Luka Dakskobler, fotoreporter in novinar

Začelo se je z reportažo o športnih psih, nadaljevalo z zgodbo o Lyri, prvi slovenski psički, ki obvlada frizbi, in potem še z drugimi izstopajočimi psi. Tudi tistimi, ki pomagajo bolnim ali poškodovanim ljudem. Skupaj z njimi je obiskal zavod za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi ter spremljal, kako so se na terapevtske kosmatince odzivali tamkajšnji otroci. Med njimi je bila tudi Barbara, enajstletna deklica s cerebralno paralizo.

Don’t make new people, kolektiv didžejev in vizualcev

Don’t make new people. Ne delajte novih ljudi. To je sporočal napis sredi nekega filmčka, ki je krožil po internetu. In ker so potrebovali ime, so si rekli, zakaj pa ne.

Kaja Avberšek, ilustratorka, striparka in oblikovalka

Rumeno pišče, narisano s pomočjo šablone, ki nas vodi po živalski farmi in poizveduje, s čim se preživljajo njeni drugi prebivalci. Kmalu spozna, da konj gara kot konj, koza se preživlja s kozjimi molitvicami in prodajo jogurta, lila krava še vedno živi od avtorskih honorarjev od slavnega oglasa …

New Wave Syria, elektropop dvojec

»You’ve got to shake it off / make it loud / dance it off / let it out.« Vsega se moraš otresti. Na ves glas. Na plesišču. Da gre ven iz tebe.

David Krančan, stripar in ilustrator

Par, izrisan s črno silhueto. On v suknjiču, ona v krilu in s figo. In šest sličic, ki zgolj s telesnimi gibi ponazarjajo šest usodnih trenutkov njunega razmerja.

Napravi mi dete, bend

Kurenti, roza lasje, krdelo bulterierjev, oranžen furby, zlata maska, pisani baloni in njihov moto »Vsak dan je rojstni dan«, brez katerega ni minil še niti en koncert, tokrat pa ga lahko med poslušanjem nežnega, a grozečega ra-ta-ta-ta-ta-ta-ta-janja preberemo kar nasprejanega na zid.

Razstava: Borut Peterlin, fotograf, ki obuja fotografske tehnike

Pred dobrima dvema letoma je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann. Navdušeno si je ogledoval njena dela in potem … obstal kot uročen. Kakšna ostrina! In kakšna tonaliteta! In to na fotografijah, narejenih v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot 160 leti uporabljali pionirji fotografije!?

Beli sladoled, slikarski tandem

Konec oktobra sta vzela v roke vsak svojo 30-metrsko rolo papirja, jo odnesla domov, eden v Postojno, drugi v Ljubljano, in naslednjih trideset dni risala po njej. Čisto vsak dan točno po tri ure. Ničesar, kar sta v tem času ustvarila, nista smela izbrisati. Prav tako se nista smela ozirati nazaj, saj sta sveže motive sproti zvijala v drugo, vzporedno rolo.

Ištvan Išt Huzjan, vizualni umetnik

Ko je bil majhen, so imeli na hišnem dvorišču peskovnik. Tak čisto mini. Šele pozneje je ugotovil, da je bila ograda, kjer je delal potičke in tunele, pravzaprav njegov prvi samostojni ustvajalni prostor. Pravi atelje.

Ana Baraga, ilustratorka

Dolgolasa mladenka, ki povsem gola leži na trebuhu in bere knjigo. Roke ima prekrižane in na njih ji počivajo prsi, noge pa ima dvignjene visoko v zrak in celo tako zelo upognjene nazaj, da se ji konice prstov že prav udobno naslanjajo na lastna ramena.

Aleksandra Vajd in Hynek Alt, fotografa

Njune fotografije ne pripovedujejo zgodb. Kar je – če upoštevamo globoko zakoreninjeno prepričanje, da zmore ena sama fotografija povedati več kot tisoč besed – fascinantno. A le zakaj bi morali vsi trobiti v isti rog?

Kombinat, ženski pevski zbor

Ko so se pred dobrim mesecem po vsej državi razplamteli protesti, so si takoj rekle, da so zraven. In res so šle na ulice in jih vedno znova napolnile s pesmijo. Denimo s Puntarsko. Ali pa s Power To The People.

Jure Henigman, igralec

Zgodba filma Izlet, prvega celovečerca Nejca Gazvode, je že skoraj ponarodela. Trije prijatelji se po dolgem času srečajo in odpravijo na roadtrip na Obalo. Začne se z vožnjo, polno smeha in glasne muzike, potem pa iz vseh treh privrejo številne nakopičene frustracije, od osebnih do družbenih. A le kako ne bi, ko pa mladi, ki bi morali pokati od ambicij in zamisli, v sedanjih razmerah pogosto sploh ne vidijo več nobene prihodnosti.

Slovenia Coworking, povezovalci

V prvem nadstropju ljubljanskega Kina Šiška se vsak četrtek med deveto in peto – coworka. Ja, coworka.

Vasko Atanasovski, skladatelj, saksofonist in flavtist

Je strasten raziskovalec vsega glasbenega, kar prihaja z vzhoda in zahoda ter si podaja roko nekje vmes. In ta »nekje vmes« je po zaslugi naše geografske lege prav tu, pri nas. Zato ne glede na to, katere glasbene zvrsti se prepletajo v njegovih številnih glasbenih projektih, od etna do jazza, od balkanske do orientalske godbe, pa vse tja do klasike, vedno pravi le, da sklada, igra, ubeseduje in zadnje čase tudi poje muziko od tu.

Meta Wraber, ilustratorka

Fine, sočne in sladke fige. In fina, sočna in sladka skuta. Dve sestavini, minuta pasiranja in, ta-da, namaz je pripravljen.

Janez Janša, intermedijski umetnik

Bil je 11. avgust 2007. Poročna dvorana na ljubljanskem gradu je bila slovesna kot vedno. Nasproti matičarja so sedeli nevesta, ženin in njuni priči. Potem jih je matičar poklical po imenu. Ob nevestinem so se vsi le prijazno nasmehnili. Ob ženinovem imenu pa so onemeli. Kako, prosim? Kakšen Janez Janša?! In da bi bila zmeda popolna, je matičar poklical še priči. Janeza Janšo in Janeza Janšo.

Milan Erič, ilustrator, slikar in risar

Mestna galerija Ljubljana trenutno gosti najbolj hudomušno razstavo pri nas. Marsikoga bo spomnila na čas otroštva, pa ne le zaradi igračk, na katere naletimo tu in tam, temveč tudi zato, ker so na razstavi poleg slik in risb na ogled tudi čisto prave čičke čačke. Te so večinoma posute po tleh in obiskovalec se mora ob pogledu nanje odločiti, ali jih bo pohodil ali iz pietete preskakoval.

Barely Modern, bend

Trije mladi fantje. Dva iz Logatca, eden iz Ljubljane. Žiga Petkovšek na kitari. Jan Vihar na bobnih. Miha Kononenko na basu. Njihova muzika je garažna, surova. So spevni, a tudi punkovsko ostri. Igrajo garažni rokenrol.

Peter Movrin, modni oblikovalec

Masivni črni usnjeni plašči, ki spominjajo na viteza teme. A pod njimi se skrivajo krhka svilena krila. Ali pa moška oblačila v svetlo roza in zelenih barvnih odtenkih. Pa rjavi usnjeni suknjiči s trakovi, buhtečimi kot rože.

Blaž Porenta, ilustrator

Opustele pokrajine, po katerih tolčejo viharji, povodnji, požari in pošasti vseh vrst. Leteče orjaške dvoglave želve. Volkodlaki, ki se jim cedi iz gobcev. Demoni z ognjeno žarečimi očmi ter zašiljenimi ušesi in zobmi.

Maja Smrekar, intermedijska umetnica

Ljubljanska Galerija Kapelica je te dni videti kot promocijska stojnica na sejmu mlečnih izdelkov. Na brezhibnem razstavišču so izobešene spolirane fotografije novega jogurta Maya YogHurt. Na eni je vidna njegova bela, gosta struktura. Na drugi kraljuje plastična steklenička, odeta v modro-rdeče-sivo celostno podobo.

Simona Muc, promotorka ročnega pletenja

Med mehke niti, ki se vijejo iz volnenih klobčičev ter se s pomočjo izurjenih prstov, pletilk in velike mere potrpežljivosti počasi spreminjajo v oblačila, v šale, kape, rokavice, puloverje ali krila, pa tudi druge uporabne izdelke, od igrač do preprog, se je usodno zapletla že v najzgodnejših letih. Ko jo je babica naučila plesti, jih je štela le pet.

Matevž Luzar, režiser in scenarist

Domovi za ostarele zbujajo strahospoštovanje. Ali pa morda samo strah. Ker naj bi bili naša zadnja postaja. Ampak ali so res samo to? Zakaj ne bi bili tudi začetek kakšne nove poti? Takšne, kjer lahko, če imaš le dovolj moči, končno uresničiš vse tisto, kar si si vedno želel, pa tega nisi znal, zmogel ali upal?

Nana Milčinski, gledališčnica in pevka

Ko je bila čisto majhna, ji je babica namesto pravljic brala dedkove pesmi. Tudi tiste, ki jih je napisal o njej. Šlo je za tople, nežne rime o tem, kako deklica Nana vidi svet okrog sebe, pa tudi o tem, kakšne življenjske preizkušnje jo še čakajo in kako naj se spopada z njimi.

Primož Bezjak, igralec in plesalec

Večina ga najbolj pozna po vlogi mladega avtomehanika, ki po spletu okoliščin pristane na podeželju severovzhodne Slovenije in se do ušes zaljubi v ženo lokalnega mafiozota. Odigral ga je v filmu, zaradi katerega so v kino drli še celo tisti, ki sicer nikoli ne zaidejo vanj.

Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec

Je eden najbolj izstopajočih pisateljev našega časa. O tem ni nobenega dvoma. Že s prvim romanom Grenki med je na svoje veliko presenečenje uplenil dve vidni lovoriki, najprej nagrado za najboljši prvenec in nato še kresnika, nagrado za najboljši roman leta. Takrat bi lahko še ugibali, ali ni imel kot začetnik, ki je pisal »iz čiste ljubezni do nakladanja in fantaziranja«, morda le velike sreče, a v naslednjem desetletju in pol mu je čisto vsak naslednji roman prinesel novo nominacijo za kresnika.

Aleksij Kobal, slikar

Modrina, veliko modrine. Spodaj modrina kopastih, puhastih, a tudi nekoliko svareče sivih oblakov. Zgoraj modrina prostranega neba.

Silence, bend

Nežna. Čuteča. Srce parajoča. Boleča. A kljub temačni podobi kar nekako pomirjujoča. Tako zveni njuna zadnja plošča Musical Accompaniment for the End of the World. In dejansko je glasbena spremljava za konec sveta. Govori o plesu med zvezdami. O tem, da lahko najceneje letimo s pomočjo našega uma.

Ajdin Bašić, grafični oblikovalec

Najbolj ga poznamo kot tesnega sopotnika vsega, kar je povezano s kulturo in umetnostjo. A ne le zato, ker je velik »art lover«. Je tudi eden tistih, ki pomenijo nepogrešljiv most med kulturo in umetnostjo ter občinstvom. Je avtor številnih plakatov, vabil, katalogov, knjig, publikacij, letakov in drugih vidnih sporočil za umetnike in kulturne institucije.