Matic Veler / Modni oblikovalec, ki zavrača surovo modno industrijo in modo združuje z umetnostjo

Ob vstopu v ljubljansko galerijo Kresija nas pričaka bleščeča, veličastna instalacija, ki je, četudi od daleč morda deluje kot skupek prazničnih girland, v resnici narejena iz akrilnega stekla. Ko še dlje strmimo vanjo, hipnotizirani in zaslepljeni od magične igre svetlobe in senc, ugotovimo, da po obliki spominja tudi na hanukijo, judovski svečnik. To ni naključje: smo namreč na najnovejši razstavi Matica Velerja Čudež Hanuke, ki bo na ogled še do 8. januarja prihodnje leto.

Ana Pupedan / Pivški godci, ena izvirnejših poosamosvojitvenih rock formacij

Danes obstaja le malo slovenskih bendov, ki bi jih sestavljali pravi godci – taki, ki lahko nonšalantno igrajo celo noč in iz pesmarice kadarkoli potegnejo blues, rock ali punk klasike, ljudske pesmi, Beatle ali svoje zimzelene hite. Mednje zagotovo spada pivški fenomen Ana Pupedan, ki letos obeležuje 30-letnico delovanja. Karizmatični kvartet, ki ga sestavljajo Simon Avsec na vokalu, Boštjan Požar na kitari, Marko Doles na bobnih in Peter Žnidaršič na basu, velja za eno naših bolj izvirnih poosamosvojitvenih rock formacij.

Jožica Avbelj / Igralka, ki jo je svoj čas poznala vsa Jugoslavija

Poleg množice vlog, ki jih je ustvarila v štiridesetih letih na odrskih deskah in na filmu (med drugim je igrala v filmih Nasvidenje v naslednji vojni, Pod njenim oknom in nazadnje v filmu Prasica, slabšalno ime za žensko, kjer ji je bilo, pravi, v posebno čast nastopiti s Špelo Rozin), je legendarna igralka Jožica Avbelj (rojena 1951) prepoznavna tudi po ognjeno rdečih laseh, nalezljivem smehu ter simpatični govorici, v kateri se narečno (ljubljansko-gorenjsko-notranjsko) obarvana slovenščina prepleta s slengom, anglicizmi in srbohrvatizmi.

Sara Kern /  Filmska režiserka in scenaristka, ki se z ganljivimi filmi uvršča na najpomembnejše festivale

Ko je svet leta 2020 kot strela z jasnega zadela pandemija koronavirusa, se je Avstralija nepredušno zaprla in letalskih poletov, ki so jo prej noč in dan povezovali s preostankom sveta, nenadoma ni bilo več. Leto kasneje, ko bi se moralo v Melbournu začeti snemanje prvega celovečernega filma Sare Kern, ki živi in ustvarja v tem obmorskem petmilijonskem mestu na jugu države, je bilo še vedno tako. A del ekipe bi moral prileteti iz Slovenije, kjer se je tudi sama rodila (leta 1989), kjer je odrasla in se izšolala za filmsko režiserko. Trepetali so, vendar se je kot po nekem čudežu nazadnje vsem uspelo vkrcati na eno od letal, ki jim je bilo izjemoma dovoljeno pristati na avstralskih tleh, ker so denimo »reševali« Avstralce, »ujete« po svetu. Vsak je sicer priletel v drugo mesto in v popolni izolaciji najprej odtrpel dvotedensko karanteno. Šele nato so se lahko srečali in posneli film Moja Vesna.

Katja Zakrajšek / Prevajalka, ki v slovenski jezik najpogosteje pretaplja književnost Afrike in njenih izseljencev

Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.

Denis Vučko / Kipar, ki je že med študijem postal eno najpomembnejših imen med mladimi kiparji

Denis Vučko (rojen 1992) je šele na začetku svoje profesionalne poti, pravzaprav še niti ni zaključil magistrskega študija kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pa je že glasno opozoril nase. In to ne samo enkrat. Že v prvem letniku je prejel priznanje akademije za posebne dosežke. Potem pa je začel osvajati interne fakultetne natečaje. V tretjem letniku je zmagal na svojem prvem, z izdelavo portretnega kipa poljskega rezbarja in kiparja Petra Žiwobskega, ki je prispeval k razvoju poznobaročne umetnosti na slovenskih tleh; kip je bil oktobra 2020 odkrit v Podbrezju na Gorenjskem. Pozneje je prvo mesto osvojil tudi na natečaju za izdelavo portreta slovenskega gospodarstvenika in športnika Gregorja Klančnika, ki trenutno čaka na otvoritev.

Matevž Luzar / Režiser in scenarist, ki po nadaljevankah navdušuje še z novim filmom Orkester

Režiser in scenarist Matevž Luzar (rojen 1981) prihaja iz Zagorja ob Savi. Filmski kolegi so ga dolgo nagovarjali, da bi enega svojih filmov posvetil domačemu kraju. Prva asociacija na zasavsko regijo so seveda rudarji. Nekaj časa je pisal scenarij na to temo, a ga ni dokončal. Iskal je nekaj drugega.

Alo!Stari / Štajerski skejt pankerji, ki v mariborščini vzgajajo mlade in stare upornike

Čeprav je pank prvič umrl že kmalu po rojstvu, je vsakič znova vstal iz pepela, se posodobil in našel nove izraze. Tako je bilo ob pojavu militantnega hardcora v 80. letih, kalifornijskih različic v 90. letih, MTV-jevskega šunda ob prelomu tisočletja in tudi vseh kasnejših iteracijah. Vselej je našel nova ušesa, željna hitre in udarne družbenokritične muzike. Poti članov kvinteta Alo!Stari, ki je v zadnjih treh letih prevetril domačo glasbeno krajino, sovpadajo z evolucijo žanra, ki jih je kot najstnike formiral na mariborskih skejterskih spotih in placih za vaje. Zadnjih 20 let so se kalili v raznih zasedbah, doživljali vrhunce in padce lokalne alter scene ter z bendom Trash Candy intenzivno izkusili mednarodne odre.

Joži Šalej – glasbenik, ki pričara zvočno kuliso

Večkrat sliši, da je kot džuboks, saj je mogoče iz njega izvabiti vsestransko raznovrstne zvoke: pop, jazz, zborovsko glasbo, folk, etno ... Ni treba, da imate za to pri sebi kak kovanec – pomaga pa, če se z njim znajdete na isti zabavi (čeprav jih trenutno ne obiskuje prav pogosto). Če je v prostoru klavir, se zna zgoditi, da bo igral do jutra. V prvi vrsti je namreč pianist. Ker je njegov oče muzikant, ki je vzdrževal (in še vzdržuje) godčevsko tradicijo, je zrasel ob zvokih klavirja in harmonike in glasba ga je hitro zamikala. Nadaljevanje je pričakovano: nižja in srednja glasbena šola, smer klavir, pevski zbori, klavirski in pevski nastopi na prireditvah in proslavah. »To se mi je zdelo čisti žur in že kot otrok sem bil zapečaten,« se nasmehne Joži Šalej (rojen 1972). Njegovi sošolci in prijatelji iz tistega časa se ga bržkone spomnijo po tem, da jih je na rojstnodnevnih praznovanjih zabaval z igranjem klavirja – čeprav je imel klasično pianistično izobrazbo, je hitro usvojil tudi priredbe skladb z vrhov pop lestvic.

Nik Erik Neubauer – fotograf, ki je bil uvrščen med najboljše v Evropi 

Italijanski pregovor pravi, ko prideš na jug, jokaš dvakrat: ob prihodu in ob odhodu. No, pravzaprav se pregovor nanaša konkretno na Neapelj, a ne bomo malenkostni, kajti duh, s katerim se ponaša to kaotično mesto, je mogoče začutiti tudi drugod na italijanskem jugu. Fotograf Nik Erik Neubauer to dobro ve. V južni Italiji, v mestu Bari, je pred leti preživel nepozabno obdobje študentske izmenjave, iz katere se je rodil avtorski projekt, razstava in fotoknjiga z naslovom Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. »Hotel sem v Berlin, pristal pa sem v Bariju,« se nasmehne. »A takoj, ko sem prišel tja, me je mesto posrkalo vase. Njihova hrana, kultura, strast, ki jo Italijani z juga vnašajo v čisto vse, kar počnejo.«

Matej Kejžar – plesalec in koreograf, ki zapravlja čas

Za osemnajsti rojstni dan je za darilo od najboljše prijateljice dobil klas sodobnega plesa. »Ko sem se po končani uri preoblekel in prišel ven, sem vedel, da je to to. Čez eno leto sem bil že na akademiji za sodobni ples v Amsterdamu,« pravi leta 1974 rojeni plesalec in koreograf, ki je danes kot prepoznavno ime slovenskega sodobnega plesa razpet med Slovenijo in Belgijo; je tudi soustanovitelj domačega festivala radikalnih teles Spider, ki že dvanajsto leto združuje ples, glasbo, predavanja in performans. Pred tem je mislil, da bo študiral kemijo; naravoslovje mu je tudi danes še vedno blizu zaradi nekaterih abstraktnih logik. »Razumevanje celote skozi vzročno-posledične odnose mi pomaga tudi pri koreografiranju,« pravi.

Pesnik, urednik, organizator dogodkov, ki postaja živa knjiga

Lahko bi rekli, da ga brez poezije ne bi bilo. Z njo je njegov oče namreč osvojil mamo. Ta se je iz Podnarta vozila v Ljubljano, kjer je nekaj mesecev delala v baru za Bežigradom. Kadar se je oče ustavil na pijači, ji je prinesel sendvič, a je njega in sendviče gladko ignorirala. Če nekega dne vendarle ne bi zagrizla vanj in presenečena odkrila papirja, stlačenega nekam med sir in salamo, morda nikoli ne bi ugotovila, da se v njem skriva – pesem. Od tedaj je bila na sendviče in njihovo vsebino pozornejša.

Pisateljica, ki je nemščino naštudirala z muko, a se ji je to poplačalo

Zamislite si, da se zaradi ljubezni brez predhodnega znanja jezika preselite v drugo državo. No, nekaj ste se naučili med šolanjem, a vseeno ne toliko, da bi se znali tekoče sporazumevati. Začnete z učenjem prek hitrih tečajev v smislu »Nemščina brez muke« po metodi Assimil in počasi napredujete. Sčasoma ste pripravljeni na večji izziv. Odločite se, da boste začeli v jeziku, ki ga še niste povsem zagrabili za roge, pisati leposlovje. Prijavite se na natečaj, namenjen priseljencem, in osvojite tretjo nagrado. To vas opogumi. Čez nekaj časa imate zunaj prvi roman v tujem jeziku, nekaj let pozneje pa v državi, kamor ste se priselili, Avstriji, osvojite eno najprestižnejših nagrad na področju leposlovja.

Fotograf, ki si osvetljuje temo

Branko Čeak je (leta 1972) rojeni Bežigrajčan. Kot mulc je oprezal za sosedom Kajetanom Kovičem in preostalimi eminentneži iz sveta književnosti in teatra, ki so prav tako živeli v tem ljubljanskem okolišu. Literatura se mu je zdela sveta, zato se je tudi sam vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, požiral predavanja pri Janezu Vrečku, Tomu Virku in še kom, zbiral desetke, se družil s sošolci, bodočimi intelektualci, dokler ga ni pri triindvajsetih potolkla depresija. Naenkrat ni več videl smisla niti v dokončanju študija, ki ga je tako oboževal. Nekaj časa je »blodil naokoli«, nato pa sedel na kolo in s prijateljem odšel raziskovat pogorji Karakorama in Himalaje.

Raperka, plesalka in igralka, ki navdušuje doma in na tujem

Pred nekaj dnevi je izšla plošča Improvised Colours, prvenec 23-letne ljubljanske raperke, plesalke in igralke Sahareye, rojene kot Sarah Al Saleh. Od lanskega poletja, ko se je prvič predstavila kot samostojna glasbena ustvarjalka z obilo karizme, je potrpežljivo nabirala odrsko kilometrino doma in na tujem – denimo v Zagrebu, Bratislavi, Talinu ... Z odmevnimi singli in impresivnimi videospoti zanje (še posebej denimo izstopa videospot Katarine Rešek - Kukle za hitič Otherside) je hitro razširila bazo oboževalcev onkraj ljubljanske kotline.

Raper in pesnik, pri katerem so za vse krivi filmi

Neodvisni ameriški dramski film Slam, posnet leta 1998, pripoveduje o mladem Afroameričanu Rayu (igra ga Saul Williams), nadarjenem pesniku in raperju, ki ga pri uresničevanju sanj ovira to, da prihaja iz socialno šibkega okolja. Ko je bil Mišel Ristov (rojen leta 1987) v srednji šoli, so film pogosto predvajali na eni izmed lokalnih televizijskih postaj. Ko nekoč ni vedel, kaj bi počel, je ob neki taki priložnosti malo dlje obsedel pred televizorjem. In bil očaran. »Že pred tem so mi bile blizu raperske vsebine, zato me je film čisto potegnil vase. Novo zame pa je bilo to, da sem takrat odkril slam poezijo. Glavni lik gre na neki točki v zapor in začne tam razvijati avtorski slam. Zazdelo se mi je, da bi bilo zanimivo, če bi to nekoč poskusil tudi sam.«

Pisateljica, ki jo zanimajo dileme sodobnega sveta in še zlasti skrb za naravo

Na Klancu, zadnji roman pisateljice in urednice Tine Vrščaj, ki je kot rokopis zmagal na natečaju Modra ptica za najboljši roman za odrasle in nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, bralce že na prvi strani poziva, naj »izklopijo naprave«. Naj ne bodo kot Gregor, eden izmed likov, ki po rokah ves čas svaljka pametni telefon in ni nikoli zares prisoten v trenutku, pa naj gre za spolni odnos s partnerko ali igro s hčerkama – zaradi mile naklonjenosti, ki jo namenja napravici, jo je starejša hči celo poimenovala »Bubi«.

Brata dvojčka, ki ustvarjata nadrealistične čarobne svetove

Alen in Robi Predanič, ki tvorita umetniški dvojec The Witch Twins (v prevodu Čarovniška dvojčka) in sta tudi v resnici dvojčka (rojena sta leta 1994), sta vsestranska avantgardna umetnika, ki snemata predvsem videospote (za tuje glasbene izvajalce) in kratke filme, za katere sama ustvarita tudi dodelane kostume in scenografijo in v katerih vselej nastopata sama, kot čarovnika, puščavnika, Nezemljana in kot razna pravljična bitja. A pravzaprav so fantazijski svetovi, ki jih ustvarjata, zanju še mnogo več kot le umetniški izdelki: so »pobeg od turobne resničnosti«, pravita. Oba sta izrazito introvertirana. »A ko sva v kostumu, dobiva nekakšno supermoč,« pravi Robi, »v resničnem svetu se morava ves čas nekaj pretvarjati, v najinem svetu pa ni pravil: lahko se premikava, kot želiva, nosiva kakršnekoli kostume hočeva, si pobarvava nohte, skratka, vsaka stvar, ki ti pade na pamet, je sprejemljiva.« Alen ga dopolni: »To je bistvo The Witch Twins: tu ni omejitev, tu nobenemu ni mar za nič, to so le sanje. To je umetnost, kjer je vse dovoljeno.«

Plesalka, koreografinja in piska, ki se potaplja v sanje

Njene sanje so bile vedno zelo žive. Imela je navado, da jih je zapisovala, a tedaj še ni bila zverzirana v nobeni tehniki, ki bi ji lahko pomagala pri njihovi analizi. Potem pa je leta 2010 nekaj časa bivala v New Yorku, kjer je zbirala gradivo za doktorat. Tedaj se je ukvarjala s kolonizacijo imaginacije, ikonografijo in podobami, ki jih ljudje doživljajo in konzumirajo – zdelo se ji je, da so od njih odtujeni, da so v nekakšni množični hipnozi. Odtujenost imaginarija, jezika in podob je navdihnila tudi njen takratni performans Bliss.

Glasbenica, za katero je bila prelomna pesem na hladilniku

Poznate verze »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi«? Ljubezenska pesem iz zbirke Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi iz leta 2007, ki velja za eno najbolje prodajanih pri nas, je ena tistih, ki so z leti in številnimi ponatisi ponarodele. Morda ste nanjo prvič naleteli med brskanjem po družbenih omrežjih ali blogih, jo prebrali v kakšnem učbeniku ali mediju, morda je visela v lokalni knjižnici ali pa je bila komu, ki ste ga obiskali, tako všeč, da jo je uokviril ali pritrdil na vidno mesto. Tako kot pri družini Čepin – pesem je mama Jelka izrezala iz neke revije in nalepila na hladilnik. Tam je visela nekaj časa, dokler ni pomislila, da bi prosila moža in očeta Gorazda, sicer glasbenika in skladatelja, naj jo uglasbi. Ko se je malo bolj poglobil vanjo, je melodija nastala v desetih minutah. Povsem logično je bilo, da bo pesem odpela hči Ditka, tedaj še najstnica, saj so jo od malega spremljala petje, pisanje pesmi in igranje kitare. Že pred tem sta z očetom, ki jo je vpeljal v svet glasbe, uglasbila nekaj pesmi Toneta in Marka Pavčka, s katerimi je občasno nastopala na šolskih prireditvah. Gorazd Čepin je torej za pesem pripravil glasbo in aranžma, z Ditko sta posnela demo posnetek in ga poslala Feriju Lainščku, ki je bil nad izdelkom navdušen, nato pa še radijskim postajam. Tisti, ki po naključju ne poznajo Lainščkovega izvirnika, se zdaj skladbe Ne bodi kot drugi gotovo razveselijo, kadar z radia med vožnjo v avtomobilu zazveni Ditkin glas.

Igralka in pesnica, ki je prejela vse nagrade, kar jih slovenska igralka lahko dobi

Kot otrok je izjemno rada opazovala ljudi. Skrita v kakšnem kotu je željno srkala dogajanje iz okolice. Hitro jih je znala prebrati, pa tudi imitirati. Ugotovila je, da to zabava njene prijatelje in vrstnike. To je bil za introvertiranega otroka, ki se je rad zatekal v sanje, način, da se začne odpirati v družbo. Skozi humor je prodrla do ljudi, pomagal ji je, da je ni bilo več strah zbliževati se z drugimi.

Igralka, ki bi skoraj ostala brez službe, danes pa je deležna stoječih ovacij

Rojena je leta 1960 v Ljubljani, najbolje se počuti na živahnih punktih v središču mesta ali, jasno, v katerem od mestnih teatrov. V enem od njih, Mestnem gledališču ljubljanskem, je tudi zaposlena. Zdi se, da od nekdaj, a gotovo še kdo pomni, da je prvih nekaj let po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo preživela v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je kariero začela z velikim zamahom: za mnoge sta bili izredni njena Marta v Kdo se boji Virginije Woolf, ki jo je leta 1990 režirala Barbara Hieng Samobor, in Nora v Hiši lutk Henrika Ibsena (1992) v režiji Dušana Mlakarja; leta 1994 je za gledališko ustvarjanje zadnjih dveh let prejela nagrado Prešernovega sklada. Pa vendar je imela občutek, da bo obtičala na mestu, če se ne premakne drugam. Dala je odpoved, približno leto dni preživela na svobodi in leta 1995 vstopila v ansambel Mestnega gledališča, kjer je še danes.

Črkoljub, ki kljub digitalizaciji ohranja staro tiskarsko obrt

Ko se boste lepega dne sprehajali po stari Ljubljani – se spustili po slikoviti Križevniški ulici navzdol in zavili desno ali pa od Prešernovega trga korakali po promenadi ob Ljubljanici v smer Trnovega –, vas bo pot morda zanesla v prostor, na katerem piše tipoRenesansa. Studio za visoki tisk, kot se prostor uradno imenuje, na prvi pogled ni posebej opazen, razen da je v znameniti Zoisovi palači, a ko boste stopili v notranjost, se vam bo odprl nov svet. Stari tiskarski stroji, regali, polni tiskarskih črk, kamni z vklesanimi inicialkami, plakati in vizitke z različnimi estetskimi tipografijami, kupi papirja, pa še in še. Marsikaj, kar boste videli, je tudi naprodaj, saj je prostor studio in trgovina obenem. Nekje v prostoru sedi Marko Drpić in počne ... karkoli že. Morda je ravno sredi tiskanja vizitk, morda se pripravlja, da se bo odpeljal na drug konec Slovenije po odsluženo tiskarsko opremo (ljudje ga namreč pogosto kličejo, kadar prenavljajo prostore, kjer so imeli spravljeno tovrstno opremo, kajti vedo, da bi ga znala zanimati), morda se posveča kaligrafiji, saj si je nekdo zaželel posebno vabilo za poroko ali knjižno posvetilo, morda vodi delavnico tiskanja plakatov za otroke ...

Oblikovalka nakita, ki zlatarski obrti daje sodobno dimenzijo

V poplavi komercialnih linij hitrega nakita je njen nakit iz plemenitih kovin prava paša za oči: izurjeno oko bo hitro prepoznalo njegovo vrednost in ure trdega dela, ki se stekajo v brezčasne kose. Nekateri najbolj enostavni, denimo uhani v obliki elegantnih krogov, geometrična zlata verižica ali srebrn prstan z drobnim češkim granatom, bodo zadovoljili ljubiteljice in ljubitelje minimalizma, drugi so bolj drzni in nekonvencionalni, na primer žabji prstan ali zapestnica, oblikovana v prastaro obliko kače, ki lovi svoj rep. Oblike iz narave in arhitekture so ji nasploh blizu. Oblikuje tudi nakit po naročilu, denimo poročne prstane in amulete. V sodobne kose pa po želji pretopi tudi nakit, ki se je skrival po družinskih šatuljah, a ni več dočakal pravega trenutka za nošenje, mlajše generacije pa mu želijo vdihniti novo življenje.

Glasbeni producent, ki iz ozadja narekuje trende v slovenskem hiphopu

Kljub razmeroma rosnim letom je Hugo Smeh, ki ustvarja pod psevdonimom Hyu, na slovenski hiphop sceni že kar nekaj časa med vodilnimi producenti – predvsem pri projektih, ki so komercialno izjemno uspešni: prejšnji mesec so lestvico štirih najbolj poslušanih hiphop albumov v Sloveniji na pretočni platformi Apple Music krasili kar trije izdelki, v katere je bil močno vpleten kot (so)avtor glasbe in glasbeni producent ali pa izvršni producent in zvočni inženir. Edina plošča zmagovalne četverice, ki ni nastala na domačih tleh – oziroma v Hyujevem studiu – je najnovejša studijska mojstrovina ameriškega glasbenika Kendricka Lamarja.

Slikarka, pri kateri nenavadni organizmi sprožijo bogat imaginarni svet

V hektičnem, navdihujočem ateljeju v stanovanju sredi Celja, kjer biva, ustvarja eksplozije barv, oblik in podob, ki se združujejo v nepričakovane, fascinantne kombinacije. Četudi so ravno zaradi obilice barv, dogajanja in ostrih linij njene slike vizualno zelo privlačne, pa v ospredje pravzaprav postavljajo tisto, kar se nam običajno ne zdi dovolj estetsko, da bi zaslužilo našo pozornost. Ivo Tratnik (rojeno 1980) pogosto pritegnejo in navdihnejo zgradba teles in organizmov, njihove posebnosti, biotska raznovrstnost, mehanizacija, odkritja s področja biologije, znanosti in medicine.

Pisateljica, ki je napisala knjigo za vse neslovenske otroke brez vzornikov

»Kako pohvalno, da se je končno ena priseljenka naučila naš jezik in da piše knjige, ne pa te v trgovinah ali na pošti, ki še zdaj ne znajo slovensko.« V takšnem slogu se berejo nekateri pokroviteljsko-ksenofobni komentarji k nedavni izdaji njenega knjižnega prvenca, ki je dodal še en kamenček v mozaik literarne obravnave priseljenstva na Slovenskem. Pri tem verjetno ne slutijo, da komaj dvajsetletna Selma Skenderović (rojena je leta 2001) v svojem delu daje polnopraven glas in empatično odpira prostor za vse Sanele, Selme, Esme in Have, ki jim gredo tako v nos – kljub njihovemu neznanju slovenščine in dejanjem, ki jih marsikdo vidi kot načrtno neprilagojenost.

Kolektiv tehno didžejev in producentov, ki do rejv kulture pristopa anarhistično

Čeprav so člani kolektiva na sceni prisotni že kakšnih pet let – nekoč so partije v pokojni ljubljanski tovarni Rog organizirali pod imenom Shtrayfix –, se je Kibernet Kriminalität na zemljevid postavil v času, ko se je svet nehal vrteti: v času, ko je pandemija koronavirusa klubski kulturi zvezala roke. Sami so se temu odločno uprli. Sloves njihovih razvpitih, samoorganiziranih rejvov, ki vselej potekajo na nekonvencionalnih, skrivnih in odročnih lokacijah, se je po ljubljanskem podzemlju razširil hitreje kot požar.

Multidisciplinarna umetnica, ki brska po pozabljenih zgodbah zgodovine

Baltimore, ZDA. Mesto, ki slovi po bogati umetniški sceni, žal pa tudi po kriminalu, je bilo izjemno pomembno za umetniško pot Neje Tomšič (rojene leta 1982). Iz enega meseca, ki ga je tam na umetniški rezidenci preživela leta 2014, sta se namreč izcimila vsaj dva odmevna umetniška projekta. McKeldinova fontana v Baltimoru je postala prvi nonument, ki ga je v obravnavo vzel in se ob njem oblikoval Nonument Group, raziskovalno-umetniški kolektiv, v katerem so danes poleg nje še arhitektka Nika Grabar, arhitekt Miloš Kosec in multimedijski umetnik Martin Bricelj Baraga. Proučujejo nonumente: arhitekturo, spomenike in infrastrukturne prostore 20. stoletja, zaradi političnih in družbenih sprememb oropane nekdanjega simbolnega pomena. Nonumente mapirajo – v Sloveniji denimo Bloudkov zaletni stolp v ljubljanskem parku Tivoli, Pionirsko progo in garažno hišo TGH48 – in jim redno posvečajo umetniško-raziskovalne dogodke: v juniju na primer v parku Vile Rafut na Primorskem, na Plečnikovem stadionu v Ljubljani in v parku ob Vili Bled.

Oblikovalka nakita, ki je zasavskemu premogu vdihnila novo življenje

Ljubitelji blišča in slave se ob podelitvah najpomembnejših nagrad v ameriški glasbeni in filmski industriji ne ukvarjajo le s tem, kdo bo zmagal v posamezni kategoriji, temveč tudi s tem, kaj je v darilnih vrečkah za povabljence in nominirance, ki jih organizatorji napolnijo z izdelki v skupni višini več deset tisoč dolarjev. Vsako leto so posebej zaželena roba, saj si za to, da bi vanje uvrstile svoje izdelke, prizadevajo številne znamke. Marjeti Hribar, slovenski oblikovalki nakita iz zasavskega premoga, se ni bilo treba – komaj nekaj mesecev po vzpostavitvi uradne spletne strani njenega nakita so ji iz Akademije snemalnih umetnosti kar na lepem poslali sporočilo, da ga želijo uvrstiti v darilni program grammyjev. Sprva je mislila, da jo kdo vleče za nos, a vendarle dognala, da gre zares. Po reševanju logističnih težav – kako nakit iz premoga brez zapletov spraviti čez carino v času, ki ga je narekoval protokol podelitve? – je šestdeset kosov nakita srečno prispelo v ZDA, pozneje pa je še izvedela, da ga bodo zaradi organizacijskih sprememb razdelili tudi med petične obiskovalce podelitve oskarjev.