Trus!, bend

Ena punca in dva fanta. Jelena Rusjan za mikrofonom in na basu, Boštjan Simon na sintu, Marko Lasič na bobnih. So udarni, razigrani, sveži, drugačni. In so Trus!, eno največjih glasbenih presenečenj v zadnjem letu.

Izar Lunaček, filozof in stripar

Februarja je v ljubljanskem Kinu Šiška zaživel Stripolis, vsakomesečni dogodek, ki si je za ključno misijo naložil na prvi pogled pretrd oreh: da slovenska stripovska scena prileze iz vseh skritih lukenj, se znova poveže in skupaj požene nove korenine.

Matjaž Tančič, fotograf

Prostorna, temačna soba z omarami, divanom in umetelno izrezljano leseno mizo, za katero sedi njena edina prebivalka – starejša gospa v preprostem modrem suknjiču.

Brane Vižintin, lutkovni igralec in animator

Zajec in pes. Najprej se igrata, skrivata in lovita. Nato se spreta zaradi drevesa med njunima hišama. Vsak od njiju trdi, da ga ima raje, zato sledi tekmovanje v izkazovanju naklonjenosti, dokler ne ugotovita, da bi si drevo lahko razdelila … na pol. A na koncu ga vendarle ne uničita, saj gre za živo bitje, in vsi lahko živijo v sožitju.

Simon Chang, fotograf

Mlada ženska z velikim golim trebuhom. In nekaj trenutkov pred porodom. In ko stoji na obali z lasmi, razpihanimi od vetra, in zaščitniško pestuje dojenčico. Potem sta v gozdu. Na saneh. Stopnicah. Podzemni. Nato mama sama skače po trampolinu. Deklica pa prvič preizkusi, kako se je potopiti pod vodo. Kakšnega okusa je njen nožni palec. Kako se je igrati s psom, nekajkrat večjim od nje. In potem so tu še utrinki iz narave okrog njiju – s soncem obsijani Ljubljanski grad, ogolelo drevo sredi zasnežene ravnice, senca mačke z dvignjenim repom ...

Uroš Weinberger, slikar in glasbenik

Njegova dela žarijo. Na njih so tako močni rumeni in zeleni poudarki, da se oči kar prilepijo nanje. In medtem ko strmiš vanje, podobno kot v osvetljen ekran, se postopoma zaveš, da prizori pred teboj niso lahkotni, temveč srhljivi, grozljivi, celo apokaliptični …

Trapez, multidisciplinarni kolektiv

V zadnjih letih se je med potikanji po tujih velemestih skorajda nemogoče izogniti pop-up gostijam. Pojavijo se nenadoma, morda tam, kjer hrane sploh ne bi pričakovali. Glas o nekaterih se širi prek družbenih omrežij, o drugih le od ust do ust. Na nekaterih kuhajo vrhunski chefi in so zato dražje, tiste ulične pa so običajno cenovno zelo dostopne. A ne glede na to, kakšne so, skušajo prav vse iz »navadnega« obroka ustvariti nekaj več, posebno doživetje. Tudi denimo tako, da ti trije mladeniči sredi londonskega Soha na točno določen dan, ob točno določeni uri, v živo spečejo pico v prtljažniku trikolesnega avtomobila, predelanega v peč. Dvesto hlebčkov testa jim je pošlo v dveh urah.

Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik

Pred natanko štirimi leti je sredi Stare Ljubljane vzniknila pekarnica. Obiskovalce je mamila z vonjem svežih rogljičkov in tudi, ko je dnevna zaloga 700 kosov pošla, so gostje ostajali na njenem od vrveža umaknjenem vrtu. Sploh ob sobotah. Čez mesec se je spremenila nazaj v Galerijo Škuc.

Arne Hodalič, fotograf in novinar

Pred dobrima dvema desetletjema se mu je v kolumbijskih Andih uspelo prebiti natanko tja, od koder se zaradi strmih gora in bližine obale razprostira eden najbolj edinstvenih razgledov na svetu. V morje je mogoče zreti z več tisoč metrov nadmorske višine.

Zora Stančič, vizualna umetnica

Vam je že kdo rekel, da ste res pacient? Ste že koga vprašali, ali bi pil čaj, in dobili odgovor: »Pa sej nisem bolan.«

Polonca Lovšin, intermedijska umetnica

Sredi Centra in Galerije P74 te dni stoji čisto pravi kokošnjak. Narejen je iz svetlega lesa. Ima dva prostora, enega za spanje in drugega, obdanega z žico, namenjenega dnevnemu življenju kokoši.

Rosana Hribar & Gregor Luštek, sodobna plesalca in koreografa

Moški in ženska. On skodran blondinec, ona ognjeno rdečih las. Negibno ležita, pokrita z belo rjuho, in zreta v strop. Nato on počasi pogleda njo. Ona mu vrne pogled. On hip zatem izgine pod rjuho. In nato še ona. In tam, pod rjuho, ki se je medtem spremenila v prostran pajčolan, se začneta njuni skoraj goli telesi, oblečeni le v bele spodnjice, v ritmu glasbe zbliževati in oddaljevati, prepletati, odbijati, prerivati, poskakovati, dokler na koncu ne omahneta drugo na drugo in ju povsem prekrije belina.

Klemen Slakonja, televizijski voditelj in igralec

»Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik.« Te besede, odpete v grosupeljskem dialektu, so sredi februarja najprej odmevale iz skeča, pravzaprav spota, v njegovi televizijski oddaji Zadetek v petek na TV3 Medias, nato pa z vso silo še iz računalnikov, s tablic in telefonov. Na pamet so jih znali vsi, stari in mladi, levi in desni. JJ Style je bil glasbeno-satirični hit zime. Posnetek na YouTubu je doslej zabeležil že skoraj 550.000 ogledov.

Severa Gjurin, glasbenica

Ima enega najbolj prepoznavnih vokalov na slovenski glasbeni sceni. Takšnega mehkobnega, toplega, ki boža ušesa. Pa čeprav ti sredi pogovora nenadoma zapoje le preprost »u-u u-u-u u-u« in takoj zatem še nekaj drugih podobno obarvanih glasov.

Elvis Halilović, industrijski oblikovalec

Prejšnji ponedeljek mu je ameriška platforma Kickstarter, ki kreativcem z vsega sveta pomaga zbirati zagonska sredstva za njihove avtorske projekte, prižgala zeleno luč in mu dala na voljo trideset dni, da prepriča njene uporabnike, od resnih poslovnežev do čisto »navadnih« ljudi, naj njegov projekt podprejo s prispevki v skupni višini 10.000 dolarjev.

Po sredstva za musguard na Kickstarter

Jurij Lozić, avtor Musguarda, blatnika za kolesa, se na Kickstarterju bori za sredstva za zagon proizvodnje. Do zdaj je zbral malo manj kot 9 tisoč od načrtvanih 10.000 dolarjev, ki jih potrebuje za začetek proizvodnje. Časa ima še 26 dni.

Sanja Grcić, modna oblikovalka

Pokrivalo, kakršno je nosil Kekec, je še pred dvema letoma veljalo za zastarelo in preživeto. Ter popolnoma nemodno. Nosili so ga le planinci. Danes so Kekčevi klobuki po njeni zaslugi kultno pokrivalo, ki pozornost zbuja tudi daleč zunaj naših meja, celo v modni prestolnici New Yorku, kjer so jo že pred leti označili za »vzhodnoevropsko kraljico sloga«.

Aljaž Jovanović, igralec

Vlak je drvel s svetlobno hitrostjo. No, danes bi drvel s svetlobno hitrostjo, takrat, v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je avantgardist Stanisław Ignacy Witkiewicz napisal kultno Ponorelo lokomotivo, pa je vlak drvel z za tiste čase vseeno svetlobnimi 130 kilometri na uro. In ravno on je bil, skupaj z Janezom Škofom, tisti, ki ga je, polnega potnikov, po odru divje gnal naprej in naprej, prek vseh meja, naravnost v pogubo.

Tomato Košir, oblikovalec

Ministrstvo za kulturo je pred leti slovelo kot ena redkih državnih institucij z res do potankosti premišljeno zasnovano celostno grafično podobo.

Polona Kasal, glasbenica

Vozila se je po cestah. Srbskih, makedonskih, albanskih, črnogorskih. Redko poseljena pokrajina, ki jo je takrat odkrivala prvič, je brzela mimo nje in se ob tem vse bolj zlivala s pesmimi, ki so odzvanjale iz avtomobilskih zvočnikov. Šlo je za pesmi o iskanju smisla življenja. O naših odnosih z drugimi. In tudi o cesti, »zavetju nemirnih ljudi«, ki »drvijo od mesta do mesta brez sna in izgubijo na tisoče srečanj vse dni«.

olgafacesrok, oblikovalca nakita

Pred nekaj meseci je kitajska modna oblikovalka Masha Ma zaključevala svojo kolekcijo oblačil za zimo 2013/14 in po spletu okoliščin ji je v roke prišel njun uhan. En sam. Pa še ta je bil prototip. A ena sama skrivnostna in na prvi pogled krhka črna roža je bila dovolj, da sta jo prepričala, da svoja oblačila dopolni z njunim nakitom.

Luka Dakskobler, fotoreporter in novinar

Začelo se je z reportažo o športnih psih, nadaljevalo z zgodbo o Lyri, prvi slovenski psički, ki obvlada frizbi, in potem še z drugimi izstopajočimi psi. Tudi tistimi, ki pomagajo bolnim ali poškodovanim ljudem. Skupaj z njimi je obiskal zavod za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi ter spremljal, kako so se na terapevtske kosmatince odzivali tamkajšnji otroci. Med njimi je bila tudi Barbara, enajstletna deklica s cerebralno paralizo.

Don’t make new people, kolektiv didžejev in vizualcev

Don’t make new people. Ne delajte novih ljudi. To je sporočal napis sredi nekega filmčka, ki je krožil po internetu. In ker so potrebovali ime, so si rekli, zakaj pa ne.

Kaja Avberšek, ilustratorka, striparka in oblikovalka

Rumeno pišče, narisano s pomočjo šablone, ki nas vodi po živalski farmi in poizveduje, s čim se preživljajo njeni drugi prebivalci. Kmalu spozna, da konj gara kot konj, koza se preživlja s kozjimi molitvicami in prodajo jogurta, lila krava še vedno živi od avtorskih honorarjev od slavnega oglasa …

New Wave Syria, elektropop dvojec

»You’ve got to shake it off / make it loud / dance it off / let it out.« Vsega se moraš otresti. Na ves glas. Na plesišču. Da gre ven iz tebe.

David Krančan, stripar in ilustrator

Par, izrisan s črno silhueto. On v suknjiču, ona v krilu in s figo. In šest sličic, ki zgolj s telesnimi gibi ponazarjajo šest usodnih trenutkov njunega razmerja.

Napravi mi dete, bend

Kurenti, roza lasje, krdelo bulterierjev, oranžen furby, zlata maska, pisani baloni in njihov moto »Vsak dan je rojstni dan«, brez katerega ni minil še niti en koncert, tokrat pa ga lahko med poslušanjem nežnega, a grozečega ra-ta-ta-ta-ta-ta-ta-janja preberemo kar nasprejanega na zid.

Razstava: Borut Peterlin, fotograf, ki obuja fotografske tehnike

Pred dobrima dvema letoma je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann. Navdušeno si je ogledoval njena dela in potem … obstal kot uročen. Kakšna ostrina! In kakšna tonaliteta! In to na fotografijah, narejenih v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot 160 leti uporabljali pionirji fotografije!?

Beli sladoled, slikarski tandem

Konec oktobra sta vzela v roke vsak svojo 30-metrsko rolo papirja, jo odnesla domov, eden v Postojno, drugi v Ljubljano, in naslednjih trideset dni risala po njej. Čisto vsak dan točno po tri ure. Ničesar, kar sta v tem času ustvarila, nista smela izbrisati. Prav tako se nista smela ozirati nazaj, saj sta sveže motive sproti zvijala v drugo, vzporedno rolo.

Ištvan Išt Huzjan, vizualni umetnik

Ko je bil majhen, so imeli na hišnem dvorišču peskovnik. Tak čisto mini. Šele pozneje je ugotovil, da je bila ograda, kjer je delal potičke in tunele, pravzaprav njegov prvi samostojni ustvajalni prostor. Pravi atelje.