MLADINA Trgovina
Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Vid Ponikvar/ Sportida

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Družba

    Zmaga kolektiva

    Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva. Več

  • Smoki in banditi

    Leta 1969 je Jugoslavija klicala Bitko na Neretvi. Ne le da so se leto prej uprli študentje in v Beogradu priredili največje demonstracije v zgodovini Jugoslavije, ampak je Jugoslavija doživljala tudi val liberalizacije, ozaljšan z elementi kapitalizma in nacionalizma. Zdelo se je, da Jugoslavija ne stoji več skupaj. Da jo trga, zanaša in raznaša. Da po malem izginja. Ideje revolucije, enobeja ter bratstva in enotnosti, ki so jo držale skupaj, so medlele. Ker so Titu in partiji stvari ušle iz rok, ni bilo mogoče pričakovati, da bosta Jugoslavijo spravila k pameti. Ne, Tito in partija sta bila prekratka – Jugoslavije nista mogla več potegniti skupaj. Potrebovala sta nekaj močnejšega, udarnejšega in učinkovitejšega – Bitko na Neretvi. Več

  • Ob 11. septembru: To se pri nas ne more zgoditi!

    Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Uroš Abram

    2. 1. 2016  |  Družba

    Ljubiša Samardžić (1936 - 2017) 

    Z Ljubišo Samardžićem, trademarkom Jugoslavije, sva se pogovarjala pred živo publiko in na odprti sceni, na Škrabčevi domačiji, kamor se je zgrnila truma njegovih fenov vseh starosti, ki so dobesedno viseli z lustrov, kar pa mu dajanja avtogramov ni otežilo Več

  • Hvalnica norosti

    Kim Džong Un je detoniral vodikovo bombo. Vsi so se spraševali: Zakaj? Oh, zakaj: ker jo je slišati zelo daleč. Ker vedno pritegne pozornost. Ker je vedno viralna. In Kim hoče pritegniti pozornost. Ko je gledal Zahod, ki se koplje v dekadenci viralnosti, je očitno sklenil, da se bo v viralnosti – zadnjem stadiju neoliberalnega kapitalizma – okopal še sam, jasno, na perverzen in sarkastičen način, navsezadnje, njegovo viralno sporočilo – njegov tvit, če hočete – je podzemska detonacija vodikove bombe, ki pa resnici na ljubo v viralnosti in sporočilnosti ne zaostaja niti za »materjo vseh bomb«, s katero je Trump kmalu po inavguraciji zastrašil Afganistan in svet, niti za obsežnimi ameriško-južnokorejskimi vojaškimi vajami (simulacijo invazije na Severno Korejo in dekapitacije režima!), ki so tiste dni potekale v Južni Koreji, nedaleč od meje s Severno Korejo, in pred katerimi sta tako energično svarili Kitajska in Rusija. Več

  • Neznosna fascinantnost alternative

    Zdaj, ko sta se Putin in Trump zbližala in ko nam neoliberalno avtokracijo prodajajo kot ureditev brez alternative, je čas, da se spomnimo, kako je bilo, ko je Ameriko obiskala alternativa, vsaj tedaj hujša od Severne Koreje. Petnajstega septembra 1959 je na slovito turnejo po Ameriki krenil sovjetski premier Nikita Hruščov, zgovorni, samozavestni, bahavi, eksplozivni, populistični, pompozni, uživaški ekshibicionist, ki je v nasprotju s Stalinom neskončno rad potoval. Ni čudno: 24. februarja 1956 je na XX. kongresu sovjetske partije v skrivnem referatu – resda zelo selektivno – obsodil stalinistične ekscese v »obdobju kulta osebnosti« (transkript je 5. junija objavil New York Times), s čimer je sprožil destalinizacijo Sovjetske zveze, obenem pa tudi ugotovil, da komunizem in kapitalizem sploh nista nezdružljiva. Bil je zrel za trip. Več

  • Točka G avtokracije

    »Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov. Več

  • Intervjuji s Putinom

    Oliver Stone je posnel serijo dokumentarcev o despotskih, avtokratskih voditeljih, še najraje pa je imel Fidela Castra – drug drugemu sta se posvetila trikrat. Dokumentarec Looking for Fidel je posnel leta 2003, takoj zatem, ko so na Kubi usmrtili tri Kubance, ugrabitelje trajekta, s katerim so skušali prebegniti v Ameriko. Stonu se zdi, da je bila eksekucija prenagljena – kaj pa pravica do pritožbe, sprašuje Castra. Niti obiskov staršev in drugih bližnjih jim niste dovolili, še doda. Pri nas gre to drugače! Castro mirno odvrne: »Tudi zapornikom v Guantanamu niso bili dovoljeni obiski!« Več

  • Ta človek je nevaren!

    Tisti, ki so v Bruslju – na vrhu Nata – sedeli nedaleč od Donalda Trumpa, pravijo, da je bil popolnoma izoliran od ostalih voditeljev, da z njimi ni našel nobenega stika ter da je postajal vse bolj besen in popadljiv. Ameriška administracija je menda delala vse, da bi ga malce pomirila, a ni šlo, zato so mu kot nekakšno pomirjevalo »dali« Melanio. Ne da je to kaj prida spremenilo. Vse izjave, ki naj bi jih dal Trump v Evropi, so bile menda vnaprej dogovorjene in usklajene, a je potem brbljal po svoje – kot da bi se mu odpokalo. Člani ameriške delegacije so le nemočno povešali glave. Še dobro – bili so zeleni v obraz. Več

  • Konec prihodnosti

    Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli. Več