zadnjih petih letih. Gre za teater, umeščen med pripovedovanje, gledališko igro in koncert. Teater, ki nagovarja občinstvo predvsem z zvokom, in teater, v katerem mora gledalec sam v sebi poustvariti sliko dogajanja na odru.

Davorin Lenko, pisatelj

Je avtor s kresnikom nagrajenega romana Telesa v temi, ki po raztrganih koščkih fabule pripoveduje zgodbo velikega slovenskega pisatelja, ki zboli za rakom, ostane brez mod, odrezan od sveta konvencionalne spolnosti in nezmožen napisati tradicionalen, linearen roman. Kaj takega kot »velik slovenski pisatelj« ne obstaja, pravi.

Klavdij Sluban, umetniški fotograf

Tudi iz njegovega cikla črno-belih fotografij pokrajine, ljudi, barak, pingvinov in tjulnjev na otočju Kergulen, ki bodo pod naslovom Srečni dnevi na osamelem otoku še do konca februarja na ogled v ljubljanski Narodni galeriji, veje njegova radovednost ob odkrivanju novih, pogosto od »civilizacije« pozabljenih krajev.

Žiga Murko, pozavnist in producent elektronske glasbe

Počasna, zapacana, umazana, žmohtna, šumeča ... S temi pridevniki so glasbeni kritiki pospremili njegovo nedavno izdano ploščo Green Room, pri ustvarjanju katere je v lonec vrgel samosvojo mešanico hiphopa in jazza ter iz njega potegnil osem razmeroma kratkih, a premišljenih, dovršenih in večplastnih komadov.

Suzana Brborović, slikarka

Predlani je postavila spomenik svojemu očetu. V sedemdesetih se je iz Bosne preselil v Slovenijo, se tu izobrazil za gradbenega tehnika, spoznal njeno mamo ter se trudil otrokoma zagotoviti čim boljše življenje. In ga tudi je zagotovil, čeprav je v to vložil leta in leta garanja. Najprej za druge delodajalce, potem v svojem podjetju.

Ksenija Baraga, ustvarjalka pletenin

Je tekstilna umetnica in slikarka, ki svoj likovni talent že več kot trideset let preliva v najrazličnejše izdelke iz tekstila, med drugim tudi v šale in pokrivala, v katerih spleta zgodbe, tke podobe trenutka ter vanje vtiskuje oblike iz narave ali abstraktnega. S svojimi deli, s katerimi navdušuje, je sodelovala že na številnih domačih in mednarodnih razstavah unikatnega oblikovanja.

Boštjan Napotnik - Napo, kuharski hranoljub in pisec

Prva jed, ki jo je kdaj skuhal, je bilo jogurtovo pecivo, v petem razredu osnovne šole. Saj veste, legendarni biskvit osemdesetih, pri katerem so vse sestavine, razen pecilnega praška, odmerjene z jogurtovim lončkom: moka, olje, sladkor in seveda jogurt.

Alenka Pirman, umetnica

Od nekdaj je doma v stolpnici za Bežigradom. Stanovanje si deli s sinom Tiborjem Bolho, s katerim sta pravkar izdala strip V liftu. Pogovore v dvigalu je beležila med letoma 1999 in 2003, strip pa je zdaj na ogled na njeni pregledni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki je plod celoletnega sodelovanja s kuratorji Barbaro Borčić, Nevenko Šivavec in Božidarjem Zrinskim. Prvič po letu 1995 so bile razmere za delo odlične, pravi.

Hana Stupica, ilustratorka

Sredi zimske pokrajine, puste, mračne, turobne in prekrite s snegom, iz katerega štrlijo le ogolela drevesa, je narisala izgubljeno rokavičko. Sivo in mehko, obrobljeno s krznom. Najprej postane dom miški, nato žabici, in čeprav že poka po šivih, se jima pridružijo še zajec, lisica, volk, merjasec in medved. Na toplem se stisnejo in zaspijo. To je trenutek, ko živali preprosto moraš pogladiti po njihovih svilnatih kožuščkih ali ščetinastih kožuhih. Pa čeprav so ti »le« narisani ...

Pritličje, ekipa novega dogajališča

Vse do zadnjega so bili na trnih. A ko so prejšnji četrtek pred ljubljanskim magistratom zrli v večstoglavo množico, ki je želela prvič vstopiti v prostrano pritličje sosednje stavbe in je bila zaradi gneče prisiljena čakati zunaj, so si lahko oddahnili. Še toliko bolj, ko so se takoj po odprtju med ljudstvom razširili izrazi podpore novemu prostoru za strpne ljudi, željne urbane kulture in družbenih sprememb.

Boris Beja, vizualni umetnik

Vsakič, ko se je zaprl v svoj studio, je zaslišal zvok violine. No, ne čisto vsakič. Le takrat, ko je bil tudi sosednji studio v pogonu. Njegov je namreč v jedilnici meščanskega stanovanja. Njen, violinistkin, v dnevni sobi istega stanovanja. Tam tudi živita.

Urša Menart, filmska režiserka

Najprej si je ogledala filme. Skoraj vse slovenske igrane celovečerce. Bilo jih je okoli 200 in pri vseh je bila še posebno pozorna na ženske like. Glavne, stranske, stare, mlade, celo dojenčice. In potem ko je vse te filmske junakinje vzela pod drobnogled, je nastal njen novi celovečerni dokumentarec Kaj pa Mojca?.

Vesna Zornik, pevka

Z očetom sta veliko hodila v gore in prav tam se je naučila ljudskih in ponarodelih pesmi. Tudi Zakrivljeno palico v roki. Spomni se, da je imela kakšnih osem ali devet let, ko se je povzpela na stol sredi nabito polne planinske koče na Vršiču in jo odpela tako doživeto, brez sramu, brez strahu ... Tako kot danes nastopa tudi njena skoraj triletna hčerka. Poslušalci so jo pospremili z mrmranjem. Sledil je bučen aplavz.

Benjamin Krnetić, igralec

Po nastopih na Hrvaškem, v Italiji in Srbiji smo ga v odmevni predstavi Grobnica za Borisa Davidovića, ki jo je Ivica Buljan režiral po istoimenski zbirki novel jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša, nedavno lahko videli tudi pri nas.

Blaž Završnik, filmski režiser

Če bi se mu izšlo po načrtih, bi bil njegov prvi celovečerec film o najstnikih, ki ga žurajo na hard. Ki se opijajo, se zadevajo, seksajo, kažejo joške. A s prijavo na razpis za javno sofinanciranje v prvem poskusu ni uspel in projekt je moral zamrzniti. Za eno leto, do naslednjega razpisa.

Nina Prešiček, pianistka in raziskovalka glasbe

Ko so jo lani vprašali, ali bi se lotila klavirskega koncerta velikega Györgyja Ligetija, širši javnosti morda najbolj poznanega po glasbi za Kubrickove filme, ni omahovala niti za trenutek.

Sonja Prosenc, filmska režiserka

Le trenutek je bil. En sam trenutek nepazljivosti, ki je vse postavil na glavo. Življenje mame in dveh sinov je spremenil v zapor, iz katerega ni izhoda. Oziroma je, a že zgolj misel nanj je še srhljivejša, še grozovitejša, kot če ga ne bi bilo.

Moveknowledgement, bend

V ljubljanski soseski Trnovo stoji hiša, pred katero se je razraslo bujno rastlinje. Tako zelo visoko in košato je, da se hiša skoraj povsem skrije v njem.

Dalija Sega, oblikovalka nakita

Skoraj čisto vsi kosi njenega nakita pripovedujejo zgodbe. No, prstančki Silver Pop, ki jih je mogoče nositi samostojno ali po več skupaj, so le lepi prstančki. V drugih pa se skrivajo konkretne izkušnje, globoka občutja. So vseh odtenkov, od skrajno pozitivnih do negativnih.

Vinko Möderndorfer, književnik in režiser

Njegov film Inferno, ki ga je te dni predstavil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, govori o družini, v kateri sta oba starša zaradi krize izgubila službo. V ospredju zgodbe je boj očeta za golo preživetje družine. Oče (igra ga Marko Mandić) se neuspešno bojuje proti krivicam, ki jih povzroča nevidna oblast kapitala, in tudi sam vse bolj drsi proti socialnemu dnu. »Takšnih stisk ljudi, ki se znajdejo na robu preživetja, je danes vse več. V filmu sem želel pokazati, kako sta nesreča in beda lepljivi. In ko se enkrat nesreča in beda, ki sta v današnjem svetu že stigma, prilepita na človeka, se ju ta ne znebi več,« pravi avtor filma, ki na prvi (p)ogled ne ponuja rešitve iz socialnega brezna. Pa ni tako, kajti pravi, da je »rešitev v boju proti krivicam in bedi. Treba se je boriti. In junak filma se bori kot boksar v ringu. Lahko nam je za zgled. In to je temeljno sporočilo Inferna«.

Simon Kardum, direktor CUK Kino Šiška

Vodenje Kina Šiška je prevzel, ko ta sploh še ni obstajal. No, je obstajal, seveda je obstajal, a ni bil to, kar je danes. Takrat je bil Kino Šiška le zapuščena in propadajoča ljubljanska kinodvorana, ki pa se ji je končno obetala temeljita prenova, po kateri naj bi zaživela z novim poslanstvom – kot center urbane kulture. Tedanji šef kulture na ljubljanski občini Uroš Grilc je želel, da bi nad gradbinci in nato še zagonom nove javne institucije bdel kdo izkušen. In pomislil je nanj.

Meta Grgurevič, umetnica

Instalacija (in performans) Galanterie Mécanique, ki jo je lani skupaj z Uršo Vidic in vrsto sodelavcev (Jaša, Bowrain, Kalu, Nina Fajdiga, Leja Jurišič, Nika Ravnik in drugi) postavila v okviru Svetlobne gverile v galeriji Škuc, je bila pravzaprav vrhunec njenega dotedanjega raziskovanja na področju prepleta umetnosti in tehnologije. V tem prepletu jo najbolj zanima mehanika giba.