Matija Solce, lutkar in glasbenik

Če ste se v minulih letih julija odpravili po stari cesti v katero izmed južnih istrskih letovišč, ste morda v Gračišču, zadnji vasi pred mejo s Hrvaško, opazili improviziran smerokaz z napisom Festival Histeria. Vabil je v ad hoc »ustanovljeno« mesto Cantalone, kilometer dolgo interaktivno inštalacijo, na kateri v nekaj dneh več sto umetnikov ponuja več kot sto koncertov, gledaliških predstav in cirkuških spektaklov. Umetniki ne prihajajo na festival samo zato, da se predstavijo kolegom in gledalcem, ampak da se v sproščenem okolju učijo drug od drugega, svoje znanje pa na praktičnih delavnicah delijo tudi z gledalci. Le tam lahko denimo slišiš, kako indijski glasbenik, z obilico ironije, improvizira na »oberkrainersko« muziko.

Tina Vrbnjak, igralka

Začelo se je z darilom. Dramaturginja Eva Kraševec ji je za rojstni dan podarila Knjigo o Blanche in Marie, v kateri je Per Olov Enquist spletel zgodbo o dveh osebah, ki sta zares obstajali, a se nista nikdar srečali, kaj šele spoprijateljili.

Loudspeaker Alliance, bend

Tisti, ki so se jih imeli pred dvema tednoma priložnost naposlušati in zaradi bogate likovne spremljave tudi nagledati na ljubljanski Metelkovi, kjer so prvič v živo predstavili muziko s svoje druge, pravkar izdane plošče Let’s Dance, so bili soglasni: takšno muziko bi človek med kakšnim dolgim road tripom zlahka poslušal na repeat in repeat in repeat.

Katarina Morano, filmska režiserka

Njen kratki igrani študentski prvenec Kam?, z njim se je uvrstila med deset nominirancev za letošnjega študentskega oskarja, je lirična, ganljiva in pretresljiva filmska pripoved o bolnem dekletu, ki se sooči z neizbežno smrtjo.

Nika Stupica in Boštjan Jan, oblikovalca porcelana

Vse so narejene iz tankega, prosojnega porcelana, ki ga ulijeta v mavčni kalup in nato žgeta v peči pri 1270 stopinjah Celzija. In če dosledno upoštevata celo vrsto zakonitosti, ki jih je pri oblikovanju porcelana, kot pravita, še bistveno več kot pri oblikovanju gline, lahko na koncu na polico svojega ateljeja na Lepodvorski ulici v Ljubljani postavita še eno novo skodelico za espresso. Ali za belo kavo ali čaj. Ali novo skledo. Ali vazo.

Igor Škafar - Ichisan, elektronski glasbenik, didžej in fotograf

Lani se mu je oglasil organizator nekega festivala na prostem v Philadelphii, navdušen nad njegovo muziko, podobno housu, le da je ta še bolj plesna ter navdihnjena z diskom 70. in zgodnjih 80. let. Če jo že predalčkamo, ji recimo nu-disco.

Miha Turšič, postgravitacijski umetnik

Čeprav je direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki so ga pred dvema letoma odprli v Vitanju, ga zvezde, galaksije, planeti in astrofizikalni pojavi pravzaprav ne zanimajo. Zanj je vesolje, točneje diskurz o vesolju, zgolj skupek pogojev, ki mu omogoča misliti nove oblike umetnosti, evolucijo človeka v 21. stoletju, vpliv tehnologije na bivanjsko izkušnjo, predvsem pa ga zanima, kako z novimi umetniškimi praksami razvoj v najširšem smislu usmeriti tako, da bi spričo tehnološke revolucije »ubranili tisto, kar je najbolj človeškega v nas samih«.

Perpetuum Jazzile, vokalna skupina

Njihove izvedbe pesmi, večinoma priredb, so brezhibne. Harmonije, ritmi, medsebojno barvno prepletanje glasov in fraziranje so izpiljeni do najmanjše podrobnosti. V aranžmajih in izvedbah ni prostora za napake. Morda prav zaradi popolnosti njihovih priredb nekateri kritiki menijo, da ubijajo originalne pesmi. Ali pa gre v vse bolj ciničnem svetu komu na živce njihovo veselje do petja in življenja, ki ga izžarevajo na odru, ko pojejo pop pesmi Lady Gaga, Davida Guette, Daft Punka, Michaela Jacksona, Abbe itd.

Barbara Zemljič, filmska in TV-režiserka

Bi se končalo kako drugače, če ne bi sedla v tisti avto in pristala na Krasu? Ko ji je po letih pedenanja družine od spredaj in zadaj, po letih, ko je mož sploh ni več šljivil, prekipelo, da to pa ja ne more biti vse, kar jo še čaka v življenju ... ni mogla več reči ne. Potrebovala je rešilno bilko, emancipacijo, opomnik, da še živi. Da je še ženska.

Natan Esku, vizualni umetnik

Zadnjih nekaj tednov se je po Centru urbane kulture Kino Šiška potikal črn pes. Opaziti ga je bilo na slikah, skulpturah, fasadi. V gobcu je kazal krvoločne zobe, a v njegovi robustni, štirioglati pojavi je bilo vseeno nekaj dobrodušnega, humornega, otroškega.

Huiqin Wang, slovensko-kitajska umetnica

Njen največji in najodmevnejši projekt zadnjih deset let je skozi umetnost seznaniti slovensko in kitajsko javnost z življenjem in delom barona Ferdinanda Avguština Hallerja von Hallersteina, jezuitskega misijonarja iz 18. stoletja, doma iz Mengša, ki je kot dvorni astronom in mandarin tretje stopnje preživel šestintrideset let na dvoru cesarja Qianlonga.

Janez Janša alias Emil Hrvatin, umetnik

Čeprav velja za enega najbolj podkovanih teoretikov umetnosti v Sloveniji, njegove razstave, performansi in gledališki projekti niso hermetični. Nasprotno. V svoji komunikaciji z gledalcem so njegova umetniška dela, vsaj večina njih, zelo jasna in dostopna. Vsakdo jih lahko, seveda vsak po svoje, »razume«. Značilno za njegove projekte je še, da z njimi ne ponuja odgovorov, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja o razvoju družbe, o vlogi posameznika in umetnosti v njej, o življenju samem, najraje pa opazuje, kot pravi sam, »kolateralne« učinke svojih del v družbi.

Mare Bulc, režiser

Jacinta iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Helena Gruden (Grudnovka) iz drame Za narodov blagor. Lojzka iz Hlapcev. Cankarjeva mama. Kako bi bilo, če bi se vse te ženske, ki nastopajo v delih Ivana Cankarja, znašle skupaj v današnjem času? O čem bi razmišljale? O tem se je spraševal režiser Mare Bulc, ko je pisal komedijo Vse o Ivanu in jo sam tudi režiral v Gledališču Koper. Režiser, doma z Vrhnike, je še enkrat prebral dela svojega someščana, da bi se v predstavi komično lotil predsodkov o Cankarju, ki izvirajo iz površnega branja njegovih del, in opozoril na »plasti Cankarjevih del, ki jih večina ne pozna, a bi jih bilo, glede na to, da se nanj kot na največjega slovenskega pisatelja mnogi sklicujejo, dobro poznati v teh zapletenih časih. Hkrati pa sem hotel spodbuditi ljudi, da Cankarja ponovno vzamejo v roke«.

Pia Zemljič, igralka

Vznemirjujoča. Ogoljujoča. Antalogijska. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. S temi besedami so jo nominirali za Severjevo nagrado za najboljšo igralko v minulem letu. Prejela jo je za predstave v SLG Celje in za vlogo Pie v predstavi Zapiranje ljubezni francoskega dramatika Pascala Ramberta, ki jo je v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj režiral Ivica Buljan. V tej predstavi, sestavljeni iz dveh dolgih monologov, je zaigrala s svojim možem Markom Mandićem. Zgodba v predstavi seveda ni njuna. »A čisto vsak posameznik se lahko najde v njej. Tudi midva sva se. Veliko sva raziskovala o sebi, o naju, najinem odnosu, predvsem pa o najinem razumevanju igre in o tem, kako trčita skupaj dva različna principa, moški in ženski, in en tip igralstva z drugim,« pravi Pia.

Luka Uršič, slikar in glasbenik

Ogromne slike ustvarja, več kot tisoč kvadratnih metrov površin v zadnjem času obvladuje z velikimi čopiči, ki so zamenjali male. Njegovo slikanje je postalo nekakšno »akcijsko slikarstvo«, proces, ki ga nadzoruje s kovinskega mostu. Le tako lahko dobi pregled nad celoto, ki nastaja pod njegovimi čopiči.

Neca Falk, glasbenica, slikarka in fotografinja

Križevniška, umetniška ulica v središču Ljubljane, je že nekaj časa njena ulica. V majhnem, visokem belem prostoru, v ateljeju v neposredni bližini Križank in srednje oblikovne šole, na dvorišču staromeščanske zgradbe, z malo sonca in mahovitimi stenami, na katerih je že imela tudi razstavo, zadnja dobra tri leta vsak dan preživi vsaj dve ali tri ure, včasih tudi več. Ko pride prava ideja, ni časovnih omejitev. Stran jo prežene šele močan vonj oljne barve in terpentina. Tu, kjer skozi okna seva ustvarjalna energija in si mularija v dvorišču daje duška, tudi z grafiti, včasih le poseda in uživa kot »zelena mamba«.

Tevž Logar, kurator in pisec

Ko je ljubljanski Galeriji Škuc primanjkovalo sredstev za razstavo, je s kombijem prekrižaril Evropo in dragocene umetnine varno pretovoril v Ljubljano. V Škuc je pripeljal izjemna umetnika Ulaya in Basa Jana Adra, v Benetke odpeljal perspektivno Jasmino Cibic.

Robert Jukič, glasbenik

Leonovski. Tarantinovski. Svet črno-belega v tej družbeni sivini. S temi besedami bi lahko označili album Roberta Jukiča Dobrote iz skrinje zarote, ki ga je predlani začel uspešno predstavljati z bendom Kramp. Skladbe s te plošče so kot filmska glasba za nikoli posnet vestern. Delovale bi tudi brez besedil. A vendar se je glasbenik, ki je napisal več jazzovskih plošč, prvič predstavil tudi kot tekstopisec. Na Dobrotah je spregovoril o večnih temah: pravici, krivici, resnici, neuslišani ljubezni. Moško, ostro, trpko.

Marko Hatlak, hamonikar

Nikdar ne bo pozabil tistega usodnega dne, ko je raztegnil meh svoje harmonike in sta začeli njegovi roki igrati tako čudovito, kot še nikdar prej – obe enako silovito, ne da bi bila ena podrejena drugi. In medtem ko sta sekali vsaka po svojih tipkah, se je po prostoru razlegala homogena kompozicija, ki ni bila ne pocukrana ne zamorjena, ne vesela ne žalostna … bila je vse to hkrati in še veliko več. Močna. Globoka. Magična.

Urša Vidic, vizualna umetnica

Čisto na koncu popolnoma zatemnjenega prostora je steklena vitrina, iz katere sije razkošna belina. Ja, prav sije, saj je polna ledu, takšnega res skrbno oblikovanega, milimeter za milimetrom. Ročno tesanje in rezljanje sta trajali ure, dneve, vse dokler se ni globoko zamrznjena voda spremenila v prostrano pokrajino.

Gabriela Babnik, pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka

Samo tisto rumeno torbo bi ji moral izmakniti. In zbežati. A mlad temnopolt domačin, ki je oprezal za starejšo belopolto turistko, je začel v njej vse bolj prepoznavati nekoga, ki ga ne sme prizadeti. Ona pa je začela v njem vse bolj prepoznavati tisto, kar je manjkalo njej. Mlado moško telo, s katerim je skušala preseči najprej osamljenost in nato celo smrt.

Bi-ko-fe, organizatorji kulturnih dogodkov

Naslednji petek bodo minila tri leta, odkar je svoja vrata v sedanji preobleki odprl ljubljanski lokal Bi-ko-fe. Z novo, mlado in zagnano ekipo, lucidno prenovljeno notranjostjo in bogatim, skoraj vsakodnevnim brezplačnim kulturnim programom je hitro opozoril nase in si zasluženo izboril naziv enega najpomembnejših kulturnih dogajališč v prestolnici. O tem niso prepričani le njegovi mlajši ali kulturi naklonjeni obiskovalci, temveč tudi mnogi vidni kulturniki.

Polona Pačnik, ilustratorka

Tanke črte, ki jih je za seboj puščal črn tuš, so se povezale v podobo mrkega moškega s kravato in temnimi lasmi, štrlečimi v zrak in zabritimi ob straneh, ter z brki, malce prifrknjenimi navzgor, ki so na moč spominjali na Cankarjeve, čeprav bi njihov lastnik bolj kot v Cukrarno sodil v Bikofe ali na Metelkovo. V oblačku je dahnil: »Kave mi dajte!«

Katarina Čas, igralka in TV-voditeljica

Pred približno letom in pol je njen agent izvedel za avdicijo za manjšo vlogo v novem filmu režiserja Martina Scorseseja. Takoj je bila za. Scorsese je vendar živa legenda!

Živa Ploj Peršuh, dirigentka

Vstopila je v slovito beneško opero La Fenice. In nato je stopila na njen oder, pred mlade glasbenike iz več kot 20 držav, preudarno izbrane in združene v Mednarodnem orkestru Ljubljana. Vedno ohranja mirne živce, pred tistim nastopom pa je imela v trebuhu metulje. Vedela je, kako zelo poseben je ta oder. Da na njem ne nastopi vsak.

Branko Završan, igralec

Takoj je privolil. Takoj, ko je izvedel, da italijanski režiser Alberto Fasulo išče igralca z območja bivše Juge, ki bi bil pripravljen karseda pristno upodobiti avtoprevoznika in s tem prikazati, kako naporno, stresno in pogosto tudi nevarno je njihovo delo, in to le zato, da so police trgovin lahko ves čas polne.

Boštjan Gorenc - Pižama, prevajalec in stand-up komik

Ko so se pri založbi Mladinska knjiga pred leti odločali o prevodu knjižne sage Pesem ledu in ognja, uspešnice ameriškega pisatelja G. R. R. Martina, so pomislili nanj. Vedeli so, da z užitkom bere in prevaja fantazijsko literaturo, pa tudi, da je eden tistih prevajalcev, ki jim je neizmerno pomembno, da prevod ni le zamenjava tujih besed z domačimi, temveč nujno tudi lov na duha izvirne zgodbe. Tudi denimo s premišljenimi priredbami imen, krajev in besednih iger.

Ivan Rocco, modni oblikovalec

Nekoč je med brskanjem po družinskih spominih naletel na razglednice, ki so jih, ko je bil še majhen, prejemali z Jadrana. Zazrl se je v pomirjujočo modrino in se spomnil, da si je vedno želel, da bi kdaj prispela tudi kakšna razglednica od zelo daleč, denimo s Havajev, ki so se mu takrat zdeli obljubljena dežela. Upal je, da bo to razglednico nekoč odposlal kar sam.

Leja Jurišić & Teja Reba, odrski umetnici

Sedeli sta na zofi, razpuščenih las, odeti vsaka v svoj krzneni plašč in obuti v sanjske plastične salonarje. Potem sta si začeli izmenjevati kratke lucidne misli. Leja, svetlolasa polovica tandema, je denimo izstrelila: »Samo norci govorijo resnico.« Teja, njegova rjavolasa polovica, je iz tega razvila sklep: »Vsi umetniki so malo nori.«

Boštjan Čadež - Fšk, vizualni umetnik

Line Rider je leta 2006 udaril kot strela z jasnega. Preprosto, vsakomur razumljivo spletno igro, v kateri se je možiček z rdeče-belim črtastim šalom na saneh vozil po progi, ki smo mu jo bolj ali manj spretno narisali sami, so vzljubili stari in mladi. Pritegnila je kar 300.000 uporabnikov na dan, med njimi tudi prave risarske mojstre.