Polonca Lovšin, intermedijska umetnica

Sredi Centra in Galerije P74 te dni stoji čisto pravi kokošnjak. Narejen je iz svetlega lesa. Ima dva prostora, enega za spanje in drugega, obdanega z žico, namenjenega dnevnemu življenju kokoši.

Rosana Hribar & Gregor Luštek, sodobna plesalca in koreografa

Moški in ženska. On skodran blondinec, ona ognjeno rdečih las. Negibno ležita, pokrita z belo rjuho, in zreta v strop. Nato on počasi pogleda njo. Ona mu vrne pogled. On hip zatem izgine pod rjuho. In nato še ona. In tam, pod rjuho, ki se je medtem spremenila v prostran pajčolan, se začneta njuni skoraj goli telesi, oblečeni le v bele spodnjice, v ritmu glasbe zbliževati in oddaljevati, prepletati, odbijati, prerivati, poskakovati, dokler na koncu ne omahneta drugo na drugo in ju povsem prekrije belina.

Klemen Slakonja, televizijski voditelj in igralec

»Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik.« Te besede, odpete v grosupeljskem dialektu, so sredi februarja najprej odmevale iz skeča, pravzaprav spota, v njegovi televizijski oddaji Zadetek v petek na TV3 Medias, nato pa z vso silo še iz računalnikov, s tablic in telefonov. Na pamet so jih znali vsi, stari in mladi, levi in desni. JJ Style je bil glasbeno-satirični hit zime. Posnetek na YouTubu je doslej zabeležil že skoraj 550.000 ogledov.

Severa Gjurin, glasbenica

Ima enega najbolj prepoznavnih vokalov na slovenski glasbeni sceni. Takšnega mehkobnega, toplega, ki boža ušesa. Pa čeprav ti sredi pogovora nenadoma zapoje le preprost »u-u u-u-u u-u« in takoj zatem še nekaj drugih podobno obarvanih glasov.

Elvis Halilović, industrijski oblikovalec

Prejšnji ponedeljek mu je ameriška platforma Kickstarter, ki kreativcem z vsega sveta pomaga zbirati zagonska sredstva za njihove avtorske projekte, prižgala zeleno luč in mu dala na voljo trideset dni, da prepriča njene uporabnike, od resnih poslovnežev do čisto »navadnih« ljudi, naj njegov projekt podprejo s prispevki v skupni višini 10.000 dolarjev.

Po sredstva za musguard na Kickstarter

Jurij Lozić, avtor Musguarda, blatnika za kolesa, se na Kickstarterju bori za sredstva za zagon proizvodnje. Do zdaj je zbral malo manj kot 9 tisoč od načrtvanih 10.000 dolarjev, ki jih potrebuje za začetek proizvodnje. Časa ima še 26 dni.

Sanja Grcić, modna oblikovalka

Pokrivalo, kakršno je nosil Kekec, je še pred dvema letoma veljalo za zastarelo in preživeto. Ter popolnoma nemodno. Nosili so ga le planinci. Danes so Kekčevi klobuki po njeni zaslugi kultno pokrivalo, ki pozornost zbuja tudi daleč zunaj naših meja, celo v modni prestolnici New Yorku, kjer so jo že pred leti označili za »vzhodnoevropsko kraljico sloga«.

Aljaž Jovanović, igralec

Vlak je drvel s svetlobno hitrostjo. No, danes bi drvel s svetlobno hitrostjo, takrat, v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je avantgardist Stanisław Ignacy Witkiewicz napisal kultno Ponorelo lokomotivo, pa je vlak drvel z za tiste čase vseeno svetlobnimi 130 kilometri na uro. In ravno on je bil, skupaj z Janezom Škofom, tisti, ki ga je, polnega potnikov, po odru divje gnal naprej in naprej, prek vseh meja, naravnost v pogubo.

Tomato Košir, oblikovalec

Ministrstvo za kulturo je pred leti slovelo kot ena redkih državnih institucij z res do potankosti premišljeno zasnovano celostno grafično podobo.

Polona Kasal, glasbenica

Vozila se je po cestah. Srbskih, makedonskih, albanskih, črnogorskih. Redko poseljena pokrajina, ki jo je takrat odkrivala prvič, je brzela mimo nje in se ob tem vse bolj zlivala s pesmimi, ki so odzvanjale iz avtomobilskih zvočnikov. Šlo je za pesmi o iskanju smisla življenja. O naših odnosih z drugimi. In tudi o cesti, »zavetju nemirnih ljudi«, ki »drvijo od mesta do mesta brez sna in izgubijo na tisoče srečanj vse dni«.

olgafacesrok, oblikovalca nakita

Pred nekaj meseci je kitajska modna oblikovalka Masha Ma zaključevala svojo kolekcijo oblačil za zimo 2013/14 in po spletu okoliščin ji je v roke prišel njun uhan. En sam. Pa še ta je bil prototip. A ena sama skrivnostna in na prvi pogled krhka črna roža je bila dovolj, da sta jo prepričala, da svoja oblačila dopolni z njunim nakitom.

Luka Dakskobler, fotoreporter in novinar

Začelo se je z reportažo o športnih psih, nadaljevalo z zgodbo o Lyri, prvi slovenski psički, ki obvlada frizbi, in potem še z drugimi izstopajočimi psi. Tudi tistimi, ki pomagajo bolnim ali poškodovanim ljudem. Skupaj z njimi je obiskal zavod za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi ter spremljal, kako so se na terapevtske kosmatince odzivali tamkajšnji otroci. Med njimi je bila tudi Barbara, enajstletna deklica s cerebralno paralizo.

Don’t make new people, kolektiv didžejev in vizualcev

Don’t make new people. Ne delajte novih ljudi. To je sporočal napis sredi nekega filmčka, ki je krožil po internetu. In ker so potrebovali ime, so si rekli, zakaj pa ne.

Kaja Avberšek, ilustratorka, striparka in oblikovalka

Rumeno pišče, narisano s pomočjo šablone, ki nas vodi po živalski farmi in poizveduje, s čim se preživljajo njeni drugi prebivalci. Kmalu spozna, da konj gara kot konj, koza se preživlja s kozjimi molitvicami in prodajo jogurta, lila krava še vedno živi od avtorskih honorarjev od slavnega oglasa …

New Wave Syria, elektropop dvojec

»You’ve got to shake it off / make it loud / dance it off / let it out.« Vsega se moraš otresti. Na ves glas. Na plesišču. Da gre ven iz tebe.

David Krančan, stripar in ilustrator

Par, izrisan s črno silhueto. On v suknjiču, ona v krilu in s figo. In šest sličic, ki zgolj s telesnimi gibi ponazarjajo šest usodnih trenutkov njunega razmerja.

Napravi mi dete, bend

Kurenti, roza lasje, krdelo bulterierjev, oranžen furby, zlata maska, pisani baloni in njihov moto »Vsak dan je rojstni dan«, brez katerega ni minil še niti en koncert, tokrat pa ga lahko med poslušanjem nežnega, a grozečega ra-ta-ta-ta-ta-ta-ta-janja preberemo kar nasprejanega na zid.

Razstava: Borut Peterlin, fotograf, ki obuja fotografske tehnike

Pred dobrima dvema letoma je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann. Navdušeno si je ogledoval njena dela in potem … obstal kot uročen. Kakšna ostrina! In kakšna tonaliteta! In to na fotografijah, narejenih v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot 160 leti uporabljali pionirji fotografije!?

Beli sladoled, slikarski tandem

Konec oktobra sta vzela v roke vsak svojo 30-metrsko rolo papirja, jo odnesla domov, eden v Postojno, drugi v Ljubljano, in naslednjih trideset dni risala po njej. Čisto vsak dan točno po tri ure. Ničesar, kar sta v tem času ustvarila, nista smela izbrisati. Prav tako se nista smela ozirati nazaj, saj sta sveže motive sproti zvijala v drugo, vzporedno rolo.

Ištvan Išt Huzjan, vizualni umetnik

Ko je bil majhen, so imeli na hišnem dvorišču peskovnik. Tak čisto mini. Šele pozneje je ugotovil, da je bila ograda, kjer je delal potičke in tunele, pravzaprav njegov prvi samostojni ustvajalni prostor. Pravi atelje.

Ana Baraga, ilustratorka

Dolgolasa mladenka, ki povsem gola leži na trebuhu in bere knjigo. Roke ima prekrižane in na njih ji počivajo prsi, noge pa ima dvignjene visoko v zrak in celo tako zelo upognjene nazaj, da se ji konice prstov že prav udobno naslanjajo na lastna ramena.

Aleksandra Vajd in Hynek Alt, fotografa

Njune fotografije ne pripovedujejo zgodb. Kar je – če upoštevamo globoko zakoreninjeno prepričanje, da zmore ena sama fotografija povedati več kot tisoč besed – fascinantno. A le zakaj bi morali vsi trobiti v isti rog?

Kombinat, ženski pevski zbor

Ko so se pred dobrim mesecem po vsej državi razplamteli protesti, so si takoj rekle, da so zraven. In res so šle na ulice in jih vedno znova napolnile s pesmijo. Denimo s Puntarsko. Ali pa s Power To The People.

Jure Henigman, igralec

Zgodba filma Izlet, prvega celovečerca Nejca Gazvode, je že skoraj ponarodela. Trije prijatelji se po dolgem času srečajo in odpravijo na roadtrip na Obalo. Začne se z vožnjo, polno smeha in glasne muzike, potem pa iz vseh treh privrejo številne nakopičene frustracije, od osebnih do družbenih. A le kako ne bi, ko pa mladi, ki bi morali pokati od ambicij in zamisli, v sedanjih razmerah pogosto sploh ne vidijo več nobene prihodnosti.

Slovenia Coworking, povezovalci

V prvem nadstropju ljubljanskega Kina Šiška se vsak četrtek med deveto in peto – coworka. Ja, coworka.

Vasko Atanasovski, skladatelj, saksofonist in flavtist

Je strasten raziskovalec vsega glasbenega, kar prihaja z vzhoda in zahoda ter si podaja roko nekje vmes. In ta »nekje vmes« je po zaslugi naše geografske lege prav tu, pri nas. Zato ne glede na to, katere glasbene zvrsti se prepletajo v njegovih številnih glasbenih projektih, od etna do jazza, od balkanske do orientalske godbe, pa vse tja do klasike, vedno pravi le, da sklada, igra, ubeseduje in zadnje čase tudi poje muziko od tu.

Meta Wraber, ilustratorka

Fine, sočne in sladke fige. In fina, sočna in sladka skuta. Dve sestavini, minuta pasiranja in, ta-da, namaz je pripravljen.

Janez Janša, intermedijski umetnik

Bil je 11. avgust 2007. Poročna dvorana na ljubljanskem gradu je bila slovesna kot vedno. Nasproti matičarja so sedeli nevesta, ženin in njuni priči. Potem jih je matičar poklical po imenu. Ob nevestinem so se vsi le prijazno nasmehnili. Ob ženinovem imenu pa so onemeli. Kako, prosim? Kakšen Janez Janša?! In da bi bila zmeda popolna, je matičar poklical še priči. Janeza Janšo in Janeza Janšo.

Milan Erič, ilustrator, slikar in risar

Mestna galerija Ljubljana trenutno gosti najbolj hudomušno razstavo pri nas. Marsikoga bo spomnila na čas otroštva, pa ne le zaradi igračk, na katere naletimo tu in tam, temveč tudi zato, ker so na razstavi poleg slik in risb na ogled tudi čisto prave čičke čačke. Te so večinoma posute po tleh in obiskovalec se mora ob pogledu nanje odločiti, ali jih bo pohodil ali iz pietete preskakoval.

Barely Modern, bend

Trije mladi fantje. Dva iz Logatca, eden iz Ljubljane. Žiga Petkovšek na kitari. Jan Vihar na bobnih. Miha Kononenko na basu. Njihova muzika je garažna, surova. So spevni, a tudi punkovsko ostri. Igrajo garažni rokenrol.