MLADINA Trgovina
Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Od bedaka do junaka

    Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično. Več

  • Kako je nastal Laibach

    Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik. Več

  • V imenu ljudstva

    Za pornografijo pravijo, da jo je težko definirati, toda ko jo vidiš, takoj veš, da gre za pornografijo. Podobno je s populizmom. Vzemite le Donalda Trumpa, ameriškega predsednika, ki je oznanil, da se odpoveduje predsedniški plači. »To mi nič ne pomeni.« Vau, so rekli njegovi feni, navijači in volivci: to je dokaz, da mu ni do denarja! Da ni pohlepen in pokvarjen kot drugi politiki, recimo Hillary Clinton! Da je tu le zaradi nas! Da hoče izboljšati naše življenje! Da so njegovi interesi naši interesi! Da ga torej ni mogoče kupiti ali podkupiti! Ker se odpoveduje predsedniški plači, bo več za nas! Za ljudstvo. In ker predsedniška plača stane 400 tisoč dolarjev na leto, pomeni, da bo ljudstvo vsako leto prihranilo – in dobilo, če hočete – 400 tisoč dolarjev. Več

  • Dobra stran terorja

    Gotovo poznate vic bratov Marx: »Imate probleme? Najemite si odvetnika. Probleme boste resda še imeli, toda imeli boste odvetnika.« Filmi so boljši od odvetnikov, pa ne le zato, ker imajo nižjo urno postavko, ali zato, ker so na voljo ves čas, non-stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden (tudi ob praznikih), temveč zato, ker probleme v resnici rešijo. Za začetek, spomnite se tistega razvpitega novoletnega praznovanja v Kölnu (in še nekaterih drugih nemških mestih), ki je dvignilo toliko prahu in povzročilo pravo histerijo: kopica fantov »severnoafriškega videza«, kot so rekli, je ponoči na odprti sceni spolno nadlegovala tisoč nemških deklet. Več

  • Ti, ti lažnivec

    Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

    Los Angeles igra sebe

    Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev. Več

  • Osebnost leta: Donald Trump. Človek, ki mu je uspel posel tisočletja.

    Donald Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu. »Tu ni nikoli nihče živel. Tu ni nikoli nihče umrl. Morda bom živel večno,« dahne ameriški astronavt Stanaforth (Mark Strong), ko se mu na koncu briljantnega sci-fija Približevanje neznanemu (Approaching the Unknown) vendarle uspe izkrcati na Marsu. Sam je. Edini. In sam – ja, edini – bo ostal. Nikjer ni nikogar. Nihče ne bo prišel za njim. Mars je njegov. Lahko ga prelevi v družinski biznis. Nihče mu ne bo težil. Nihče mu ne bo nič mogel. Vse, kar vidi, je njegovo. Tu se je zgodovina končala v trenutku, ko se je začela. Stanaforth je prvi človek, ki se je izkrcal v postzgodovini. Tu bo lahko počel, kar bo hotel. Tu bo lahko psoval, žalil, grozil, izsiljeval, nategoval, blefiral, lagal. Tu bo imel vedno prav. Tu bo lahko rekel, kar bo hotel. Tu bo lahko po mili volji širil teorije zarote. Tu bo lahko kršil vse kodekse in protokole. Tu bo lahko kandidiral za vse funkcije. Tu ne bo navzkrižja interesov. Tu mu ne bo treba ničesar skrivati – lahko bo povsem transparenten. Tu mu ne bo treba brati dnevnih geopolitičnih poročil – nihče ga ne more napasti. Več

  • 100 let samote: Kirk Douglas

    Kirk Douglas je Jugoslavijo zadnjič obiskal leta 1984 – udeležil se je zimske olimpiade v Sarajevu. Ne aktivno, se razume, pa četudi bi se lahko, saj je še vedno izgledal kot olimpski Bog, temveč pasivno, bil je gledalec. Prišel je z ženo in nekim zakonskim parom s Floride. »Jugoslovani so bili vljudni, prijazni in gostoljubni,« pravi v briljantni avtobiografiji Cunjarjev sin (Ragman’s Son, 1988), »zgodila se je le ena neprijetnost.« Šli so na večerjo v neko restavracijo, kjer so jih lepo sprejeli, jih še lepše nahranili, potem so se z njimi vsi – od lastnika, njegovih otrok, njegove stare mame in sorodnikov do psa – fotografirali, nazadnje pa so jim izstavili astronomski račun: 600 dolarjev. No, to niti ni bil račun, temveč le številka, napisana na kosu papirnate vreče. Nič posebnega niso jedli, nič posebnega niso pili. Logično: Douglas je ponorel. Zahteval je račun – ni ga dobil. Zahteval je lastnika – ni ga dobil. Zahteval je policijo – in jo dobil. Račun ne bi smel znašati več kot 110 dolarjev, so izračunali, restavracijo pa so oblasti potem za devet mesecev zaprle. Več

  • To se pri nas ne more zgoditi!

    Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma. Več

  • Dan, zapisan sramoti

    Trumpova revolucija je potekala v neposrednem televizijskem prenosu – leto in pol. 24 ur na dan, sedem dni na teden. Le ameriške vojne trajajo dlje. Zato ni čudno, da je Weather Channel 8. novembra, na dan volitev, vrtel protistresni program – maraton vizualne relaksacije. Več