Neža Peterca, oblikovalka torb

Spletna stran Hypebeast, ki opozarja na primere dobrega oblikovanja, je v začetku januarja objavila novičko o minimalističnem bombažnem nahrbtniku vojaško zelene barve z imenom Big Bag Wolf. Pripeli so tudi povezavo na spletno stran avtorske ekipe Blind Chic.

Jasmina Cibic, vizualna umetnica

Na nadstrešnih videopanojih nekaterih londonskih avtobusnih postajališč se je maja znašel poziv k sodelovanju v hudi nagradni igri No Experience Necessary, ki naj bi izžrebanemu srečnežu, četudi bi bil popoln začetnik, omogočila samostojno razstavo. Sporočilo so lahko zaznali le potniki znamenitih dvonadstropnih avtobusov, a kljub temu so mnogi sledili navodilom, klikali po posebni spletni strani ter čakali na bliskovit preboj in bleščečo umetniško kariero.

The Toronto Drug Bust, bend

Spomladi so se v Ljubljani mudili organizatorji štirih velikih glasbenih festivalov, ki so stalnica poletnega dogajanja v naši širši regiji. Ekipe madžarskega Szigeta, hrvaškega Terranea, srbskega Exita in avstrijskega Waves Vienna so si ogledale nastope 15 uveljavljajočih se slovenskih bendov in vsaka bi morala izbrati po enega favorita za svoj festival. To ni kar tako. Nastopi na festivalih, ki se jih redno udeležujejo svetovno prepoznavna glasbena imena, so za mlade glasbenike velika spodbuda. So pa tudi priložnost za nagovarjanje novega občinstva.

Matic Zorman, fotograf

Soba, v kateri so poleg golih, scufanih sten le še preproge in rožnata zavesa, a je kljub temu dom. Družina, ki v soju svetilke na tleh bere časopise. Stena, polepljena z otroškimi risbicami. In pod njimi deklici, obe z amputirano nogo. Otroci, ki nabirajo kamenje. In delavci, ki porušene stavbe spreminjajo spet v gradbeni material.

Aljaž Tepina, igralec

Tretji Batman, ki mu je pohod na filmsko platno omogočil režiser Christopher Nolan in v katerem si je tesno oprijeti črni kostum ponetopirjenega superjunaka spet nadel Christian Bale, je bil nedvomno eden najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta. Potem pa se je njegova premiera v koloradskem mestu Aurora nepričakovano sprevrgla v najbolj množičen strelski masaker v ameriški zgodovini ...

Rok Predin, animator, slikar in glasbenik

V začetku junija je bilo v Londonu bučno. Kraljica Elizabeta II. je praznovala 60-letnico vladanja in zvrstile so se številne slovesnosti. Eno so pripravili celo na strehi kraljičinega doma, Buckinghamske palače, in večtisočglava množica poslušalcev ga je takrat lahko doživela v drugačni, sodobnejši in bolj pisani podobi. Tudi zato, ker so njegovo pročelje med nekaterimi glasbenimi nastopi prekrile posebej za to priložnost ustvarjene animacije.

Lucija Stepančič, pisateljica in restavratorka

»Ej, sto let naju ni bilo tukaj,« se zamisli dolgolaska, medtem ko vijugata po ovinkasti cesti. »Ne, samo devetdeset,« ji med zehanjem odvrne kratkolasa očalarka.

Jure Pukl, saksofonist in skladatelj

Obvlada muziciranje. Vanj preliva svojo dušo. Ima pa tudi apetit po avanturističnem raziskovanju glasbe, ki je jazzu pravzaprav dajalo pogon že od samih začetkov.

Katja Šulc, pevka

Zapeljivka v visokih petah in z rdečo šminko. In razparanim srcem. In dušo, polno izjokanih solz. Ampak, hej, saj bodo še fantje. »There will be boys, new loves, new joys,« si zapoje. In še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In že jo pet mladeničev potegne v vrtinec plesa, ki se pomika od ene do druge kulise, značilne za zlato dobo črno-belega filma. Od rdeče preproge do obdobja dinozavrov. Od bojišča do domišljijskega sveta superjunakov.

Igor Štromajer, intimni mobilni komunikator

11. maja 2011 se je za vedno poslovil od enega svojih umetniških del. Naslednji dan se je poslovil od drugega. Ko je 37. dan prekinil svoj neobičajni dnevni ritual, je prenehalo obstajati 37 umetniških del.

Tadej Pogačar, umetnik, kustos in galerist

Prestižna bostonska univerza Massachusetts Institute of Technology (MIT) je pred časom razpisala petmesečno raziskovalno štipendijo za transdisciplinarne raziskave v umetnosti, kulturi in tehnologiji.

Boštjan Narat, glasbenik in filozof

So ženske, ki ljubijo pse. In so moški, ki ljubijo ikebane. Prve ne tečejo z volkovi. Drugi se jim smejejo, a vedno potihem. Prve ne morejo spati objete. Drugi jih zato uspavajo od daleč stran. Prve vračajo klice prepozno. Drugi so zaradi njih navadno nesrečni. Ker ženske, ki ljubijo pse, ne ljubijo moških, ki ljubijo ikebane …

Tanja Radež, oblikovalka

Rada zbira. Pravzaprav kar vse po vrsti. Najrazličnejše drobne in tudi malo večje predmete, ki so nas bolj ali manj usodno zaznamovali, pa če se tega zavedamo ali ne.

Milanka Fabjančič, ilustratorka

Začelo se je sila preprosto. Poklicala je v celjsko tovarno Emo ETT in jih vprašala, ali bi bili za sodelovanje. Ali bi morda kakšno serijo njihovih emajliranih izdelkov za kuhinjo, denimo lonce ali pa skodelice, potiskali z ilustracijami, ki bi jih naredila skupaj z njenim življenjskim sopotnikom, Miho Pernetom, ki je prav tako slikar in s katerim skupaj ustvarjata umetniško blagovno znamko Ha ha.

Arjan Pregl, slikar

Spal je. Potem se je zbudil in to zapisal v posebno beležko. Nato je jedel. In to zapisal v beležko. Potem je delal. Skuhal si je čaj. Igral se je s hčerko. Si strigel nohte. In vsaka od teh dejavnosti, naj je bila še tako nepomembna, običajna, nenavadna ali totalno intimna, je končala v beležki. Zapiske je nato razporedil v nekaj bolj splošnih kategorij in iz njih naredil enostaven graf. Barvno tortico iz fimo mase.

Tomaž Furlan, intermedijski umetnik

Začelo se je med študijem kiparstva. Naredil je ogromno oblačilo iz pene, si ga nadel in se z njim odpravil na mestni avtobus. A ni vstopil vanj. Oblačilo, ki je imelo spredaj in zadaj nekajmetrski podaljšek, ga je spustilo le do vhodnih vrat.

Klemen Dvornik, režiser

Kruha in iger. Takšen je naslov njegovega prvega celovečerca, ki je v kinodvorane prišel februarja. In takšno je tudi njegovo sporočilo.

Naredi-sam duet: Handmade in Moste

V ljubljanskih Mostah, blizu toplarne, stoji vila častitljive starosti z imenom Mojmir. Pred dobrim letom sta se okrog nje potikala študenta arhitekture Klara in Klemen. Občudovala sta staro meščansko poslopje in še največ pogledovala k ves čas zaroletanemu stanovanju v prvem nadstropju. Nekega dne, ko je njuna radovednost že presegla vse razumne meje, je do njiju pristopil eden od stanovalcev in povprašal, kaj vendar želita. In morala sta mu povedati. Stanovanje, ki je bilo očitno zapuščeno, želita obnoviti in v njem tudi živeti.

Mina Fina, oblikovalka, ilustratorka in vidžejka

Prejšnji četrtek sta bila Center in galerija P74, ki domujeta v novi kulturni četrti v ljubljanski Šiški, odeta v temo in zvočno podlago mladega benda Your Gay Thoughts. Osvetljena je bila le ena stena, na njej pa je kraljevala velika črna luna, okoli katere so ves čas poplesovale drobne in nekoliko večje podobe spreminjajočih se barv in oblik. Zanke, ki so uravnavale njihovo gibanje, je v rokah vihtela ena naših najbolj prepoznavnih vidžejk Mina Fina.

Sašo Sedlaček, multimedijski umetnik

Novembra je bilo v Kulturnem centru Tobačna 001 opaziti silno nenavaden prizor. Čeprav so vsi kadilci v skladu z zakonodajo kadili zunaj, sta se tudi v notranjosti galerije vztrajno širila cigaretni vonj in dim. Nekdo je torej kadil tudi v tem zaprtem javnem prostoru. In to verižno.

The Miha Artnak

Miha Artnak je tisti brkati in včasih tudi bradati mladi mož, ki pred svojim imenom že nekaj časa neguje besedo The. Zakaj je izbral ravno angleški določni člen? Gre za samovšečnost? Za modni dodatek? Za samoironijo? Se je s tem morda samoinstitucionaliziral? Interpretacij je neskončno mnogo. Ena ključnih pa je ta, da je njegov The tudi simbol prepričanja, da vsak od nas ni »kar eden«, temveč je »nekdo«. In če je vsak posameznik pomemben že, ko plujemo vsak svojo pot, koliko kreativne, miselne in morda celo revolucionarne energije se lahko nakopiči šele, če vsaj občasno stopimo skupaj. Sploh, če so naše lepilo ideje, ki lahko prinesejo premik na boljše.

Katja Perat, pesnica

Sarkastična, ironična, cinična. S temi besedami največkrat opisujejo njen pesniški izraz. Njene tarče so intelektualci na robu živčnega zloma, lepo oblečeni svobodnjaki, zanič pesniki, epski ljudje … pravzaprav celoten sistem, v katerega je kot literatka vstopila tudi sama. A ne secira le drugih, kritična je tudi do sebe. »Predvsem do sebe. Ostalo je sekundarnega pomena,« priznava. Pri tem jo vodita občutek za odgovornost in resnicoljubnost. Prepričana je, da še nobena potlačitev na osebni ali politični ravni ni prinesla ničesar dobrega.

Petra Varl, vizualna umetnica

Če ste se zadnje čase sprehajali po središču Maribora, ste morda opazili kakšnega od 30 znakov, ki na novo urejajo dogajanje na tamkajšnjih ulicah. Ne gre za klasične prometne znake, zato mimoidočim ničesar ne prepovedujejo ali zapovedujejo. Namesto tega jih spodbujajo in opogumljajo, naj sredi ulice, na križišču, pod obokom, na mostu ali v parku za trenutek postojijo, se objamejo in poljubijo. In ni jih malo, ki to res počnejo.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica

Njena dela govorijo o ljubezni. O pesnikih. O tem, zakaj ne marati mame. O tem, kako je živeti z bolnikom s shizofrenijo. Govorijo pa tudi o življenju v malem kraju. Tam ne prodajajo kave znamk Illy in Lavazza. Gospodinjstva imajo v povprečju pet kokoši. Na okenskih policah rastejo bršljanke. Na cesti je veliko povoženih živali. Ampak tako je menda tudi v drugih krajih. In tudi v Italiji. »Zdaj sem potolažena,« zapiše na koncu pesmi Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega.

V Vodnikovi domačiji od danes Center sonoričnih umetnosti

Na Vodnikovi domačiji bo drevi ob 18. uri odprl vrata Center sonoričnih umetnosti Vodnikova domačija. Otvoritveni program bo sooblikoval pester nabor slovenskih in mednarodnih umetnikov, ki bo napolnil vse prostore Vodnikove domačije. Uvedla ga bo predpremiera sonorične invokacije Vrnivec Hanne Preuss, Jake Šimenca in Luke Umeka. Tukaj pa si lahko preberete portret umetnice Hanne Preuss:

Kitch, umetniško-aktivistični duo

Ko sta se pred poldrugim de–setletjem našla, je bil Nenad umetnik, Lana pa aktivistka. Danes sta oba oboje. Njuna umetnost v sebi vedno nosi družbenokritični naboj, sporočilo, angažma. Umetnost, ki je samo lepa, estetska, ju ne zanima.

1107, grafitarji

Kdor malce podrobneje spremlja napise in poslikave na stenah ljubljanskih zapuščenih objektov, obzidjih, v garažah in podhodih ter v njih ne vidi nesmiselnega vandalskega čečkanja, temveč nepogrešljiv prispevek k življenju v mestu, je gotovo že opazil napis 1107.

Irena Tomažin, glas-nica

Verjetno ni zvoka, ki mu ne bi znala dobro prisluhniti in ga nato še spraviti iz sebe. Govor. Petje. Kričanje. Jok majhnega otroka, ki spominja na paritveni klic mačk. Hreščeči zvok avtomata za kavo, ki ga v kavarni ponovi kar tako mimogrede. Ni takšne vrste »posnemovalka« kot Jure Godler ali Marjan Šarec, čeprav njune vokalne sposobnosti zelo ceni, zna pa reuprizoriti najrazličnejše glasove, šume, zvoke. Tudi glasove občutij, dreves ali pa rdeče barve. Bi zmogla uglasiti tudi aktualne družbene razmere? »Definitivno. Tudi s telesom bi bilo mogoče upodobiti hektiko, v kateri smo se znašli, z glasom pa sploh,« je prepričana.

Tomaž Gorkič, filmski ustvarjalec

Že poznate film, v katerem govorijo o Adamu in Evi ter o tem, da naj izvirnega greha ne bi sprožila kača, ki je zapeljala Evo, temveč moški drugih ras in njihovo »Satanovo seme«? Če ga še ne poznate, vas bo morda presenetilo, da gre za eno redkih slovenskih grozljivk. Ja, gre za čisto pravi horror film, v katerem šprica kri. A ker gre za pravi horror film, ta hkrati ponuja tudi kritičen pogled na družbo, v kateri živimo. Ogledalo nastavlja zlasti »korporaciji« RKC, saj je scenarij z rasističnim besednjakom nastal na podlagi zapisov v Bibliji, cerkvi pa v obraz med drugim vrže tudi njeno sodelovanje z nacisti v drugi svetovni vojni in pedofilijo v duhovniških vrstah.

Zoran Pungerčar, ilustrator

Ameriški časnik New York Times je ob koncu lanskega leta objavil kolumno, v kateri se je pisatelj Seamus McGraw razpisal o tem, zakaj lovi srne. V kratkem, a slikovitem prispevku je razvil tezo, da mu v nasprotju z mnogimi drugimi lovci ne gre za nabiranje trofej, temveč za umetnost lova.