Amerika: Dekle, ki sem jo ljubil

Kaj nam o ameriški politiki povedo porniči, v katerih je nastopila Andrea True

Ameriko je nenadoma zasul in zalil seks. Jasno, Amerika je bila in šokirana in osupla. Najprej je okostnjak - hja, seksualni okostnjak - padel iz omare Hermana Caina.

Joe Valencic, ameriški Slovenec iz Clevelanda, mi je prejšnji teden poslal mail: »Andrea True, disko pevka in porno diva, je umrla v ponedeljek. Pokopana bo v Clevelandu, kjer se je rodila (ne v Nashvillu). Bila je prva Slovenka, ki je režirala filme oz. porno filme.«

Andrea True, ki se je leta 1943 rodila kot Andreja Truden, je bila ena izmed kraljic zlate dobe porničev, toda v nasprotju z mnogimi drugimi porno zvezdami je znala tudi igrati. Najprej je statirala v nekaj h'woodskih filmih, tudi v sloviti Pollackovi romanci Dekle, ki sem jo ljubil (1973), v kateri sta igrala Barbra Streisand in Robert Redford, potem pa je - v odsotnosti boljših ponudb - nastopila v kopici porničev, tudi v Globokem grlu 2. Običajno je igrala zatrto, zapeto, zategnjeno, frustrirano poročeno žensko, ki jo izkušeni moški - ponavadi Jamie Gillis - tako prepričljivo zapelje, da v seksu poslej vidi izpolnitev direktne demokracije, popolne konsenzualnosti in tako rekoč utopične svobode. In Andrea je dala vedno vse od sebe. Bila je energična kot le malo porno zvezd. V akte je bušnila s polno paro. Seks jo je angažiral. In njen seks je bil statement. Ali bolje rečeno - vsak njen seks je bil mala deklaracija o neodvisnosti. Seks jo je tako angažiral, da se je leta 1976 prelevila v režiserko in posnela pornič Once Over Nightly, s čimer je, kot pravi Joe, postala prva Slovenka, ki je režirala film. Prva. Resda pornič, toda hej, to je bil čas, ko so bili porniči še filmi. In seveda, posnela ga je v Ameriki - v Sloveniji je moralo miniti še skoraj 25 let, preden je prvi slovenski film režirala ženska. V Iranu je prva ženska režirala film bistveno prej, pa so na oblasti ajatole in islamska revolucija. Vidite, vsi smo po malem talibani.

Andrea True je imela več talentov. Pela je v newyorških klubih, komponirala pa je tudi džingle za reklame. Toda leta 1976, ko je debitirala kot režiserka (in ko je prišla v Kristusova leta, heh), je na lepem obtičala na Jamajki, kamor je prišla, da bi posnela reklamo - na Jamajki je namreč izbruhnila politična kriza, ki so jo dopolnile izredne razmere, tako da Jamajke ni mogla zapustiti, vsaj ne z denarjem, ki ga je zaslužila z reklamo. Ker pa je bila poslovna ženska, brez denarja ni hotela oditi, zato je poklicala nekega svojega prijatelja, sicer glasbenega producenta, in mu naročila, naj ji prinese kako glasbeno matrico, ki bi jo lahko opremila z besedilom ter potem štikel v lokalnem studiu posnela z lokalnimi glasbeniki, ki bi jih plačala z denarjem, prisluženim z reklamo - namesto denarja, ki ga z Jamajke ni smela odnesti, je tako odnesla posnetek štikla More More More (How Do You Like It?), ki ni postal le hit, ampak orjaški hit, huronski hit, disko hit št. 1, kult in mit.

Še je snemala plošče in porniče, toda nikoli več tako kot leta 1976. V osemdesetih je filmsko in pevsko kariero opustila, se preselila na Florido ter se posvetila astrologiji in zdravljenju odvisnežev. Joeju sem odpisal: »To je bila ženska!« Joe je odgovoril: »No more More More More.« In dodal: »S tantiemami od tega hita je vsako leto zaslužila 25.000 dolarjev.« Politične krize imajo dolg rep in visoko profitno margino.

Vrnitev seksa

Smrt ameriško-slovenske porno dive v Ameriki ni bila deležna kake silne medijske pozornosti. Zasenčil jo je - seks. Seks? V Ameriki? Sliši se čudno, celo neverjetno, toda ja - smrt Andreje Truden je zasenčil prav seks. Ameriko je namreč nenadoma zasul in zalil seks. Jasno, Amerika je bila, kot vedno, nepripravljena - in zbegana - in šokirana - in osupla. Najprej je okostnjak - hja, seksualni okostnjak - padel iz omare Hermana Caina, enega izmed kandidatov, ki se potegujejo za republikansko predsedniško nominacijo. Pravzaprav je iz njegove omare padla množica seksualnih okostnjakov - druga za drugo so se začele javljati ženske, ki naj bi jih Cain v preteklosti spolno nadlegoval, spolno izsiljeval, spolno poniževal in tako dalje. Hudo? Absolutno - Cain je eden izmed glavnih favoritov za republikanskega predsedniškega kandidata. On in Mitt Romney - nekdanji guverner liberalnega, kennedyjevskega Massachusettsa - sta se zadnje tedne v sondažah stalno izmenjavala na prvem mestu, daleč pred zasledovalci.

Ameriko je nenadoma zasul in zalil seks. Jasno, Amerika je bila in šokirana in osupla. Najprej je okostnjak - hja, seksualni okostnjak - padel iz omare Hermana Caina.

Ameriška TV-poročila, v katerih je vedno veliko nasilja in malo seksa (podobno kot v ameriških filmih), je spet preplavil seks. Ob tem si lahko rečete le: vau, tak frajer, tak populist, tak karizmatik, pa lahko do seksa pride le na silo! In ni nujno, da je do seksa sploh prišel. Niti na silo. Toda hej, zanj je bil verjetno prav to seks: veliko nasilja, malo seksa. Ali bolje rečeno: veliko nasilja, nič seksa. Pravi seks! A po drugi strani, Cain je tako obseden s krščanskimi vrednotami, puritanizmom, patriarhalno moralo, spolno pravovernostjo in snažnostjo, da si lahko seks predstavlja le kot obliko nasilja, moči, dominiranja, diktature. Nič, tip je očitno tako spolno zatrt, da si seksa ne zna predstavljati drugače. Sporočila porničev, v katerih je nastopila Andrea True, ni razumel.

Ko sem ga gledal, kako je vse katehetsko zanikoval in razlagal, da ni imel ničesar s temi ženskami, da mu podtikajo, da so to vse laži, da je žrtev zarote, da gre le za character assassination, sem si rekel: oh, tipični predvolilni ritual. Mediji političnega kandidata obtožijo spolnega nadlegovanja ali pa prešuštva, politik najprej vse kategorično zanika, potem pa - pod vse hujšimi pritiski in vse globljim brskanjem medijev - prizna, se pokesa in opraviči, odstopi in se priporoči Bogu, ki mu pomaga na pravo pot, tako da je spet čist in brezmadežen. Prešuštvo je bila le preizkušnja, ki mu jo je podtaknil Bog - saj veste, Bog ga je testiral. Test je prestal, ker je dojel, da je šlo le za božji test. Zdaj Boga vidi bolj jasno. Vse je okej. Prešuštvo je imelo svoj globlji smisel - pot do Boga.

Po drugi strani pa sem si rekel: kako zelo ameriški mediji ljubijo moške, ki varajo žene. O ženskah, ki bi varale može, pa ni nikjer ne duha ne sluha. O tem se ne piše. Zakaj? To ne obstaja? Se to ne dogaja? Je z ženskim prešuštvom v Ameriki tako kot s homoseksualnostjo v Iranu? Saj veste, iranski predsednik Ahmadinedžad je famozno rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. Mar torej ženske ne varajo moških? Mar žene ne varajo mož? Au contraire: statistike kažejo, da jih - in to intenzivno. Zakaj potem o ženskah, ki varajo moške, ni ne duha ne sluha? Iz preprostega, povsem očitnega razloga: moško prešuštvo je lepa priložnost, da patriarhalna kultura žensko - prešuštnikovo ženo - še dodatno poniža, o ženskem prešuštvu pa se ne piše, ker bi bilo to prehudo ponižanje za prevaranega moškega. To pa se ne spodobi. V patriarhalni kulturi, ki se tako boji ženskega seksa (in Andreje True), ni nič hujšega in nič bolj srhljivega od ženske, ki vara svojega moža. Ko ženska prevara moža, je tako, kot bi ponižala Boga - ko pa moški prevara ženo, služi Bogu. Dvigne mu ceno. Ko moški vara ženo, dela za Boga - ko ženska vara moža, dela proti Bogu.

Ženske, ki varajo može, tako živijo le v literaturi, le v starih romanih, recimo v Flaubertovi Gospe Bovary in Tolstojevi Ani Karenini. Obe prešuštnici, tako Emma Bovary kot Ana Karenina, na koncu naredita samomor. Za žensko ni poti do Boga. Obe ostaneta brez vsakršne podpore. Svojima možema, tipičnima apologetoma patriarhizirane spolne neenakosti, sta pač naredili preveliko sramoto. Tudi Američani imajo svojo »prešuštniško« klasiko iz 19. stoletja - roman Prebujenje, ki ga je napisala Kate Chopin. In tudi Edna Pontellier, prešuštnica (prebujena ženska, heh, kot Andrea True v tistih porničih), na koncu naredi samomor. Bog ni njen kopilot. In ameriška morala je še vedno v 19. stoletju. Od moškega, ki vara ženo, se pričakuje, da bo šel k Bogu - od ženske, ki vara moža, pa se pričakuje, da bo naredila samomor. Vidite, Američani so po malem Iranci.

Sočasno s Cainovim spolnim nasiljem je Ameriko šokirala športna impersonacija katoliških pedofilskih škandalov. Ljudje so na TV-ekranih zagledali slovitega trenerja Geralda Sanduskyja, vklenjenega.

Republikanski kandidati so medtem v TV-soočenjih tekmovali v tem, kdo je boljši graditelj ameriške prihodnosti. Recimo: tekmovali so v tem, kdo bo ustvaril bolj »vitko« državo. Rick Perry, guverner Teksasa, je celo oznanil, da bo v primeru izvolitve takoj ukinil tri zvezne agencije, toda šit - naštel je le dve agenciji, ki ju bo ukinil, tretje, ki jo bo brez milosti ukinil, pa se ni in ni mogel spomniti. »Čakajte, katera je že tretja? Mmm - žal, ne spomnim se. Ups!« Ja, ups. In ko so tako tekmovali v tem, kdo ima boljše varčevalne ideje in kdo bi znal državo bolje izstradati, niso niti pomislili, kako je njihova logika povsem sprta z ameriškimi statistikami, ki kažejo, da skoraj 50 milijonov Američanov živi od bonov za hrano, potemtakem pod pragom revščine, da se je njihovo število v zadnjih štirih letih povečalo za 76 odstotkov, da jih 20 milijonov živi v ekstremni revščini in da vse večji predeli Amerike spominjajo na tretji svet, kar ne kliče po »vitkejši« državi, ampak ravno nasprotno.

In ko niso tekmovali v tem, kdo bo bolj izstradal državo, so tekmovali v tem, kdo bo prej napadel Iran. »Iran ne sme imeti jedrskega orožja,« je dahnil Mitt Romney. Je pa res, da zlahka razumete, zakaj hoče imeti Iran jedrsko orožje. Spomnite se le, kaj so rekli Sadamu Huseinu - naj razoroži Irak, naj se znebi orožja za množično uničevanje. Ko je to storil, so ga napadli in obesili. Ali pa se spomnite, kaj so rekli Moamerju Gadafiju - naj razoroži Libijo, naj se znebi orožja za množično uničevanje. Ko je to storil, so ga napadli in ustrelili. So Američani kdaj napadli Sovjetsko zvezo in obesili Stalina ali pa Hruščova ali pa Brežnjeva? Ne. In zakaj ne? Ker je imela jedrsko orožje. Komiji niso bili naivni. Tudi Iranci niso. Razumeli so sporočilo porničev, v katerih je nastopila Andrea True.

1 % vs. 99 %

Hermanu Cainu so ratingi pričakovano padli, ne sicer drastično, toda dovolj zgovorno, poskočili pa so Newtu Gingrichu, nekdanjemu predsedniku predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki je v enem izmed TV-soočenj odločno in pompozno oznanil, da lahko ameriška vlada v tujini likvidira vsakega Američana, ki je osumljen terorizma, češ da sojenje - in dokazovanje krivde - ni potrebno, ker o njegovi krivdi in upravičenosti likvidacije odloči tajni forum, ki deluje pod okriljem ameriške vlade. Tajni izrek smrtne kazni - to je ameriška verzija fatve, s katero je iranski ajatola Homeini na smrt obsodil britanskega pisatelja Salmana Rushdieja.

Gingrich - po novem ta, ki lovi in naskakuje Mitta Romneyja (prej sta ga lovila in naskakovala Michelle Bachmann in Rick Perry, ki pa sta potem odpadla, tako kot zdaj verjetno odpada zadnji naskakovalec, Herman Cain) - je leta 1994 na kongresnih volitvah kot vodja republikancev v predstavniškem domu poskrbel, da so republikanci prvič po štiridesetih letih v predstavniškem domu dobili večino, kar mu je kakopak napihnilo ratinge, ki jih je hotel izboljšati leta 1998, ko je izbruhnila »afera Lewinsky« in ko je začel predsednik Bill Clinton, Gingrichev sovražnik, zanikovati, da je imel »spolne odnose s tisto žensko, gospodično Lewinsky«. Gin-

grich je orkestriral križarsko preiskavo Clintonovih spolnih deliktov, toda ironično - medtem ko je napol inkvizitorsko preiskoval prešuštnega predsednika, je tudi sam divje prešuštvoval s svojo asistentko. Ha. Ko je počilo, se je ločil - in z njo poročil. Ni bilo prvič: tudi svojo prvo ženo je varal. In obema svojima prevaranima ženama naj bi ločitev predlagal, ko sta ležali v bolnišnici.

Ko so mu ratingi zdaj poskočili, je v varnem, »kontroliranem« okolju - v intervjuju za prorepublikanski TV-kanal FoxNews - hitro povedal, da zdaj pričakuje osebne napade in da mu bodo lahko nasprotniki marsikaj očitali, saj je imel na tisoče govorov, v kongresu oddal na tisoče glasov in napisal trumo knjig, tako da jim ne bo težko izbrskati česa spornega in senzacionalnega, vključno s prešuštvi in tremi porokami, toda obenem je dodal, da so ga prav vsa ta prešuštva pripeljala k Bogu, ki ga je očistil in spreobrnil. Le malo je manjkalo, pa bi rekel: glejte, saj sem kot Reagan! In Newt Gingrich, avtor »republikanske revolucije« iz devetdesetih let, bo v predvolilni kampanji gotovo skušal na vse pretege kanalizirati Ronalda Reagana, avtorja »republikanske revolucije« iz osemdesetih let, ki je bil dvakrat poročen. Republikanci - pač kot vsi desničarji - preprosto ne znajo živeti v skladu z »načeli« in »vrednotami«, ki jih oznanjajo, toda ne glede na to, katerim »načelom« in »vrednotam« se prepustijo, vedno pridejo do Boga. Kar je čudež. In da bi bil čim bolj prepričljiv, se je Gingrich iz baptista celo spreobrnil v katolika.

Ravno prav - ameriška katoliška cerkev je v zadnjih letih doživela pravi overdose pedofilskih škandalov, zdaj, sočasno z zgodbami o Cainovem spolnem nasilju, pa je Ameriko šokirala in osupnila še sekularna, športna impersonacija teh katoliških pe-dofilskih škandalov. Ljudje so namreč na TV-ekranih nenadoma zagledali Geralda Sanduskyja, slovitega dolgoletnega pomočnika trenerja nogometne ekipe pensilvanske državne univerze (Pennsylvania State University, alias Penn State) - uklenjenega, v spremstvu policije. Kaj je zagrešil, se je vprašala nacija. In dobila odgovor: Sandusky je 15 let spolno nadlegoval in posiljeval otroke, dečke, ki jih je novačil. Lahko je počel, kar je hotel - Sandusky je bil legenda in Bog, slaven, vpliven in bogat, del mogočne športne elite, dečke pa je novačil iz revnih, obubožanih, deklasiranih družin. Njegovo dolgoletno, dekadentno, deregulirano posiljevanje otrok je dobra metafora dekadentne in deregulirane elite, ki posiljuje preostanek človeštva. 1 % vs. 99 %.

Izkazalo se je, da so mnogi vedeli, kaj počne, celo videli, kaj počne, a so raje molčali - da ne bi kompromitirali Penn Stata, mogočne univerze, in ameriškega nogometa, mogočne institucije, še najbolj podobne korporaciji ali banki, ki je »prevelika, da bi smela propasti«. Tudi supermanski Joe Paterno, 84-letni trener, ki je nogometno ekipo Penn Stata pripeljal do mnogih titul in bajnih dobičkov, je vedel, kaj počne Sandusky. Ne revolucija, elita je ta, ki žre otroke. Toda potem se je zgodilo nekaj čudnega: ko je vodstvo univerze trenerja Paterna, »junaka nacije«, odpustilo, so študentje ponoreli, se uprli, množično okupirali Penn State in se prelevili v perverzno impersonacijo protestnikov, ki so okupirali Wall Street in številne njegove podružnice po vsem svetu. Če Sandusky ni razumel porničev, v katerih je nastopila Andrea True, pa študentje, ki so okupirali Penn State in podprli trenerja, ki je prikrival spolno nadlegovanje in posiljevanje otrok, niso razumeli protestnikov, ki so okupirali Wall Street. Tisti, ki so okupirali Wall Street, protestirajo prav proti dereguliranemu kapitalizmu, ki je reguliran tako, da služi le enemu odstotku, ne pa vsem, ter proti institucijam, korporacijam in elitam, ki so postale »prevelike, da bi smele propasti«.

J. Edgar Hoover je bil gej, ki je svojo spolno orientacijo tako morbidno prikrival, da se je prelevil v paranoidnega diktatorja, ki je vsem po vrsti prisluškoval in špegal v spalnice.

Joe Paterno je sodil v to kasto: bil je prevelik, da bi smel propasti. Glavni trener Penn Stata je bil 46 let. V tem je spominjal na diktatorja - pričakovali bi, da bodo študentje njegov sramotni padec pozdravili s takim navdušenjem, s kakršnim so Libijci pozdravili padec Gadafija ali pa Italijani padec Berlusconija. Kar je bila itak ista stvar: italijansko slavje ob padcu Berlusconija je bilo tako evforično, kot da so se znebili Gadafija. Ko sta padla Paterno in Berlusconi, je v ameriške multiplekse prišel Eastwoodov film J. Edgar, v katerem Leonardo Di Caprio igra mogočnega J. Edgarja Hooverja, ki je bil direktor FBI-ja skoraj 50 let. Hoover je bil gej, ki pa je svojo spolno orientacijo tako morbidno prikrival in nerazrešenost svojih spolnih napetosti tako mazohistično zatiral, da se je prelevil v paranoidnega, čistunskega, reakcionarnega diktatorja, ki je vsem po vrsti prisluškoval, sestavljal dosjeje, špegal v spalnice, zbiral skrivnosti, ljudi pa držal v šahu ter jih posredno ali pa neposredno izsiljeval. Hoover, dolgoletni strah in trepet protestnikov, disidentov, liberalcev, levičarjev, aktivistov, borcev za človekove in državljanske pravice, antikapitalistov, gejev ipd., je FBI prelevil v svojo tajno policijo, v kontrolorja nacije - zdelo se je, kot da vse to počne le zato, da ga ne bi kdo slučajno presenetil in razkrinkal, kot da hoče torej vedeti, kaj drugi vedo o njem. Nekateri drugi njegovi biografi pa so trdili, da se je v tako fašistoidno-stalinistično policijsko-varnostno samohotko prelevil zato, da bi prikril, da je napol črnec. Hoover, varuh »pravega amerikanizma« in »pravih ameriških vrednot«, je umrl, še preden bi lahko dojel sporočilo porničev, v katerih je nastopila Andrea True.