Dr. Peter Jambrek

„Po še enem podobnem porazu kot leta 2008 sem težko lojalen strukturi, ki misli, da ne potrebuje pogovora o svojih napakah ali da ji ta lahko celo škodi.“

Danes je Peter Jambrek politično osamljen, pravi. In srečen. Prej je bilo drugače. Še nedavno, recimo, je bil ustanovitelj in prvi predsednik Zbora za republiko, organizacije v orbiti stranke SDS. Še pred tem, preden je ustanovil prvo zasebno fakulteto v Sloveniji, je bil notranji minister v vladi Andreja Bajuka pa predsednik ustavnega sodišča in pred tem eden od piscev slovenske ustave. V devetdesetih letih in po prelomu tisočletja je bil Jambrek boter desnice. Kaj pa je bil pred tem? Komunist? Ali celo, kot mu sedaj očitajo na desnici, sodelavec tajne policije, SDV?

Zakaj je Janša izgubil tako rekoč že dobljene volitve?

Ista vprašanja o tem, kam je šel kak odstotek, kateri so bili tisti zadnji, odločilni dejavniki za zmago ali poraz, so bila na mizi že leta 2008. Lahko se pogovarjava o razlogih za poraz leta 2008, a bi raje povedal nekaj po mojem pomembnejšega: odstotek gor ali dol, stranka SDS s svojim predsednikom sama, to sedaj že vemo, na volitvah doslej nikoli ni in verjetno tudi ne more ali ne zna preseči 29 odstotkov. Tako imenovana pomladna ali desna opcija je zmagala po letu 1990 dvakrat. Prvič je bilo to v času Demosa in drugič leta 2004. V obeh teh primerih pa ni zmagala stranka ali njen lider, prav nasprotno, ne prvič ne drugič ni bilo izrazitega liderja, ampak je zmagala ekipa in mreža, znotraj katere so sodelovale posamezne osebnosti, tudi Janez Janša. Vsak posamezni, javno prepoznavni lider je prispeval le svoj del energije.

Večina analitikov danes sicer pravi, da je bil odločilni dejavnik Janševo premoženje, katerega izvora ni znal logično pojasniti.

To je lahko eden od množice drobnih razlogov. A razmišljanje v tej smeri nima smisla. Treba je videti širšo sliko. Letos je bil tabor, ki je stal proti tako imenovanemu pomladnemu taboru, tako izrazito razsut, da bi upravičeno, po naravi stvari, pričakovali zmago t. i. desnice s 40, 50, 60 odstotki. Podobno, kot smo jo pričakovali tudi leta 2008, ko so bile objektivne razmere – denimo gospodarske razmere, predsedovanje EU, nekonfliktno končan mandat – izrazito naklonjene desnemu taboru. Pa zmage vseeno ni bilo. Iz tega sam sklepam, da je težava nekje drugje, ne v teh vsakodnevnih vprašanjih.

Ob številnih sporih na levici ves ta čas spora na desnici sploh ni bilo. Se pa nekaj takega dogaja v zadnjem času.

Gregor Virant pravi, da je v zadnjih letih SDS ožila politični prostor in šla v neko skrajnost, vi pa ste dejali, da je politično ali ideološko SDS stranka frustriranih nižjih slojev. Je to razlaga?

Sodeč po programu, SDS ni stranka skrajne desnice. Recimo, glede odnosa do državnega premoženja sta SDS in Janković na podobnih pozicijah, nobeden ne priporoča prodaje državnih podjetij, ampak le uspešnejše vodenje. Da je v stranki SDS, pa tudi v Zboru za republiko eno od močnih jeder sloj ljudi, ki se še vedno čutijo prizadete in zapostavljene zaradi krivic in negativnih izkušenj iz prejšnjega režima, je le moje osebno mnenje. Tudi sam bi se lahko prišteval k temu sloju, pač zaradi zaporniške usode staršev. Vendar je treba povedati, da v letošnji predvolilni kampanji takšna identitetna politika sploh ni bila v ospredju.

Je potem ena izmed rešitev za desnico v tem, da se nekateri liderji umaknejo? Bi moral Janez Janša recimo odstopiti?

Sam nisem bil nikoli član SDS, čeprav sem bil zraven, ko sta se ustanavljali njeni predhodnici, Ruplova Slovenska demokratična zveza in Tomšičeva Socialdemokratska stranka. Danes bi lahko le od zunaj rekel, da je za vsako stranko dobro, če razširi in odpre način vodenja. Temu v prid govori ravno izkušnja zadnjih dveh volitev, ko stranka tudi v najugodnejših razmerah ni znala doseči več kot 29 odstotkov. Kadar sem imel kakšno priložnost, sem vedno povedal, da je pri oblikovanju ključnih odločitev odločilna sinergija. Nikoli ni dovolj razprave, tudi polemike in kritike – notranje in zunanje. Že leta 2008 sem takoj po porazu na volitvah pričakoval, da bo vsaj znotraj Zbora za republiko opravljen kritični razmislek o tem, kaj je šlo narobe, pa čeprav je bila največja opozicijska stranka poražena le z nekaj odstotki razlike.

Ali te notranje razprave ni bilo?

Sam sem sprva nekaj tednov čakal na pobudo. Ker je ni bilo, sem predlagal, da v vodstvu zbora, ki sem mu tedaj še predsedoval, opravimo nekakšno kritično analizo preteklega mandata. Ta razprava je bila potem tudi opravljena. Na srečanju, ki ni bilo odprto za javnost in na katero ni prišel nihče iz vodstev strank zbora, niti iz SDS, sem sprva sam nanizal nekaj spornih točk, nakar so se ojunačili tudi kolegi. A ko smo se dogovorili, da nadaljujemo razpravo v prisotnosti tistih, ki so vlado tedaj vodili, se to ni zgodilo.

Zakaj ne?

Ne vem. Sam zase sem se potem odločil, da se umaknem iz javnosti in da tudi v zboru ne bom aktiven, vse dokler ne bo opravljena kritična analiza. Ker je ni bilo, sem se umaknil in nisem več sodeloval pri vodenju zbora. Rekel sem si, da niti s prstom ne bom mignil, če bo šlo naprej po starem. Ampak to je bila moja osebna odločitev, ki je nisem razlagal niti kolegom, ki so me spraševali, kaj je z mano, niti novinarjem, ki so me še kar nekaj časa vabili, naj jim kaj povem ali napišem. Škoda, da niti vsa ta tri leta ni bilo kritične razprave na desnici. Zato sem tudi danes, po še enem podobnem porazu kot leta 2008, težko lojalen strukturi, ki misli, da ne potrebuje pogovora o svojih napakah ali da ji ta lahko celo škodi. Imajo pa stranke vse možnosti, da delajo natančno to, kar same zase mislijo, da je prav. Ampak to je njihov, ne moj problem.

V nekem smislu ste bili Virantov predhodnik. Tudi Virant je kasneje Zbor za republiko zapustil iz podobnih razlogov, kakršne sedaj omenjate.

Ja, Virant je v zadnjih mesecih ali tednih na glas povedal tisto, česar sam že nekaj let nisem znal povedati ali nisem imel dovolj volje. Ne bom rekel, da nisem imel poguma ali predrznosti – s tem, se mi zdi, nimam težav. Prej gre pri meni za neko razdvojenost. Mislil sem si, da bi bilo sijajno, če bi imeli kritične pogovore, a ko jih ni bilo, sem si leta 2008 dejal, da ne bom sedaj začel javno kritizirati ljudi, s katerimi sem tesno sodeloval, ampak se bom raje umaknil. Tudi umik je ena od možnih rešitev spora. Tako da ob številnih sporih na levici ves ta čas spora na desnici sploh ni bilo. Se pa nekaj takega dogaja v zadnjem času.

Ja, Virant je v zadnjih mesecih ali tednih na glas povedal tisto, česar sam že nekaj let nisem znal povedati ali nisem imel dovolj volje.

Morda pa ste molčali, ker ste do te strukture čutili hvaležnost? Saj ste od nje, od vlade pod vodstvom SDS, dobili koncesije za svoji dve fakulteti.

Naši visokošolski programi so bili akreditirani pod različnimi vladami od konca devetdesetih let, res pa je, da smo v letih med 2004 in 2008 dobili koncesije, torej javno financiranje. A bolj zato, ker je tedanje visokošolsko ministrstvo podelilo več koncesij po regionalnem načelu, za decentralizacijo slovenske visokošolske mreže. Tudi za podporo novim programom po meri bolonjske reforme. Mi pa smo bili ob pravem času na pravem mestu. A kakršnekoli hvaležnosti za to ne čutim, ker smo bili uspešni tudi brez koncesij, ko smo se financirali zgolj s šolninami.

Podpredsednik SDS Milan Zver je ta teden dejal, da je sedaj Virant neke vrste Ciril Pucko – izdajalec. Kako gledate na ta odziv, recimo na ta tip samorefleksije?

Moram reči, da me je Zverova trditev presenetila. Dr. Zvera namreč cenim kot inteligentnega in odprtega človeka ter simpatično osebnost, a te njegove izjave ne razumem. Prvič, položaj je neprimerljiv – Pucko je bil izvoljen na listi ene stranke, nakar je prestopil v drugo, Virant pa se je za svojo potezo odločil še pred volitvami, ustanovil je listo s svojo ekipo in z lastnim programom. Razumem sicer, da se je tudi pri dr. Zveru sprožil psihološki obrambni mehanizem. Poraz je vedno precej neprijetna situacija, ker trpita ponos in samospoštovanje, celo identiteta poraženca. V tem primeru si vsi pomagamo na različne načine – da poraz zanikamo, da zanj krivimo druge. Eden banalnih in pogostih obrambnih mehanizmov je seveda iskanje grešnega kozla: v podobi Viranta, posredno tudi mene. Domnevo grešnega kozla pa je mogoče dokazati – na primer z analizo dejstev. Je v resnici iz SDS v Virantovo listo prešlo več glasov, kot pa jih je SDS manjkalo do relativne večine?

Ampak nedvomno je Virant stranki SDS odvzel glasove.

Podpora Virantu je prišla iz različnih strank. V eni izmed zadnjih analiz je bilo prikazano, da je 20 odstotkov njegovih sedanjih podpornikov leta 2008 volilo SDS. Ampak ali bi teh 16 do 19 tisoč glasov na letošnjih volitvah res dobila SDS? Tega ne vemo – mogoče bi ti ljudje ostali doma, mogoče bi volili kako drugo, desno ali levo stranko. In tudi če Virant ne bi šel na svoje, če volilci SDS iz leta 2008 ne bi imeli druge izbire in če bi prav vsi še enkrat volili SDS, to ne bi bilo dovolj za dosego Jankovićevega izida. Eno je grešni kozel, drugo so dejstva.

Ko se je v partiji začela diferenciacija, se je vedelo, kdo diferencira in kdo je diferenciran. Tudi sam sem imel občutek, da sem se spet znašel v starih partijskih časih.

Je pa bil Virant v začetku v javnosti celo dojet kot mandatar. Zakaj mu ni uspelo? Se strinjate s prevladujočo razlago, da je šlo za vprašanje nadomestila?

O tem sem tudi sam razmišljal. Še pred Jankovićevim prihodom je bil Virant na prvem mestu, prepoznan kot novi vodja vlade. Ta hiter vzpon obeh, Viranta in tudi Jankovića, nedvomno kaže, da je bilo pred letošnjimi volitvami veliko volivcev nezadovoljnih z volilno ponudbo. Za Virantov padec pa se mi zdi, da je bilo odločilnih več razlogov. Gotovo je ustroj etabliranih strank na terenu hitro zbral dovolj moči, da so stvari spravile v prejšnje utečeno stanje. Drug razlog pa je, da je javnost dobila priložnost ogledati si Viranta od blizu. Tu vidim njegov hendikep – seveda nima politične kilometrine, kakršno nedvomno imata Pahor in Janša, pa tudi nekateri drugi. Prav tega mu je, po mojem, manjkalo v televizijskih soočenjih. Tisto nadomestilo, ki so mu ga očitali, je bilo le še dodaten razlog, ki mu sam ne pripisujem prevelike vloge. Virant še ni politik najvišjega ranga, ne dvomim pa, da bo, da se bo naredil, da njegov čas šele prihaja.

Nekaj dni pred volitvami je portal Požareport na spletu objavil poročilo Udbe, tedaj SDV, v katerem ste omenjeni kot vir in sodelavec tajne policije. Za začetek me zanima, kako ste to objavo sprejeli?

S presenečenjem in z radovednostjo. Ne glede na to, da je bil politični namen te objave več kot očiten in razviden iz komentarja k objavljenemu dokumentu.

Pa ste bili vir in sodelavec SDV?

To operativno poročilo na nekaj straneh je napisal in podpisal moj sošolec s fakultete. Vse v tem poročilu je, kolikor se lahko spomnim, pravilno zapisano, z nekaj manj pomembnimi izjemami. Šlo je za to, da naj bi bil po naročilu Udbe obiskal svojega prijatelja Leva Detelo, ki je v šestdesetih letih živel na Dunaju, in ga ovajal, za njim vohunil. Iz podpisanega poročila je razvidno, da tega nisem nikoli izvršil: nisem obiskal Leva Detele na Dunaju, nisem se z njim pogovarjal, niti osebno, niti po telefonu, niti v pismih. Nadalje, nikoli nisem vedel, da je ta moj sošolec svoja pričakovanja glede vohunjenja za Levom zapisoval. Ali da mi je v svoji službi dal status ’vira’, celo ’sodelavca’. Skoraj dve leti je trajalo to teženje. V dobro voljo pa me je spravil komentar enega od internetnih bralcev iz arhiva objavljenega operativnega poročila: ’Natančno sem prebrala in se nasmejala, tako so se z delavci Udbe norčevali … Polno obljub, ponudb, ko pa je bilo treba v akcijo, so pozabili naslove, dokumente, niso imeli časa, ljudi ni bilo doma … in imeli mir pred njimi! Si kar predstavljam tega delavca državne varnosti, kot da bi izstopil iz nadaljevanke Trdoglavci.’

Ste se tedaj zavedali, za kaj je šlo?

Ja, seveda, saj smo vsi vedeli, kdo od kolegov na fakulteti je bil uslužbenec SDV. Dveh nismo dosti videvali, ker sta študirala izredno, pisca omenjenega poročila pa, ker je bil naš redno vpisani kolega. Sicer pa je bila Udba zloglasna organizacija, ki se je je marsikdo bal. Zahtevo, naj bi vohunil za svojim prijateljem iz otroštva, sem štel za ogabno. In niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi res obiskal prijatelja Leva in ga ovajal. Iz današnjega zornega kota bi človek rekel, da bi moral kolega, ki me je nagovarjal k temu, nekam poslati. Ampak tedaj se ni tako delalo. Tedaj si se lahko delal neumnega.

Kako pa se je potem vsa zgodba končala?

Leva Detele seveda nisem obiskal, se z njim nisem pogovarjal – ga torej nisem ovajal, sošolcu iz Udbe sem se pa izogibal. Vse to nadlegovanje je trajalo več kot leto, dokler se me niso nekako naveličali. Današnjim distributerjem tega poročila sem kljub vsemu hvaležen, saj sem sedaj prvič videl, kakšen je tak izdelek. Niti sanjalo se mi recimo ni, da mi je ta moj kolega dal vzdevek Vito. Sicer se mi je zdelo verjetno, da o meni obstajajo udbovski zapiski. Ko sem še delal na ustavnem sodišču, sem uradno zaprosil notranje ministrstvo, naj mi posreduje informacije o tem, kje v arhivih se pojavlja moje ime. Izdali so mi posebno poročilo o meni kot opazovani osebi, na primer o nekaterih ameriških stikih ali pa o mojih pogledih na t. i. asimetrično federacijo proti koncu osemdesetih let. V osebnem pogovoru pa so mi tedaj omenili, da imajo neki podatek, po katerem naj bi bil označen kot vir, a da je podatek tako star, da tega dela arhiva še niso obnovili in uredili. No, sedaj sem lahko prebral tudi to.

Odstotek gor ali dol, stranka SDS s svojim predsednikom sama, to sedaj že vemo, na volitvah do sedaj nikoli ni in verjetno tudi ne more ali ne zna preseči 29 odstotkov.

Ste potem z Detelo govorili?

Stvar se je veliko pozneje končala prav anekdotično. Bilo je leta 1992, kmalu po osamosvojitvi. Tedaj smo na Dunaju, po pesniškem večeru, zdi se mi, da sta ga organizirala skupaj Lev Detela in Klub Nove revije, šli v neko dunajsko kavarno – Niko Grafenauer, Drago Jančar, Lev Detela in jaz. Med zabavnim prijateljskim pogovorom rečem: Lev, a veš, da mi je pred 20 leti Udba hotela plačati potne stroške, za nekaj dni, da pridem za tabo vohunit na Dunaj. Potem se je oglasil Niko: kaj, meni so pa ponudili kar celotedenski seminar na Dunaju, da bi obiskal Leva, je rekel. Pa pravi Detela: res sta bila tepca, vzela bi denar, prišla bi sem gor, pa bi se fajn imeli na račun Udbe. Potem se vsi smejimo, Lev se zamisli in reče: veste kaj, v tistem času sem pa v resnici dobival veliko prijateljskih obiskov!

Ampak ali niste vi v devetdesetih letih zahtevali neke vrste lustracije? Niste vi sami podpirali etiketiranja tistih, ki so se pojavljali na ne vem kakšnih seznamih udba.net?

Ne, sam sem bil vedno proti lustraciji, zlasti proti njeni pravni obliki. Javno sem temu nasprotoval recimo na proslavi neodvisnosti v Cankarjevem domu v devetdesetih letih, ko sem bil kot predsednik ustavnega sodišča slavnostni govornik. Tedaj sem najprej rekel, da je bolje slediti Havlovi misli, da starih krivic ne bi smeli popravljati z novimi, nato pa sem se zavzel za pozitivno diskriminacijo tistih, ki so bili v prejšnjem režimu zapostavljeni. Intimno pa sem lustraciji nasprotoval še iz drugega razloga: ker bi odstranitev tekmecev iz politične tekme omogočila monopol novim politikom, ki bi prelahko prišli do položajev.

Ampak verjetno ne morete zanikati, da ste bili tudi vi v prejšnjem režimu privilegirani? V komunistični hierarhiji ste bili v nekem trenutku eden pomembnejših funkcionarjev.

Vaš sodelavec Grega Repovž je v svojem zadnjem uvodniku navedel celo vrsto funkcij, ki sem jih menda opravljal ...

... je morda še kakšno izpustil?

No, glavne je navedel. Veste, v življenju sem imel več obdobij in vsa so potekala v podobnih ciklih. Obdobju lojalnosti do oblasti je vedno sledil incident, ušpičil sem kaj, temu pa je sledil odhod v tujino. Funkcije, o katerih sedaj govoriva, sem si nabral v kratkem obdobju okoli leta 1975 oziroma 1976, potem ko sem se vrnil iz Zambije. Imel sem samoupravne, delegatske, tudi partijske funkcije. Najvišja je bila članstvo v partijskem komiteju občine Ljubljana Center. Zelo nerad sem to zadnjo prevzel na prigovarjanje svojega tedanjega kolega s fakultete Cirila Ribičiča, s katerim sva igrala tenis. Kmalu za tem sem postal še sekretar aktiva profesorjev na Pravni fakulteti, postal sem predstojnik marksističnega centra na fakulteti in tako naprej, do tistega, v tistem času zelo znanega spora: ob prenovi študijskih programov na fakulteti na seznam literature nisem uvrstil knjige profesorja Goričarja. Če dolgo in mučno zgodbo na kratko povzamem, je bila posledica spora ta, da je bil sprožen postopek za odvzem habilitacije, da mi je partija izrekla opomin, da so me odstranili z vseh strokovnih in političnih funkcij in me skorajda vrgli na cesto. Ta spor, natančneje njegove posledice, je gotovo ena mojih najsrečnejših življenjskih prelomnic. Iz tedanje politične javnosti sem bil izključen in izoliran. Začel sem obnavljati prijateljske stike s podobno izločenimi kolegi iz časov študentske Tribune in s prijatelji s podobnimi izkušnjami iz socioloških in pravnih krogov. V osemdesetih letih je bila potem ustanovljena Nova revija in njen miselni, prijateljski krog je postal moje glavno duhovno zatočišče. Vse skupaj se je torej od konca sedemdesetih let zame izteklo v neko novo, veliko bolj polno in zadovoljno življenje.

A vendarle ste prav vi napisali zadnjo marksistično knjigo v Sloveniji. Leta 1990 je, če se ne motim, izšel vaš učbenik sociologije, v katerem je bilo kar 70 odstotkov citatov o samoupravljanju.

Drži, tisti učbenik je bil napisan tako, da je imel pri vsakem poglavju tudi nekaj samoupravno-marksoloških dodatkov. A v tistih časih ni bilo učbenika sociologije, ki ne bi imel vsaj nekaj takšnih nefunkcionalnih okraskov. Da pa je bil v osnovi profesionalen učbenik, lahko dokažem s tem, da sem ga leta 1991 in 1992 v nekaj tednih hitro očistil nepotrebnega balasta, in je od tedaj knjiga, na katero sem kar ponosen.

Pravite, da ste se od Zbora za republiko in od stranke SDS začeli diskretno oddaljevati že takoj po letu 2008. Kaj pa se je zgodilo zadnje tedne, morda mesece, da smo bili tudi v javnosti priča zaostritvi in celo napadom na vas, ki ste jih bili deležni od nekdanjih somišljenikov?

Ne vem, kdo je v javnost lansiral ta poročila SDV o meni, čeprav je namen jasen. O tem ne bi špekuliral, nima smisla. Res pa je, da sem bil zadnje tedne iz Zbora za republiko v nekem pogledu izločen. Neposredno pred volitvami smo imeli tri sestanke sveta zbora. Namen prvega sestanka je bil, da bi zbor pred volitvami oživili, drug sestanek je bil namenjen soočenju z ustanovitvijo Virantove liste. Tedaj smo soglasno menili, da je Virantova lista fait accompli in da je treba z novo stranko konstruktivno in dobronamerno sodelovati, tako kot z vsemi drugimi pomladnimi strankami. Nato pa je sledila neke vrste zaostritev, ki me je presenetila. Ustanovitev Virantove liste sem si sam predstavljal kot nekaj, kar je tako očitno znotraj ustavne pravice do združevanja in izražanja, da to ne more biti za nikogar sporno. Nasprotno, menil sem, da Virant s svojo pobudo širi prostor. Zato me je še toliko bolj presenetil odziv stranke SDS, zlasti medijev, ki so ji blizu.

Mislite na javni odziv stranke?

Iz osebnega zornega kota sem štel za zaostritev pobudo nekaterih kolegov, prijateljev, za obnovo zbora, h kateri me niso povabili. To se mi je zdelo čudno, glede na to, da sem se sam zavzemal za točno to. Celo prvi sem opozoril, da je treba izvoliti nov svet, ker je staremu potekel mandat, in da je treba zato sklicati zbor kot najvišji organ. Opazil sem, seveda, da k pobudi za obnovo zbora nismo bili povabljeni tisti, ki smo nekoliko izrecneje in vidneje podprli Virantovo pobudo ali ji vsaj nismo nasprotovali. Ne bom govoril o imenih. Morda je to za koga nepomembno, a zame je bila to zanimiva izkušnja. Tisti, ki kar naenkrat nismo bili povabljeni k pobudi za obnovo zbora, smo se počutili namenoma izključeni. Tudi vse drugo razpoloženje smo občutili kot stanje, kakršnemu smo včasih rekli diferenciacija. Ko se je v partiji začela diferenciacija, se je vedelo, kdo diferencira in kdo je diferenciran. Tudi sam sem imel občutek, da sem se spet znašel v starih partijskih časih. Da sem spet diferenciran. To je mračen in tesnoben občutek, ko ni več zaupanja med prijatelji, ki se znajdejo na dveh bregovih.

Ni več telefonskih klicev ...

Ja, ni več klicev, posamezni ljudje te malce grdo pogledajo. Vse to me je res spomnilo na čas starega režima. Še posebej po tem, ko so sledile še konkretne diskreditacije.

Ko je bilo objavljeno poročilo SDV?

Ne, ne. Ko je bilo dogajanje še skrito za kulisami, ko je bila moja diskreditacija omejena na elektronska sporočila, sem si pri sebi rekel, da to vendarle še ni vzorec stare partije. Ta je namreč vedno poskrbela, da je diferenciacija iz zakulisja postala javna. Da so torej vsi ljudje vedeli, kdo je diferenciran in zakaj. In sem si rekel, eh, saj to ni to, čeprav se mi je zdela diskreditacija značilna in surova. A ko se je potem pojavil zapis v uvodniku urednika Demokracije (časopis je v solastništvu stranke SDS, op. a.), v katerem sicer nisem naveden z imenom, in ko je bilo jasno, da je avtor uvodnika zgolj prepisal in še malo priredil zakulisno diskreditacijo, sem vedel, da ni več dvoma: vzorec je bil copy paste že videnega.

Vam je v zakulisju kdo grozil?

Ne, to ne, šlo je pravzaprav le za eno sporočilo, ki je bilo poslano na toliko naslovov, da ga lahko štejem za javno. Tisto je bilo dovolj. Šlo je čez rob.

Sporočilo Janeza Janše?

To ste rekli vi, ne jaz.

Ali sedaj, po teh dogodkih, drugače gledate na svojo dosedanjo politično podporo tem strukturam, kot ste rekli?

Bom raje povedal s svojimi besedami: name je ta benigni konflikt zadnjih tednov, to ozračje, ki sem ga poznal še iz starih, partijskih časov, delovalo radostno, osvobajajoče, počutil sem se dobro. Štejem ga za novo, pravzaprav srečno okoliščino. Diskreditacij tranzicijske levice sem se že navadil. Diskreditacija z vrha tranzicijske desnice pa je name delovala dodatno sproščujoče. Osvobodil sem se bremena političnih lojalnosti, ki so bile za starega intelektualca, kot sem sam, vedno breme. Ampak da ne bo pomote – zaradi te nedavne izkušnje nisem in ne bom iskal tolažbe ali podpore v omrežjih tranzicijske levice, kot so to, žal, počeli številni moji intelektualni prijatelji. Nasprotno, moje duhovno sidro se je dobro, in upam za vse čase, zasidralo v nekaj prelomnih izkušnjah, ki sem jim zavezan – represivni izkušnji staršev, akademski izkušnji iz Chicaga, Novi reviji in seveda času ter izročilu slovenske pomladi.