Brane Mozetič, pesnik in urednik, ki počne tisto, česar noče nihče drug

Brane Mozetič (rojen 1958) je letošnji dobitnik Jenkove nagrade za najboljšo slovensko pesniško zbirko minulih dveh let. Prejel jo je za knjigo Sanje v drugem jeziku, v kateri prepričljivo upesnjuje raznovrstne podobe med budnostjo in snom. Z isto nagrado je bil ovenčan že leta 2003 za zbirko Banalije, a v drugačnih okoliščinah. Tokrat je bila nagrada nepričakovana le zanj, pred skoraj dvajsetimi leti pa je presenetila celotno literarno sceno, šlo je namreč za prvo nagrajeno pesniško zbirko z eksplicitno gejevsko vsebino. »To je gotovo pripomoglo k temu, da so bili kasneje nagrajevani tudi drugi avtorji in avtorice z LGBT-scene,« je prepričan.

Asiana Jurca Avci, umetnica, ki oživlja mrtve cvetlice

Na njeni nedavni razstavi So this is it? (A to je to?) v projektnem prostoru Fotopub je obiskovalce ob uokvirjenih cvetličnih printih pričakal mlad, entuziastičen kustos, ki jih je vljudno pozdravil, popeljal po prostoru, navrgel kakšno zanimivost, in če se je kateri od njih odločil za nakup kakšnega dela, zadovoljno pokimal, češ, odlična izbira. Četudi je vse skupaj delovalo pristno, je šlo za performans, rahel posmeh prodajni umetnosti. Razstava in vse, povezano z njo, je bilo skupaj z njenim brendom AJA, v okviru katerega printe svojih fotografij cvetlic tiska na majice in puloverje, pravzaprav praktični del njenega magistrskega dela na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, projekt z naslovom Produkcija vrednosti in vrednost reprodukcije. V njem se sprašuje, kako naj umetnik ustvari nekaj, kar je iskreno in za čemer stoji, hkrati pa doseže še, da imajo njegovi izdelki vsaj približno komercialno vrednost. Kako slediti trendom umetniškega trga, vseeno pa se jim ne podrejati?

Kleemar, producent elektronske glasbe, ki v kaosu išče vzorce

Čeprav je prekmurski producent Matej Končan – širši javnosti znan kot Kleemar – šele letos izdal svoj dolgometražni prvenec, je pri nas že dolgo uveljavljen kot eden vodilnih producentov napredno misleče elektronike. Z domiselno, striktno analogno produkcijo, pri kateri je bilo nekoč zaznati močne vzporednice s futuristično IDM-glasbo, ki jo je v tistem času izdajala njegova najljubša založba Warp, je začel navduševati že kmalu po prelomu tisočletja. Ker pa so studijski posnetki njegovih komadov veljali za izjemno redke ptice, se je najpogostejše vprašanje, ki smo mu ga zadnjih petnajst let neumorno postavljali vsi po spisku, glasilo: »Kleemar, kdaj bo plata?« Ko je dopolnil štirideset let, se je končno odločil, da samemu sebi (in tudi vsem nam) za rojstni dan podari težko pričakovani prvenec.

Nejc Cijan Garlatti, igralec, ki bi z veseljem stopil v čevlje Doriana Graya

Preden je opravljal sprejemne izpite na smeri igra na AGRFT, je vse kazalo, da bo pravnik. Diplomiral je na Evropski pravni fakulteti doma v Novi Gorici in zatem opravljal prakso v odvetniški pisarni. Sprva se mu je zdelo, da bi to lahko počel vse življenje in pri tem ne preveč trpel. »Verjetno sem malo idealiziral vse skupaj, a ta poklic se mi je zdel zaznamovan z zmožnostjo uveljavljanja pravičnosti,« pravi. Resničnost je seveda drugačna, redko črno-bela – in vse, s čimer se srečuješ kot pravnik, ni zares vprašanje pravičnosti. Tako se je odločil, da se bo odpravil še po poti mladostnega zanimanja za igro – bil je namreč član novogoriškega amaterskega mladinskega odra – in poskusil srečo na AGRFT, da se ne bi pri šestdesetih, recimo, tolkel po glavi zaradi zamujene priložnosti. Če ga v prvo ne bi sprejeli, bi se potolažil, da vendarle ni pravi za to, in se verjetno vrnil k pravu. Pa so ga.

Tschimy, producent in kantavtor ki zveni nostalgično in hkrati izjemno sodobno

»Tschimy ga benga,« se glasi eden izmed komentarjev pod Tschimyjevim singlom Hera, s katerim je napovedal svoj nedavno izdani prvenec Human OS. Besedna igra, ki se nanaša na njegovo eksotično ime – Tschimy Obenga – zadene žebljico na glavico: Tschimy ga resnično benga, a to počenja v precej neklasičnem pomenu besede. Benga ga pretanjeno, v izrazito ležerni maniri: s subtilno jazzovskimi, a razkošnimi aranžmaji, s toplino sladkobnih napevov in iskrenih romantičnih besedil – v najbolj učbeniški definiciji besede ga bengajo surovi hiphoperski beati, s katerimi podloži svoje iskrive balade. Predvsem pa ga benga njegov izjemni vokal: kot je za Mladino zapisal Jaša Bužinel, je »njegov božajoči žametni glas eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let«.

Alja Horvat, ilustratorka, ki jo je revija Forbes uvrstila med najobetavnejše umetnike

Alja Horvat je 23-letna Mariborčanka, ki se je letos znašla na prestižni lestvici revije Forbes 30 under 30 – Europe (30 pod 30 – Evropa). Ta znotraj različnih kategorij vsako leto opozori na trideset najvidnejših posameznikov iz vseh koncev Evrope. Horvatova je uvrščena v razdelek umetnost in kultura, kjer ji družbo med drugim dela angleška manekenka in igralka Cara Delevingne, hkrati pa je pristala tudi v kategoriji »najmlajši« skupaj s sorojakom Luko Dončićem ter mlado švedsko okoljsko aktivistko Greto Thunberg.

Eva Škofič Maurer, klovnesa, ki z rdečim noskom stopi v drug svet

Natakne si rdeč nos – in lahko je karkoli. Ob prvem šolskem dnevu zabava otroke, jih povabi v gledališče ali na festival, bodri male bolnike, vnaša žarek veselja v vsakdan stanovalcev domov za starejše, z duhovitimi predstavami pa zna pritegniti tudi zanimanje odraslih. Eva Škofič Maurer je prva profesionalna slovenska klovnesa, ki jo je strastna želja, da bi si s poklicem cirkuške umetnice lahko nekoč služila kruh, vodila na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost v Moskvi, kjer je pridobila diplomo iz klovnade. Deklica z velikimi sanjami se ni sprijaznila z dejstvom, da se doma ni mogoče šolati za klovneso. Čeprav se je najprej vpisala na pomorsko šolo, je čutila, da jo vleče naprej. Po ogledu predstave moskovskega cirkusa v Sloveniji je opazila enega od nastopajočih in ga s pomočjo mame, pesnice Neže Maurer, ki je znala nekaj malega rusko, vprašala, kje je študiral. Ko je izvedela, da res obstaja »šola za klovne«, ni bilo zanjo nobenih ovir več. Spustila se je v boj z birokratskimi mlini in uspela, četudi je bil postopek študija v tujini v dobi brez interneta precej zahtevnejši kot danes, poleg tega ji na jugoslovanski ambasadi v Sovjetski zvezi niso bili pretirano v pomoč, morda niso resno jemali njene želje po študiju na cirkuški akademiji.

Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!«

Petra Pogorevc, urednica, dramaturginja in publicistka, ki je vse svoje talente strnila v biografiji igralca Radka Poliča - Raca

Natanko se še spomni, kdaj ga je prvič videla na odru. Njega, enega naših najpomembnejših igralcev, Radka Poliča - Raca. Bilo je leta 1989, ko je bila sama še gimnazijka (rojena je leta 1972), in v tistih prelomnih časih jo je ob družbenem vrenju zelo pritegnil tudi kulturni utrip. Videti je morala vse koncerte v KLjUB-u, mladinskem klubu v njenem domačem Celju, ogromno je brala, zlasti poezijo, soustanovila je literarni časopis. Zelo pa jo je pritegnilo tudi gledališče, in ko ji je lokalno postalo pretesno, je kot predsednica šolskega kulturnega društva po razredih preprosto zbrala prijave, nato pa so se mulci skupaj s svojim mentorjem, profesorjem Antonom Šepetavcem, odpravili v gledališča v prestolnici. V tistem času je videla tudi Jovanovićevo predstavo Zid. Jezero v ljubljanski Drami in v njej je nastopil Rac. In jo osupnil. Premaknil. Česa takšnega ni doživela še nikoli prej in še dolgo potem ne.

Pia Prezelj, pisateljica, publicistka in prevajalka, ki meni, da bi moral vsak pisec dobro poznati svoja orodja

Šteje jih komaj petindvajset, a pravi, da se počuti staro vsaj štirideset let. In čeprav iz njenega zagona, s katerim se loteva številnih projektov promocije slovenske in tudi tuje literature, veje mladostniška energija, sta po drugi strani čas in razmislek, ki ju Pia Prezelj vlaga v svoje pisanje in prevajanje, produkt zrelejšega, bolj umirjenega uma. Morda je to tudi razlog, da ima njen prvenec, roman, ki ga pravkar piše, v fokusu starejšo žensko. »Zoperstaviti se želim starizmu, zakoreninjenemu v družbi,« pravi. »Simone de Beauvoir je imela prav, ko je dejala, da starejšega človeka obravnavamo bodisi kot šaljivca ali norca bodisi kot modreca.«

Sara Bezovšek, vizualna umetnica, ki izkorišča ustvarjalni potencial družabnih omrežij in popkulturnih fenomenov

Odkar Sara Bezovšek (rojena leta 1993, doma iz Gornjega Grada) pomni, njeno življenje zaznamujejo občasne obsesije z bolj ali manj obskurnimi temami, ki so navadno tako zahtevne, da mejijo že na morbidno. »Ena mojih prvih seminarskih nalog je obravnavala duhove in lahko bi rekla, da sem ostala nekje tam,« pravi. Njeno vneto brskanje po temnih kotičkih interneta včasih spominja na mazohizem: pred dvema letoma je na primer za umetniški video, ki je bil predstavljen v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, obsesivno zbirala nazorne posnetke brutalnega nasilja, krvavih nesreč, obglavljenj, obešanj in podobnih grozodejstev. Čeprav jih je v videu za kontrast sopostavila s posnetki mladih mačk, njihova prikupnost ni pregnala travme, ki se je v njej začela razvijati že med nabiranjem gradiva. »Če bi takrat obupala, bi bilo vse delo zaman, a ko sem video zmontirala, je za mano prišla post-travmatska stresna motnja,« se spominja. A to je ni ustavilo pred nadaljnjim raziskovanjem temačnih spletnih fenomenov, ki jo fascinirajo, njihov travmatični potencial pa skrbno preganja s protiutežjo lahkotnosti: dnevnim »upodabljanjem smešnih for in luškanih živali«.

Dorian Šilec Petek, režiser in scenograf, ki je veselje do razmišljanja o prostoru odkril med študijem

Dorian Šilec Petek (letnik 1995) je režiser ene od predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Oktobra, mesec dni pred predvideno premiero predstave Neskončno dolgi objemi, kompleksne drame ruskega sodobnega avtorja Ivana Viripajeva, ki jo režira v Mestnem gledališču ljubljanskem, bo na festivalu v Mariboru odigrana Alice v postelji (SNG Drama Ljubljana), drama Susan Sontag o Alice James. Alice James je bila genialna, a danes skoraj popolnoma neznana sestra pisatelja Henryja in psihologa Williama Jamesa, ki sta ji udejanjanje lastnih potencialov onemogočili duševna bolezen in za žensko z intelektom nespodbudno okolje. Za Šilca Petka je bil vstop v projekt Alice v postelji poln vprašanj o primernosti načina odrskega izraza za tako tankočuten material. »Obe, Alice James in Susan Sontag, pišeta kompleksno, njuna misel je preplet feminizma in melanholije, ki razkriva namenoma spregledano korelacijo med omejitvami družbe in občutenjem eksistencialne nemoči.« A z dramo ga povezujejo tudi koščki njegovega intimnega kozmosa, med njimi to, da jo je avtorica napisala za ameriškega eksperimentalnega režiserja Roberta Wilsona, s katerim sta sodelovala in prijateljevala, Wilsona pa dobro pozna tudi Šilec, saj se je nekaj let zaporedoma udeleževal njegove rezidence v Watermill Centru na Long Islandu v New Yorku. Na rezidenco se lahko prijavijo umetniki vseh disciplin iz vsega sveta in pet tednov živijo v Watermill Centru, kjer sodelujejo pri razvijanju svojih in tudi Wilsonovih gledaliških projektov.

Leon Firšt, skladatelj in glasbenik, ki včasih nariše tudi kakšno karikaturo

Redkokateri umetnik se lahko pohvali s tem, da so bile na primer objavljene vse njegove zgodbe, razstavljene ali prodane vse slike ali izvedene vse skladbe. Mladi celjski skladatelj Leon Firšt je izjema, saj so pot do občinstva našle čisto vse skladbe, ki jih je napisal, razen tistih iz »zelo mladega« obdobja. Glede na to, da je star komaj šestindvajset let, bi lahko pomislili, da se je njegovo »zelo mlado obdobje« končalo pred dvema, tremi leti. A sam ima z zgodnjimi skladbami v mislih tiste izpred desetih let, govorimo namreč o skladatelju, čigar skladbo je mladinski simfonični orkester v Celju izvedel že, ko je še hodil v osnovno šolo. Naročil mu jo je Matjaž Brežnik, dirigent orkestra, ki je slišal duet za marimbo in vibrafon, ki jo je Firšt napisal zase in za svojega prijatelja in je bila prva njegova javno izvedena skladba. »Bil je dovolj naiven, da je zaupal mlademu skladatelju, jaz pa dovolj pogumen, da sem izziv sprejel. In je šlo čez,« skomigne Firšt, ki je glasbo od malega pisal »za zabavo«. V okolju, v kakršnem je odraščal – njegov oče je skladatelj Nenad Firšt, mama Alenka poučuje violino; uspešna glasbenika sta zdaj tudi brata Miha in Peter – to niti ni bilo tako zelo presenetljivo. »Oče je imel na računalniku program za sestavljanje skladb, in medtem ko so vrstniki igrali igrice, sem se jaz zabaval s tem programom. Nekaj časa mu sploh nisem povedal, da ga uporabljam, vsega sem se naučil sam.«

Jana Bauer, mladinska pisateljica in urednica, ki z zgodbami popelje v svet domišljije

Jana Bauer (letnik 1975) je poletne vikende in počitnice v otroštvu pogosto preživljala na očetovi domačiji v Kostelu. V vasi je bil en sam telefon, o televiziji prav tako ni bilo na duha ne sluha, vendar je ni nihče pogrešal. Zvečer so s sorodniki in sosedi sedeli zunaj pred hišo – »včasih se nam je pridružila tudi krota, ki je prišla večerjat muhe ob prižgano luč,« se nasmehne. Enkrat so se njihovi večeri vrteli okoli prerekanja o politiki, drugič so minevali v znamenju pripovedovanja; v centru pozornosti je bil največkrat njen oče, ki je kot izvrsten pripovedovalec napletal vse mogoče zgodbe. »Legende o skritem jezeru in podzemni jami, ki se morda razteza pod celotno Kuželjsko steno, pa zgodbe o znamenitih fantovskih pretepih, o ’raubšicarjih’, o dogodivščinah, ki so se zgodile pradedku in prababici.« Pozimi pa sta z očetom zgodbe vseh vrst prebirala skupaj, najraje pravljice. »Zgodbe imajo to moč: poslušalca prestavijo v svet domišljije,« pravi Bauerjeva. Zlezle so ji pod kožo; kasneje se je – opogumljena z uspehom svoje prve kratke zgodbe, ki je bila še v njenih najstniških letih prebrana v radijski oddaji Lahko noč, otroci in jo je spodbudila k pisanju dveh radijskih iger – vpisala na študij dramaturgije in življenje posvetila besedi. Moč besede, tako kot njen oče, pa je s pridom uporabljala tudi, ko je s pripovedovanjem zgodb poskušala doseči, da bi njenemu tedaj skoraj dveletnemu sinu, zdaj najstniku, hitreje minil čas, na primer dolga pot iz Londona v Ljubljano. »Nekaj domišljije je bilo potrebne, da smo notranjost avta spremenili v njemu prijetno okolje. Med tisto vožnjo se je porodila oblika drugoosebnega pripovedovalca, ki je bila všeč ne samo sinu, ampak tudi drugim otrokom.« Obliko je zato ohranila in jo uporabila v Ding dong zgodbah, ki so letos prejele nagrado desetnica za najboljšo literarno delo za otroke in mladino. Razdelila jih je na zgodbe za fante in dekleta, saj je hotela skozi zgodbe z istim pravljičnim junakom raziskati, kako se razlikujejo dekliške in fantovske reakcije na podobne dogodke. »Povod za to je bila prošnja deklice iz soseske, ki se je včasih igrala pri nas. Ko je izvedela, da pišem knjige, si je namreč zaželela, da bi napisala še eno zanjo.«

Damijan Kracina, kipar, ki je okrasil Metelkovo in Narodno galerijo

Poznate tisto floskulo »ta knjiga vam bo spremenila življenje«? Damijan Kracina (1970) se lahko domisli ene, za katero ne bi mogli ravno reči, da mu je spremenila življenje, ga je pa vsaj usmerila k študiju kiparstva: Umetnost: pogovori z mojstrom, knjiga o delu začetnika modernega kiparstva Augusta Rodina, ki jo je po pogovorih s kiparjem napisal Paul Gsell. »To malo knjižico sem po naključju našel na neki podstrehi in jo prebral na mah. Posebej sem si zapomnil odlomek, v katerem Rodin podrobno opisuje pot svetlobe po grškem kipu. Osupnilo me je, kako se je sposoben tako poglobiti v povsem preprost, tridimenzionalen objekt.«

Arjan Pregl, slikar in pisec, ki »riše kot otrok«

Arjan Pregl je lansko leto sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, pregledu sodobnega slovenskega slikarstva, kjer so bila sistematično predstavljena dela uveljavljenih avtoric in avtorjev, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Pregl je letnik 1973). Njegova serija za razstavo se je imenovala Karneval – na njih maske, lutke, otroški risani junaki, kot je pujsa Pepa, in internetni memi poplesavajo med pisanimi konfeti, kosi barve. Upodobljene figure so imele globlji pomen, kajti z njimi je želel Pregl med drugim opozoriti na manipulacijo podob, ki se dogaja na medmrežju; tako je stripovski junak žabec Pepe postal meme ikona, ki so jo za svojo vzeli podporniki Trumpa, podobo pujse Pepe pa je uporabljala pedofilska mreža. A desničarski internetni troli, ki se na Pregla radi spravljajo, ker je bil do potez desnice kritičen še pred nastopom sedanje vlade, zdaj pa je eden tistih, ki najglasneje opozarja na njene napake, pa tudi na nevarne ideologije in zaničevalen odnos do manjšin, žensk ali kulturnikov, so serijo izkoristili za ponovno diskreditacijo umetnika. Ker so bile na slikah tudi otroške figure, bi jo domnevno »lahko narisal vsak otrok«.

Andrej Blatnik, pisatelj, ki prvič piše realistični roman

To poletje bi Andrej Blatnik, eden najvidnejših slovenskih pisateljev generacije, ki se je začela uveljavljati v osemdesetih letih, lahko užival zaslužen dopust: konec maja je izšel njegov najnovejši roman Luknje, kmalu zatem pa še dve neleposlovni deli: Nezbrano delo, zbirka zapisov o knjigi kot mediju na preizkušnji, s čimer se kot urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj založniških študij na Filozofski fakulteti kontinuirano ukvarja in o tem tudi precej piše, ter tretji natis priljubljenega priročnika Pisanje kratke zgodbe, s pomočjo katerega so se kalili številni kratkoprozniki, saj je bil – poleg Šole kreativnega pisanja, ki jo je v devetdesetih prav tako uredil Blatnik – dolgo časa edini priročnik za kreativno pisanje v slovenščini. Sicer skromno pripomni, da si ne želi pripisovati prevelikih zaslug, spodletela mu je namreč namera, da bi kreativno pisanje, tako kot ponekod po tujini, sčasoma postal fakultetni program. »Toda zataknilo se je, ker tu še vedno prevladuje mišljenje, da je pisanje božje početje. Seveda obstajajo izjeme, ki lahko takoj napišejo dobro knjigo. Nasploh pa mislim, da ti to, da več veš o pisanju in da poznaš tudi določena pravila, lahko samo pomaga.« In res so bile za nemalo piscev dragocene tudi njegove delavnice pisanja kratke proze, ki jih je več kot deset let vodil znotraj Literarno-umetniškega društva Literatura in ki se jih je poleg imen, kot so Vesna Lemaić, Arjan Pregl, Ana Svetel in Zarja Vršič, udeleževala tudi piska teh vrstic.

Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka, ki rada briše meje med fikcijo in realnostjo

Urška Brodar je dramaturginja in prevajalka iz nemščine in angleščine, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem skrbi tudi za program Nove pošte. Lansko leto je soustvarila koncept Festivala performansa, ki je za izhodišče vzel žaljive komentarje o (ne)smislu sodobne umetnosti na spletnih medijih in socialnih omrežjih. »Ko smo začeli načrtovati program prve sezone Nove pošte, smo sčasoma ugotovili, da potrebujemo tudi neko artivistično znanje, ki pa ga v Sloveniji ni. Dogajali so se sicer posamezni performansi, toda ne sistematično, znotraj teatra,« razloži. Organizirali so delavnice, na katere so z namenom, da se od njih naučijo nekaterih principov, povabili skupino nemških performerjev Center za politično lepoto, znano po radikalnih akcijah na meji sprejemljivega. Tam so se prvič poglobili v spletne komentarje in ugotovili, da jim, četudi slikajo precej grozljivo realnost, ponujajo tudi dober material za umetnost. Festival performansa, ki je nastal kakšno leto pozneje, je tako ponudil performanse umetnikov, ki živijo »v pasjih boksih«, kamor bi jih nastanili določeni komentatorji; ki nelegalno prečkajo cesto, ker je »umetnikom itak vse dovoljeno«, ali ki se prostituirajo, da bi zaslužili denar, umetniki brezdelneži bi se namreč morali »financirati sami«.

Borut Bučinel, oblikovalec svetlobe, fotograf in videoustvarjalec, ki je zadnji Borštnikov nagrajenec

Borut Bučinel je pri trinajstih letih doživel nesrečo: zbil ga je avto. Ker je uspešno okreval, temu danes morda ne bi pripisoval posebnega pomena, če ne bi imel te smole, da je ob udarcu v glavo izgubil spomin. Čisto zares: ko se je zbudil v bolnici, je vedel, kdo je, kdo so člani njegove družine in kje živi, ohranil pa ni niti enega spomina in izgubil je občutek za barve. »Zanimivo je, da sem se od obdobja pred nesrečo zavedal, da barvni odtenki obstajajo, videl pa sem samo ’čiste’ barve, kot so modra, zelena in črno-bela. Vendar se je to sčasoma izboljšalo, spomin pa se mi nikoli ni vrnil.« Z izgubo spomina se je zgodilo še nekaj: tudi nove spomine mu je bilo težko ohranjati. A doma je izbrskal star fotoaparat Zenit in potem z njim »strašil naokoli«, saj je ugotovil, da si stvari lažje zapomni, če jih zabeleži – s fotografijo, risbo ali skico. In res mu gre ohranjanje spominov zdaj že precej bolje, najbrž tudi zato, ker ima fotoaparat pogosto v rokah. To pa seveda ni vse, s čimer se ukvarja. Toda pojdimo lepo po vrsti. Zaradi navdušenja nad risanjem, oblikovanjem in fotografijo se je vpisal na oblikovno šolo v Ljubljani. V nekaterih predmetih (fotografija, jasno) je užival, drugi (matematika) pa ga niso pretirano zanimali. Še bolj kot šola pa je v resnici na njegovo pot vplivalo to, da je stanoval v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Tam je spoznal kup umetniško nadarjenih ljudi, s katerimi še vedno sodeluje, pedagog Drago Pintarič pa je bil prvi, ki je v njem videl umetniški potencial. »Plesalec boš,« mu je dejal. »Takrat tega seveda nisem verjel, a kmalu sem spoznal plesalca Sebastjana Stariča, ki je bil v dijaškem domu plesni mentor, in začel z njim delati plesne projekte. V četrtem letniku sem že nastopal po Avstriji.« Starič ga je vpeljal tudi v teater, seznanil se je na primer z gledališčem Glej, kjer je spoznal oblikovalca svetlobe Igorja Remeto in kjer je potem skozi leta sodeloval pri mnogih projektih. »Ker sem želel še malo zaslužiti, sem se ponudil, da bi pomagal pri različnih opravilih v teatru. Tako sem na primer čistil reflektorje in podobno in se začel poglabljati ne samo v ples, ampak tudi v tehniko.«

Avgust Demšar, pisatelj, ki so ga namesto štetja ovac uspavali kriminalni zapleti

Na s krvjo prepojeni preprogi leži sluzasta in krvava gmota, škof Ignac Knez, cenjeni cerkveni dostojanstvenik, ki je le nekaj ur, preden mu je nekdo nasilno vzel življenje, daroval sveto mašo. Ekipa prekaljenih kriminalističnih mačkov, ki so primer dobili v obravnavo, se križa ob misli na medijski škandal, ki ga bo sprožil umor visoke cerkvene osebnosti. Tako se v grobem začne roman Cerkev mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, a morda resnični razlog za umor(e) nima veliko opraviti s cerkvijo. Ekipo kriminalistov vodi višji inšpektor Martin Vrenko, rahlo starokopiten, ciničen tipček, ki se bliža šestdesetim letom. Bralci Demšarjevih kriminalk so lahko njega in njegove kolege v različnih kombinacijah spremljali v devetih knjigah – v eni izmed njih, Miloš, je čast razreševanja primera namesto Vrenku celo pripadla, kakopak, Milošu. Cerkev, izdana februarja letos, je jubilejna deseta (in najdaljša – šteje natanko šeststo strani). Uvaja trilogijo Vodnjaki, v kateri se bosta zvrstila še romana Tajkun in Estonija.

Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni.

Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.«

Kukla, glasbenica, ki ji ni do teoretiziranja, pač pa do teroriziranja

Pred sedmimi leti je bila v rubriki, ki jo pravkar prebirate, predstavljena glasbena skupina Napravi mi dete. Takrat je bil bend, katerega idejna vodja je bila Katarina Rešek z umetniškim imenom Kukla Kesherović (kukla pomeni lutka, Kesherović pa je obrnjena različica njenega priimka, ki sugerira njene balkanske korenine), še na začetku svoje glasbene poti, a so z izvirnim zvokom in imidžem hitro pridobivali poslušalce. Poti članov Napravi mi dete so se zaradi različnih interesov razšle in Kukla je pričela samostojno kariero. Od takrat je vse glasnejša, prepoznavnejša in bolj profilirana, pa ne le kot glasbenica, temveč tudi kot režiserka (kar je sicer njena izobrazba, režijo je študirala na AGRFT) in glasbena producentka. Ne režira samo svojih spotov – prejšnji teden je luč sveta ugledal spot za skladbo Baby Blue, ki ga je posnela med karanteno –, temveč tudi spote uveljavljenih glasbenikov, kot sta trojec Matter in balkanska senzacija Senidah. Zanje je značilna mehka, na trenutke feminilna, na trenutke gangsta estetika, mesto v njih pa pogosto najdejo naključni predmeti in podobe, ki pritegnejo Kuklino pozornost. Obožuje na primer cvetlice, navdihne jo kakšna slika v galeriji, objava na Instagramu, prizor z ulice, čustveno stanje. Podpisana je pod videospot za Senidino uspešnico Mišići, ravnokar je izšel tudi njen spot za najnovejši Senidin komad Piješ.

Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi.

Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja.

Tjaša Mislej, dramatičarka, ki secira malega človeka v kolesju kapitalizma

Evelin, Maria, Suzi in Vera so delavke v skladišču hipermarketa: vsaka s svojimi sanjami o boljšem življenju, čeprav težko dosežejo že to, da si od sebične poslovodje Grebovič, ki jih drži v šahu z grožnjami o odpuščanju, izprosijo dostop do skupne televizije ali prosto nedeljo. Štiri delavke so liki v drami Tjaše Mislej (1985) Naše skladišče, ki je letos prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. To ni prva nagrada za mlado ustvarjalko: že leta 2014 je bilo njeno dramsko besedilo Panj, ki govori o ustanovi v fiktivnem kraju, kjer naj bi trajno brezposelni zaživeli boljše življenje – za odgovorne državljane jih poskušajo pristojni napraviti tako, da jih sterilizirajo, jim ponudijo terapevtsko pomoč in jih prisilijo v izdelovanje eko copat –, ovenčano z nagrado za mlado dramatičarko. Za zdaj je edina, ki se lahko pohvali z obema nagradama, kljub temu pa na pravo uprizoritev enega svojih tekstov še čaka. »Panj je bil leta 2014 bralno uprizorjen v ljubljanski Drami, Naše skladišče – takrat se je še imenovalo Skladišče, a sem ga pozneje dodelala in spremenila naslov – pa 2018 na Festivalu dramske pisave Vzkrik. Bralne uprizoritve so sicer super, ker z njihovo pomočjo vidiš, kako bi se dalo še izboljšati besedilo. Pa tudi ljudje jih imajo radi: Panj je imel v Drami dve ponovitvi, obakrat je bilo polno in obiskovalci so ostali še na pogovoru po uprizoritvi ter debatirali o besedilu. A vseeno je prava uprizoritev nekaj drugega – in mladi dramatičarki ali dramatiku bolj kot bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja pomaga to, da gledališče na repertoar uvrsti neko njeno ali njegovo besedilo, za katero ji ali mu tudi plača.«

Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)«

Jakob J. Kenda, ki v svojem potopisu postane Šulo Zverina

Sedeti gol ob ognju in užiti trenutke čiste sreče v neokrnjeni naravi; srečevati ljudi iz najrazličnejših koncev sveta ter z njimi splesti nepričakovane, a trdne vezi; se izogibati medvedom ali nadležnim žuželkam in se ob tem počutiti kot junak kakega pustolovskega filma; spati pod milim nebom in opazovati zvezde, postati ekspert v tem, kako najti srednje udobno prenočišče, kadar je vreme neprijazno ... nekako tako si človek najbrž predstavlja, da bodo potekali njegovi dnevi, ko se odpravi na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot skozi 14 ameriških zveznih držav. Prevajalec Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki jo je prehodil od začetka do konca, iz idej o tem, kako bi bila takšna popotniška avantura videti v idealnem scenariju, in tega, kar se mu je na poti resnično zgodilo, pa je sestavil potopisni roman Apalaška pot, ki je lansko leto prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrado za najboljši potopis Krilata želva in nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo.

Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.«

Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.«