Joni Zakonjšek, slikarka, ki se ji zdi življenje samo največja umetnost

»Ljubezen do podob sega tja, do koder se dotakne moj spomin  -  v najzgodnejše otroštvo,« pravi slikarka Joni Zakonjšek (1974). Rastline, živali, zvezde, sonce, luna – najrazličnejše sanjane in naslikane podobe so naseljevale njen domišljijski svet. »Spomnim se letečih konjev s krili, včasih tudi po dvema paroma kril, z ognjem v grivi in repu, pa metuljev, orlov, dreves ...« A za to, da je slikarstvo danes njen poklic, bržkone ni zaslužna le njena bogata domišljija, temveč tudi geni, likovni in estetski čut je bil namreč skupen ženskam v njeni družini. Občudovala je pletene predmete in slike, ki jih je ustvarila njena stara mama, pri teti slikarki rada spala v sobi z vijoličnim visokim stropom in zlatimi zvezdami, mamo pa opazovala med ročnimi in likovnimi spretnostmi. Vzajemno je mama podpirala njeno ustvarjanje in bila ves čas pomembna sogovornica na njeni umetniški in duhovni poti.

Stane Tomazin, igralec, ki ga vznemirja lenoba

Petindvajsetega avgusta se bo v Kostanjevici na Krki začel že četrti Festival kulture Kostanjevica. Na Dolenjsko bo med drugim pripeljal kakovostne glasbenike, kot so Kukla, Čompe, Dan D; ogledati si bo mogoče nekatere odmevne uprizoritve zadnjih let, denimo Umetnost je omara Slovenskega mladinskega gledališča ali Tonight I Celebrate Vie Negative, prisluhniti okrogli mizi o kulturni identiteti Kostanjevice in še marsikaj.

Plesalka in koreografinja, ki ples vnaša v javni prostor

Masivni krogli, narejeni iz parketa, se lenobno pozibavata po praznem parketu veličastne dvorane. Ko ju nekaj časa opazujemo, se nam zdi, da sta se zlili s parketom. Kasneje na prizorišče stopita še dve baletni telesi, a sta krogli ukradli šov. Predstava se v slovenščini imenuje Nad parketom, v angleščini pa Parquet Ball, kar ima dva pomena: označuje eleganten ples na parketu plesne dvorane, hkrati pa okroglo telo, žogo, iz parketa. Projekt, ki si ga je zamislila in ga skoreografirala Mateja Bučar, domiselno združuje oboje. Včasih »nastopa« ena sama žoga, spet drugič sta dve.

Pisateljica in prevajalka, ki je z novim romanom kameleonsko zamenjala slog pisanja

Kratkoprozni prvenec Težkomentalci je umestila v ljubljansko psihiatrično bolnišnico in na šaljiv način spregovorila o stigmi, v katero so še vedno ovite duševne bolezni. Potem se je v zbirki Bojne barve lotila obravnave izkušnje istospolne usmerjenosti v večinsko heteroseksualnem svetu – nekatere njene junakinje si je zaradi pritiska družbe še ne želijo priznati in nihajo med obema identitetama. Njen prvi roman Vija vaja ven parodira newageevske prakse, saj slika cinično, predvsem v lastno blaginjo usmerjeno protagonistko, ki se odpravi v Indijo iskat duševni mir. Vsa tri dela, sploh prvi dve, so vsebovala drobce avtofikcije. Potem pa je naredila konkreten prelom in napisala Napol morilke, roman o begunkah treh različnih generacij, ki so v času vzpona fašizma v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prisiljene pobegniti iz domačega Trsta. Jedrt Lapuh Maležič (rojena 1979) nikakor ni avtorica, ki bi želela, da jo definira samo en slog ali področje pisanja. Povsod se dobro znajde: z lahkoto stopi v čevlje Amber, pacientke v psihiatrični bolnišnici in posvoji tudi njen sočni slengovski jezik, enako prepričljivo pa tudi v bolj arhaičnem stilu popisuje usode treh begunk, ki jim streho nad glavo najprej ponudijo sorodniki v Istri, potem pa poštirkana bogataška familija v Mariboru, a se nikjer več ne počutijo zares doma. Tudi štofa ji ne zmanjka: odkar je pri triintridesetih, ko se je začela udeleževati literarnih delavnic, odkrila, o čem želi pisati – in da je sposobna napisati knjigo –, ima ves čas v glavi naslednji projekt. Tokrat spet delno avtofikcijski roman o, kot pravi sama, »lezbični ločitvi v rikverc«. »To pomeni, da je najprej grdo, potem pa lepo, ne obratno, kot ponavadi,« se nasmeje. Predvidoma ga bo končala prihodnje leto.

Profesionalna klovna, ki sta cirkuško umetnost pri nas pomagala dvigniti na višjo raven

Ko je imel Ravil Sultanov približno tri leta, je na televiziji prvič videl nastopati Olega Popova, enega najznamenitejših sovjetskih klovnov. Ni še vedel, da se takšnemu performerju reče klovn, a ga je pritegnil kot magnet. Natalio Sultanovo so podobni občutki obhajali ob gledanju baletnih nastopov. Želela je postati plesalka, igralka, piska tekstov, izmišljevalka zgodb; nekaj, povezano z umetnostjo. Čez leta sta bila oba sprejeta na cirkuško akademijo v Moskvi, kjer sta se spoznala in zaljubila.

Aldo Kumar, skladatelj, ki je letos za svoje delo prejel najvišje strokovno priznanje

Odraščal je v idiličnem okolju med Idrijo in Cerknim, ob reki Idrijci. Blizu je rojstna domačija Cirila Kosmača, pisatelja, ki ga izjemno ceni in ki je delno vplival na njegov način mišljenja. Resda je Aldo Kumar (rojen leta 1954), letošnji dobitnik Kozinove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, profesionalno zapisan glasbi, a nič manjše ni bilo med odraščanjem njegovo zanimanje za literaturo, filozofijo, vizualno umetnost, gledališče, film ... vsa ta zanimanja neguje še danes, redno obiskuje kulturne dogodke in spremlja sodobno umetniško produkcijo. Tudi glasbo ne le sklada, temveč jo tudi izvaja, je namreč ustanovitelj in član benda Anbot. Skratka, človek, ki ni zamejen z okvirom svojega poklica, temveč pravcati svetovljan.

Mojca Širok, novinarka in pisateljica kriminalk, ki sta jo pritegnili blišč in beda Italije

Triindvajsetega maja 1992 je tožilec Giovanni Falcone z ženo pristal na letališču v Palermu. Pričakala sta ju dva avtomobila z osebnimi stražarji, da bi ju odpeljala v mesto. Toda na avtocesti je nanj prežala skupina mafijcev. Eden od njih je z daljinskim upravljalcem sprožil detonator, skrit v kanalu pod avtocesto. Ubiti so bili trije osebni stražarji, Falcone in žena pa sta umrla v bolnišnici. Dva meseca pozneje je eksploziv, skrit v avtomobilu pred blokom, ubil še Paola Borsellina, Falconejevega najtesnejšega sodelavca in naslednika, ki je šel v Palermu na obisk k materi, in njegove osebne stražarje. Za napadom je, kakopak, stala mafija.

Kitarist, kameleon slovenske alter scene, ki z inštrumenti gradi neslutene zvočne svetove

Vitja Balžalorsky je študiozen, skoraj obsesiven tip samouka, ki se doma počuti v različnih glasbenih sferah, od nišnih impro večerov do epskih spektaklov, zato ne preseneča, da velja za enega bolj fleksibilnih slovenskih kitaristov. »Vedno imam težave, ker bi rad igral in delal sto stvari naenkrat,« priznava 35-letni multiinštrumentalist, producent in zvočni tehnik, ki ste ga v zadnjih dveh desetletjih lahko ujeli na nastopu katerega izmed njegovih številnih projektov.

Ilustratorka in arhitektka urbanistka, ki se je našla v risanju, potem ko jo je študij ločil od domačega pianina

Wayfinding, iskanje poti, zajema načine, kako se ljudje orientirajo skozi prostor in premikajo od kraja do kraja. Ko odkrijejo učinkovit sistem iskanja poti, jim to pomaga, da se v nekem prostoru počutijo dobro, varno. Podobno se obnašajo živali – ribe, na primer, si iskanje poti, hrane, partnerjev ... včasih olajšajo tako, da se združujejo v skupine in potujejo skupaj. Tako so varnejše, bolj pogumne, varčujejo z energijo in se uspešno branijo pred plenilci.

Igralec, ki je raje kot petkov žur izbral sobotno jutranjo vajo

Na odru sta goli telesi. V tišini se zvijata, prepletata, poskakujeta, lezeta po tleh, jezdita na hrbtih drug drugega. Raziskujeta herojstvo, natančneje herojsko žrtvovanje. Potem ko sta ga prevpraševala v individualnem smislu in nato razmišljala o tem, kaj sta pripravljena žrtvovati za dobro predstavo, sta se spustila v seciranje medosebnega odnosa. Tokrat brez besed.

Bazen je zamenjal za fotografijo in najpomembnejše filmske festivale

Ravno se je vrnil iz Pariza, kjer so končali postprodukcijo italijansko-slovensko-francoskega filma Telesce, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije. Telesce bo svetovno premiero čez slab mesec doživelo v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Tam pa bo predstavljen še en film, pri katerem je imel prste vmes: direktor fotografije je bil tudi pri hrvaškem filmu Morena, družinski psihološki drami, postavljeni v začetek 20. stoletja, pri katerem so v koprodukciji sodelovale slovenske in brazilske produkcijske hiše.

Nataša Berk, interdisciplinarna umetnica z izmuzljivo identiteto in podobo

»Zamisli si abstraktno umetnino.« Prostor, kjer bi morala viseti abstraktna umetnina, je prazen, na sredini sameva le miniaturen samolepilni listek z omenjenim napisom. Zamišljena umetnina je torej lahko ogromna ali pa čisto majhna, kakor si kdo zaželi. Ali pa bi si rad predstavljal serijo fotografij – mogoče barvnih? Brez težav, na steni je prazen okvir, kot nalašč za popolno fotografsko serijo. Mariborska umetnica Nataša Berk (rojena leta 1978) serijo »Imagine More« (Več si predstavljaj / Predstavljaj si več) ustvarja že skoraj deset let. Zadnja izdaja, znotraj katere je v galerijski prostor postavila prazne medijske nosilce z listki, na katerih je pisalo, kaj naj si zamišlja obiskovalec, je bila prejšnji mesec na ogled na skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v ljubljanski Galeriji Škuc. Zaradi dejstva, da je pandemija otežila dostop do galerijskih prostorov in je bilo celo bolj praktično, če smo si umetnine kar predstavljali, se projekt odlično ujema s trenutnimi časi, a ustvarjen je bil iz drugih vzgibov, kot razočaran odziv na odnos ljudi do sodobne umetnosti.

Muanis Sinanović, pesnik in publicist, ki se je udomačil v lastnem izrazu

Nase je prvič opozoril pred devetimi leti, ko je njegova pesniška zbirka Štafeta okoli mestne smreke prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Vmes je objavil še dve zbirki poezije – pesmi so bile prevedene v tuje jezike in uvrščene v antologije – in eksperimentalni roman Anastrofa ter se uveljavil kot eno prepoznavnejših, kritičnih peres Radia Študent. Danes je Muanis Sinanović (rojen leta 1989) med najbolj profiliranimi in produktivnimi pisci mlajše generacije. Pravkar je izdal esejistično zbirko Beat v svetu, nedavno pa je izšla tudi njegova četrta pesniška zbirka Krhke karavane, ki je bila te dni nagrajena z nagrado kritiško sito. To spremlja konsistentno publicistično delo za različne medije, nekaj besedil je objavil tudi v Mladini.

Maja Šorli, dramatičarka, dramaturginja in psihologinja, za katero je osebno vedno politično

Pred približno mesecem dni je Maja Šorli prejela letošnjo nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Nagrajeno besedilo Tega okusa še niste poskusili je začela pisati pred več kot štirimi leti, a kljub temu se bere kot drama tega trenutka, obravnava namreč podeljevanje akreditacij v visokem šolstvu – kar se ujema z januarskim dogajanjem, ko se je v šestem protikoronskem zakonu pojavil člen, ki naj bi nekaterim zasebnim univerzam omogočil, da lažje pridejo do (re)akreditacij za svoje programe –, in tudi kompleksno dinamiko odnosa profesor/ ica-študent/ka. Tudi tu je ujela val slovenskega gibanja #JazTudi, čeprav njena drama prikazuje obratno situacijo: mlada profesorica je po krivem obtožena spolnega nadlegovanja, saj se ji želi ena od študentk maščevati. Toda ne gre le za družbenokritično, temveč v enaki meri za ljubezensko dramo, saj spremljamo topel prijateljski odnos med dvema mladima profesoricama, ki odzivajoč se na zunanje pretrese in spremembe v njunih življenjih postaja vse intimnejši.

Aleksij Kobal, slikar, ki prehaja med različnimi mediji

Sočasno z izidom tokratne številke Mladine se v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki odpira razstava, ki jo Aleksij Kobal pripravlja z arhitektko in oblikovalko Manco Ahlin, mojstrico čipk. Razstava z naslovom Navzkrižja dilem bo na ogled do 5. septembra, v njej pa se avtorja s pomočjo topoloških pojmov, kot so Möbiusov trak, torus in uroboros (kača, ki požira svoj rep), ukvarjata predvsem s cikličnostjo prostora in časa. Möbiusov trak, ki ga zvijemo za pol obrata in njegova konca zlepimo skupaj, je topološki fenomen, kajti na novo sestavljena ploskev ima le eno stran. Kdor hodi po taki ploskvi, se bo prej ali slej znašel na njeni notranji strani (ki je hkrati zunanja stran, kajti hodi v krogu). »To se mi zdi zanimiva prispodoba navzkrižja, v kakršnem se ljudje večkrat znajdemo. Nemalokrat se zgodi, da niti sami ne vemo, kdaj pristanemo z ene strani platforme – ali celo stališča – na nasprotni,« pravi slikar, ki se je ideje Möbiusovega traku in cikličnosti dotaknil že v razstavi iz leta 2016, Topologija zlatoroga. Ni mu dala miru, zato je začel iskati načine, kako to vizualizirati, dokler ni bil povabljen v kostanjeviško cerkev, ki velja za enega zahtevnejših razstavnih prostorov, a se je izkazala kot pravšnje okolje za osrednji razstavni ciklični objekt, ki sta ga umetnika ustvarila iz izolacijskih cevi za elektrifikacijo.

Nina Valič, igralka, ki podpira boj proti premoči vseh vrst

Bila je Savda (izmenično s Tino Vrbnjak) in Nazira v Požigih Wajdija Mouawada, eni najboljših predstav tekoče – okrnjene – gledališke sezone, epski pripovedi o vojni, ljubezni, izgubah, konfliktih, strahu; o ljudeh, ki so izgubili vse, ki se ves čas bojijo za svoje življenje, a kljub vsemu ne izgubijo upanja in želje po bližini. Po drugi strani pa dve leti prej Linda v Tatovih Dee Loher, umeščenih v zahodno družbo sodobnega sveta, ki ji nič zares ne manjka, a vendarle sleherniki živijo drug mimo drugega, ne da bi zares živeli, se »kradejo skozi življenje«.

Dora Kaštrun, ilustratorka, ki lovi ideje kot metulje

Pri založbi VigeVageKnjige, ki se kot ena redkih v slovenskem prostoru posveča izdaji in širjenju zavesti o stripu in risoromanu, so ravnokar izšli Žabci, duhovit stripovski prvenec Dore Kaštrun (1994), magistrske študentke ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kaštrunovi se je z žabci zgodilo nekaj, o čemer bržkone potiho sanja vsak mladi ustvarjalec – ni aktivno razmišljala o tem, da bi imela svojo knjigo, temveč jo je knjiga našla kar sama. Pred približno dvema letoma se je namreč prijavila na razpis omenjene založbe za postavljavko knjig, prijavi pa »za razvedrilni moment« priložila nekaj svojih žabjih ilustracij iz tistega časa. A ravno te so tako navdušile glavno in odgovorno urednico založbe, pesnico, publicistko in prevajalko Anjo Golob, da ji je predlagala, da pri njih izda kar samostojen strip. »Ko se je to zgodilo, sem najprej ostala brez besed, ker ne znam čisto takoj izraziti navdušenja, ampak potem je začelo prihajati za mano: seveda moraš imeti knjigo! Kot ilustratorka ne morem reči ne, če mi kdo ponudi ’zaresno’ avtorsko knjigo. (smeh)«

Veronika Valdés, plesalka in koreografinja, ki si je za prvo zmago kupila skiro

Umetnost ji je bila položena v zibko, njeni starši so namreč na Kubi rojeni mojster pantomime Andres Valdés ter plesna pedagoginja in koreografinja, pozneje pa tudi pantomimičarka Jana Kovač Valdés. Ker ni hodila v vrtec, je rosna leta preživljala v plesnih dvoranah ali na predstavah pantomime. Že pri štirih je bila vpisana na izrazni ples na Oddelku za sodobni ples Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer je poučevala in še poučuje njena mama – danes pa tudi ona sama. Eden njenih najzgodnejših spominov, povezanih s plesom, je prizor, ko sta z mamo po celem stanovanju napeljali toaletni papir in mala Veronika ga je lahko uporabila kot pripomoček za ples.

»Sem prišla na vrsto, ker se je zgodil razpad sistema – ali ker dejansko dobro delam?«

Nedavno je Ivana Djilas prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije Marko Slodnjak za gledališk e dosežke v zadnjih dveh letih. Toda prejšnje leto ni bilo takšno, kot bi si ga gledališki ustvarjalci želeli; projekti so jim propadli ali pa so jih bili prisiljeni izvesti v drugačnih okoliščinah. Tudi Djilasova ni izjema. V celjskem gledališču se je namesto otroške predstave z večjo zasedbo odločila za dve ekipi z manj igralci, da bi se morebitne odsotnosti zaradi bolezni manj poznale, eri virusa pa so se prilagodili tudi tematsko – četudi ne govori neposredno o koronavirusu, predstava Tista o bolhah Saše Eržen na duhovit način prikazuje nezmožnost dotika. Ravno tako je spremenjenim okoliščinam sledila v ljubljanski Drami: izvedbeno zahtevnejši projekt Punce in pol Jere Ivanc so zamaknili in namesto nje se je lotila režije bolj pripovedne predstave Moj mož na podlagi kratkih zgodb makedonske pisateljice Rumene Bužarovske. Navdušil jo je trpek humor, s katerim o izkušnjah z moškimi – pogosto tudi težkih in tragičnih – pripovedujejo njene junakinje.

Glasbeni fenomen, ki nikogar ne pušča ravnodušnega

V nedavni recenziji za Odzven so bili poimenovani »afterparty intelektualci«, propagandni portal največje vladne stranke pa je njihovo skladbo Postaja F zaradi domnevno provokativnega spota označil za »neužitno mineštro, v kateri se melodije disco glasbe mešajo z balkanoidnimi napevi in cenenimi najstniškimi vložki garažnih reparskih muzikalij«.

Anja Štefan, pravljičarka, s katero so rasle in rastejo številne generacije otrok

Kaj imajo skupnega otroci, rojeni v devetdesetih, s tistimi, rojenimi v začetku novega tisočletja ali po letu 2010? Ne glede na to, da so nekateri na najljubšo risanko čakali pred malim škatlastim televizorjem, drugi pa jo gledajo na iPadu, ali da so se nekateri zgledovali po Disneyjevi Mulan, drugi po Elsi iz Ledenega kraljestva, obstaja velika verjetnost, da so vsi odraščali s pravljicami Anje Štefan. A ne le z njenimi avtorskimi, pesnica, pisateljica in pripovedovalka je zaslužna tudi za seznanjanje najmlajših s pravljicami iz slovenskega ljudskega izročila.

Doša, rap veteran, ki prisega na neolepšano opisovanje stvarnosti

Prekaljeni 36-letni ljubljanski MC in producent Vladimir Kosović, na kratko »najljubši raper tvojega najljubšega raperja«, nedvomno sodi med ključna imena avtohtone hip hop kreativnosti, ki so največ prispevala k razvoju slovenske urbane rime. Poznavalci se ga boste spomnili iz dvojca Da II Deuce, ki sta ga tvorila s Cazzafuro, predvsem po štiklu Dost vas mam s prve kompilacije slovenskega hip hopa 5’00“ Of Fame – Za narodov blagor iz leta 2000. Milenijci ga poznamo kot člana kolektiva Sami norci, po odmevnem solo prvencu Memento Mori (2010) in priljubljenih puloverjih njegove založbe Datura, ki so jih nosili mulci iz vseh slovenskih krajev. Še nekoliko mlajši pa ste ga morda spoznali ob nedavnih odmevnih videospotih za singla Odprto pismo predsedniku RS in Razglednice, v katerih v zanj značilno pronicljivem slogu oriše družbenopolitično agonijo, ki jo Slovenci v času pandemije doživljamo pod aktualno vlado.

Črtomir Frelih, slikar in grafik, za katerega je svinčnik najmočnejše orodje

Dve lisici se srečata sredi gozda. »A se s poletnim časom tud policijska ura premakne?« vpraša prva . » Tud. Z devete na deveto,« ji odvrne druga. Lisici sta narisani s svinčnikom, imata značilna zašiljena gobčka, špičasta ušesa in košata repa. Takoj prepoznamo risarski slog uveljavljenega slikarja, grafika in profesorja za grafiko na ljubljanski Pedagoški fakulteti Črtomirja Freliha, ki je v zadnjem obdobju s svojimi lisičjimi risbami postal prava mala senzacija. Lisice domujejo na Facebooku, tam Frelih prijatelje in sledilce redno zalaga z njihovimi dogodivščinami, vendar so se že odpravile tudi v svet: razstavo lisičjih risb je imel konec oktobra v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani, pa februarja v Galeriji Domžale; izšle so v knjigi z enostavnim naslovom Lisice, nedavno jih je v nakit pretopila oblikovalka nakita Simona Bohinc.

Bojan Cvetrežnik, glasbenik in pedagog, ki verjame, da se brez lažnega upanja ne da živeti

Za prepoznavno kuštravo pričesko in prodornimi modrimi očmi se skriva pedagog, akademski glasbenik, mojster violine, skladatelj, raziskovalec ljudskih glasb in vodja raznih projektov. Vse to je Bojan Cvetrežnik, še najbolj pa, kot pravi sam, »laični razmišljevalec«. Pogovor z njim to potrjuje. V enem trenutku debatiraš o njegovi nastajajoči knjigi, v naslednjem o zgodovini pobiranja davkov, pa o različnih violinskih tehnikah ali tezi, da so turneje klasikov bolj divje od rockerskih. Vodita ga radovednost in navdušenost. »Starejši ko sem, bolj cenim malenkosti,« pravi.

Nejc Trampuž, intermedijski umetnik in fotograf, ki raziskuje tehnologijo

Kako uloviti nevihto? Nejc Trampuž pozna natančen postopek. Priprave zajemajo spremljanje vremenskih napovedi in postavitev zračnih mas. Ko ugotoviš, na katerem območju bo najbolj nevihtno, se z avtom odpraviš tja. Sproti spremljaš satelitske in radarske slike ter določiš štartno mesto, kjer se bodo nevihte po tvojem sprožile, nato pa jim slediš. Vedno moraš biti nekaj korakov pred nevihto, kajti če te ujame, se težko izviješ iz nje. Če si zadel pravo perspektivo in tajming, pa imaš edinstven vpogled v njen potek, v strukturo oblakov ...

Maja Delak, plesalka in koreografinja, ki tudi v kriznih časih verjame v kreativnost

Na odru se ob bleščičasti zavesi pozibavajo plesalke v razkošnih oblačilih, ki nekoliko spominjajo na kabaretna, plesalka, oblečena v moški suknjič, pa odpira usta in odlično oponaša pevca Adriana Celentana. Ko odpoje, preostale plesalke zavreščijo in začnejo stegovati roke po njej. Plesalka v središču pozornosti je Mad Jakale, predstava, iz katere je prizor, pa Tatovi podob. Mad Jakale je alter ego Maje Delak, uveljavljene plesalke in koreografinje, tudi dobitnice nagrade Prešernovega sklada leta 2010 – med drugim za predstavo Drage drage, v kateri so se prvič pojavili kabaretni liki in ki je bila izhodišče za razvoj Tatov podob.

Pisateljica, ki prevprašuje družbena razmerja moči 

Med fotografijami, ki so med nedavno zasedbo Avtonomne tovarne Rog preplavile splet, je bila tudi tista, na kateri Vesno Lemaić, pisateljico, aktivistko in sodelavko Roga (rojeno leta 1981), trpajo v marico. Ko so Rog leta 2016 poskusili zrušiti prvič, ji ga je skupaj z ostalimi uporabniki uspelo ubraniti. Tokrat je eden zadnjih branikov alternativne kulture v Ljubljani padel. »Rog smo leta 2016 ubranili tudi zato, ker policija ni stopila na stran zasebnih varnostnih služb. Policisti so takrat ravnali nevtralno. Zdaj pa je bilo vse drugače. Jasno je bilo, da policisti v protiizgredniški opremi delujejo v vnaprej načrtovani akciji. Naših prijav niso upoštevali, njihov edini odgovor so bili ’pepper sprej’ in lisice,« pravi. Vklenili so jo in odpeljali na policijsko postajo, kjer jo je najbolj šokiralo to, da jo je policistka pretipala ob okrvavljeni steni. »Očitno jim ni uspelo sproti pobrisati sledi svojega nasilja.«

Nina Bulatovix, postpank bend, ki ustvarja plesno muziko za neznosne čase

Nina Bulatovix je – kot se za pravi (post)pank bend spodobi – nastal kot neposredni odgovor na politično dogajanje. Leta 2009 je mariborska občina pod taktirko takratnega župana Franca Kanglerja želela deložirati mariborski avtonomni kulturni center Pekarna. Člani zasedbe, ki so se spoznali kot sodelavci mariborskega študentskega radia MARŠ, so v napeti situaciji prepoznali priložnost za glasbeni upor. Ustanovili so bend in ga poimenovali po Nini Bulatović, takratni vodji mestnega urada za kulturo in mladino, ki je v javni razpravi o Pekarni izkazala precejšen neposluh za neodvisno kulturo in samonikle ustvarjalne skupnosti. V dveh tednih so napisali osem skladb, njihova besedila pa so nastajala na podlagi izjav občinskih uradnikov, ki so jih prevedli v glasbeni jezik, nato pa so jih na obletnico Pekarne predstavili na svojem prvem koncertu. »Na dan koncerta je Nina Bulatović naznanila, da nas bo tožila, in nam s tem naredila odlično reklamo. Provokacija vedno lepo mesto najde,« pravi frontman Gregor Kosi, sicer diplomirani sociolog kulture, zgodovinar in pesnik.

Jadranka Juras: »Umetnik mora biti družbeno aktiven posameznik«

Leta 2003 je Jadranka Juras s pesmijo Sedmi čut nastopila na Emi, slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Njen prvi solo nastop na Eminem odru (leto prej je pela back vokale pri Sestrah pri danes že skoraj ponarodeli Samo ljubezen) je vseboval element, ki je marsikomu ušel iz spomina: moč, ki jo je imela kot glasbenica na velikem odru pomembne prireditve, je izkoristila za subtilno posredovanje političnega sporočila. Del njene oprave je bila namreč improvizirana bomba, ki je štrlela iz granitne kocke z napisom »Vojna ni rešitev«. To je bil odgovor na ameriške vojaške operacije v Iraku in Afganistanu, ki jih je podpirala tudi Slovenija, čeprav je že tedaj veliko ljudi izrazilo nestrinjanje s tovrstno vojaško politiko. »Slovenija bi morala biti primer majhne suverene države, ki zagovarja mirovno politiko. Toda naša politika klečeplazi pred ameriško – žal ni edina,« pravi.

Nina Medved, pesnica v oblikovanju prostora, ki presega boj z drsenjem sveta

Ob večerih je mama razpirala strani knjig in ji brala iz njih. Vse dokler ni znala brati sama – takrat se je srečala s pesmimi Borisa A. Novaka, ki je kasneje postal njen profesor na primerjalni književnosti (poleg tega je študirala še francoščino), pa Kajetana Koviča in Svetlane Makarovič. Njena očaranost nad besedo se je razvijala naprej, ob branju Milana Dekleve, Franceta Prešerna, Ivana Minattija, Toneta Pavčka in drugih pesniških velikanov, v adolescenci pa se je začelo, kot to opisuje sama, pravo pesniško utripanje. Danes Mariborčanka Nina Medved (rojena 1989) aktivno sooblikuje domačo pesniško sceno. Nase je v minulih letih opozarjala kot soorganizatorka različnih literarnih dogodkov, kot so denimo večeri slam poezije Ožuljeni jezik – je tudi državna prvakinja v slam poeziji, ki jo najlaže opišemo kot zmes poezije in performansa in s katero se je v preteklosti aktivno ukvarjala –, Prevodni Pranger, Slovenski dnevi knjige v Mariboru in drugih, z mentoriranjem mlajših literarnih ustvarjalcev ter z revijalnimi objavami svoje poezije. Potem pa je leta 2019 zmagala na Festivalu mlade literature Urška, ki zmagovalcu pokloni izid knjige pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Napisati ali sestaviti jo mora v letu dni. Tako je lansko jesen izšla njena prva pesniška zbirka Drseči svet, ki jo je likovno opremila priznana ilustratorka Meta Wraber.