Sašo Sedlaček, multimedijski umetnik

Novembra je bilo v Kulturnem centru Tobačna 001 opaziti silno nenavaden prizor. Čeprav so vsi kadilci v skladu z zakonodajo kadili zunaj, sta se tudi v notranjosti galerije vztrajno širila cigaretni vonj in dim. Nekdo je torej kadil tudi v tem zaprtem javnem prostoru. In to verižno.

The Miha Artnak

Miha Artnak je tisti brkati in včasih tudi bradati mladi mož, ki pred svojim imenom že nekaj časa neguje besedo The. Zakaj je izbral ravno angleški določni člen? Gre za samovšečnost? Za modni dodatek? Za samoironijo? Se je s tem morda samoinstitucionaliziral? Interpretacij je neskončno mnogo. Ena ključnih pa je ta, da je njegov The tudi simbol prepričanja, da vsak od nas ni »kar eden«, temveč je »nekdo«. In če je vsak posameznik pomemben že, ko plujemo vsak svojo pot, koliko kreativne, miselne in morda celo revolucionarne energije se lahko nakopiči šele, če vsaj občasno stopimo skupaj. Sploh, če so naše lepilo ideje, ki lahko prinesejo premik na boljše.

Katja Perat, pesnica

Sarkastična, ironična, cinična. S temi besedami največkrat opisujejo njen pesniški izraz. Njene tarče so intelektualci na robu živčnega zloma, lepo oblečeni svobodnjaki, zanič pesniki, epski ljudje … pravzaprav celoten sistem, v katerega je kot literatka vstopila tudi sama. A ne secira le drugih, kritična je tudi do sebe. »Predvsem do sebe. Ostalo je sekundarnega pomena,« priznava. Pri tem jo vodita občutek za odgovornost in resnicoljubnost. Prepričana je, da še nobena potlačitev na osebni ali politični ravni ni prinesla ničesar dobrega.

Petra Varl, vizualna umetnica

Če ste se zadnje čase sprehajali po središču Maribora, ste morda opazili kakšnega od 30 znakov, ki na novo urejajo dogajanje na tamkajšnjih ulicah. Ne gre za klasične prometne znake, zato mimoidočim ničesar ne prepovedujejo ali zapovedujejo. Namesto tega jih spodbujajo in opogumljajo, naj sredi ulice, na križišču, pod obokom, na mostu ali v parku za trenutek postojijo, se objamejo in poljubijo. In ni jih malo, ki to res počnejo.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica

Njena dela govorijo o ljubezni. O pesnikih. O tem, zakaj ne marati mame. O tem, kako je živeti z bolnikom s shizofrenijo. Govorijo pa tudi o življenju v malem kraju. Tam ne prodajajo kave znamk Illy in Lavazza. Gospodinjstva imajo v povprečju pet kokoši. Na okenskih policah rastejo bršljanke. Na cesti je veliko povoženih živali. Ampak tako je menda tudi v drugih krajih. In tudi v Italiji. »Zdaj sem potolažena,« zapiše na koncu pesmi Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega.

V Vodnikovi domačiji od danes Center sonoričnih umetnosti

Na Vodnikovi domačiji bo drevi ob 18. uri odprl vrata Center sonoričnih umetnosti Vodnikova domačija. Otvoritveni program bo sooblikoval pester nabor slovenskih in mednarodnih umetnikov, ki bo napolnil vse prostore Vodnikove domačije. Uvedla ga bo predpremiera sonorične invokacije Vrnivec Hanne Preuss, Jake Šimenca in Luke Umeka. Tukaj pa si lahko preberete portret umetnice Hanne Preuss:

Kitch, umetniško-aktivistični duo

Ko sta se pred poldrugim de–setletjem našla, je bil Nenad umetnik, Lana pa aktivistka. Danes sta oba oboje. Njuna umetnost v sebi vedno nosi družbenokritični naboj, sporočilo, angažma. Umetnost, ki je samo lepa, estetska, ju ne zanima.

1107, grafitarji

Kdor malce podrobneje spremlja napise in poslikave na stenah ljubljanskih zapuščenih objektov, obzidjih, v garažah in podhodih ter v njih ne vidi nesmiselnega vandalskega čečkanja, temveč nepogrešljiv prispevek k življenju v mestu, je gotovo že opazil napis 1107.

Irena Tomažin, glas-nica

Verjetno ni zvoka, ki mu ne bi znala dobro prisluhniti in ga nato še spraviti iz sebe. Govor. Petje. Kričanje. Jok majhnega otroka, ki spominja na paritveni klic mačk. Hreščeči zvok avtomata za kavo, ki ga v kavarni ponovi kar tako mimogrede. Ni takšne vrste »posnemovalka« kot Jure Godler ali Marjan Šarec, čeprav njune vokalne sposobnosti zelo ceni, zna pa reuprizoriti najrazličnejše glasove, šume, zvoke. Tudi glasove občutij, dreves ali pa rdeče barve. Bi zmogla uglasiti tudi aktualne družbene razmere? »Definitivno. Tudi s telesom bi bilo mogoče upodobiti hektiko, v kateri smo se znašli, z glasom pa sploh,« je prepričana.

Tomaž Gorkič, filmski ustvarjalec

Že poznate film, v katerem govorijo o Adamu in Evi ter o tem, da naj izvirnega greha ne bi sprožila kača, ki je zapeljala Evo, temveč moški drugih ras in njihovo »Satanovo seme«? Če ga še ne poznate, vas bo morda presenetilo, da gre za eno redkih slovenskih grozljivk. Ja, gre za čisto pravi horror film, v katerem šprica kri. A ker gre za pravi horror film, ta hkrati ponuja tudi kritičen pogled na družbo, v kateri živimo. Ogledalo nastavlja zlasti »korporaciji« RKC, saj je scenarij z rasističnim besednjakom nastal na podlagi zapisov v Bibliji, cerkvi pa v obraz med drugim vrže tudi njeno sodelovanje z nacisti v drugi svetovni vojni in pedofilijo v duhovniških vrstah.

Zoran Pungerčar, ilustrator

Ameriški časnik New York Times je ob koncu lanskega leta objavil kolumno, v kateri se je pisatelj Seamus McGraw razpisal o tem, zakaj lovi srne. V kratkem, a slikovitem prispevku je razvil tezo, da mu v nasprotju z mnogimi drugimi lovci ne gre za nabiranje trofej, temveč za umetnost lova.

Jelena Rusjan, performerka

Na odmaknjeni kmetiji živita sestri, ki gojita svinje. Pravzaprav jih goji le starejša sestra, očetova naslednica, mlajša pa se medtem predaja učenju vedno novih umetnostnih disciplin. Ob njunih dialogih se vse bolj razkriva, da nista le čudaški, temveč sta tudi hladnokrvni serijski morilki. A čeprav jima življenje drugih ljudi ne pomeni nič, sta močno navezani na živali: starejša živi le za svinje, mlajša za ptička Fluffyja, ki je v resnici že davno poginil, s čimer je simbolično ugasnila tudi njena možnost, da bi kdaj pobegnila iz nastale situacije. Svobode si sicer želi in si jo skuša izboriti, a starejša sestra jo uspe, tudi s pomočjo represivnih metod, vedno znova zadržati v njunem grotesknem svetu.

Mark Požlep, vizualni umetnik

Konec oktobra je v ljubljanski Kino Šiška zakorakal mladenič, oblečen v oranžen kombinezon in opremljen z motorno žago. Ko jo je pognal, ni pokazala znakov življenja, a si ni dolgo belil glave, saj je imel s sabo tudi obodno žago. Z njo je, ob živi spremljavi električne kitare, pred očmi številčnega občinstva razžagal ogromno črno-belo kravo. Ta je bila sestavljena iz lesa, kartona in selotejpa, ker je imela vgrajene posode z litri kečapa, pa je naokrog vseeno nekontrolirano špricala »kri«.

Alenka Sottler, ilustratorka

Črtna koda je tisti drobni element, s katerim se, če želimo ali ne, srečujemo vsak dan. Z njo so ožigosane vse stvari, ki jih dobimo iz trgovin. Zaradi svoje vseprisotnosti je postala eden od simbolov kapitalističnega sistema in s tem tudi časa, v katerem živimo.

Multipraktik, multidisciplinarni kolektiv

Pred dobrim letom se je verjetno le redkim sanjalo, da je mogoče umetniška dela ustvarjati tudi iz selotejpa. Potem je osem slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalnih ekip mlajše generacije zgolj s pomočjo živopisanih lepljivih trakov in nožkov ustvarilo osem poslikav v velikosti jumbo plakata. V akciji jih je ves čas spremljala kamera in igrivi filmčki so kmalu postali velik internetni hit, z njim pa je postala hit tudi selotejpna umetnost ali tape art, ki je bila dotlej dokaj podtalna ne le pri nas, temveč tudi v tujini. Projekt, ki ga je sicer finančno podprl eden naših mobilnih operaterjev, je s tem zaživel lastno življenje. Ekipa je začela dobivati nešteto vprašanj, svoje izkušnje pa je nato delila z drugimi v Barceloni, Lillu, Bruslju, v Moskvi in na Islandiji.

Bojan Brecelj, fotograf

V ljubljanskem Mestnem muzeju že od sredine oktobra stoji fotografski studio, ki pa ni povsem običajen. V fotografskih studiih stranke praviloma fotografira profesionalni fotograf, tu pa se obiskovalci fotografirajo sami. Postavijo se pred ogledalo, za katerim je skrit fotoaparat, in ko najdejo pozo, ki jim najbolj ustreza, z nogo pritisnejo na sprožilec. Če jim poza ni všeč, nanj pritisnejo še enkrat in še enkrat, vse dokler niso res zadovoljni z motivom. Z malo sreče se bo njihova fotografija znašla v sosednji sobi, na fotografski razstavi samoportretov z naslovom Kdo si?

Meta Krese, fotografinja in novinarka

Je fotografinja, ki ji pisana beseda ni tuja. Pravzaprav ji je še kako domača, saj je napisala že nešteto reportaž iz bližnjih in tudi zelo oddaljenih krajev, ki so bile objavljene v domačih in tujih medijih. Po drugi strani je novinarka, ki ji je uspelo v svoj fotografski objektiv ujeti že marsikateri trenutek, ki ni bil le povod za posamično dobro fotografijo, temveč za številne serije fotografij in fotografske razstave.

Aljaž Vindiš, načrtovalec vidnih sporočil

Ko je predlani spet zaživel študentski časopis Tribuna, so se mnogi spraševali, ali bo njegovim prebuditeljem uspelo ujeti tudi duha te nekdaj legendarne publikacije. Mlada ekipa se s tem ni obremenjevala, raje se je zazrla v prihodnost, naredila »svoj« časopis ter s tem zagnala odskočno desko za bodoče novinarje, fotografe, ilustratorje in oblikovalce. Vse kaže, da so izbrali pravo pot, saj je Tribuna nedavno prejela naše najvišje strokovno priznanje na področju vidnih sporočil, veliko Brumnovo nagrado. Do­bila je tudi dve posamični Brumnovi nagradi, in sicer za najboljše oblikovan časopis in črkovno vrsto.

Nika Ravnik, modna oblikovalka

Nika je labirinte simbolično odkrivala že kot deklica, ko je v domačem Solkanu brskala po mamini omari in pomerjala njena oblačila. Nekoliko labirintna je bila tudi njena poklicna pot, saj so jo, potem ko se je odločila za študij oblikovanja tekstilij in oblačil, sprva zavrnili, češ da ne riše dovolj dobro. Morda ji je ravno to dalo dodatni zagon, saj danes velja za eno naših najboljših modnih oblikovalk mlajše generacije.

Nevenka Šivavec in Mojca Zlokarnik, urednici zbirke “Ljubljana osebno”

‘Ljubljana osebno, alternativni vodič’ je zbirka žepnih knjižic, ki skozi osebne izkušnje senzibilnih posameznikov ponujajo ozaveščeno percepcijo mesta. Knjižice so dvojezične (v slovenskem in angleškem jeziku), opremljene z izvirnim slikovnim gradivom in ponujajo slogovno in vsebinsko zanimive mikro poglede na Ljubljano. Zbirka je izvirna dopolnitev običajnih turističnih vodnikov, urejata pa jo Nevenka Šivavec in Mojca Zlokarnik.

Simon Popek: "Pridite na Liff!"

V Ljubljani se je v sredo začel 22. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, na katerem si lahko še vse do 20. novembra ogledate 114 filmov, razporejenih v dvanajst kategorij. Med njimi sta tudi dva filma slovenskih režiserjev: film Izlet Nejca Gazvode se v kategoriji Perspektive bori za nagrado vodomec, film Listy do M. Mitje Okorna, ki je posnet na Poljskem, pa je umeščen v kategorijo Predpremiere. Kakšno je sporočilo letošnjega festivala, smo povprašali njegovega programskega direktorja.

Štef Grmek, predsednik športno-kulturnega društva Pank Kura

“V naši bližnji okolici je sceno alternativne kulture v preteklosti fural legendarni Brane Koncilja, pozneje so jo prevzeli metalci, zdaj pa smo to sceno, ki je medtem zamrla, prevzeli mi.

Mateja Panter in Jožica Curk, oblikovalki

V ljubljanskem salonu id:doma je te dni v okviru Meseca oblikovanja na ogled razstava Mateje Panter in Jožice Curk z naslovom “Hi konjiček”. Oblikovalki sta razstavili gugalne konjičke, ki so nastali po izvirniku iz leta 1956, ki sta ga našli na podstrešju. Njuni konjički so narejeni iz različnih materialov, od lesa do aluminija in vezane plošče, unikatni pa so tudi zaradi poslikav.

Alenka Tetičkovič, igralka

“Verjamem v ideale in v to, da bi morala biti naša osnovna vrednota človekovo srce. Žal je v kapitalizmu osnovna vrednota denar. Ko se zazrem v svoje otroštvo, vidim, da so takratne vrednote gotovo bolj postavljale v ospredje človeka. Seveda se je tudi v socializmu kradlo, nekateri so imeli več in drugi manj, a danes je prepad med revnimi in bogatimi bistveno večji. Kljub temu se mi zdi, da prav zdaj, ko ves svet živi v obdobju pretresov, mnogi spoznavajo, da denar ne zagotavlja sreče, zadovoljstva in topline. Očitno potrebujemo globalne spremembe.

Ekipa Bienala slovenske neodvisne ilustracije

POKLON AVTORSTVU

Darko Slavec, slikar

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu lahko še danes, 10. oktobra, ujamete pregledno razstavo slikarja Darka Slavca, ki bi ga lahko slogovno umestili med magični realizem in (nad)realizem; v zadnjem obdobju pa prehaja tudi v abstrakcijo. Njegov slikarski opus sestavljajo cikli “Kruh, svet in kozmos”, “Človek in vesolje”, “Sanje velike kopalke”, “Sonca” in “Deus”, fotografski pa “Lepa Vida”, “Predori” in “Asimetrična simetrija Bohinjskega jezera”. Vsi cikli, razen fotografskega, se nanašajo na kozmos.

Kultipraktik, borci za svobodo

Ekipo Zavoda za kulturne dejavnosti Kultipraktik, ki deluje na področju literature, gledališča, glasbe in likovne umetnosti ter spremljajočih dejavnosti, kot so krajinska arhitektura, pedagoško izobraževanje predšolskih otrok, založništvo in prevajanje, smo povprašali, kaj jih vodi pri njihovem delovanju. (Na fotografiji so Matej Knep, Tomo Barić Ravbar, Julijana Jovanić, Ambrož Urh, Tomaž Dobravc, Katra Kozak.)

Ekipa predstave “FENG ŠUS v gledališču brez igralca”

“V gledališču brez igralca FENG ŠUS fabulo pleteta odsotno prisotni osebi. Protagonista sta sinteza raznih izraznih možnosti, s pomočjo katerih avtorji razčiščujemo razumevanje sodobnega sveta.

Ekipa Muzik Bizaarja

“Je Muzik Bizaar utopičen? Deluje na ulici, sam zase - brez birokratskih - administrativnih aditivov, na steni podvoza na Erjavčevi ulici. Predpostavlja, da je ulica odprt prostor, namenjen ustvarjanju. V boju med konformistično grabežljivostjo individualnosti na eni strani in redkimi občutki za kolektivno na drugi s svojim sloganom 1 za 1 poskuša spodbujati čute kolektivnega, v spomin in prakso pa želi priklicati fenomen obdarovanja, katerega bistvo ubesedujemo s tremi besedami: daš, sprejmeš, vrneš. Nasprotuje krilatici piratstvo = kriminal. Spodbuja kroženje različnih idej in okusov.

Rajko Bizjak, fotograf

“Obkroža nas svet prikritih želja in potisnjenih strasti. Živimo v svetu laži, kjer je vrednota pretvarjanje, ko umor ni umor, strast ni strast in seks ni seks, ampak le igra, simulacija. Svetu filma, televizije in drugih medijev, v katerih je vrednota zgodbo čim bolj odigrati, ne pa jo doživeti. Pristop, ki nam seks kaže kot seks, imenujemo zaničevalno pornografija. Toda definicija pornografije ne bi smela biti v motivu (ni delo pornografsko zaradi seksualnega motiva), ampak v pristopu. Banalni, klišejski in ceneni pristopi k vsakemu motivu, od politike do religije, od rože do seksa, bi se morali imenovati pornografija. Kako pa boste imenovali tisti pogled, ki seže prek meja vaše standardne vizualne predstave, pa razmislite in ga poimenujte sami.”