»To bil je mož!«

Borut Pahor je hodil kot zgodovinska osebnost, nastopal kot zgodovinska osebnost, govoril kot zgodovinska osebnost, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti zgodovinska osebnost.

Prišel je v času, ko je izbruhnila največja finančna in gospodarska kriza po II. svetovni vojni - mandat bi lahko prepustil Janezu Janši, a je to možnost zavrnil, prepričan, da je to čas, ki mu ga je namenila Zgodovina, in da je to naloga, ki mu jo je določila Usoda, ta inkubator tragi-čnega občutja sveta.

»Dali smo ti zgodovinsko priložnost, pa si jo zavozil,« je v svojem slovitem pismu zapisal Sebastjan Jeretič, njegov nekdanji politični strateg. Toda zgodovinska osebnost, ki svoje zgodovinske priložnosti ne zavozi, ni tragična - in če zgodovinska ose-bnost ni tragična, potem sploh ni zgodovinska osebnost. Pahorjeva zgodovinska priložnost je bila zato dolgo koketiranje s tragedijo. A po drugi strani: le nekdo, ki koketira s tragedijo, ima lahko občutek, da bo rešil Slovenijo - in da je Slovenijo sploh treba rešiti.

Pahor je sebe videl kot tega, ki ga je Usoda poklicala na hudo in tvegano preizkušnjo, na strašno misijo. Kot je rekel na »zgodovinski« seji, na kateri so poslanci glasovali o zaupnici: »V zadnjih treh letih mi je nekaj prijaznih ljudi sem in tja reklo, da mi je usoda namenila, da opravljam zelo težko delo v zelo težkih in surovih pogojih in da jim je žal za to. Meni ni bilo nikoli, niti en sam dan žal za to.« Vidite. Še več: »Mi nismo tukaj zato, da bi opravljali lahko delo, usoda nas je postavila v čas, ki terja težko delo, in to težko delo smo pripravljeni opraviti.« Nič, očitno si je rekel: Klicu svoje Usode se bom odzval, dojel sem njeno preroško, skrivno, ezopsko sporočilo, a na koncu bom padel, zaklan od tistih, ki te prerokbe niso dojeli! Boril se bom do zadnje kaplje krvi, vztrajal, a junaško, stoično, pokončno in brez jeze omahnil pred nedoločno in neizrekljivo ogromnostjo svoje zgodovinske naloge, pred neizbežnostjo Usode! »V tem trenutku ne čutim nobene grenkobe,« je rekel, ko je dobil nezaupnico.

Pahorjeva transformacija ni bila le nepričakovana, ampak je bila odločna, tako srdita in tako demonstrativna, kot da se je v Sloveniji zgodil 11. september. Od nas je dobesedno terjal, da ga jemljemo usodno, zgodovinsko - kot tega, ki hoče umreti za naše grehe. Ne kot Jezusa Kristusa, ampak Julija Cezarja. Borut Pahor je hodil kot Julij Cezar, nastopal kot Julij Cezar, govoril kot Julij Cezar, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti Julij Cezar. Ali bolje rečeno: Julij Cezar, kot ga je videl William Shakespeare, je tista zgodovinska osebnost, v katero se je preselil in reinkarniral Pahor. In Cezarjevega lika potem ni več zapustil. Kot veste, Julija Cezarja vsi skupaj, njegovi politični zavezniki in nasprotniki, zahrbtno in zarotniško zakoljejo. In Pahor je delal vse, da bi ga zaklali - da bi torej stal in padel kot Julij Cezar, njegov alter ego. Vprašanje je, kolikokrat je hotel dahniti to, kar v Shakespearjevem Juliju Cezarju dahne Julij Cezar: »Plašljivci mro po večkrat, preden umro; junak okusi smrt samo enkrat.« Nobenega dvoma pa ni, da je hotel na tisti zadnji, »usodni« seji zase slišati to, kar je Mark Antonij rekel za Cezarja: »To bil je mož!«

“Meni so nevarnosti grozile vselej le odzad!”

Vse se je začelo z veliko zmago - Pahor je porazil Janšo in postal predsednik vlade. Tudi Shakespearjev Julij Cezar, prvič uprizorjen leta 1599, se začne z veliko zmago - Julij Cezar porazi Pompeja in postane vladar Rima. Ljudstvo ga slavi - vsi vriskajo in klečijo pred njim, se praznično oblačijo, mu mečejo cvetje, lezejo na zide in nadzidke, na stolpe in dimnike, da bi ga bolje videli. Mar ni tudi Pahorja ljudstvo najprej slavilo? Mar niso tega potrjevali tudi zelo visoki ratingi? Toda političnim stebrom Rima, senatorjem in tribunom, se kmalu zazdi, da je povsem nezasluženo poletel previsoko, da je deležen prevelikih časti, da mu je na voljo prevelika oblast. »Če Cezarju rastoče perje iz kril populimo, mu znižamo polet, ki bi sicer se dvignil v nedogled in držal nas vse skupaj v robskem strahu,« pravi tribun Flavij. Mar niso Pahorja razglašali za »sončnega kralja«, »pava« in »narcisa«, za nekoga, ki mu je treba na vsak način populiti perje in »znižati polet«?

Borut Pahor je hodil kot Julij Cezar, nastopal kot Julij Cezar, govoril kot Julij Cezar, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti Julij Cezar.

Rimskim politikom gre pač na živce, da je na lepem tako strašno zrasel, da morajo zdaj skriviti hrbet, da se je prelevil v kolosa (četudi »nič silnejši nego jaz in ti v telesni moči«), da je njih pomanjšal v »ničemnike«, da njegovo ime ustom bolj prija kot njihovo, da njegovo ime zveni bolj mogočno kot njihovo, da jih sili v »sladkanje in pasje lizanje«, da je častihlepen, da je človek tako »šibke narave« vse prehitel, da si ljudje zdaj zapišejo vsak njegov izrek, da je ustvaril vtis, da je »en edini«, »visok, silen, premogočen«, in da je družbo poženščil. »In čustva mater vladajo nas zdaj; vdani voljno v jarem smo kot ženske.« Mar niso Pahorja razglašali za Barbiko? Mar ga niso imeli za šibkega, neodločnega in nedoraslega? Jože Tanko, jasno, na »zgodovinski« seji: »Nekateri komentatorji so ob inavguraciji Boruta Pahorja za mandatarja in kasneje predsednika vlade dejali in zapisali, da bi Borutu Pahorju bolj ležalo vladanje v časih gospodarske rasti in ugodja. Že tedaj so predpostavljali, da bo imel težave v težjih gospodarskih razmerah, zato ker je šibak na ključnih področjih, ker je neodločen in ker ne bo zmogel obvladati močnih koalicijskih liderjev.« In seveda, mar mu niso očitali nastopaštva, častihlepja? Mar ni v svojem zaključnem govoru na seji, na kateri so glasovali o zaupnici, priznal, da je bil »deležen velikih časti«? In mar ni hotel vladati z manjšinsko vlado, ki je pri njegovi konkurenci vzbujala strah? Julija Cezarja likvidirajo prav zato, ker se bojijo, da se bo prelevil v tirana, trinoga, diktatorja.

Vse, kar se v Juliju Cezarju dogaja po Cezarjevem triumfu, je v resnici zelo slovensko. Dobro namreč veste, kaj se vedno zgodi v Sloveniji: v hipu, ko nekoga izvolijo, jim je že žal, da so ga izvolili. V hipu, ko ga izvolijo, ga že rušijo. V hipu, ko je politik izvoljen, je že obsojen na smrt. Kot pravi Cezar: »In takile možje so brez miru, dokler še koga vidijo nad sabo.«

V resnici je vse skupaj popolnoma slovensko: Julij Cezar je v očeh rimskih politikov le slabič, ljudstvo, ki ga je »izvolilo«, pa le »smet«, le »drhal«, le kolekcija »mevž, zvitcev, trhlenih starcev in pohlevnih duš«. So se slovenski politiki - ne le SDS - kdaj sprijaznili s tem, da je ljudstvo izvolilo Pahorja? Mar niso ljudstvu - tej »drhali«, ki ji strah in trepet tako lepo pristojita - stalno namigovali, da se je zmotilo, ko je izvolilo Pahorja, in da je treba to napako zdaj popraviti?

In res, »najodličnejši Rimljani«, ki jim ni do smeha (še najmanj pa do »smejanja s tolpo«), zarotniki, zagrnjeni v »prijaznost in smehljaj«, prepričani o »svetlosti« in »čistosti« svojega početja, se naglo mobilizirajo, tako da začne nastajati morilski načrt, »nevaren, a poln časti«, »potreben, ne hudoben«. Imajo se za »najpogumnejša in najlepša srca, kar jih premore Rim,« za »zdravnike, ne morilce«, za »darovalce, ne mesarje«, navsezadnje, Julija Cezarja hočejo raztelesiti bogovom v hrano, ne pa psom v mrhovino. In ne le da zavezniki postanejo politiki, ki nimajo kaj dosti skupnega in ki jih druži le želja po likvidaciji Julija Cezarja, ampak se zaroti pridružijo tudi politiki, ki so Cezarju najbližji, celo Brut, njegov najboljši prijatelj.

Mar niso vsi stalno ponavljali, da je Pahor dobil nož v hrbet in da so mu ga zabili prav njegovi zavezniki, tisti, ki so mu najbližje, koalicijski partnerji? Pahor bi lahko rekel to, kar reče Julij Cezar: »Meni so nevarnosti grozile vselej le odzad.« Da je Pahor Julij Cezar in da so ga v hrbet zaklali prav njegovi partnerji, so poudarjali tudi poslanci na tisti seji, na kateri so glasovali o zaupnici. Jakob Presečnik: »Priznati je treba, da se je vlada lotila nekaterih potrebnih in nujnih reform, ne samo pokojninske, tudi delovnopravne, zdravstvene in še nekaterih, pa je pri vsaki vsaj eden od koalicijskih partnerjev vtaknil poleno med kolesje.« »Ti sedijo tukaj na sredi, ne mislim SD-ja, tukaj na sredi v prvih vrstah, govorim o LDS in Zaresu,« je dodal Vinko Gorenak. Eva Irgl je pokazala v isto smer. LDS in Zares. Ni kaj, če je Pahor vnaprej sklenil, da bo Julij Cezar, in če je vnaprej vedel, kaj se mu bo zgodilo, potem je lahko tudi vnaprej slutil, kdo bo odigral vlogo Kasija, organizatorja zarote, ki ga sam Cezar opiše takole: »Mnogo čita; opazovalec velik, pregleduje ljudi nehanje vse; ne ljubi iger; ne posluša godbe; smeje se redko, in kot da se roga sebi in svojega duha prezira, ker ga karkoli je zavedlo v smeh.« Vem, na koga mislite - in prav imate.

Vsekakor, padel je za njihove grehe. Ne kot Jezus Kristus, ampak kot Julij Cezar, ki je vse počel le zato, da bi ob njegovem truplu kdo rekel: “To bil je mož!”

Franc Bogovič je govoril o »velikih razlikah znotraj koalicije in nespametnih potezah posameznih članov vlade«, Mirko Brulc o »današnjem

štartu na predsednika vlade s strani Zaresa«, ki da pove vse (»ogledalo«), Jože Tanko o tem, kako so Pahorja vsi zapustili (»dve stranki in 12 ministrov, kar pomeni, da je odšlo že 2 tretjini ministrov sanjske Pahorjeve ekipe, polovica koalicijskih strank ter tretjina levega trojčka«), Milenko Ziherl o tem, da Pahor »pri takih prijateljih, pri takih partnerjih ne rabi sovražnikov« in da so mu »zabadali nože v hrbet«, medtem ko je Jožef Jerovšek ugotovil, da je Pahorju nož v hrbet zabila tudi njegova lastna stranka, SD: »Moram reči, da je Borut Pahor svojo politično usodo zapečatil že v letu 2007 ... Takrat je napovedal kandidaturo za predsednika republike in mu je celo zelo dobro kazalo ... Borut Pahor se je takrat umaknil. Pokleknil je pred svojo stranko, ni šel na predsedniške volitve in se je uklonil načrtovani prevari volivcev s strani njegove stranke.« In tako dalje. Pahorjev hrbet je poln bodal.

“Brezskrbno zaupanje daje potuho zaroti!”

Pahorja so dokončno potolkli na seji, na kateri so mu izglasovali nezaupnico. Julija Cezarja potolčejo pred sejo v senatu. Pahor je vedel, kaj ga čaka, a je kljub temu šel po zaupnico. Tudi Julij Cezar je vedel, kaj ga čaka. Kalpurnija, njegova žena, je namreč v sanjah videla njegov kip, »ki lil kakor vodnjak iz sto cevi je čisto kri: Rimljani pa smehljaje pomakali so svoje roke vanjo«. Sejo bi lahko sicer preložil na dan, ko bi imela njegova žena boljše sanje, a je kljub temu šel v senat, kjer ga potem zakoljejo - vsak zarotnik mu zada po en udarec z bodalom. Tudi Brut. »Et tu, Brute,« dahne Cezar. In pade. Vse zmage, slave, pleni in triumfi se skrčijo na ta ozki prostor. Tako kot pri Pahorju, ki »lil kakor vodnjak iz sto cevi je čisto kri«. Ljudstvo, ki je izvolilo in slavilo Cezarja/Pahorja, po njegovi smrti le strmi in bega, kakor da je sodni dan, obenem pa vzklika: »Res sreča, da se ga je Rim iznebil.«

Antonij ima govor ob Cezarjevem truplu - laska mu. Tudi Brut mu laska. To, kar je storil, je storil zato, ker domovino ljubi bolj kot Cezarja. Tudi poslanci, ki so Pahorja na tisti seji klali, so mu obenem - tako rekoč že truplu - laskali, kar se je Marijanu Križmanu zdelo skrajno sporno: »Malo sem zaskrbljen, ker kolegi iz SDS kar pretirano hvalijo predsednika vlade.« Pahorju se je zdelo, da hočejo reči: »To bil je mož!«

Julij Cezar na začetku sreča nekega vedeža, ki ga preroško posvari: »Boj marčevih se id.« Kar je pomenilo: pazi se 15. marca - ta dan te čaka nekaj hudega. In 15. marca ga potem tudi zares potolčejo. Tudi Pahor je srečal vedeža, Vinka Gorenaka, ki je na tisti »usodni« seji preroško razkril: »Moj prvi nastop v tem državnem zboru pred kamerami se je zgodil tam na Tomšičevi, ko so me novinarji POP TV vprašali: kaj pa vi menite o tej koaliciji? Moj odgovor takrat je bil približno naslednji: ta koalicija ne more preživeti, ker je v njene temelje vgrajen konflikt. Namreč tisti, ki so se nekoč skregali in šli v dve stranki, danes trdijo, da so trden temelj te koalicije. Če so se skregali nekoč, ni razlogov, da se ne bodo tudi v bodoče.« Pahor je to prerokbo ignoriral. Spomnite se le, katero frazo je najpogosteje uporabljal. So what? Ne. Ampak: Še vedno mu zaupam. Ali pa: Še vedno ji zaupam. Spregledal je to, kar je spregledal tudi Julij Cezar, da namreč - kot slišimo v Juliju Cezarju - »brezskrbno zaupanje daje potuho zaroti.« Saj. Pahor je počel vse, da bi bil Julij Cezar.

Mark Antonij med drugim opozori, da Rima po zrušitvi Cezarja ne čaka nič dobrega: »Prekletstvo pade na človeštva ude ... Kri, razdejanje bo tak domače, podobe strašne bodo tak vsakdanje, da matere smehljaje bodo zrle otroke, ki pobija jih vojščak.« Kaj se je zgodilo po zrušitvi Pahorja, veste: bonitetna agencija Moody's je Sloveniji znižala rating. Tudi zarotnike v Juliju Cezarju, ki so prepričani, da so v Rim prinesli svobodo, odrešenje, mir in prostost (»Slavohlepje je na tleh!«), ne čaka nič dobrega. Drug za drugim padejo: pobijejo jih, raztrgajo ali pa se - kot Brut, ki se vrže na meč - ubijejo sami.

Točno, tudi te, ki so v hrbet zabodli Pahorja, ne čaka nič dobrega, ali bolje rečeno: čakajo jih predčasne volitve. In v predčasne volitve se jim zelo mudi, kar je, kot svarijo nekateri, samomorilsko. Sami se mečejo na meč. Še toliko bolj, ker rezultati ankete, ki jo je izvedel časopis Delo, kažejo, da bi kar 58 % Slovencev volilo novo stranko. Kar je po svoje logično: le kdo bi jim še zaupal? Hej, če so izdali Pahorja/Cezarja in ga zaklali, potem bi lahko izdali in zaklali vsakogar.

Pahor je padel - kot Julij Cezar. Toda pred svojim padcem je vse akterje slovenske politike prisilil, da so mu v hrbet zabili nož, ali bolje rečeno - slovensko politično elito je prisilil, da je pokazala svoj pravi obraz. Tako kot je kriza, ki je izbruhnila leta 2008, razgalila slovensko gospodarsko elito, je Pahor, ki je prav tako izbruhnil leta 2008, razgalil slovensko politično elito. Vse slovenske parlamentarne stranke so kompromitirane. Tudi njegova. In kompromitirani so tudi voditelji teh strank, utopljeni v aferah, škandalih in sodnih procesih.

Pahor bi lahko rekel to, kar reče Julij Cezar: »Meni so nevarnosti grozile vselej le odzad.«

Toda Pahorja ne dela tragičnega le to, da je postal Julij Cezar, ampak tudi to, da je postal Hamlet. Kaj se zgodi v Shakespearjevem Hamletu, je dobro znano: Hamlet izve, da je njegov oče na lepem umrl in da se je njegova mati takoj zatem poročila s Klavdijem, očetovim bratom. Hamletu se prikaže očetov duh in mu razkrije, da ni umrl kar tako, ampak ga je umoril Klavdij. Hamletu obenem tudi naroči, naj ga maščuje. In tu je Hamletova tragedija: za maščevanje nima dovolj moči, pravna država, ki bi se morilcu »maščevala« namesto njega, pa še ne obstaja. Šit. In v ta tragični šit je stopil tudi Pahor: za maščevanje ni bil sposoben, pravna država, ki bi to, kar je s svojim impersoniranjem Julija Cezarja razgalil, pa pri nas ne deluje. Vsekakor, padel je za njihove grehe. Ne kot Jezus Kristus, ampak kot Julij Cezar, ki je vse počel le zato, da bi ob njegovem truplu kdo rekel: »To bil je mož!«

Kasij, četudi stremuški in hinavski, je imel vendarle prav: »In v poznih dobah bo uprizarjala se ta junaška igra v državah novih in jezikih tujih.«