Tiktokovska psihiatrija

Spoštovani novinarji in psihoterapevti, vi ste dobro vključeni v družbo in ji prispevate svoj delež. Brez želje biti del ustroja in ga soustvarjati ne bi mogli opravljati svojih poklicev. Možnost, da obstajajo ljudje, ki tega ne želijo, vam ne pride do zavesti. Tudi ko se s takšnimi ljudmi pogovarjate, jih očitno preslišite ali domnevate, da ste jih narobe razumeli. Zakaj bi si človek sam od sebe nadel diagnozo duševne motnje ali bolezni? Po vašem mnenju zgolj zato, ker ne zmore dohajati zahtev in pričakovanj družbe, pa v tem išče odmor ali pojasnilo za svoj neuspeh. Ljudje, ki nočejo dohajati zahtev in pričakovanj družbe, po vašem najbrž ne obstajajo.

Slovenija naj prizna samostojno Palestino

S to zahtevo Glasu ljudstva ste se na predvolilnem shodu, pred slovenskim parlamentom, strinjale vse tri koalicijske stranke. Zato danes državljanke in državljani od vas zahtevamo, da to tudi storite! Pričakujemo, ga. ministrica Tanja Fajon, da boste v našem imenu v Evropskem parlamentu in v Varnostnem svetu Združenih narodov odločno obsodili genocid nad Palestinci in priznali palestinsko državo. Ne izgovarjajte se, da za to še ni pravi čas, za to je zadnji čas.

Odprto pismo Benjaminu Netanjahuju

Na vsem planetu veljajo univerzalna pravila, univerzalne vrednote, ki zagotavljajo, da se ljudje počutimo dobro, da smo sprejeti, slišani, varni, enakopravni. Za vse te vrednote se leta in leta trudijo starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, verski in politični voditelji.

RTV Slovenija

Na referendumu sem glasoval za novi zakon o RTV. Moje osebno stališče je, da bi morali novinarji posedovati avtonomijo, da lahko vestno zasledujejo vse novinarske standarde. Kljub temu pa sem o oddaji Tarča na RTV, ki je bila predvajana 21.12.2023, dobil nekaj pomislekov. Omenjena Tarča je bila snovno nerazčiščena, in sicer je šlo za vsebinsko nepovezane teme, kar je po moji presoji negativno vplivalo na nivo in kvaliteto komentarjev gostov in tudi na njihov pester izbor, saj je šlo za politične komentatorje, čeprav so bile teme večidel vsebinsko raznovrstne narave. Posledica tega je bila tudi, da so komentatorji svojo pozornost več ali manj usmerili v splošno stanje vlade in primerjave med levo in desno opcijo. V oddaji je bilo novih informacij prav tako manj od starih oziroma ponovljenih. Pa vseeno. Pohvaliti je treba novinarsko delo in profesionalno izvedene prispevke. Žal pa enakega ne morem zapisati za večino komentarjev oziroma gostov. Če začnem kar pri kronskem komentarju večera in prvemu gostu g. Goran Novkoviču. Novkovič (nekdanji direktor GZS in urednik SBC in gl. ur. Podjetne Slovenije, revije, katere doseg je, milo rečeno, omejen) je dejal, da je medijska krajina danes v slabšem stanju kot kdaj koli pred letom 2000, kar je podkrepil z argumentom, da politiki poskušajo biti karseda vplivni v medijih, ne le v Sloveniji, temveč tudi širom po svetu. Poslušalcu se ob tej bombastični izjavi porodi nekaj vprašanj: Ali kdaj politika ni želela nadzora nad mediji? Je bil referendum o RTV torej brezpredmeten? Zakaj je izpostavil leto 2000 kot slovensko – in svetovno – prelomnico? Morda zaradi porasta spletnih medijev? Kdo ve. Gledalci zagotovo nismo izvedeli, saj po tem čustveno nabitem in nepodprtem mnenju ni bil izdatneje povprašan. Takšne izjave so le oblebdele v studiu. Z omembe vredno izjavo mu je sledila ga. Tanja Gobec. Sicer gospo kot novinarko spoštujem (kot njen uspeh bi izpostavil nedavni pogovor s premierjem), a sem bil nad njenimi komentarji na Tarči razočaran. Med številnimi bi izpostavil komentar o govoricah, ki naj bi jih zasledila v povezavi z oglaševanjem ministrstev (afera resničnostni šov za vojsko). Šlo naj bi za sklep vlade (ki ga ga. Gobec, kot je sama omenila, ni našla), v katerem naj bi promocijo ministrstev omejili na 50.000 EUR. Govorice oziroma neuradne informacije so iz ust komentatorja približno umestni, čeprav na žalost nezanesljivi. Zagotovo pa postanejo neumestni, ko je ga. Gobec komentirala stanje opozicije in afere Snežič. Pri tej ni bilo potrebnih nobenih govoric ali pogrešanih sklepov - navajala je le dejstva. Pri tem pridemo do odnosa med subjektivnostjo in uravnoteženostjo.

Zadnje pismo

Skupina verskih dostojanstvenikov nekaterih verskih rodov v Sloveniji se je čutila poklicana, da s skupno izjavo dvigne glas proti pobudi civilne družbe, da se končno uredi možnost zakonite evtanazije. Podpisali so jo predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, Binkoštne cerkve in Judovske skupnosti, podpisana sta tudi predstavnika makedonske in srbske pravoslavne cerkve. Redno spremljam dogajanje v tej ljubi Sloveniji, pa nisem zasledil, da bi se ti isti ljudje pojavili na tiskovni konferenci in zahtevali prepoved samomora mladih ali vseh tistih, ki so sklenili svoje nesrečno življenje končati predčasno. Ne! Spravili so se na tisto skupino ljudi, ki jim zaradi starostne oslabelosti in neprestanih bolečin ob hudih boleznih brez upanja na ozdravitev njihov um veleva, da je dovolj, da je tako življenje nevredno poimenovanja življenje. To se nam dogaja v državi, kjer je vera po ustavi ločena od države in imamo torej neverujoči državljani pravico urejati ključne zadeve z zakoni po svoji meri. S tem skupini verujočih ni skrivljen niti las na glavi, oni tako in tako čakajo svojega Boga, da jih bo odrešil in jih vzel k sebi brez bolečin in trpljenja. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Razredni boj

Znano je, da je najlažji zaslužek pridobiti s čim večjimi subvencijami in plačevanjem čim manj davkov. Za to si prizadevajo zlasti tisti gospodarstveniki, ki mislijo, da se vse začne in konča pri njih. K uspešnemu poslovanju njihovih podjetij, po njihovem, nič ne prispeva šolstvo, zdravstvo, varnost v državi in druga družbena nadgradnja in so zato zanje nebodigatreba. Zanje so moteči tudi njihovi zaposleni, ker si želijo čim večjo varnost zaposlitve, čim boljše pogoje dela in korekten obračun opravljenega dela.

Kdo izsiljuje? Kdo služi?

V članku »Kdo izsiljuje? Kdo služi?«, ki je bil objavljen dne 15.12.2023, se Blažu Miklavčiču očita, da je javno priznal, da je moral iz Slovenskih železnic oditi, ker je kršil zakon o javnih naročilih. Nato se GH Holdingu očita, da mu je junija letos »avtomatsko« pripadel še posel »revitalizacije UKC«, da GH holding zahteva četrti aneks k pogodbi o energetski obnovi, ki bi »sinhroniziral posla« energetske obnove in revitalizacije, ter da naj bi s takim argumentom nujne sinhronizacije poslov padel argument, da je revitalizacija ponovitev energetske obnove. Za konec se očita tudi, da se plačilo za dodatna dela bistveno razlikuje od tržnih cen.

Po podnebnem vrhu v Dubaju

Podnebni vrh Združenih narodov COP28 v Dubaju se je po podaljšanju in nočnih pogajanjih končal s sprejetjem sporazuma, ki prvič v zgodovini podnebnih konferenc poziva k najbolj nujnemu: prehodu stran od fosilnih goriv. Za to je bilo potrebnih kar 28 let in 28 podnebnih konferenc, a ob tem se je treba zavedati, da gre tudi tokrat zgolj za nezavezujoč poziv na deklarativni ravni, ki je še vedno daleč od tega, kar bi bilo potrebno za reševanje podnebne krize.

Konec Evrope

Ali ste opazili, da nam vsak dan poročajo, koliko žrtev je padlo v Gazi, pa v Ukrajini, pa v ... Ste? Se vas je dotaknila ta morija, ubijanje moških med seboj, največja žrtev pa so ženske in otroci? Ste morda za trenutek, res samo trenutek, pomislili, kaj bi storili, ko bi morali poslati na prvo frontno črto svojega fanta, partnerja, moža, otroka? Vse vojne bi se v trenutku končale.

Poezija kot sredstvo upora

Spoštovani, v Mladini z dne 27. 11. 2023 na str. 11 v članku Luke Volka Poezija kot sredstvo upora s podnaslovom Študenti ljubljanske Filozofske fakultete so protestno brali palestinsko poezijo citirate sporočilo študentke Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL), ki EU in vodstvu FF očita strahopetnost, čeprav je branje poezije potekalo na FF z dovoljenjem taistega vodstva, ki bi se lahko do dogodka opredelilo negativno ali pa bi ga ignoriralo.

Diverzifikacija virov energije s figo v žepu

Širitev deleža obnovljivih virov energije v Sloveniji se odvija s figo v žepu. Ne moremo sicer zanikati, da je določena stopnja truda že vložena v širitev izkoriščanja vetrne in sončne energije, toda ta je le minimalna in še daleč od svojega potenciala. Podpora izkoriščanju potenciala celotnega nabora obnovljivih virov energije je v prvi prestavi in bojim se, da dlje kot do druge prestave ne bo prišla. Zakaj? Podpora drugemu bloku jedrske elektrarne je tretjo prestavo dosegla že pred leti in pripravlja se na prestavitev v četrto, ki bo odvzela vso pozornost drugim energetskim opcijam.

Konec Evrope

Polona Jamnik je v prejšnji številki Mladine nazorno prikazala zmešnjavo v evropski politiki do zelo aktualnih problemov v svetu, v veliki meri kot posledico posnemanja politike ZDA. Zelo moti to, poleg drugega, da so vladajoči politiki evropskih držav preslišali Generalnega sekretarja ZN, ko je ob nasilju Hamasa opozoril, da je to nasilje potrebno obravnavati v kontekstu obravnavanja Palestincev s strani izraelske vlade. Torej tu ne gre samo za pravico Izraela do samoobrambe.

Res, Predsednica?

Dragi Matevž, to pismo ni namenjeno tebi, saj nisi bil ravno razpoložen za dialog, ampak ga ponujam kot svoj zaključek najinega dopisovanja, ki si ga imenoval ”nadmudrivanje”, z neprijetno konotacijo južnjaškega jezika in južnjaške mentalitete, ki naj bi bila moja.

Konec Evrope

Hipokrizija EU z našo državo vred. Rusofilija in antisemitizem. Živimo v norem svetu, kjer ljudem, ki se zavzemamo za mir in pravično sožitje vseh prebivalcev Planeta, lažno pripišejo vse negativno, kar jim pade na pamet. Ko se zavzemamo za prekinitev ukrajinsko ruske vojne, ali bolje, rusko ameriške vojne, kar naenkrat podpiramo Putina, čeprav smo obsodili njegovo »vojaško operacijo«. Ko se zavzemamo proti sankcijam za ruske umetnike, športnike in civilno prebivalstvo, postanemo Rusofili.

Zaušnica Brodnjaku in NLB

Spoštovana novinarka Monika Weiss.

Res, predsednica?

Zadnjih 5 številk Mladine spremljamo “nadmudrivanje” cenjenih Svetlane Slapšak in Matevža Krivica. Prva literarna zgodovinarka in antropologinja, drugi pravnik in ustavni sodnik v prvi sestavi. Moram priznati, da nimam nobene izobrazbe obeh, niti kilometrine v času sestavljanja samostojne Slovenije, pa verjetno tudi inteligence, ker preprosto ne razumem, okoli česa se “nadmudrivata”.

Res, predsednica?

Svetlana Slapšak pa bi »nadmudrivanje« še kar nadaljevala. Prav – ko bo pojasnila, kako naj »manj pametni« razumemo tole njeno »pametno« misel: »Nadalje verjame« /namreč Krivic/, »da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno …)« kot pametni. Da, res mislim tako – le to mi iz gornjega sprenevedavega izmikanja ni jasno, kaj si o tem misli Svetlana Slapšak: ali imajo tudi »neumni ljudje« pravico razširjati svoje ideje (kar da je sicer samoumevno, kot pravi sama) – ali da kljub temu pametni smejo »materialne manifestacije te svobode« neumnih kar uničiti, če jim niso všeč? Da o stopnji kulturnosti delitve pravic na pravice pametnih (naprednih) in pravice neumnih (nazadnjaških) niti ne govorimo. 

Veleizdaja

V uvodniku pod naslovom Veleizdaja (Mladina 10.11.23) očitate Nemcem, da se bodo “verjetno že čez leto izgovarjali, da “niso vedeli”. Kot “niso vedeli” med drugo svetovno vojno, In kot “niso vedeli”, da z navezavo na poceni ruski plin ustvarjajo Putina in mu dajejo moč. Tudi za napad na Ukrajino. Putin je bil nedemokrat že pred napadom na Ukrajino.” Zelo rad bi poznal logiko očitka (!) o navezavi na poceni ruski plin?

Ustavimo vojno

Iz dneva v dan, iz ure v uro beremo in poslušamo statistiko žrtev v izraelsko-palestinskem spopadu. Najprej skupno število pobitih, potem pa še število pobitih otrok, včasih pa samo število otrok. To je mučno, pa ne zaradi toliko pobitih ljudi, ampak zato, ker ni res, ker to niso resnične žrtve vojne. To je politična propaganda – ena stran poudarja pobite Izraelce, druga pa pobite Palestince. Mrliči niso žrtve, mrličem je vseeno. Umrli so malo prej, kot bi sicer in to je z njihove strani vsa tragedija. Resnične žrtve so tisti, ki preživijo. Žrtve vojn ali terorističnih napadov so vdove, otroci brez staršev, otroci brez otroštva, invalidi, tisti, ki ostanejo brez doma, brez bodočnosti, o kakršni so sanjali, brez življenja, kakršnega so živeli. Žrtve so begunci, razseljeni, osiromašeni. A je to kako življenje, če si obsojen živeti od humanitarne pomoči?

Res, predsednica?

Fiat iustitia, pereat mundus (Naj se zgodi pravica, pa čeprav svet propade)? Na začetku razprave, ki ji Matevž zdaj pravi »nadmudrivanje«, se mi je zdelo, da je prav to ključ za njegovo stališče. Zdaj je jasno, da govorimo o nečem povsem drugem, o banalnosti politične drže, ki gotovo nima nobene zveze s Kantovo interpretacijo poznosrednjeveške maksime: govori vladar, ne sodnik. Zaradi tako očitne banalnosti bi to moral biti moj zadnji odgovor. Matevžu sem kot izkušenemu pravniku zastavila preprosto vprašanje. Njegov odgovor je bil šibak, brezpredmetno je bilo nadaljevati z drugimi primeri kot so grafitarske vojne, pisanje in risanje po plakatih in podobno, kjer bi bil po Matevžu krivec pač tisti drugi, ki reagira. Ne, pravica za Matevža zagotovo ni problem, zanima ga predvsem svet. Zanj je glavni problem neka skupina, ki ji pripadam skupaj z večino avtorjev in bralcev Mladine (?) in ki pritiska nanj, osamljenega pravičnika in »levičarja«, kot se je večkrat predstavil. Naj verjame, kdor more. Ta skupina, vsa ošabna, v svojem napuhu »pametna« z izrazito negativno konotacijo, zatira in uničuje pravico manj pametnih, neumnih in zlobnih do svobodne in enakopravne uporabe svobode izražanja. In še posebej zavrača to, da se na materialne manifestacije te svobode nihče ne sme odzvati s posegi ali uničenjem, dokler jih narava ne izbriše. Moj odgovor na to nebulozno razlago je bil, da bi rada živela v družbi, kjer bi javno mnenje negovalo jasne kriterije javnega nastopanja in izločalo tiste, ki jih ne dosegajo. Na to mi je Matevž odgovoril, da je to „naša“ pravica (tistih zlobnih pametnih), in mi posredno pripisal nič manj kot stalinizem. Tako on razume javno mnenje. Nadalje verjame, da je svet pač takšen, kakršen je, da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno, že samo izražanje takšnega stališča bi bilo po sebi neumno), in vse globlje pada v banalnost. Najbrž potem drži tudi, da imajo neumni ljudje pravico uničevati svet in da med njih ne gre posegati z opismenjevanjem, dvigom kulture, javnim nastopanjem in kritiko. Ali pa da ima pretiravanje s propagando, recimo proliferjev, samo po sebi nasprotne učinke: z drugimi besedami, pustite jih besniti in noreti, tako ali tako jih bo to uničilo ... čez stoletje ali dve! Po tej logiki ženske še vedno ne bi imele volilnih pravic, suženjstvo bi bilo še vedno zakonito, fizično kaznovanje in smrtna kazen bi bili globalni. Ali pa bi v domišljijskem primeru Matevž bil med tistimi, ki so obsodili Sokrata oziroma tistimi, ki so to odobravali. Ker Sokrat je verjel, da lahko iz vsakega izvabi boljše, bolj logično, uporabnejše razmišljanje, da bi vsi postali pametnejši. Sovražni ekskluzivist, nočna mora vsakega levičarja!

Pravica do spomina

Tvorci transparenta (foto na str. 49) so verjetno pozabili(?) na komunizem, ki bi si zaslužil mesto zgoraj zraven fašizma in nacizma. Slabo vest bi imel, če vam tega ne bi povedal. 

Ustavimo vojno

V člankih v Mladini – in povsod drugje – se spet na veliko piše o Palestinskem vprašanju. To je nesmisel. Ni Palestinskega vprašanja. Je izraelsko.

Zdravnica in političarka v eni osebi

Oddaj z novinarjem Možino že dolgo ne gledam. Zaradi njegovega pristranskega, nestrokovnega vodenja, zaradi laži in natolcevanj, ki jih dodaja in tudi izvablja iz sogovornikov, vse s ciljem blatenja političnih nasprotnikov ter njihovih prednikov. In še mnogo drugih, tudi iz lastne hiše. Ne gledam ga zaradi (nekaterih) s posebnim namenom izbranih gostov, med katere gotovo spada tudi zdravnica Tina Bregant.

Jedrska ideologija

Kakšno mnenje naj ima povprečen državljan Slovenije o najbolj optimalnem, okoljsko sprejemljivem energetskem scenariju za prihodnost Slovenije, ko vestno spremlja osrednje medije, da bi se poučil o področju, sliši pa predvsem: Slovenija je jedrska država; Če hočemo imeli električno energijo, je NEK2 edina opcija; Energetsko neodvisnost in energetsko varnost nam lahko prinese le NEK2; Poglejte vso škodo, ki jo okolju prinašajo fosilna goriva in obnovljivi viri energije, jedrska energija pa je zeleni, brezogljični vir energije, itd?

Res, predsednica?

Če bi šlo v tej izmenjavi mnenj samo za »nadmudrivanje« med Svetlano Slapšak in menoj, bi ga bilo že dovolj in preveč. Toda zadnjič sem ne le njej, ampak tudi njenim somišljenikom (ki jih je med bralci Mladine, domnevam, mnogo več kot mojih), zastavil za to polemiko bistveno vprašanje, na katero pa je »odgovorila« le z očitnim izmikanjem bistvu vprašanja: ali etična vrednota »svoboda misliti drugače« zanjo (»in žal še za mnoge druge«, tako sem takrat napisal) zdaj ni več vrednota?

Upor prekletih

Bila je to sijajna analiza Marcela Štefančiča o odnosu med koloni in koloniziranci (Mladina z dne 27. okt.) Ob branju tega članka so se mi sprožile asociacije na doživljanje italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki sem jo zaradi svoje starosti (skoraj 90 let) pač doživel v polni otroški zavesti. Italijani so se po dveh letih in skoraj pol umaknili, pri čemer jih je naša partizanska vojska mirno spustila domov. Po vseh njihovih zločinih: Streljanju talcev v gramozni jami, požigu premnogih vasi na Dolenjskem in Notranjskem in izgonih domačinov iz teh vasi v koncentracijska taborišča po Italiji, zlasti na otok Rab, kjer so umirali, med njimi mnogi otroci, od izčrpanosti in lakote.

Intervju: Dušan Mes

V intervjuju v 44. številki Mladine je Dušan Mes, generalni direktor Slovenskih železnic na novinarjevo iztočnico, da so naše železnice v primerjavi z Avstrijo, Italijo ali Nemčijo ostale tam nekje v času po drugi svetovni vojni, izjavil: “Te primerjave niso poštene, ko pogledate Italijo, navadno vidite progo Milano – Rim, ne vidite pa proge Vicenza – kamorkoli.” In še: “Če želiš iz Vicenze v Rim, imaš podobne težave, kot če pri nas želiš iz Novega mesta v Novo Gorico.” Mar res? Izjava me je presenetila. Leta 2022 poleti sem namreč izkoristila ponudbo Trenitalia za tridnevno karto za vse regionalne in regionalne hitre vlake. Za prenočišče za ta tridnevni izlet po Venetu sem zaradi dobre frekvence vlakov do sosednjih krajev (Verona na zahod ter Padova & Venezia Mestre & Venezia Santa Lucia na vzhod) izbrala ravno Vicenzo.

Res, predsednica?

Odgovor Matevžu Krivicu Dragi Matevž.

Odprto pismo županu občine Nazarje!

Bilo je še v naši nekdanji skupni domovini, ko je moja pokojna mama podedovala parcelo, ki danes nosi številko 1005/49 KO 936 Prihova. Ker je želela, da se vrnem domov iz Škofje Loke in Ljubljane, kjer sem služil svoj kruh, mi je to parcelo podarila. Povem naj, da je bila ta parcela last starega ata Ivana, ki jo je dobil v letu 1929, ko je jugoslovanski kralj Aleksander izvedel agrarno reformo tako, da je vzel zemljo samostanom in farovžem. Po mojem mnenju je imel mnogo več pameti, kot »osamosvojitvena vlada«, ki je RKC »vrnila« tudi zemljišča in gozdove, ki niso nikoli bili njihova last. Ne zamerim jim, kajti verjetno so bili prepričani, da bodo zato prispeli v nebesa. Preliminarno sem opravil preizkus zazidljivosti in hitro ugotovil, da ima v okolici svoja domovanja veliko tedanjih veljakov, ki so preprečevali, da bi tam lahko kdo postavil svoj bodoči dom. Tudi poskus spremembe namembnosti parcel v »demokraciji« je propadel. Prišli so novi veljaki in novi interesi in zopet nisem uspel biti »spet Nazarčan«! Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli tam graditi, sam vem najmanj za štiri ali pet. Že po naših prizadevanjih pa so na parcelah » za Kloštrom«, kot smo rekli nekoč, dobile status zazidljivosti in bile pozidane druge parcele, ki so bile integralni del kmetij v bližini. ( n.pr. 958/7, 955/6, 985/3 in/2, 1005/5, 998/1 in /2, 999/4 vse v KO 936 Prihova, da ne naštevam vseh). Naše ne, pač nimamo pravih imen in priimkov.

Pobuda za ustanovitev mednarodnega sodišča za vojne zločine and otroki

Konec prejšnjega stoletja je kazalo, da bo 21. stoletje zaživelo kot stoletje humanosti. Danes, po dveh desetletjih nam grozi, da bo naše stoletje postalo stoletje najhujšega barbarstva doslej, predvsem v odnosu do otrok.