Stripar in glasbenik, ki prepleta glasbo in besedo

Bilo je nekoč v Poljanski dolini. Italijansko ozemlje in ozemlje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je ločevala rapalska meja. Na slovenski strani so mejo stražili srbski graničarji, na italijanski pripadniki obmejne straže Guardia alla frontiera. Ilegalno prečkanje meje si lahko plačal z življenjem, toda to ni ustavilo »švercarjev«, tako imenovanih kontrabantarjev, ki so čez mejo tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in druge dobrine; te so na italijanski strani lahko prodali za nekajkrat višjo ceno in tako nekoliko omilili lastno revščino ali poplačali dolgove. Zgodbo nekaterih med njimi je stripar in glasbenik mlajše generacije Martin Ramoveš (1989), doma iz Poljanske doline, popisal v svojem najnovejšem stripu Kontrabantarji.

Igralec, ki pripravlja cirkus

Anekdota gre takole: Marko Mandić (1974) je v najstniških letih igral v predstavi v domačem Velenju. Tisti, ki so si jo ogledali, vedo povedati, da je med predstavo nosil preohlapne hlače, ki si jih je ves čas popravljal, da mu niso zlezle h gležnjem. Morda je prav to eden od razlogov za to, da je danes na odru velikokrat gol, brez nepraktičnih oblačil, ki bi ga omejevala. Tako se lahko najbolje izrazi. Je človek ekstremov, ikona slovenskega gledališča, samo v zadnjih treh letih izvrsten denimo kot Nihad v Požigih Nine Rajić Kranjac, Kronist v V imenu matere Ivice Buljana in Gleb Čumalov v Cementu Sebastijana Horvata. V teatru gre rad čez mejo, obdeluje reči, ki so sicer integralen del človeške izkušnje, a nam jih je včasih kar malo neprijetno gledati. Do skrajnosti izkorišča telo kot medij, ne boji se kričanja, agresije, razgaljanja. Tako kot v šesturnem performansu Skupaj, intenzivnem raziskovanju različnih faz nekega sobivanja: od ignoriranja do zlitja, od nežnosti do agresije. S plesalko in performerko Lejo Jurišić sta ga zasnovala leta 2018, še pred pandemijo, a se je vmes prelevil v, kot pravi, »skondenzirano karanteno«.

Pisateljica in scenaristka, ki potrebuje lastno sobo

Pravkar je bilo potrjeno, da bo prvi del njene kriminalne trilogije, letos izdana Rdeča kapica, eden najboljših domačih kriminalnih romanov, dobil svojo televizijsko serijo – snemati jo bodo začeli septembra prihodnje leto. Scenarij bo skupaj s partnerjem, prav tako pisateljem in scenaristom Dušanom Čatrom, napisala sama; ni namreč le pisateljica, temveč tudi uveljavljena scenaristka, ki je v zadnjih letih sodelovala pri nekaterih najuspešnejših domačih serijah, kot je Ena žlahtna štorija ali Mame, pa tudi pri celovečercu Marka Šantića Skupaj.

Vizualna umetnica, ki proučuje sodobno potrošniško kulturo

Vstopamo v prostor, na sredini katerega tiči le osamljen nakupovalni voziček, ki očitno čaka prav na nas, da ga napolnimo z bleščečimi, znižanimi izdelki. Tla v prostoru so vpadljivo modre barve, zato neonski napisi na stenah še bolj bodejo v oči. »Shiny & new, new, new,« med drugim kričijo. Iz zvočnikov prihaja umirjena inštrumentalna glasba, ki jo občasno prekinejo monotoni džingli, namenjeni obvestilom ali reklamam. Kapitalistična distopija. Tako je bilo videti prizorišče razstave Angels & Discounts (Angeli in popusti) vizualne umetnice mlajše generacije Iris Pokovec (1992), ki si jo je bilo mogoče pretekli mesec ogledati v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.

Režiser, ki poudarja pomembnost napak v ustvarjalnem procesu

Njegov film Inventura je skupaj s celovečercem Prasica, slabšalno ime za žensko Tijane Zijanić najbolj izstopal na letošnjem Festivalu slovenskega filma: med drugim je prejel vesno za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca (Radoš Bolčina), pa nagrado za najboljšega debitanta. Prasica je ekspresivna, intenzivna, divja, surova; Inventura minimalistična, umirjena, uglajena, odvija se počasi, lenobno. Celovečerca sta v svoji različnosti izvrstna prikaza dveh segmentov družbe, ki navadno živita drug mimo drugega, ne da bi se trudila razumeti drugo stran: izgubljene generacije mladih odraslih, ki se ne morejo osamosvojiti, kar se kanalizira v upor in bes, in stabilne generacije starejših, ki imajo na videz vse, kar si mladi želijo – a pogosto to ne pomeni nič. Kako krhko je varno malomeščansko življenje, spozna tudi Boris, glavni junak Inventure, ki ga nekega večera, ko po okusni večerji nič hudega sluteč bere v svoji sobi, nekdo poskuša ustreliti. Ob prijavi na policijo mora narediti seznam vseh, ki bi lahko bili sumljivi. Toda saj je tako neškodljiv človek, da mu nihče ne bi mogel storiti česa takšnega! Nihče ni sumljiv. Nihče – in hkrati vsi.

Glasbeni in umetniški kolektiv, ki slavi robne prakse (post)internetne klubske kulture

Zgodba kolektiva Nimaš izbire se začne s tipično pripovedko velikih sanj v malem mestu. »Doma na Obali nisem imel somišljenikov, s katerimi bi lahko karkoli ustvarjal. V nekoliko patetični maniri lahko rečem, da je bil to čas mladostniške eksistencialne krize: bil sem tako rekoč brez povezav z zunanjim svetom. Ko sem prišel v Ljubljano, se je moj svet obrnil na glavo,« se spominja Gabriele Steffe, 23-letni študent kulturologije in ustanovitelj ekipe Nimaš izbire, ki se je na ljubljanski sceni sprva udejstvovala kot mikro blagovna znamka »naredi-sam« ulične mode, pozneje pa je postala ena najbolj dejavnih sil v domači rejverski krajini.

Skladateljica in glasbenica, ki je v življenju našla ravnovesje

V začetku novembra smo lahko v Cankarjevem domu v Ljubljani prisluhnili glasbeno-scenskemu delu Avtoportreti v namišljenih prostorih, za katero je lani prejela ugledno avstrijsko nagrado Sklada Theodorja Körnerja za kompozicijo. Kmalu zatem je bila na Forumu nove glasbe v Slovenski filharmoniji premierno izvedena njena nova skladba [O]. Po koncertu se je naglo vrnila na Dunaj, kjer živi, in se začela pripravljati na nastop na največjem avstrijskem festivalu sodobne klasične glasbe Wien modern. Zaradi ponovnega lockdowna v Avstriji sicer ne bo potekal v živo, bo pa te dni vseeno izšla skladba das ist ein missverständnis (to je nesporazum), ki sta jo zanj pripravili z glasbenico Isabello Forciniti. Sodelujeta tudi pri Avtoportretih – Aleksandra Bajde poje ter igra na in v klavir, Isabella Forciniti pa skrbi za elektroniko.

Ilustratorka, ki besedilu pusti, da pride v ospredje

Na 14. Slovenskem bienalu ilustracije je pravkar prejela plaketo Hinka Smrekarja za minimalistične črno-bele ilustracije v knjigi Toona Tellegena Jež in samotni občutek. Njena predhodnica, knjiga Čriček in temačni občutek, ji je leta 2019 prinesla bienalno Levstikovo nagrado, ki jo je letos dobila ponovno, tokrat za živopisane ilustracije v slikanici Obisk Gaje Kos. Ta dela so dober prikaz dveh polov ustvarjanja Ane Zavadlav, ki bo prihodnje leto kandidirala tudi za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren: na eni strani barvite ilustracije, kakršne riše tudi za reviji Ciciban in Cicido, na drugi dovršene črno-bele risbe, krokiji, ki pogosteje krasijo zahtevnejša besedila.

Igralka in režiserka, ki se boji apatije

Pri njem: Glas Nine Simone. Pagat ultimo. Seks. Ko ti nekdo posodi knjigo. Ko nekdo dejansko prebere knjigo, ki mu jo posodiš. Plavati gol. Pri njej pa: Crtljanje v avtodomu nekje na Norveškem, medtem ko zunaj divja nevihta. Nočni maraton Netflixa v dvoje. Otroški smeh. Dobra pesniška zbirka. Pogovarjanje ob kaminu. Prvi seznam reči, zaradi katerih je vredno živeti, nastaja v predstavi Vse sijajne stvari, ki jo je režirala in ki je ravnokar doživela premierno uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, drugi je njen osebni.

Voditelj in pisec, ki se je lotil vohunskih romanov

Kaj povedati o Juretu Godlerju, kar še ni bilo povedano? »Burkež in naglo razvijajoči se mladi mentalist«, kot ga je Mladina opisovala pred več kot desetletjem, se je v tem času iz pretežno skladatelja in imitatorja v oddajah Saša Hribarja res naglo razvil v prekaljenega voditeljskega mačka, ki se znajde v politični TV-satiri Ta teden in tudi v licenčni oddaji Milijonar, ki jo je nekoč vodil eden njegovih vzornikov, Jonas Žnidaršič. Še več: postal je tudi pisatelj. Pravkar je izšla druga knjiga iz njegove avanturistično-vohunske sage o britanskem agentu Spencerju S. Spencerju, Vohun, ki me je okužil – približno leto po prvem delu Casino Banale.

Igralec, ki stavi na poštenost

Premore izrazito senzibilnost, a ko je treba, ga ni strah pokazati ostrine. Kadar je govor o pritlehni mizoginiji v umetniških krogih. Če je treba postaviti na laž politične parole ali spregovoriti o politično motiviranem kadrovanju v kulturi. Ko razlaga o vzgoji sina – o tem, da moraš biti do svojega otroka brezkompromisno pošten, tudi če to kdaj pomeni, da mu bo neprijetno, ali o tem, da ima do nasilja v vseh oblikah ničelno toleranco. Saša Tabaković, igralec ljubljanske Drame in nekdanji poslanec, je ravno tako kot po svojih vlogah poznan po načelni drži in pronicljivi misli. Nazadnje se je izkazal kot Dobrnik v drami Požigalci, grabežljiv kapitalist pod krinko malomeščanske lažne morale, ki ga skrbi predvsem to, ali ga drugi dojemajo kot dobrega. »Ljudje, kakršen je Dobrnik, ki so v nekem narcističnem smislu zelo ambiciozni, dobrega v resnici ne udejanjajo, ker nimajo vesti. Poudarjanje dobrega, biti dober za vsako ceno, je torej nekaj čisto drugega kot biti pošten,« meni Tabaković. »A prav poštenost je tista, ki bi svet zares naredila dober. Pošten svet pa ni nujno vedno prijazen svet, kajti če govorimo o poštenju, to pomeni, da hoče nekdo priti resnici do dna, kar lahko marsikoga prizadene. A samo v tem vidim ključ. Biti pošten do sebe in drugih je težko, dober človek pa je lahko dober zelo hitro. Dvigne telefon, podari petdeset evrov botrstvu in že se ima za dobrega. To je dobrota preračunljivcev, ki jo preziram. Zasebno in v karieri.«

Pisatelj, ki nikoli ne neha pisati

»Povej mi pravljico!« Stavek, ki je že marsikaterega pisočega očeta ali mamo pripravil do tega, da je zgodbo, ki si jo je izmislil za svojega otroka, prelil na papir. Nič drugače ni bilo pri Sebastijanu Preglju. Ko ga je pred kakšnimi devetimi leti za pravljice začel prositi takrat triletni sin, ljubitelj zgodbic o duhovih, je začel ustvarjati serijo o duhu Babujanu in prijateljih. Med pisanjem je ugotovil, da mu je blizu tudi otroška literatura in ne le tista za odrasle – zakaj torej ne bi napisal še kakšne serije za malo starejše otroke? Nastajati so začele Zgodbe s konca kamene dobe, napete pripovedi o koliščarjih na Ljubljanskem barju z neustrašnim dečkom Brinom in pogumno deklico Črno v glavnih vlogah. Po dveh nominacijah za desetnico za prvi in drugi del zgodb je šesta knjiga, Vrnitev, letos prejela večernico, nagrado za najboljše slovensko delo otroške ali mladinske književnosti. Seriji se obeta še sedma, zadnja knjiga – predvidoma bo izšla novembra.

»PTČ je vse, kar je. Tko pač je.«

Val Fürst in Pavel Panon Raščan sta se v slovensko glasbeno orbito nedavno izstrelila kot hiphop dvojec PTČ. Gre za mlada glasbenika iz Ljubljane, oba imata 22 let, in beate producirata že od konca osnovne šole, z glasbo pa se ukvarjata, tako rekoč, že odkar pomnita. Oba sta skoraj desetletje gulila klopi glasbene šole. »Takoj, ko sem prilezel iz maternice, sem odlomil en Chopinov Nokturno,« v smehu pove Fürst. »Še dobro, da so me starši tako vztrajno spodbujali k učenju klavirja – brez tega znanja bi se počutil napol nepismenega,« se pošali še Raščan in doda, »vedno so mi govorili, da če bo vse drugo splavalo po vodi, si bom kruh lahko služil z igranjem na ulici.«

Režiserka, ki je posnela enega najboljših dokumentarcev letošnjega leta

Vasica v odročnem albanskem visokogorju. Škof in Gëzim, moški, čigar osemnajstletna hči Gjyste je bila ubita po dolgotrajnem družinskem sporu, si pred skromno leseno hišo sežeta v roki, nato pa sedeta za mizo v notranjosti. Pogovarjata se o odpuščanju: Gëzim bi moral odpustiti hčerinemu morilcu; starodavni albanski zakonski kanon, ki je bil po izkoreninjenju v času komunizma kasneje vzpostavljen in interpretiran na novo, je družini umrle osebe namreč nalagal maščevanje ali spravo. Škof ga poskuša prepričati v slednje, vendar ga oče zavrne – po kanonu mora namreč tisti, ki je zagrešil zločin, za odpuščanje plačati z denarjem. »Če mu odpustim in mi on plača, kaj sem storil? Hčer sem kot kravo prodal njenemu morilcu – kot Juda Iškarijot.«

Dramaturginja in režiserka, ki je ustvarila možnost za dražbo gledaliških predstav

»Če mislite, da je denar resničen, gledališče pa fikcija, pomislite znova. Vložite svoj denar v gledališče,« je pisalo na enem od plakatov, ki so se avgusta pojavili v središču Ljubljane. Izhajajoč iz perspektive razumevanja denarja kot družbenega dogovora, kar pomeni, da človeštvo kosu papirja podeli toliko vrednosti, da lahko postane denar, se je umetnica Lea Kukovičič lotila eksperimenta, ki spaja gledališče in ekonomijo. Ustanovila je Dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE in kupcem ponudila možnost posedovanja umetniškega dela oziroma gledališke predstave v obliki skupnega lastništva, kjer si novi lastniki lastijo materialni ali nematerialni element predstave, ob tem pa morajo izpolnjevati tudi lastniške pravice in odgovornosti.

Gledališka režiserka, ki verjame, da je gledališče most do strukturnih sprememb

Je imela Nina Rajić Kranjac v Berlinu res moža, ki ga je nekoč zasačila z ljubimcem? Je kot majhna deklica sošolki ošilila prstek? Je v roza babičinem kostimu zalezovala otroško simpatijo Slavišo? Se ji je uspelo ponečediti med Borštnikom, potem ko sta se s kolegom zadela?

Pop trap boyband štirih pubecev, ki včasih tudi zajočejo

Lani je monotono resničnost, ki smo jo preživljali v poletni karanteniji, kot strela z jasnega popestril Piki, prvi singel novonastale mariborske zasedbe .travnik. Ta je resno opozoril, da se v štajerski prestolnici vzpenja nov val žanrsko neobremenjenega hiphopa, ki bo v slovenski glasbeni krajini pustil močen pečat. Ta napoved se je zdaj, dobro leto kasneje, ko je .travnik izdal prvenec Pubeci ne jočejo, nedvomno potrdila.

Koreografinja in pedagoginja, za katero je oder kot slikarsko platno

Leta 2019 je Andreja Rauch Podrzavnik začela projekt, ki je nosil delovni naslov Dediščina. Zanimala jo je predvsem vsebinska plat pojma dediščina in nastala je plesna predstava s tem naslovom. Kasneje pa jo je še vedno intrigiral sam izraz »dediščina«, posebej kadar je postavljen ob bok izrazu materinščina. Jezik, ki ga govorimo, je v našem jeziku vezan na mater; tisto, kar nas, ponavadi materialno, povezuje z generacijami pred nami, pa na deda – »babiščine« ali »očetovščine« ne poznamo.

Pisatelj in prevajalec, ki se je več kot iz teorije naučil iz prakse

Začelo se je, ko je bil star dve leti in ni mogel zaspati, če mu niso na glavo položili odprte knjige. Prva knjiga, ki ga je zadela, je bil Martin Eden Jacka Londona, prva pesem, ki se je je samostojno naučil na pamet, pa Jadro Lermontova. Na gimnaziji se je zaljubil v rusko klasiko 19. stoletja in jo v letu ali dveh bolj ali manj prebral vso. Predvsem Tolstoj, Dostojevski in Čehov so nanj naredili takšen vtis, da se je začel sam učiti ruščino. »Ljubezen, ki jo nekdo vsadi vate od zunaj, nikoli ni tako močna in trdoživa kot tista, ki se rodi in zraste sama,« pravi. To sicer ne pomeni, da ga je fascinirala le ruska književnost – še pred tem je veliko bral ameriške pisatelje izgubljene generacije, pozneje ga je očarala japonska kultura. »Sicer pa raje govorim o očaranosti nad posameznimi ustvarjalci ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni kulturi. Umetniške in duhovne vrline so vendarle predvsem individualne.«

Joni Zakonjšek, slikarka, ki se ji zdi življenje samo največja umetnost

»Ljubezen do podob sega tja, do koder se dotakne moj spomin  -  v najzgodnejše otroštvo,« pravi slikarka Joni Zakonjšek (1974). Rastline, živali, zvezde, sonce, luna – najrazličnejše sanjane in naslikane podobe so naseljevale njen domišljijski svet. »Spomnim se letečih konjev s krili, včasih tudi po dvema paroma kril, z ognjem v grivi in repu, pa metuljev, orlov, dreves ...« A za to, da je slikarstvo danes njen poklic, bržkone ni zaslužna le njena bogata domišljija, temveč tudi geni, likovni in estetski čut je bil namreč skupen ženskam v njeni družini. Občudovala je pletene predmete in slike, ki jih je ustvarila njena stara mama, pri teti slikarki rada spala v sobi z vijoličnim visokim stropom in zlatimi zvezdami, mamo pa opazovala med ročnimi in likovnimi spretnostmi. Vzajemno je mama podpirala njeno ustvarjanje in bila ves čas pomembna sogovornica na njeni umetniški in duhovni poti.

Stane Tomazin, igralec, ki ga vznemirja lenoba

Petindvajsetega avgusta se bo v Kostanjevici na Krki začel že četrti Festival kulture Kostanjevica. Na Dolenjsko bo med drugim pripeljal kakovostne glasbenike, kot so Kukla, Čompe, Dan D; ogledati si bo mogoče nekatere odmevne uprizoritve zadnjih let, denimo Umetnost je omara Slovenskega mladinskega gledališča ali Tonight I Celebrate Vie Negative, prisluhniti okrogli mizi o kulturni identiteti Kostanjevice in še marsikaj.

Plesalka in koreografinja, ki ples vnaša v javni prostor

Masivni krogli, narejeni iz parketa, se lenobno pozibavata po praznem parketu veličastne dvorane. Ko ju nekaj časa opazujemo, se nam zdi, da sta se zlili s parketom. Kasneje na prizorišče stopita še dve baletni telesi, a sta krogli ukradli šov. Predstava se v slovenščini imenuje Nad parketom, v angleščini pa Parquet Ball, kar ima dva pomena: označuje eleganten ples na parketu plesne dvorane, hkrati pa okroglo telo, žogo, iz parketa. Projekt, ki si ga je zamislila in ga skoreografirala Mateja Bučar, domiselno združuje oboje. Včasih »nastopa« ena sama žoga, spet drugič sta dve.

Pisateljica in prevajalka, ki je z novim romanom kameleonsko zamenjala slog pisanja

Kratkoprozni prvenec Težkomentalci je umestila v ljubljansko psihiatrično bolnišnico in na šaljiv način spregovorila o stigmi, v katero so še vedno ovite duševne bolezni. Potem se je v zbirki Bojne barve lotila obravnave izkušnje istospolne usmerjenosti v večinsko heteroseksualnem svetu – nekatere njene junakinje si je zaradi pritiska družbe še ne želijo priznati in nihajo med obema identitetama. Njen prvi roman Vija vaja ven parodira newageevske prakse, saj slika cinično, predvsem v lastno blaginjo usmerjeno protagonistko, ki se odpravi v Indijo iskat duševni mir. Vsa tri dela, sploh prvi dve, so vsebovala drobce avtofikcije. Potem pa je naredila konkreten prelom in napisala Napol morilke, roman o begunkah treh različnih generacij, ki so v času vzpona fašizma v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prisiljene pobegniti iz domačega Trsta. Jedrt Lapuh Maležič (rojena 1979) nikakor ni avtorica, ki bi želela, da jo definira samo en slog ali področje pisanja. Povsod se dobro znajde: z lahkoto stopi v čevlje Amber, pacientke v psihiatrični bolnišnici in posvoji tudi njen sočni slengovski jezik, enako prepričljivo pa tudi v bolj arhaičnem stilu popisuje usode treh begunk, ki jim streho nad glavo najprej ponudijo sorodniki v Istri, potem pa poštirkana bogataška familija v Mariboru, a se nikjer več ne počutijo zares doma. Tudi štofa ji ne zmanjka: odkar je pri triintridesetih, ko se je začela udeleževati literarnih delavnic, odkrila, o čem želi pisati – in da je sposobna napisati knjigo –, ima ves čas v glavi naslednji projekt. Tokrat spet delno avtofikcijski roman o, kot pravi sama, »lezbični ločitvi v rikverc«. »To pomeni, da je najprej grdo, potem pa lepo, ne obratno, kot ponavadi,« se nasmeje. Predvidoma ga bo končala prihodnje leto.

Profesionalna klovna, ki sta cirkuško umetnost pri nas pomagala dvigniti na višjo raven

Ko je imel Ravil Sultanov približno tri leta, je na televiziji prvič videl nastopati Olega Popova, enega najznamenitejših sovjetskih klovnov. Ni še vedel, da se takšnemu performerju reče klovn, a ga je pritegnil kot magnet. Natalio Sultanovo so podobni občutki obhajali ob gledanju baletnih nastopov. Želela je postati plesalka, igralka, piska tekstov, izmišljevalka zgodb; nekaj, povezano z umetnostjo. Čez leta sta bila oba sprejeta na cirkuško akademijo v Moskvi, kjer sta se spoznala in zaljubila.

Aldo Kumar, skladatelj, ki je letos za svoje delo prejel najvišje strokovno priznanje

Odraščal je v idiličnem okolju med Idrijo in Cerknim, ob reki Idrijci. Blizu je rojstna domačija Cirila Kosmača, pisatelja, ki ga izjemno ceni in ki je delno vplival na njegov način mišljenja. Resda je Aldo Kumar (rojen leta 1954), letošnji dobitnik Kozinove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, profesionalno zapisan glasbi, a nič manjše ni bilo med odraščanjem njegovo zanimanje za literaturo, filozofijo, vizualno umetnost, gledališče, film ... vsa ta zanimanja neguje še danes, redno obiskuje kulturne dogodke in spremlja sodobno umetniško produkcijo. Tudi glasbo ne le sklada, temveč jo tudi izvaja, je namreč ustanovitelj in član benda Anbot. Skratka, človek, ki ni zamejen z okvirom svojega poklica, temveč pravcati svetovljan.

Mojca Širok, novinarka in pisateljica kriminalk, ki sta jo pritegnili blišč in beda Italije

Triindvajsetega maja 1992 je tožilec Giovanni Falcone z ženo pristal na letališču v Palermu. Pričakala sta ju dva avtomobila z osebnimi stražarji, da bi ju odpeljala v mesto. Toda na avtocesti je nanj prežala skupina mafijcev. Eden od njih je z daljinskim upravljalcem sprožil detonator, skrit v kanalu pod avtocesto. Ubiti so bili trije osebni stražarji, Falcone in žena pa sta umrla v bolnišnici. Dva meseca pozneje je eksploziv, skrit v avtomobilu pred blokom, ubil še Paola Borsellina, Falconejevega najtesnejšega sodelavca in naslednika, ki je šel v Palermu na obisk k materi, in njegove osebne stražarje. Za napadom je, kakopak, stala mafija.

Kitarist, kameleon slovenske alter scene, ki z inštrumenti gradi neslutene zvočne svetove

Vitja Balžalorsky je študiozen, skoraj obsesiven tip samouka, ki se doma počuti v različnih glasbenih sferah, od nišnih impro večerov do epskih spektaklov, zato ne preseneča, da velja za enega bolj fleksibilnih slovenskih kitaristov. »Vedno imam težave, ker bi rad igral in delal sto stvari naenkrat,« priznava 35-letni multiinštrumentalist, producent in zvočni tehnik, ki ste ga v zadnjih dveh desetletjih lahko ujeli na nastopu katerega izmed njegovih številnih projektov.

Ilustratorka in arhitektka urbanistka, ki se je našla v risanju, potem ko jo je študij ločil od domačega pianina

Wayfinding, iskanje poti, zajema načine, kako se ljudje orientirajo skozi prostor in premikajo od kraja do kraja. Ko odkrijejo učinkovit sistem iskanja poti, jim to pomaga, da se v nekem prostoru počutijo dobro, varno. Podobno se obnašajo živali – ribe, na primer, si iskanje poti, hrane, partnerjev ... včasih olajšajo tako, da se združujejo v skupine in potujejo skupaj. Tako so varnejše, bolj pogumne, varčujejo z energijo in se uspešno branijo pred plenilci.

Igralec, ki je raje kot petkov žur izbral sobotno jutranjo vajo

Na odru sta goli telesi. V tišini se zvijata, prepletata, poskakujeta, lezeta po tleh, jezdita na hrbtih drug drugega. Raziskujeta herojstvo, natančneje herojsko žrtvovanje. Potem ko sta ga prevpraševala v individualnem smislu in nato razmišljala o tem, kaj sta pripravljena žrtvovati za dobro predstavo, sta se spustila v seciranje medosebnega odnosa. Tokrat brez besed.

Bazen je zamenjal za fotografijo in najpomembnejše filmske festivale

Ravno se je vrnil iz Pariza, kjer so končali postprodukcijo italijansko-slovensko-francoskega filma Telesce, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije. Telesce bo svetovno premiero čez slab mesec doživelo v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Tam pa bo predstavljen še en film, pri katerem je imel prste vmes: direktor fotografije je bil tudi pri hrvaškem filmu Morena, družinski psihološki drami, postavljeni v začetek 20. stoletja, pri katerem so v koprodukciji sodelovale slovenske in brazilske produkcijske hiše.