"Divjost nosiš v glavi in jo imaš ali pa je nimaš. Divjost ohraniš, ko si samosvoj, neodvisen in znaš razmišljati s svojo glavo."

Zoran Benčič: "Divji v glavi"

Zoran Benčič, srce in glava velenjskih Res Nullius, stanovitnega rokenrol kolektiva s kultnim statusom in trdoživo identiteto

Zoran Benčič je tekstopisec, pevec in pisatelj (avtor noir kriminalke Psi brezčasja), ki tehnično gledano predstavlja 25 odstotkov skupine Res Nullius, medtem ko skupina Res Nullius realno gledano predstavlja 99 odstotkov Zorana Benčiča. Sinergija in vztrajnost, ki jima v domačih logih težko najdemo par. Ne preseneča torej, da glas o velenjski zasedbi, ki bi, če bi bila tržni artikel, nosila nalepko 'trusted brand', sega daleč onkraj meja domovine. In nič čudnega, da jim ni bilo treba razpasti, da bi se lahko zmagovito vrnili z novim albumom Prekletih bazar.

Res Nullius v več kot dvajsetih letih niso spridili ne trendi, ne sponzorji, ne recesija. Ves ta čas ostajajo tam, kjer smo jih slišali zadnjič, in sicer na svoji strani trdega osebnoizpovednega rokerskega izraza ostrih robov, kakršnega v slovenskem jeziku praktično ne delajo več. Ne obremenjujejo se z všečnostjo, kontinuiteto in novostmi za potešitev želja publike. Spreminjajo se samo zato, da bi ostali isti: zvesti samosvoji kitarski poetiki. Njihov prvenec No One Can Like The Drummer Man iz leta 1993 je kritika razglasila za slovenski album devetdesetih, nič manj navdušenja pa niso povzročili Dead Town Dogs, Zdravo je biti divji in Revolver ljubezni. Na aktualni Prekletih bazar smo čakali skoraj osem let. In splačalo se je. Prejšnjo sredo so bili Res Nullius v Katedrali Kina Šiška, 3. decembra se bodo vrnili v ljubljanski Orto bar, turnejo pa bodo sklenili 23. decembra v Rdeči dvorani v Velenju.

Res Nullius je na sceni že 22 let. Dolga doba za nek kolektiv. Kaj se je vmes najbolj spremenilo?

Nisem opazil, da bi se kaj spremenilo. Kot bend imamo še zmeraj začrtane smernice, ki smo si jih pri svojih osemnajstih, dvajsetih nekako vtetovirali v glavo. Nikoli nismo pomislili, da bi se prilagajali času ali poslovnim kanalom. Polovica benda je še zmeraj ista. Glava je še zmeraj ista. Takrat smo mislili resno in tudi danes mislimo resno.

Odzivi na zadnji album kažejo, da se je čas prilagodil vam.

Trajnost rokenrola ima svojo težo, ki ti je ne more vzeti ali požreti noben čas in noben trend. Vztrajamo pri tem, da smo samosvoji, neodvisni, in ljudje tega ne morejo ignorirati. Naša glasba govori o nekih večnih temah in vprašanjih, nikoli ni šlo za provokacijo zaradi provokacije v smislu - gremo zdaj nekoga ali nekaj jebat v glavo.

Tvoja besedila so pogosto osebnoizpovedna in ne grejo v uho na prvi posluh. Ne iščejo publike za vsako ceno, prej bi rekel, da se mora publika prilagoditi tvojim pesmim.

Absolutno. V principu se večina ljudi najde v teh pesmih in prepozna bitko za preživetje v določeni situaciji.

Še zmeraj bitka samega proti vsem, ali so se v tem času pojavili kaki zavezniki?

Zavezniki ... Recimo, da smo z zadnjim albumom pridobili poslovnega partnerja. Drugače pa ta poza, ta bitka samega proti vsem, ni načrtovana, prej bi rekel, da nekako nezavedno vztrajamo na tej poziciji. V vseh teh letih se je izkristalizirala in ni nam treba iz tega delati koncepta.

Ko ste začenjali, so za rokenrol bend veljali Pop Design. Na Novem Rocku so igrali Agropop. Misliš, da ljudje vejo, kaj je rokenrol? Kaj po tvojem ljudje sploh pričakujejo od rokenrola?

Mislim, da je to, da se poskušajo neki trivialni liki etiketirati kot rokenrol, nekakšna blaga slovenska posebnost. V drugih delih bivše Juge tega nisem opazil. Stvar posameznika pa je, da si izbere svojo pot, da bere, spoznava in raziskuje ter pride do nekih zaključkov. Ne gre za problem medijev, ki občinstvo bombardirajo s kretenizmi, problem je v vsakem od nas. Nihče ti ne bo prodal tistega, česar nočeš kupiti. Sicer pa mislim, da je treba enkrat razbiti ta mit o razširjenosti in intelektualni premoči rokenrola v bivši Jugi. Takrat so pač ljudje imeli manj izbire, kot je imamo danes.

Verjetno se boš strinjal, da je na neki splošni ravni z rokenrolom tako kot s filmi: postaja iz dneva v dan bolj infantilen.

Absolutno. Izraz rokenrol se je popolnoma izrodil. Včasih raje vidim, da nas imajo za blues band. Jaz sem pri svojih petnajstih odkrival drugačno glasbo, iskal plošče. Svet se mi je spremenil, ko sem slišal prvo ploščo MC5. Danes se ljudem ne da več brati, hočejo samo slike, bombardirajo te s tistim, kar želijo, da hočeš. Ljudem se ne da več iskati.

Kaj trenutno poslušaš?

Nič posebnega. Sedem pred YouTube in poslušam, kar pride. Ampak to si lahko jaz privoščim. Jaz bi do petnajstega leta prepovedal YouTube, da se razumemo. Ker petnajstletnik, ki visi na YouTubu, ne bo raziskoval, ne bo bral, ne bo odkrival. Ker mu ni treba. In s tem je že na začetku prikrajšan za kakršenkoli način razmišljanja.

Kako se ti kot oseba z zgodovinskim spominom počutiš zdaj, ko je tako rekoč vsa glasba na dosegu enega ali dveh klikov? Je to ubilo našo željo po iskanju in odkrivanju?

To je dobro vprašanje. Za civilizacijo se bo to na dolgi rok izkazalo kot negativno, saj podira vse meje. To, da ti je brez kakršnega koli truda dostopno prav vse, je problematično. Ne bi rekel, da stvari, ki jih dobiš brez truda, ne ceniš, jih pa zagotovo vrednotiš drugače kot tiste, do katerih si prišel v procesu iskanja in na podlagi izkušenj.

Torej malce pogrešaš čas vinilk in neštetokrat presnetih avdiokaset?

Malce. Ne gre za nostalgijo, takrat je bil pač to način življenja, ki nas je izoblikoval in definiral. Morda zato nismo tako površni.

Si jezen na tiste, ki si Prekletih bazar potegnejo s spleta, namesto da bi ga kupili na cedeju?

Ma, ne, ne morem biti jezen, ker mi laska, če nekdo želi prisluhniti temu, kar ustvarjam. Ni dileme, gre za merljiv kriterij. S spleta ne boš vlekel nečesa, kar ti ni všeč.

Kdo je vaša publika?

Zelo širok spekter, sestavljen iz vseh družbenih slojev. Intelektualci, polintelektualci, študentje, klošarji, narkomani, verni in neverni.

S čim ste jo prepričali, da vam ostaja zvesta?

Zvesta ... V Sloveniji definitivno imamo krog ljudi, ki so se našli v tem, kar delamo in predstavljamo. Ma, to so zvesti psi, grizejo po koncertu.

Nekoč si izjavil, da je oder kot droga, zajebano je, če se na to navadiš. Kako močna je ta droga danes?

Vsi v bendu imamo potrebo po njej. V čast nam je, da lahko publiki predstavimo, kar ustvarjamo, in v čast nam je, da ljudi to zanima.

Res Nullius je bend, ki v 22 letih ni pokasiral slabe recenzije plošče ali koncerta. V čem je skrivnost? Vseh kritikov niste mogli podkupiti ...

> Ena slaba kritika je bila. Za prvo ploščo. S strani nekega posranca na radiu, ki to ni počel kot kritik, ampak iz zlobe. To je bila edina.

Imaš občutek, da so glasbeni kritiki falirani glasbeniki?

Ne, kje pa. Nobenih problemov nimam z njimi. Ne podcenjujem jih, saj brez resnih kritikov rokenrol ne bi bil tisto, kar je.

»Beograjski Partibrejkers, vinkovške Majke in velenjski Res Nullius. Nič bolj arhetipsko rokerskega ni zraslo na področju med Triglavom in Gevgelijo,« je pisalo o vašem zadnjem albumu v hrvaškem tisku. Bi k tej sveti trojici dodal še kakšno skupino?

Ker sem skromen, bi nas izvzel. V principu sem spadajo samo Partibrejkersi in Majke, začeli so dolgo pred nami ...

Kakšen je zate dober koncert, ko si na odru, in kakšen takrat, ko si med publiko?

Ko sem med publiko, zahtevam neposrednost, iglo v glavo. To, kar se trudim dati, ko sem na odru. Ne maram odvečnih stavkov, preseravanja in poziranja. Ne padem na scenografijo.

Kdo te je na odru najbolj fasciniral?

Iggy Pop.

Je kdo, za katerega bi rekel: tega pa moram videti v živo, preden umrem?

Absolutno. Tom Waits.

Tretji album nosi naslov Zdravo je biti divji. Koliko te divjosti še ostane, ko enkrat začnemo hoditi v službo in se na nek način socializiramo?

Divjost nosiš v glavi in jo imaš ali pa je nimaš. Divjost ohraniš, ko si samosvoj, neodvisen in znaš razmišljati s svojo glavo. Sliši se romantično, ampak v resnici je nekaj na tem.

Se ti zdi, da Slovenci postajajo bolj konzervativni, kot so bili na začetku vaše kariere?

Ne vem, občutek pa imam, da postajajo bolj dresirani.