Sanela Jahić, intermedijska umetnica

V svojih zadnjih dveh projektih, naslovljenih Tempo Tempo in I am spending my Capital, se je ukvarjala s spremembami v naravi dela, ki so se zgodile z robotizacijo proizvodnje. Tema ji je (p)osebno blizu, saj sta bila njen oče in mama vse življenje tovarniška delavca, in tudi zato, ker je v času študija med poletnimi počitnicami delala v proizvodnji.

Simona Semenič, dramatičarka, dramaturginja, režiserka, performerka

Po Ljubljani kroži anekdota o tem, kako je Simona Semenič, takrat nadobudna študentka dramaturgije na AGRFT, profesorju Dušanu Jovanoviću na poizvedovanje, kdo je njen vzornik, navrgla nepričakovan odgovor – Monica Lewinsky. Bila je predvsem provokacija, pove danes. Akademija je bila seksistično okolje, ki je kar klicalo po tovrstnih intervencijah. Ob tem se ji je zdelo sijajno, da se tajnica ni zbala veličine nedotakljivega človeka in si je drznila izpostaviti se. A Simonina subverzivna feministična gesta ni naletela odprta ušesa. Dušan Jovanović je ponorel.

Uroš Potočnik, slikar

Jakopičevo priznanje, najvišja stanovska nagrada za mlade slikarje, se podeljuje za obdobje zadnjih petih let, med njegovimi najbolj opaženimi deli pa je bila monumentalna slika z naslovom Delavca. Ustvaril jo je po motivu slike Lomilca kamenja francoskega slikarja Gustava Courbeta in z njo leta 1849, leto dni po izdaji Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta, na umetniški način opozoril na težek položaj delavstva v tedanji Evropi.

Žiga Komperšek - Murksli, izdelovalec longboardov

V šestem razredu osnovne šole je prvič preizkusil prijateljev skejt. Takoj ga je hotel imeti tudi sam. In sčasoma ga je res dobil. Čeprav je bil cenen izdelek množične proizvodnje ali kot sam pravi, »največji šit«, se je z njim podil po domačih Ravnah in se na njem naučil prvih trikov. Kak mu je uspel, vsi seveda ne.

Katalena, glasbena skupina

Tokrat so se lotili muzike za otroke in mladino ter s tem bojda uresničili svojo dolgoletno željo. Nič čudnega, ko pa že imajo tudi sami nekaj potomcev. Nagovorile so jih izštevanke, zbrane v knjigi Enci benci na kamenci. Te so bile izhodišče za njihov šesti studijski album z naslovom Enci benci Katalenci. Izštevanke, ritmične pesmi, polne skrivnostnih besed, s katerimi si otroci običajno razdelijo vloge za začetek igre, so jim bile zgolj besedilna osnova, ki pa je seveda doživela korenite spremembe.

Nina Ivanišin, igralka

Nina Ivanišin je izpričana zapečkarica. Iti neobremenjeno na kavo, preživljati čas z bližnjiki, ostati doma kljub mikom tujine so stvari, s katerimi ne le shaja, marveč se zdi, kot bi si zanje prizadevala. Do intervjujev je zelo zadržana, saj verjame, da za njeno delo niso bistveni. Nobene potrebe ni, da bi imelo občinstvo vpogled vanjo kot zasebnico, da bi zmoglo razumeti ali ceniti njeno delo. Zelo ji ustreza, da fenomen rumenega tiska v slovenskem prostoru še ni doživel polnega razcveta in da ima igralka, razen če ji to ni v posebnem interesu, pred preveliko medijsko pozornostjo lahko popoln mir.

Dre Hočevar, bobnar in skladatelj

»Umetnost ni zgolj obvladovanje svojega inštrumenta,« je etika, ki močno zaznamuje ustvarjalno pot Andreja oziroma pragmatično amerikaniziranega Dreja Hočevarja.

JAŠA, slikar in performer

Na njegovi spletni strani si je mogoče ogledati, kako korak za korakom nastaja njegov projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja. Z njim bo, od 9. maja do 22. novembra, predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu, morda najpomembnejši razstavi svetovne umetnosti.

Andreja Peklar, ilustratorka

Ferdo je velik ptič. Kaj velik, ogromen. Vseeno se je z ljudmi odlično ujel. Otrokom je pomagal pri igri, odraslim pri delu. Nekoč pa je bil žejen. Takooo zelo, da je, ko je s svojim ogromnim kljunom iz jezera srknil požirek, dva, tri, to kar presahnilo.

Nika Autor, družbeno občutljiva umetnica

Njena razstava Novice so naše!, ki je do konca aprila na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, je pravzaprav siže in teoretična nadgradnja njenega raziskovanja o tem, kako se prepletata (filmska) podoba in družbeni angažma.

Radio Ga-Ga, Radijska oddaja

Prejšnji petek smo na Radiu Ga-Ga poslušali pogovor s Slavkom Bobovnikom, ki naj bi ustanovil športno cerkev, na oltar pa postavil smuči Jakova Faka, dres Petra Prevca in kapo Tine Maze. Odgovoril je tudi na vprašanje, ali namenoma »s svojimi brki razdvaja, že tako razdvojen, slovenski narod«.

Ajda Toman, igralka in animatorka

S svojima navihanostjo in pogumom na odru vsakič znova pritegne mlade gledalce, pa tudi njihove starše. Njo pa otroci navdušujejo predvsem s svojo iskrenostjo. V nasprotju z odraslimi namreč ne čakajo na končni aplavz, temveč nastopajočim s svojimi odzivi povratne informacije ponudijo že med predstavo. Včasih, pravi, lahko že po petih minutah slišiš: »Mami, a zdaj je že konec?« Takrat vedo, da so naredili nekaj narobe.

Nataša Kramberger, pisateljica, novinarka, kmetica

Njeno ljubezensko razmerje z Berlinom, kot vsako ljubezensko razmerje, korenini v naključju. Ko je izgubila svoje študentsko domovanje, je imela premalo za najemnino v Ljubljani, a začuda dovolj za najemnino v Berlinu, in je šla in nekako ostala. Čeprav je že večkrat pakirala kovčke in se dolgo upirala temu, da bi bila Berlinčanka, zdaj počasi spoznava, da je naturalizirana. Po svojih pripombah in pritožbah ve, da tako ne govori kdo, ki nima odnosa do mesta in se ne počuti meščana.

Ciril Jazbec, fotograf

Maja Kastelic, ilustratorka

Začne se zjutraj, na temni ulici, po kateri jo v šolo mahne svetlolasi deček. Na vratih ene od hiš opazi črnega muca, ki se hitro izmuzne v notranjost hiše. A deček sledi njegovemu dolgemu repu, najprej po hodniku, potem po skrivnostnem stopnišču, skozi sobane, polne baročnih lestencev, slik in knjig, pa po še enem stopnišču in še enem in še enem, dokler čisto na vrhu ne zagleda ...

Marko Naberšnik, filmski in televizijski režiser

Režiral je drugi najbolj gledani slovenski film, vojno dramo o prvi svetovni vojni, Viktorje, Studio City, državno proslavo, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) poučuje televizijsko režijo.

Tina Dobrajc, slikarka

Ko je babico pred leti prvič vprašala, ali bi ji posodila kak predmet, ki njihovo družino spremlja že več generacij, je bila ta zadržana. Vizualni umetnici posoditi tako dragocen spominek ... to se ji je zdelo malce tvegano.

Zvezdana Novaković, pevka, harfistka, igralka, performerka

Pelje naju na vrh ljubljanskega Lutkovnega gledališča, na oder pod zvezdami, in nama priredi koncert. Zapoje prekmursko ljudsko, pa bolgarsko ljudsko, igra na harfo, ki jo je izdelala sama. Vzelo ji je deset dni, delala je dvanajst ur na dan, pove.

Jernej Lorenci, gledališki režiser

Njegova uprizoritev Iliade, Homerjevega epa o peripetijah junakov in bogov, udeleženih v trojanski vojni, ki je trenutno na ogled v Cankarjevem domu, je pravzaprav sinteza in morda tudi vrh nekega tipa gledališča, ki ga je razvijal v zadnjih petih letih. Gre za teater, umeščen med pripovedovanje, gledališko igro in koncert. Teater, ki nagovarja občinstvo predvsem z zvokom, in teater, v katerem mora gledalec sam v sebi poustvariti sliko dogajanja na odru.

Davorin Lenko, pisatelj

Je avtor s kresnikom nagrajenega romana Telesa v temi, ki po raztrganih koščkih fabule pripoveduje zgodbo velikega slovenskega pisatelja, ki zboli za rakom, ostane brez mod, odrezan od sveta konvencionalne spolnosti in nezmožen napisati tradicionalen, linearen roman. Kaj takega kot »velik slovenski pisatelj« ne obstaja, pravi.

Klavdij Sluban, umetniški fotograf

Tudi iz njegovega cikla črno-belih fotografij pokrajine, ljudi, barak, pingvinov in tjulnjev na otočju Kergulen, ki bodo pod naslovom Srečni dnevi na osamelem otoku še do konca februarja na ogled v ljubljanski Narodni galeriji, veje njegova radovednost ob odkrivanju novih, pogosto od »civilizacije« pozabljenih krajev.

Žiga Murko, pozavnist in producent elektronske glasbe

Počasna, zapacana, umazana, žmohtna, šumeča ... S temi pridevniki so glasbeni kritiki pospremili njegovo nedavno izdano ploščo Green Room, pri ustvarjanju katere je v lonec vrgel samosvojo mešanico hiphopa in jazza ter iz njega potegnil osem razmeroma kratkih, a premišljenih, dovršenih in večplastnih komadov.

Suzana Brborović, slikarka

Predlani je postavila spomenik svojemu očetu. V sedemdesetih se je iz Bosne preselil v Slovenijo, se tu izobrazil za gradbenega tehnika, spoznal njeno mamo ter se trudil otrokoma zagotoviti čim boljše življenje. In ga tudi je zagotovil, čeprav je v to vložil leta in leta garanja. Najprej za druge delodajalce, potem v svojem podjetju.

Ksenija Baraga, ustvarjalka pletenin

Je tekstilna umetnica in slikarka, ki svoj likovni talent že več kot trideset let preliva v najrazličnejše izdelke iz tekstila, med drugim tudi v šale in pokrivala, v katerih spleta zgodbe, tke podobe trenutka ter vanje vtiskuje oblike iz narave ali abstraktnega. S svojimi deli, s katerimi navdušuje, je sodelovala že na številnih domačih in mednarodnih razstavah unikatnega oblikovanja.

Boštjan Napotnik - Napo, kuharski hranoljub in pisec

Prva jed, ki jo je kdaj skuhal, je bilo jogurtovo pecivo, v petem razredu osnovne šole. Saj veste, legendarni biskvit osemdesetih, pri katerem so vse sestavine, razen pecilnega praška, odmerjene z jogurtovim lončkom: moka, olje, sladkor in seveda jogurt.

Alenka Pirman, umetnica

Od nekdaj je doma v stolpnici za Bežigradom. Stanovanje si deli s sinom Tiborjem Bolho, s katerim sta pravkar izdala strip V liftu. Pogovore v dvigalu je beležila med letoma 1999 in 2003, strip pa je zdaj na ogled na njeni pregledni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki je plod celoletnega sodelovanja s kuratorji Barbaro Borčić, Nevenko Šivavec in Božidarjem Zrinskim. Prvič po letu 1995 so bile razmere za delo odlične, pravi.

Hana Stupica, ilustratorka

Sredi zimske pokrajine, puste, mračne, turobne in prekrite s snegom, iz katerega štrlijo le ogolela drevesa, je narisala izgubljeno rokavičko. Sivo in mehko, obrobljeno s krznom. Najprej postane dom miški, nato žabici, in čeprav že poka po šivih, se jima pridružijo še zajec, lisica, volk, merjasec in medved. Na toplem se stisnejo in zaspijo. To je trenutek, ko živali preprosto moraš pogladiti po njihovih svilnatih kožuščkih ali ščetinastih kožuhih. Pa čeprav so ti »le« narisani ...

Pritličje, ekipa novega dogajališča

Vse do zadnjega so bili na trnih. A ko so prejšnji četrtek pred ljubljanskim magistratom zrli v večstoglavo množico, ki je želela prvič vstopiti v prostrano pritličje sosednje stavbe in je bila zaradi gneče prisiljena čakati zunaj, so si lahko oddahnili. Še toliko bolj, ko so se takoj po odprtju med ljudstvom razširili izrazi podpore novemu prostoru za strpne ljudi, željne urbane kulture in družbenih sprememb.

Boris Beja, vizualni umetnik

Vsakič, ko se je zaprl v svoj studio, je zaslišal zvok violine. No, ne čisto vsakič. Le takrat, ko je bil tudi sosednji studio v pogonu. Njegov je namreč v jedilnici meščanskega stanovanja. Njen, violinistkin, v dnevni sobi istega stanovanja. Tam tudi živita.

Urša Menart, filmska režiserka

Najprej si je ogledala filme. Skoraj vse slovenske igrane celovečerce. Bilo jih je okoli 200 in pri vseh je bila še posebno pozorna na ženske like. Glavne, stranske, stare, mlade, celo dojenčice. In potem ko je vse te filmske junakinje vzela pod drobnogled, je nastal njen novi celovečerni dokumentarec Kaj pa Mojca?.