Natan Esku, vizualni umetnik

Zadnjih nekaj tednov se je po Centru urbane kulture Kino Šiška potikal črn pes. Opaziti ga je bilo na slikah, skulpturah, fasadi. V gobcu je kazal krvoločne zobe, a v njegovi robustni, štirioglati pojavi je bilo vseeno nekaj dobrodušnega, humornega, otroškega.

Huiqin Wang, slovensko-kitajska umetnica

Njen največji in najodmevnejši projekt zadnjih deset let je skozi umetnost seznaniti slovensko in kitajsko javnost z življenjem in delom barona Ferdinanda Avguština Hallerja von Hallersteina, jezuitskega misijonarja iz 18. stoletja, doma iz Mengša, ki je kot dvorni astronom in mandarin tretje stopnje preživel šestintrideset let na dvoru cesarja Qianlonga.

Janez Janša alias Emil Hrvatin, umetnik

Čeprav velja za enega najbolj podkovanih teoretikov umetnosti v Sloveniji, njegove razstave, performansi in gledališki projekti niso hermetični. Nasprotno. V svoji komunikaciji z gledalcem so njegova umetniška dela, vsaj večina njih, zelo jasna in dostopna. Vsakdo jih lahko, seveda vsak po svoje, »razume«. Značilno za njegove projekte je še, da z njimi ne ponuja odgovorov, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja o razvoju družbe, o vlogi posameznika in umetnosti v njej, o življenju samem, najraje pa opazuje, kot pravi sam, »kolateralne« učinke svojih del v družbi.

Mare Bulc, režiser

Jacinta iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Helena Gruden (Grudnovka) iz drame Za narodov blagor. Lojzka iz Hlapcev. Cankarjeva mama. Kako bi bilo, če bi se vse te ženske, ki nastopajo v delih Ivana Cankarja, znašle skupaj v današnjem času? O čem bi razmišljale? O tem se je spraševal režiser Mare Bulc, ko je pisal komedijo Vse o Ivanu in jo sam tudi režiral v Gledališču Koper. Režiser, doma z Vrhnike, je še enkrat prebral dela svojega someščana, da bi se v predstavi komično lotil predsodkov o Cankarju, ki izvirajo iz površnega branja njegovih del, in opozoril na »plasti Cankarjevih del, ki jih večina ne pozna, a bi jih bilo, glede na to, da se nanj kot na največjega slovenskega pisatelja mnogi sklicujejo, dobro poznati v teh zapletenih časih. Hkrati pa sem hotel spodbuditi ljudi, da Cankarja ponovno vzamejo v roke«.

Pia Zemljič, igralka

Vznemirjujoča. Ogoljujoča. Antalogijska. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. S temi besedami so jo nominirali za Severjevo nagrado za najboljšo igralko v minulem letu. Prejela jo je za predstave v SLG Celje in za vlogo Pie v predstavi Zapiranje ljubezni francoskega dramatika Pascala Ramberta, ki jo je v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj režiral Ivica Buljan. V tej predstavi, sestavljeni iz dveh dolgih monologov, je zaigrala s svojim možem Markom Mandićem. Zgodba v predstavi seveda ni njuna. »A čisto vsak posameznik se lahko najde v njej. Tudi midva sva se. Veliko sva raziskovala o sebi, o naju, najinem odnosu, predvsem pa o najinem razumevanju igre in o tem, kako trčita skupaj dva različna principa, moški in ženski, in en tip igralstva z drugim,« pravi Pia.

Luka Uršič, slikar in glasbenik

Ogromne slike ustvarja, več kot tisoč kvadratnih metrov površin v zadnjem času obvladuje z velikimi čopiči, ki so zamenjali male. Njegovo slikanje je postalo nekakšno »akcijsko slikarstvo«, proces, ki ga nadzoruje s kovinskega mostu. Le tako lahko dobi pregled nad celoto, ki nastaja pod njegovimi čopiči.

Neca Falk, glasbenica, slikarka in fotografinja

Križevniška, umetniška ulica v središču Ljubljane, je že nekaj časa njena ulica. V majhnem, visokem belem prostoru, v ateljeju v neposredni bližini Križank in srednje oblikovne šole, na dvorišču staromeščanske zgradbe, z malo sonca in mahovitimi stenami, na katerih je že imela tudi razstavo, zadnja dobra tri leta vsak dan preživi vsaj dve ali tri ure, včasih tudi več. Ko pride prava ideja, ni časovnih omejitev. Stran jo prežene šele močan vonj oljne barve in terpentina. Tu, kjer skozi okna seva ustvarjalna energija in si mularija v dvorišču daje duška, tudi z grafiti, včasih le poseda in uživa kot »zelena mamba«.

Tevž Logar, kurator in pisec

Ko je ljubljanski Galeriji Škuc primanjkovalo sredstev za razstavo, je s kombijem prekrižaril Evropo in dragocene umetnine varno pretovoril v Ljubljano. V Škuc je pripeljal izjemna umetnika Ulaya in Basa Jana Adra, v Benetke odpeljal perspektivno Jasmino Cibic.

Robert Jukič, glasbenik

Leonovski. Tarantinovski. Svet črno-belega v tej družbeni sivini. S temi besedami bi lahko označili album Roberta Jukiča Dobrote iz skrinje zarote, ki ga je predlani začel uspešno predstavljati z bendom Kramp. Skladbe s te plošče so kot filmska glasba za nikoli posnet vestern. Delovale bi tudi brez besedil. A vendar se je glasbenik, ki je napisal več jazzovskih plošč, prvič predstavil tudi kot tekstopisec. Na Dobrotah je spregovoril o večnih temah: pravici, krivici, resnici, neuslišani ljubezni. Moško, ostro, trpko.

Marko Hatlak, hamonikar

Nikdar ne bo pozabil tistega usodnega dne, ko je raztegnil meh svoje harmonike in sta začeli njegovi roki igrati tako čudovito, kot še nikdar prej – obe enako silovito, ne da bi bila ena podrejena drugi. In medtem ko sta sekali vsaka po svojih tipkah, se je po prostoru razlegala homogena kompozicija, ki ni bila ne pocukrana ne zamorjena, ne vesela ne žalostna … bila je vse to hkrati in še veliko več. Močna. Globoka. Magična.

Urša Vidic, vizualna umetnica

Čisto na koncu popolnoma zatemnjenega prostora je steklena vitrina, iz katere sije razkošna belina. Ja, prav sije, saj je polna ledu, takšnega res skrbno oblikovanega, milimeter za milimetrom. Ročno tesanje in rezljanje sta trajali ure, dneve, vse dokler se ni globoko zamrznjena voda spremenila v prostrano pokrajino.

Gabriela Babnik, pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka

Samo tisto rumeno torbo bi ji moral izmakniti. In zbežati. A mlad temnopolt domačin, ki je oprezal za starejšo belopolto turistko, je začel v njej vse bolj prepoznavati nekoga, ki ga ne sme prizadeti. Ona pa je začela v njem vse bolj prepoznavati tisto, kar je manjkalo njej. Mlado moško telo, s katerim je skušala preseči najprej osamljenost in nato celo smrt.

Bi-ko-fe, organizatorji kulturnih dogodkov

Naslednji petek bodo minila tri leta, odkar je svoja vrata v sedanji preobleki odprl ljubljanski lokal Bi-ko-fe. Z novo, mlado in zagnano ekipo, lucidno prenovljeno notranjostjo in bogatim, skoraj vsakodnevnim brezplačnim kulturnim programom je hitro opozoril nase in si zasluženo izboril naziv enega najpomembnejših kulturnih dogajališč v prestolnici. O tem niso prepričani le njegovi mlajši ali kulturi naklonjeni obiskovalci, temveč tudi mnogi vidni kulturniki.

Polona Pačnik, ilustratorka

Tanke črte, ki jih je za seboj puščal črn tuš, so se povezale v podobo mrkega moškega s kravato in temnimi lasmi, štrlečimi v zrak in zabritimi ob straneh, ter z brki, malce prifrknjenimi navzgor, ki so na moč spominjali na Cankarjeve, čeprav bi njihov lastnik bolj kot v Cukrarno sodil v Bikofe ali na Metelkovo. V oblačku je dahnil: »Kave mi dajte!«

Katarina Čas, igralka in TV-voditeljica

Pred približno letom in pol je njen agent izvedel za avdicijo za manjšo vlogo v novem filmu režiserja Martina Scorseseja. Takoj je bila za. Scorsese je vendar živa legenda!

Živa Ploj Peršuh, dirigentka

Vstopila je v slovito beneško opero La Fenice. In nato je stopila na njen oder, pred mlade glasbenike iz več kot 20 držav, preudarno izbrane in združene v Mednarodnem orkestru Ljubljana. Vedno ohranja mirne živce, pred tistim nastopom pa je imela v trebuhu metulje. Vedela je, kako zelo poseben je ta oder. Da na njem ne nastopi vsak.

Branko Završan, igralec

Takoj je privolil. Takoj, ko je izvedel, da italijanski režiser Alberto Fasulo išče igralca z območja bivše Juge, ki bi bil pripravljen karseda pristno upodobiti avtoprevoznika in s tem prikazati, kako naporno, stresno in pogosto tudi nevarno je njihovo delo, in to le zato, da so police trgovin lahko ves čas polne.

Boštjan Gorenc - Pižama, prevajalec in stand-up komik

Ko so se pri založbi Mladinska knjiga pred leti odločali o prevodu knjižne sage Pesem ledu in ognja, uspešnice ameriškega pisatelja G. R. R. Martina, so pomislili nanj. Vedeli so, da z užitkom bere in prevaja fantazijsko literaturo, pa tudi, da je eden tistih prevajalcev, ki jim je neizmerno pomembno, da prevod ni le zamenjava tujih besed z domačimi, temveč nujno tudi lov na duha izvirne zgodbe. Tudi denimo s premišljenimi priredbami imen, krajev in besednih iger.

Ivan Rocco, modni oblikovalec

Nekoč je med brskanjem po družinskih spominih naletel na razglednice, ki so jih, ko je bil še majhen, prejemali z Jadrana. Zazrl se je v pomirjujočo modrino in se spomnil, da si je vedno želel, da bi kdaj prispela tudi kakšna razglednica od zelo daleč, denimo s Havajev, ki so se mu takrat zdeli obljubljena dežela. Upal je, da bo to razglednico nekoč odposlal kar sam.

Leja Jurišić & Teja Reba, odrski umetnici

Sedeli sta na zofi, razpuščenih las, odeti vsaka v svoj krzneni plašč in obuti v sanjske plastične salonarje. Potem sta si začeli izmenjevati kratke lucidne misli. Leja, svetlolasa polovica tandema, je denimo izstrelila: »Samo norci govorijo resnico.« Teja, njegova rjavolasa polovica, je iz tega razvila sklep: »Vsi umetniki so malo nori.«

Boštjan Čadež - Fšk, vizualni umetnik

Line Rider je leta 2006 udaril kot strela z jasnega. Preprosto, vsakomur razumljivo spletno igro, v kateri se je možiček z rdeče-belim črtastim šalom na saneh vozil po progi, ki smo mu jo bolj ali manj spretno narisali sami, so vzljubili stari in mladi. Pritegnila je kar 300.000 uporabnikov na dan, med njimi tudi prave risarske mojstre.

Damjan Kozole, filmski režiser

Novembra 2009 se je v ljubljanski galeriji Škuc na otvoritev svoje razstave pripravljal priznani umetnik Ulay, ki je meje svojega telesa nekoč preizkušal tudi v udarnem tandemu z Marino Abramović. Pozneje se je umaknil iz sveta umetnosti, a kustos Tevž Logar ga je prepričal v comeback.

Matej de Cecco, ilustrator in stripar

Zasanjani fantje in dekleta, okoli katerih lebdijo srčki. Oblačilne muke pred prvim dejtom. Strah. Veselje. Razočaranje. Upanje.

Nina Rakovec, igralka

Še vedno se spomni trenutka, ko je prvič začutila, da je gledališče nekaj čarobnega. Že kot čisto majhna deklica je z dedkom, ki je bil igralec, zahajala v ljubljansko Dramo in v tamkajšnjem bifeju zabavala druge igralce. Na nekem gostovanju v Trstu pa so ji prvič dovolili, da je videla zaodrje. In pozneje, med predstavo, so ji naročili, naj dedku na oder odnese klobuk. Takrat se je skozi zatemnjeno dvorano, polno gledalcev, prvič sprehodila proti odru, in ko je vendarle stopila nanj, se ji je zazdelo, da vse okrog nje žari. In da se je znašla sredi nečesa resnično pomembnega.

Nejc Gazvoda, filmski režiser in pisatelj

Pred dvema letoma je naredil filmsko zgodbo o treh prijateljih, ki imajo za to, da si po dolgem času povedo vse, kar je dobrega in slabega, na voljo en sam konec tedna. Zdaj je naredil zgodbo o mladih ženskah, ki imata za to, da se spoznata in spokata karseda daleč proč, na voljo en sam dan.

Miha Štrukelj, slikar

Čisto vsako sliko začne z mrežo. S tankimi črtami, ki njegova slikarska platna spremenijo v morje kvadratkov. No, pravzaprav vsako sliko začne že veliko prej … ko po Ljubljani ali tujih velemestih s fotoaparatom v roki preži na tipične urbane motive. Na gradbišča, stolpnice, mostove, viadukte. Potem črno-bele fotografije razvije. In na tisto, ki ga najbolj zintrigira, s svinčnikom nariše mrežo. Identično, le bistveno večjo mrežo nato nariše še na platno. In nato v vsakem od kvadratkov z veliko mero natančnosti in potrpežljivosti poustvari motiv s fotografije. Najprej s svinčnikom, nato še z olji.

Maša Kagao Knez, plesalka in koreografinja

Ne spomni se točno, kdaj je prvič stala na odru, a bila je še dekletce. Njena mama se je že takrat zavedala, kako dragoceno je, če se lahko že v najzgodnejših letih naučiš razumeti in obvladovati telesne gibe, zato ji je pogosto predvajala glasbo, ona pa je nato improvizirala. Včasih je v plesu uživala ure in ure. In če že ni plesala, je spremljala mamine vaje in predstave; mama Jasna Knez je bila že takrat ena naših najvidnejših sodobnih plesalk in koreografinj.

Ivan Peternelj, igralec

Prišli so na oder in začeli brati knjigo. In že smo se znašli sredi divje zgodbe, v kateri so se junaki neprestano grabili, slačili, se dajali dol na vse mogoče načine, tudi tiste najbolj skrajne, kaznive, pri tem pa so nas polivali s svojimi telesnimi izločki, in to res s čisto vsemi, in nazadnje umirali v peklenskih mukah, pa še takrat z mislijo na le še en sam poslednji trenutek naslade …

Rok Biček, filmski režiser

Ko se je konec avgusta odpravil na beneški filmski festival, je bil za večino le neznani mulc, ki je posnel film. In je imel veliko srečo, da ga je opazil eden najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Deset dni kasneje se je domov vrnil zmagoslavno, kot eden največjih upov slovenskega filma.

Nataša Muševič - Dot, intermedijska umetnica

Sedla je za računalnik in na njem »zagnala« zvok. Ta je bil obiskovalcem križevniške cerkve v Ljubljani včasih komaj slišen, včasih pa je bil tako mogočen, da je zbujal namrgodene poglede mimoidočih in bližnjih sosedov. A bilo je vredno biti priča temu dogajanju, saj se je ob vsakem zvoku nekaj premaknilo. In to dobesedno.