Janez Dovč, harmonikar

Teslova tuljava v njegovem studiu – sestavil jo je nedavno, da bi jo, kot že prej nekateri drugi umetniki, uporabil za glasbilo (s spreminjanjem frekvence strele lahko proizvajaš različne zvoke) – združuje obe njegovi ljubezni: fiziko in glasbo. Diplomirani fizik poudarja, da obe področji povezujejo podobni zakoni. Tako kot fizikalne pojave določajo vibracije, nihanja, odnosi med frekvencami, te kraljujejo tudi v glasbi z akordi, višjimi harmonskimi toni, resonancami itd. Glasba mu je pomagala bolje razumeti nekatere fizikalne pojave, pa tudi življenje samo, kajti po njegovem je mogoče tudi družbene odnose interpretirati s pomočjo fizike in glasbe. Bistvene, tako v življenju kot v glasbi, pa se mu zdijo resonance, uglašenosti v ansamblu, z občinstvom, z naravo.

Petja Zorec, modna oblikovalka

Najprej je naredila analizo, potem pa je šla na teren. V zdravstvenem domu si je sposodila invalidski voziček in prosila mamo, naj sede nanj. Šele takrat se je zavedela, da bo mama pri gibanju nekoč morda res potrebovala pomoč. Ali pa kdo drug od njenih bližnjih. Ali sama.

Klemen Janežič, igralec

Od aprila je zaposlen v SNG Drama Ljubljana. Pri 24-letih je najmlajši igralec, ki so ga zaposlili v tem prestižnem gledališču. V njem pa ne počiva (v senci Draminih prvakov), saj je že odigral zahtevne in izzivalne vloge v Tauferjevi Kaliguli, Pandurjevem Richardu III. + II., Misteriju Buffo Aleksandra Popovskega, konec septembra pa bo v Mali drami nastopil v glavni vlogi, kjer bo upodobil Hinkemanna v Tollerjevi drami.

Zoran Smiljanić, stripar

Ne pomni več, koliko let je imel, ko je odkril kavbojce, ki so, odeti v jelenjo kožo z resicami in pokriti s klobuki, jezdili po prostranih ameriških in mehiških puščavah. Zadeli so vsako tarčo. Nasprotnike so mlatili kot za stavo. Vedno so zmagali.

Staš Kleindienst, slikar

Njegova slika Skrivnosti gozda, naslikana v alkidni tehniki, ki mu je maja prinesla nagrado skupine OHO – to podeljujejo umetnikom in umetnicam do 35. leta, v zadnjih dveh letih inovativnim in kreativnim –, prikazuje različne izseke iz družbene realnosti. Na njej vidimo med seboj povezane prizore ljudi na plaži, med plesom, na pikniku, narodno-zabavni bend, pa tudi intimna srečanja in celo posilstvo. Vse to dogajanje nadzorujejo in se vanj vpletajo »možje v črnem«, ki nastopajo na sliki kot nekakšna bajeslovna bitja.

Aljoša Harlamov, literarni kritik

Roman vedno prebere do konca. Tudi če se mu zdi zaplet za lase privlečen, liki neživljenjski in slog nikakršen, kar se pogosto zgodi v hiperprodukciji sodobnega slovenskega romanopisja, se tudi od slabih avtorjev lahko česa naučimo. »V vsaki knjigi je mogoče najti kaj dobrega. Če bomo knjigo odložili že po tridesetih straneh, ne bomo prišli do tiste majhne kakovosti, ki se morda skriva v črni luknji romana,« pravi Aljoša Harlamov, slovenist, doktorand na ljubljanski Filozofski fakulteti in letošnji dobitnik Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo pisateljev Slovenije podeljuje mladim literarnim kritikom.

Peter Škerl, ilustrator

V roke je vzel čopič in ga pomočil v črn tuš. Nato je narisal kmetijo in njene prebivalce, živali, ki se ponoči zberejo v skednju, kjer jim prašičji starosta naznani, da se bo treba gospodarju, ki jih izkorišča, končno upreti. Ko je res izbruhnil upor, je prvič posegel po rdeči, edini barvi v tem črno-belem podvigu. Poškropil jo je po papirju, kot kaplje krvi.

Teja Ideja, oblikovalka

Lično škatlico iz bukovega lesa odpreš in ven streseš kvadratne ploščice. Na vseh so pisane sličice, a po dve sta enaki – na dveh sta lubenici pa kivija, pomaranči, vetrnici, kolačka, sonci, lista ... Vse te podobe, naključno razmetane po mizi, nato temeljito premeriš s pogledom, potem pa ploščice obrneš na hrbtno stran. In tako se igra prične. Tekmovalci se morajo spomniti, kje se skrivajo pari. Zmaga tisti, ki se jih najhitreje spomni največ.

Goro Osojnik, oče festivala Ana Desetnica

Če si je kot mulc česa resnično želel, je bil to poklic, zaradi katerega bi lahko potoval. Verjetno ga je tudi zato tako zelo vleklo k tabornikom in nato še v alpinizem, kjer je pustil pečat z dvema prvenstvenima smerema, eno na Koglu nad Kamniško Bistrico, drugo v hrvaški Paklenici.

Your Gay Thoughts, avdio-vizualni kolektiv

Prvi poletni dan se je že skoraj prevesil v drugega, ko so se tik ob zunanji steni Muzeja sodobne umetnosti Metelkova znašle tri postave. Ena je sedla za bobne, druga se je poglobila v računalnik in še enkrat preverila, ali je mikrofon na pravi višini, tretja je stopila pred svoj računalnik in pripravila pripomočke za likovno spremljavo koncerta. Potem so zbrani začeli nažigati, vsak s svojo mašino.

Špela Čadež, avtorica animiranih filmov

Njen 12-minutni film Boles, ki je bil letos nagrajen na najbolj prestižnih svetovnih festivalih animiranega filma, temelji na kratki zgodbi Maksima Gorkega z naslovom Njen ljubimec. Gorki je v njej popisal spomine študenta, ki ga starejša prostitutka Tereza prosi za pomoč pri pisanju pisma ljubimcu Bolesu. Študent ji pomaga s pismom, ko pa ga Tereza prosi, naj napiše še pismo Bolesa njej, se razkrije, da si je Tereza ljubimca izmislila. Poanta Gorkega je socrealistična, saj v sklepu zgodbe sugerira (humanistično) misel, da je treba negovati sočutje do vseh ljudi, še posebej do tistih v »padlem razredu«, ki jih »zaradi občutka naše superiornosti« navadno v vsakodnevnem življenju niti ne opazimo.

Matija Solce, lutkar in glasbenik

Če ste se v minulih letih julija odpravili po stari cesti v katero izmed južnih istrskih letovišč, ste morda v Gračišču, zadnji vasi pred mejo s Hrvaško, opazili improviziran smerokaz z napisom Festival Histeria. Vabil je v ad hoc »ustanovljeno« mesto Cantalone, kilometer dolgo interaktivno inštalacijo, na kateri v nekaj dneh več sto umetnikov ponuja več kot sto koncertov, gledaliških predstav in cirkuških spektaklov. Umetniki ne prihajajo na festival samo zato, da se predstavijo kolegom in gledalcem, ampak da se v sproščenem okolju učijo drug od drugega, svoje znanje pa na praktičnih delavnicah delijo tudi z gledalci. Le tam lahko denimo slišiš, kako indijski glasbenik, z obilico ironije, improvizira na »oberkrainersko« muziko.

Tina Vrbnjak, igralka

Začelo se je z darilom. Dramaturginja Eva Kraševec ji je za rojstni dan podarila Knjigo o Blanche in Marie, v kateri je Per Olov Enquist spletel zgodbo o dveh osebah, ki sta zares obstajali, a se nista nikdar srečali, kaj šele spoprijateljili.

Loudspeaker Alliance, bend

Tisti, ki so se jih imeli pred dvema tednoma priložnost naposlušati in zaradi bogate likovne spremljave tudi nagledati na ljubljanski Metelkovi, kjer so prvič v živo predstavili muziko s svoje druge, pravkar izdane plošče Let’s Dance, so bili soglasni: takšno muziko bi človek med kakšnim dolgim road tripom zlahka poslušal na repeat in repeat in repeat.

Katarina Morano, filmska režiserka

Njen kratki igrani študentski prvenec Kam?, z njim se je uvrstila med deset nominirancev za letošnjega študentskega oskarja, je lirična, ganljiva in pretresljiva filmska pripoved o bolnem dekletu, ki se sooči z neizbežno smrtjo.

Nika Stupica in Boštjan Jan, oblikovalca porcelana

Vse so narejene iz tankega, prosojnega porcelana, ki ga ulijeta v mavčni kalup in nato žgeta v peči pri 1270 stopinjah Celzija. In če dosledno upoštevata celo vrsto zakonitosti, ki jih je pri oblikovanju porcelana, kot pravita, še bistveno več kot pri oblikovanju gline, lahko na koncu na polico svojega ateljeja na Lepodvorski ulici v Ljubljani postavita še eno novo skodelico za espresso. Ali za belo kavo ali čaj. Ali novo skledo. Ali vazo.

Igor Škafar - Ichisan, elektronski glasbenik, didžej in fotograf

Lani se mu je oglasil organizator nekega festivala na prostem v Philadelphii, navdušen nad njegovo muziko, podobno housu, le da je ta še bolj plesna ter navdihnjena z diskom 70. in zgodnjih 80. let. Če jo že predalčkamo, ji recimo nu-disco.

Miha Turšič, postgravitacijski umetnik

Čeprav je direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki so ga pred dvema letoma odprli v Vitanju, ga zvezde, galaksije, planeti in astrofizikalni pojavi pravzaprav ne zanimajo. Zanj je vesolje, točneje diskurz o vesolju, zgolj skupek pogojev, ki mu omogoča misliti nove oblike umetnosti, evolucijo človeka v 21. stoletju, vpliv tehnologije na bivanjsko izkušnjo, predvsem pa ga zanima, kako z novimi umetniškimi praksami razvoj v najširšem smislu usmeriti tako, da bi spričo tehnološke revolucije »ubranili tisto, kar je najbolj človeškega v nas samih«.

Perpetuum Jazzile, vokalna skupina

Njihove izvedbe pesmi, večinoma priredb, so brezhibne. Harmonije, ritmi, medsebojno barvno prepletanje glasov in fraziranje so izpiljeni do najmanjše podrobnosti. V aranžmajih in izvedbah ni prostora za napake. Morda prav zaradi popolnosti njihovih priredb nekateri kritiki menijo, da ubijajo originalne pesmi. Ali pa gre v vse bolj ciničnem svetu komu na živce njihovo veselje do petja in življenja, ki ga izžarevajo na odru, ko pojejo pop pesmi Lady Gaga, Davida Guette, Daft Punka, Michaela Jacksona, Abbe itd.

Barbara Zemljič, filmska in TV-režiserka

Bi se končalo kako drugače, če ne bi sedla v tisti avto in pristala na Krasu? Ko ji je po letih pedenanja družine od spredaj in zadaj, po letih, ko je mož sploh ni več šljivil, prekipelo, da to pa ja ne more biti vse, kar jo še čaka v življenju ... ni mogla več reči ne. Potrebovala je rešilno bilko, emancipacijo, opomnik, da še živi. Da je še ženska.

Natan Esku, vizualni umetnik

Zadnjih nekaj tednov se je po Centru urbane kulture Kino Šiška potikal črn pes. Opaziti ga je bilo na slikah, skulpturah, fasadi. V gobcu je kazal krvoločne zobe, a v njegovi robustni, štirioglati pojavi je bilo vseeno nekaj dobrodušnega, humornega, otroškega.

Huiqin Wang, slovensko-kitajska umetnica

Njen največji in najodmevnejši projekt zadnjih deset let je skozi umetnost seznaniti slovensko in kitajsko javnost z življenjem in delom barona Ferdinanda Avguština Hallerja von Hallersteina, jezuitskega misijonarja iz 18. stoletja, doma iz Mengša, ki je kot dvorni astronom in mandarin tretje stopnje preživel šestintrideset let na dvoru cesarja Qianlonga.

Janez Janša alias Emil Hrvatin, umetnik

Čeprav velja za enega najbolj podkovanih teoretikov umetnosti v Sloveniji, njegove razstave, performansi in gledališki projekti niso hermetični. Nasprotno. V svoji komunikaciji z gledalcem so njegova umetniška dela, vsaj večina njih, zelo jasna in dostopna. Vsakdo jih lahko, seveda vsak po svoje, »razume«. Značilno za njegove projekte je še, da z njimi ne ponuja odgovorov, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja o razvoju družbe, o vlogi posameznika in umetnosti v njej, o življenju samem, najraje pa opazuje, kot pravi sam, »kolateralne« učinke svojih del v družbi.

Mare Bulc, režiser

Jacinta iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Helena Gruden (Grudnovka) iz drame Za narodov blagor. Lojzka iz Hlapcev. Cankarjeva mama. Kako bi bilo, če bi se vse te ženske, ki nastopajo v delih Ivana Cankarja, znašle skupaj v današnjem času? O čem bi razmišljale? O tem se je spraševal režiser Mare Bulc, ko je pisal komedijo Vse o Ivanu in jo sam tudi režiral v Gledališču Koper. Režiser, doma z Vrhnike, je še enkrat prebral dela svojega someščana, da bi se v predstavi komično lotil predsodkov o Cankarju, ki izvirajo iz površnega branja njegovih del, in opozoril na »plasti Cankarjevih del, ki jih večina ne pozna, a bi jih bilo, glede na to, da se nanj kot na največjega slovenskega pisatelja mnogi sklicujejo, dobro poznati v teh zapletenih časih. Hkrati pa sem hotel spodbuditi ljudi, da Cankarja ponovno vzamejo v roke«.

Pia Zemljič, igralka

Vznemirjujoča. Ogoljujoča. Antalogijska. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. S temi besedami so jo nominirali za Severjevo nagrado za najboljšo igralko v minulem letu. Prejela jo je za predstave v SLG Celje in za vlogo Pie v predstavi Zapiranje ljubezni francoskega dramatika Pascala Ramberta, ki jo je v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj režiral Ivica Buljan. V tej predstavi, sestavljeni iz dveh dolgih monologov, je zaigrala s svojim možem Markom Mandićem. Zgodba v predstavi seveda ni njuna. »A čisto vsak posameznik se lahko najde v njej. Tudi midva sva se. Veliko sva raziskovala o sebi, o naju, najinem odnosu, predvsem pa o najinem razumevanju igre in o tem, kako trčita skupaj dva različna principa, moški in ženski, in en tip igralstva z drugim,« pravi Pia.

Luka Uršič, slikar in glasbenik

Ogromne slike ustvarja, več kot tisoč kvadratnih metrov površin v zadnjem času obvladuje z velikimi čopiči, ki so zamenjali male. Njegovo slikanje je postalo nekakšno »akcijsko slikarstvo«, proces, ki ga nadzoruje s kovinskega mostu. Le tako lahko dobi pregled nad celoto, ki nastaja pod njegovimi čopiči.

Neca Falk, glasbenica, slikarka in fotografinja

Križevniška, umetniška ulica v središču Ljubljane, je že nekaj časa njena ulica. V majhnem, visokem belem prostoru, v ateljeju v neposredni bližini Križank in srednje oblikovne šole, na dvorišču staromeščanske zgradbe, z malo sonca in mahovitimi stenami, na katerih je že imela tudi razstavo, zadnja dobra tri leta vsak dan preživi vsaj dve ali tri ure, včasih tudi več. Ko pride prava ideja, ni časovnih omejitev. Stran jo prežene šele močan vonj oljne barve in terpentina. Tu, kjer skozi okna seva ustvarjalna energija in si mularija v dvorišču daje duška, tudi z grafiti, včasih le poseda in uživa kot »zelena mamba«.

Tevž Logar, kurator in pisec

Ko je ljubljanski Galeriji Škuc primanjkovalo sredstev za razstavo, je s kombijem prekrižaril Evropo in dragocene umetnine varno pretovoril v Ljubljano. V Škuc je pripeljal izjemna umetnika Ulaya in Basa Jana Adra, v Benetke odpeljal perspektivno Jasmino Cibic.

Robert Jukič, glasbenik

Leonovski. Tarantinovski. Svet črno-belega v tej družbeni sivini. S temi besedami bi lahko označili album Roberta Jukiča Dobrote iz skrinje zarote, ki ga je predlani začel uspešno predstavljati z bendom Kramp. Skladbe s te plošče so kot filmska glasba za nikoli posnet vestern. Delovale bi tudi brez besedil. A vendar se je glasbenik, ki je napisal več jazzovskih plošč, prvič predstavil tudi kot tekstopisec. Na Dobrotah je spregovoril o večnih temah: pravici, krivici, resnici, neuslišani ljubezni. Moško, ostro, trpko.

Marko Hatlak, hamonikar

Nikdar ne bo pozabil tistega usodnega dne, ko je raztegnil meh svoje harmonike in sta začeli njegovi roki igrati tako čudovito, kot še nikdar prej – obe enako silovito, ne da bi bila ena podrejena drugi. In medtem ko sta sekali vsaka po svojih tipkah, se je po prostoru razlegala homogena kompozicija, ki ni bila ne pocukrana ne zamorjena, ne vesela ne žalostna … bila je vse to hkrati in še veliko več. Močna. Globoka. Magična.