Dr. Spomenka Hribar

»Če bi poslanci Demosa ravnali tako, kot je videti, da je ravnal Janković, ne bi nikoli prišli do soglasja o zakonu o plebiscitu.«

Dr. Spomenka Hribar (1941) je vest slovenskih politikov. Doktorica sociologije, soustanoviteljica vseh pomembnejših demokratičnih gibanj ali institucij je iz aktivne politike odšla v trenutku, ko je ugotovila, da je ta pogosto zgolj igra. Seveda v slabšalnem, politikantskem smislu. Čeprav je izstopila, je Hribarjeva v politiki vendarle tudi ostala. Včasih svojim bivšim kolegom napiše kakšno srdito, zasebno pismo, drugič, ko več ne zmore, javno protestira. Tokrat zaradi Majerja. Slovenca Tomaža Majerja.

Če pogledate nekaj zadnjih desetletij, kaj pravite, je bila Slovenija tolerantna do t. i. Neslovencev?

Da, mislim, da je bila. To lahko rečem tudi glede na svoje izkušnje. Moj dekliški priimek je bil namreč Diklić in v življenju mi do leta 1991 ali 1992 tega nihče ni očital. Šele v devetdesetih so me potem nekateri imenovali Spomenka Diklić Hribar – čeprav se tako nikoli nisem podpisala. Oseba s tem imenom in priimkoma ne obstaja. S tem so seveda hoteli poudariti, da sem po očetu srbskega rodu, kar naj bi bilo a priori nekaj manjvrednega. Fundamentalistom ni dovolj, da kritizirajo tvoja stališča, potolči te morajo do »fundamenta«, torej to morajo »podpreti« s tvojim (nevrednim) rodom.

Leta 1991 ste prvič osebno začutili nestrpnost?

Ja, tedaj se je začelo. Tedaj so bili to posamezni ekscesi. A sem sama sprva na njih gledala kot na nekakšne naključne spodrsljaje. Mislila sem, da narod zbira energijo, da bo naredil ta veliki korak v smeri samostojnosti, da gre pač za paranojo iz strahu, da se nam ne bi posrečila, in bo potem to minilo. Ti ekscesi so me resda motili, vendar se je tedaj čas zelo hitro vrtel in trezno o teh ekscesih v Demosu nismo razmišljali.

Vaš oče je sicer umrl zelo zgodaj ...

... ja, že leta 1942. Moja usoda tako ni primerljiva s priseljenci.

Bili pa ste že pred letom devetdeset pozorni na položaj priseljencev, drži?

Takoj za tem, ko sem bila po 18. rojstnem dnevu sprejeta v Zvezo komunistov, so se na novo sprejete v ZK obrnili delavci, ki so v Slovenijo prišli iz drugih republik in so v Škofji Loki delali v Jelovici. Prosili so nas, naj si pridemo pogledat, v kakšnih razmerah živijo. Šla sem, in res, razmere so bile nevredne človeka. Potem ko sem o tem poročala na partijskem sestanku, sem imela znotraj ZK velike težave. A vendar lahko danes k temu dodam: Tako slabih razmer delavcev z »juga« ali pa brezpravnega položaja, kot je bil položaj izbrisanih, tedaj ni bilo. Da bom takšno diskriminacijo videla v svoji novi, lastni državi, tega si tedaj nisem mislila.

Fundamentalistom ni dovolj, da kritizirajo tvoja stališča, potolči te morajo do »fundamenta«, torej to morajo »podpreti« s tvojim (nevrednim) rodom.

Pri teh že skorajda nujnih selitvah narodov je večno vprašanje, ali je to prispevek k večji toleranci in multikulturnosti ali pa priseljevanje spodbuja napetosti. Kakšen je vaš odgovor?

Odgovora na to vprašanje nimam. V prejšnjem sistemu je »odgovor« obstajal, paradigma Zveze komunistov, recimo Kardelja, je bila: priseliti čim več ljudi s tako imenovanega juga v Slovenijo – in nacionalizma ne bo več! Skratka, izničiti »slovensko narodno vprašanje«! Tedaj je to bila taka politika, priseljevanje ni bilo le odločitev priseljencev. Moj odgovor na vaše vprašanje je zato: Vsak narod mora seveda skrbeti za to, da ohranja svojo identiteto, svoj jezik in kulturo – vendar ne sme pozabiti na pravice do kulturne identitete priseljencev! Pred istimi vprašanji so danes tudi drugi narodi, denimo Nemci. Res lahko pride do napetosti, če se neka skupina ljudi ne integrira v socialni prostor večinskega naroda. Ampak razen s kulturo, z dialogom, s strpnostjo in z ustrezno socialno politiko teh vprašanj ni mogoče urejati. Gre torej zgolj za modrost politike. Po mojem ni drugega odgovora.

Konec osemdesetih ste bili urednica Nove revije, pozneje pa ste se v znanem Odboru za varstvo človekovih pravic postavili za Janšo in preostale iz četverice. Kakšno vlogo je takrat, pri tem rojevanju samostojne države, igral nacionalizem? Če sem provokativen – koliko ljudi je na Roški protestiralo predvsem zaradi srbskega jezika?

V uredništvu Nove revije averzije do »južnjakov« ni bilo. Med nami tedaj tudi ni bilo sektaštva in drugih ideoloških nasprotij, ki bi se kazala v nestrpnosti med nami. Smo pa bili nacionalisti, če to razumete kot prizadevanje za lastno državo. Enako je bilo tudi pri zavzemanju za človekove pravice in državljanske svoboščine Janeza Janše oziroma četverice. Človekove pravice so bile temelj, na katerega se je potem navezalo tudi vprašanje jezika. Vprašanje jezika pa je simbolna točka, in ni čudno, da se je prav ob njem vzbudil ljudski revolt. A vendarle mislim, tudi ko se sedaj tega spominjam, da tedaj ni šlo za recimo sovražni nacionalizem. Drži pa, da se vsako gibanje začne z nekimi pozitivnimi idejami, a ko se potem razširi med množice, lahko pridejo na dan najrazličnejše travme, ki najdejo svojega »sovražnika« in svojo govorico izražanja. Zato ne izključujem, da v tem gibanju ni bil zametek kot načelna možnost poznejših nacionalističnih idej.

O teh prvih trenutkih vas sprašujem zaradi tega, ker danes mnogi vendarle mislijo, da je ta država nastala v prvi vrsti kot država Slovencev in ne kot pravna država državljanov.

Ja, nekateri ljudje še danes ne morejo razumeti, da ko nastane nova država, ta zajame vse trenutne prebivalce na določenem ozemlju. In da so vsi, ne glede na rod, kri in jezik, kulturo, državljani novonastale države. Drugič pa, mi smo bili prej, v Jugoslaviji in tudi pred njo, v zgodovini vedno manjšina, namreč kot narodna skupnost. Sedaj, ko imamo svojo državo, pa smo v večini. In kot večina smo mi, Slovenci, odgovorni in soodgovorni za ljudi drugih kultur, ljudi, ki se imajo za pripadnike drugih etničnih skupin, kako živijo pri nas, med nami. V smislu te dolžnosti Slovenci še nismo državljani, saj se večinsko obnašamo kot ogrožena »manjšina« oziroma kot predmoderna narodna skupnost. Ne kot nacija, ki je (lahko) raznorodna. Videti je, da te državljanske zavesti, torej odgovornosti, še zmeraj nismo usvojili.

Minuli teden je javnost razburkalo pismo anonimnega Tomaža Majerja. Ta pravi, da so priseljenci, t. i. novi državljani, izvolili Zorana Jankovića. Ste vi dobili ta občutek, da so Srbi, Hrvatje, Makedonci, Bosanci v Sloveniji združeno nastopili in izvolili Jankovića?

Kot prvo, tega ne verjamem. Saj so med njimi ja zgodovinska nasprotja! Drugič pa, četudi bi to bilo res, pa kaj?! To so bile svobodne volitve, ki jih je treba kot take tudi sprejeti in spoštovati. Vsak voli, kogar hoče. To Majerjevo pismo je sicer eksces, politični eksces pa je vedno simbolno vozlišče več interesov in ideologij. In v tem smislu je nujno takšnemu dogodku nameniti primerno pozornost. A predvsem na ravni analize, kaj to pomeni za družbo. Če pa je odziv premočan, je to po mojem neproduktivno, celo kontraproduktivno. In sicer zato, ker potem vedno vzrok rodi posledico, posledica nov vzrok in tako naprej. Sama sem prepričana, da so tudi v tem pismu elementi kaznivega dejanja, toda v preteklosti smo imeli že tudi veliko hujše izjave.

Mislite denimo na Mladininin ponatis Marije s podgano v naročju ali kolumne Tanje Lesničar Pučko, ki o stranki SDS govori kot o protofašistični in nizkointeligentni združbi?

Mislila sem bolj na Jelinčičevo izjavo, ko je pred leti dejal, da so Bernikovi volivci golazen, ki bi jo morali pobiti že leta 1945. Tedaj sem se v afektu tudi sama spustila na tako, nizko raven in sem Jelinčiču rekla, da je govedo – dokaz, kako vzrok rodi posledico in posledica nov vzrok za »drugo dejanje« istega. O tem, kar me sprašujete, pa lahko rečem, da je vendarle takšnih izjav manj z leve strani, kot pa jih imamo s strani radikalne desnice. Mislim, da bi morali vsi bolj paziti na to, da se z večjo toleranco obnašamo drug do drugega! Pri vsaki svobodi govora, tudi tukaj, se namreč postavi vprašanje odgovornosti. Ni svobode brez odgovornosti. In tisti, ki se sklicuje na svobodo govora, ima tudi odgovornost do tistega, ki ga nagovarja, da ne vzbuja nestrpnosti, prizadetosti. Kot pa seveda vem, tega Tomaža Majerja javnost še ni našla.

Lahko potem iz tega sklepamo, da gre za politično stališče stranke, ki ima 30 odstotkov privržencev? In če je to res, ali ni to skrb zbujajoče in ali se vam zdi verjetno, da je avtor tega zapisa vodja stranke osebno?

Ja, to res lahko zbuja skrb. Ne morem pa verjeti, da bi Janša sam kaj takšnega napisal. Četudi v jezi. Je pa res, da vse »neumnosti« svojih »pokriva«, brani.

Mnogi intelektualci svarijo, da se bo kriza prej ali slej končala v nacionalističnih izbruhih. S Tomažem Majerjem smo to začutili tudi v Sloveniji. Kako verjetno je to po vašem mnenju?

To je odvisno izključno od vrhov politike, predvsem pa od najmočnejše opozicijske stranke, če bo »zajahala« tega konja. Dejstvo je, da takšnih verbalnih ekscesov vsaj zadnja desetletja v socializmu ni bilo in da jih je v naš medijski prostor vnesla radikalna desnica. Sovraštvo se namreč vedno širi od zgoraj navzdol, nikoli primarno od spodaj navzgor. In ko se spojita uradna sovražna politika neke stranke s travmami in sovraštvom »spodaj«, pa nastane to, kar imamo sedaj. In če bo slovenska opozicija manipulirala s socialno stisko ljudi in njihovimi travmami iz preteklosti, če bo krivdo za socialno stisko prenašala naprej na tujce, na prišleke, na delavce iz »juge«, na t. i. nove državljane, na komuniste in ne vem, na koga še, potem je ta možnost realna.

Dejstvo je, da takšnih verbalnih ekscesov vsaj zadnja desetletja v socializmu ni bilo in da jih je v naš medijski prostor vnesla radikalna desnica.

Ampak ali ni to tudi odgovornost pozicije, vlade?

Seveda je, to je odgovornost vse politike. Ampak tisti, ki je doslej igral to igro izključevanja in sovraštva, je po mojih izkušnjah predvsem opozicija, desnica. Pa ne vsa – Slovenska ljudska stranka se teh »iger« ne gre. Gotovo pa na to sovraštvo ne bo igrala sedanja pozicija, ki je že na oblasti. Ne bi bila sicer rada preveč kritična ali črnogleda, a možno seveda je, da bodo nekateri, in sicer kakor je videti, predvsem SDS, še poskusili tudi s tem scenarijem. Navsezadnje – kaj pa je to pismo, ki je bilo sedaj objavljeno? To je lahko tudi test določene politike. Resna, odgovorna državotvorna politika se doslej vzbujanja sovraštva do tujcev – in vseh, ki »niso z nami! – ni lotila. Toda če želi kdo na vsak način priti na oblast, potem lahko pričakuješ marsikaj. O tem priča že dejstvo, da je Janša v istem hipu, ko je izgubil ene predčasne volitve, že napovedal druge. Skratka, naj ne bo miru v tej deželi, dokler ne bo vsa prava, vsa »moja«!

Nedavno ste izdali ponatis knjige Svet kot zarota, v kateri pišete o Janši kot o nedemokratičnem politiku. Ga s tem ne izključujete iz boja za oblast?

Ne, očitno niste prebrali knjige. V knjigi sem na več mestih opozorila, da ne pišem o Janezu Janši kot osebi, ampak da gre za analizo avtoritarnega in celo totalitarnega načina mišljenja in ravnanja, za nekakšno politično paranojo, ki pa je napisana na podlagi izjav in dejanj enega od politikov. In to je Janša. Moja podoba Janše in Janša kot objekt analize v knjigi nista (nujno) ena in ista oseba. In tudi v intervjuju, ki je objavljen v tem ponatisu, izrecno povem, da je vsak človek svoboden, da lahko sam naredi rekapitulacijo za nazaj in lahko začne znova, drugače. S toleranco, s pošteno politično igro, ki bo zbirala ljudi za skupno dobro.

Kakšna pa je vaša rekapitulacija danes – zakaj je žal ta model vzniknil v Sloveniji?

Ker nismo dosegli sprave. Mi smo v demokracijo prišli po mirni poti in v zraku je bilo pričakovanje, da bo ob koncu te poti prišlo do sprave. Do miru med nami. A se to ni zgodilo. Po eni strani zaradi objektivne prizadetosti veliko ljudi zaradi krivic, ki so jim bile povzročene v prejšnjem režimu, predvsem pa zato, ker je fundamentalistični del desnice te njihove zamere in travme začel zlorabljati v svoje politične namene.

Levica tega ne počne?

Ne, predvsem pa ne množično in na tak sovražen način. Vendar ta spor tli, še posebej na ravni nezavednega: tudi Jankoviću se je zdelo potrebno pred volitvami izreči, da je zanj merilo priznanje NOB. Ta spor bi na simbolni ravni končali, če bi parlament sprejel oceno polpretekle zgodovine, se pravi revolucije in protirevolucije, in izjavo o narodni spravi, ki bi pomenila moralno in politično zavezo, da na podlagi nekdanjih delitev odslej ne bomo delili ljudi na prave in neprave, dobre in zle. Če bi zmogli ta korak, če bi državnemu zboru uspelo sprejeti tako odločitev, bi s tem postavili neko etično raven, »platformo«. To ne pomeni, da potem ne bi bilo več posameznih očitkov za nazaj in najrazličnejših ekscesov, a bi se vedelo, da so ti izpadi pod ravnijo, ki smo jo kot narod dosegli in potrdili v parlamentu.

Vidite kje, v kakšni drugi državi, kak konkreten primer za takšno dejanje, da bi si lažje predstavljali?

Ja, recimo v Južnoafriški republiki. Tam so bile napetosti mnogo hujše, še celo vezane na raso, pa so vendarle dosegli spravo, za katero si je prizadeval Mandela osebno. Na ravni države so dosegli enakopravnost in enakovrednost vseh državljanov. Tudi tam gre težko, toda dosegli so tisto raven sprave, ko je jasno, kaj je prav in kaj ne. Drugi primer je Poljska. Poljska, v kateri ni bilo takih zgodovinskih cepitev, sedaj v nasprotju z nami tudi veliko hitreje napreduje in v njej ni te mračnosti in zategnjenosti, kot je pri nas. Poljaki so enotno nastopili proti Rusom in prej proti Nemcem in danes delujejo sinergično, pri nas pa je žal po jugoslovanskem ozemlju tekla »črta razdelilnica« med boljševizmom in nacifašizmom, kar smo mi subjektivizirali kot lastni spor med nami. Ta spor še zmeraj ostaja na nezavedni ravni te nacije in vpliva na nas. In sicer tako, da se na ta osnovni spor, na ta razkol, navezujejo nova, današnja nasprotja. Zato je tako pomembno, da bi že enkrat razčistili s to preteklostjo. Cerkev se recimo še danes identificira s kolaboracijo, če sodimo po tem, da je ne obsoja in tudi ne prizna, da je bila večina partizanov katolikov. Skorajda ni dogodka, na katerem cerkveni dostojanstveniki ne bi govorili o spravi in ljubezni, hkrati pa še o tem, kaj vse je komunizem naredil in da so nekdanji komunisti še zmeraj na oblasti. Pa kolikokrat so že bile svobodne, večstrankarske volitve! Sprava je bila že od vsega začetka, leta 1985, denuncirana kot sprava med partizani in domobranci, češ da morajo vsi enako misliti. In ker hoče vsaka stran, da »se misli« tako, kot misli sama, je spor spet tu! Tako razumevanje sprave prevladuje tudi danes, ne glede na to, kolikokrat sem pojasnila, da je sprava med v vojni sprtimi le delček naše sprave sploh. Vsi bi se morali zavedati, da imamo tukaj svojo domovino, za katero smo odgovorni, in da moramo ne glede na politične razlike delovati v korist vse nacije.

Morda bo pa čas zacelil rane. Sedaj prihajajo nove, mlade generacije, ki teh sporov ne čutijo več. Tudi ob volitvah smo se tem vprašanjem izognili.

To je dobro in slabo. Dobro je, ker (mladi) niso osebno prizadeti, slabo pa, ker skupaj z državljanskim sporom – češ da se jih ne tiče – zavržejo tudi tisto, kar je bilo za vso našo prihodnost dobro, to je sam upor okupatorju in predvsem sama tragika tistega časa. S tem zanikanjem pa se izgublja zgodovinski spomin! Kmalu bomo, kakor da smo brez svoje zgodovine. Mladi ne vedo več, zakaj je ta nacija še naprej razdeljena, in tudi ne, kako in zakaj je sploh lahko obstala v svoji zgodovini.

Res pa je, da smo bili nedavno priča dvema politikoma, ki sta priznala svoje napake in bila potem od javnosti kaznovana za priznanje. Eden je Golobič, drug je Virant. Politiki so se naučili, da se ne splača priznavati napak.

Najprej moramo uvideti, da gre za različne ravni. Golobič in Virant, predvsem Golobič, sta svoje volivce razočarala – pač glede na investicijo njihovih pričakovanj. Spominjam se, da mi je pred volitvami 2008 marsikdo rekel: volil sem Pahorja, če se on ne bo obnesel, je še Golobič zadaj. To razočaranje in zamera sta bila tako velika, da sta prekrila tudi tiste dobre projekte in prizadevanja, ki jih je Zares imel. Druga raven pa je državljanski spor. Gre za neskončni krog: Ker cerkev ne prizna svoje soodgovornosti za državljanski spor, ne prizna levica svoje soodgovornosti zanj, ker levica ne prizna, ne prizna desnica. Videti je, da je enim in drugim tako prav, ker s tem v igri obdržijo karto, ki jo lahko vedno potegnejo na dan proti drugi strani. Ker priznati pač noče nobena nič, da v tem simbolnem boju ne bi izgubila.

Dejstvo, da se je Virant odcepil od SDS in da je podporo SDS odrekel tudi Jambrek, ne pomeni, da je sedaj tudi tranzicijska desnica prišla na konec svoje poti?

Ko je pritisk premočan, lonec poči. Janšo so mnogi, ki so z njim sodelovali, že zapustili v spoznanju, da vodi avtoritarno politiko. Sprva so ga zapuščali posamezniki, sedaj pa v skupini, kot je to naredil Virant s svojo stranko. Tudi Jambrek ga je že večkrat zapustil, zanima me, ali bi se ločil od Janše v primeru, da bi zmagal? To bi bilo merilo avtentičnosti.

Kaj pa, če je ta krog sovraštva, v katerega je ujeta Slovenija, predvsem posledica individualne izkušnje enega od vodij? Govorim o Janši in njegovi zgodbi o očetu, ki da naj bi se rešil iz jame v času povojnih pobojev.

Nedavno je general Mihael Butara v Nedeljskem dnevniku pojasnil, da si je Janša zgodbo o svojem očetu, ki naj bi bil po vojni ušel iz ene od roških jam, izmislil. Da ni bilo tako. Nisem zasledila Janševega demantija generalovega pričevanja. Ali gre za nezavedno posvojitev ene takih zgodb pobeglih domobrancev ali pa Janša manipulira tudi svojega očeta v svojo politično korist, ne vem. Dobro se spomnim, kaj je Janša rekel ob razpadu Slovenske demokratične zveze, namreč da pač hoče ostati v politiki, in če to hoče, potrebuje stranko, saj da je videl, kaj je Peterle delal z ministrom brez listnice. Razumela sem, da bo storil vse, da bo v politiki obstal. Nekaj časa je Janša potem tudi bil brez stranke, nato pa ga je Pučnik povabil v Socialdemokratsko stranko.

Kje in zakaj ste se pravzaprav z njim razšli?

Takrat, ko je začel razbijati Demos. Takoj po brionskem plenumu je predlagal zamenjavo Peterleta in Bučarja. Peterle naj bi šel za predsednika parlamenta, Bučar pa bi naj postal predsednik ustavnega sodišča. In to kar tako, kot da ni nobenih pravil ali postopkov za zamenjavo funkcionarjev! Tedaj sva šla z možem k njemu na ministrstvo, eno uro sva ga prepričevala, naj tega ne počne, ker bi bilo to v času moratorija na naslednja osamosvojitvena dejanja tudi izredno slabo sporočilo svetu. Kljub temu je s predlogom šel na svet Demosa, kjer so predlog pričakovano zavrnili. Zaradi tega so potem krščanski demokrati postali veliko bolj sumničavi, kar je spet vzbudilo nelagodje v Demosu in to vse je vodilo k razpadu koalicije. Drugi vzrok za razhod pa je bil osnutek programa SDZ, ki ga je napisal Janša in v katerem je – pazite – zahteval, da se mora vsa družba nagniti na desno. Če bi bil napisal, da se bo stranka zavzemala za desne vrednote, je eno, če pa ti zahtevaš, da se mora celotna družba nagniti na desno (ali pa na levo!), pa to predpostavlja tudi posebne metode v družbi in nad vso družbo! Jasno, da se s tem libertarni del SDZ ni strinjal. Tudi tedaj smo Janšo pred kongresom Bučar, Rupel, Bavčar, midva s Tinetom, Omerza in Keber do polnoči prepričevali, naj to zahtevo iz programa umakne, in povedali, da če bo kongres tak program sprejel, bomo vstali in odšli. Janša ni verjel in svojega predloga ni umaknil. Na kongresu je potem v najhujši maniri z nami obračunala večina desno usmerjenih delegatov, na katere je Janša računal – podobno kot s slovensko delegacijo na 14. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Mi smo potem res vstali in odšli in v sosednji sobi ustanovili Demokratsko stranko. To je bil povod za sestop Demosa z oblasti. Bavčar se je ojunačil za kandidaturo predsednika izvršnega sveta skupščine šele potem, ko je že bil kandidat dr. Drnovšek, se pravi prepozno. Če bi bil Janša bolj spravljiv in libertarni politik in bi Bavčar sprejel kandidaturo, bi bil tudi izvoljen in Demos bi kot vladna koalicija lahko dočakal volitve 1992.

Ko je v anketah kazalo, da bo Janša novi predsednik vlade, ste se oglasili z delno zgroženim člankom. Vam je sedaj kaj odleglo, ko je bil izvoljen Janković?

Ne, nisem se oglasila zaradi kampanje in ne zaradi koristi Jankovićeve kandidature. V zadnjih mesecih sem se umikala vsem medijem in se nikakor nisem želela vplesti v to predvolilno tekmo. So me pa potem vendarle razjezili novinarji, ki so pričakovali, da bo Janša izvoljen, in so se do predvidenega mandatarja vedli neverjetno hlapčevsko. To je bilo zame nesprejemljivo. V mislih imam predvsem predvolilna soočenja v nekaterih oddajah na televiziji, na katerih Janše nikoli nihče ni vprašal ničesar o, na primer, (pre)prodaji orožja. Medtem ko so na vse načine lovili Jankovića in Viranta.

Kmalu bomo, kakor da smo brez svoje zgodovine. Mladi ne vedo več, zakaj je ta nacija še naprej razdeljena, in tudi ne, kako in zakaj je sploh lahko obstala v svoji zgodovini.

Pa vas ni strah, ali bo Janković uspešen? On sam namreč nima stranke in ljudje na njegovi listi so veliko bolj odvisni od njega. Na neki način je s tem vloga parlamenta, tudi z Virantovo listo, razvrednotena. Še posebej, če ta model uspe.

Janković je bil sedaj izvoljen in sama ne želim karkoli napovedovati o njegovem ravnanju kot verjetnem premieru. Želim, da bi – v korist Slovenije – uspel! Vsekakor bo in mora biti pod natančno, kritično, analitično lupo. Vaš pomislek je mogoč, a sama zdaj ne želim iti z domnevami tako daleč. Res je, da nima stranke, verjamem pa, da ima okrog sebe samostojne ljudi s svojo pametjo. Stranko pa lahko razširi – in moral jo bo, če bo hotel dobiti tudi prihodnje volitve. Toda primarna vendarle ni stranka, temeljno je, kakšen premier bo, če bo seveda izvoljen. Koliko bo uspešen, koliko bo javnost prepričal o svoji poštenosti in sposobnosti. Toda njegovo ravnanje, predvsem pa ravnanje poslancev Pozitivne Slovenije (PS) pred izvolitvijo predsednika parlamenta Gregorja Viranta, pa zbuja skrb! Tedaj je nekaj poslancev PS začelo pravo politično paranojo, z očitki Virantu, češ da so nekateri že pred volitvami govorili, da se bo vrnil k desnici, da bo izdal volivce in druge take neumnosti! Če bodo nadaljevali tako metodologijo, je to res izgubljena »igra«, saj bo ad hoc nastala koalicija mimogrede lahko postala vladna koalicija! To bi šele res pomenilo, da smo volivci Pozitivne Slovenije izigrani! Mandatar mora kot prvi med enakimi svoje kolege spoštovati, se z njimi dogovarjati, ne pa riniti svoje naprej. Pa tudi s poslanci opozicije mora vzpostaviti čim bolj spoštljiv in kooperativen odnos. Če bi poslanci Demosa ravnali tako, kot je videti, da je ravnal Janković, ne bi nikoli prišli do soglasja o zakonu o plebiscitu! Seveda pa bi tudi SD z Borutom Pahorjem na čelu lahko aktivirala svoj »zgodovinski spomin« in upoštevala, da so bile zaradi neuspešnega vodenja prejšnje koalicije pravkar predčasne volitve in da je SD na teh volitvah pogorela – in bi bila torej lahko malo manj zahtevna pri zdajšnji delitvi funkcij!

Na desnici, pa tudi v delu SD, te dni kroži teza, da so Jankovića postavili strici iz ozadja. Torej niste njegova teta?

Gotovo ne. Bila sem povabljena, da ga podprem pred volitvami, a se za to nisem odločila, ker poskušam imeti do vseh distanco, ker drugače ni mogoče delati verodostojnih analiz. Predvsem naj se vsakdo izkaže! O ozadju tako nič ne vem. Gotovo pa ima Janković prijatelje, ki so mu pomagali. A menim, da gre za politično paranojo, namreč razmišljanje o tej podpori kot o neki politični zaroti …

Ko smo vas zaprosili za intervju, ste sprva omahovali. Zakaj?

Vsakič, ko kaj napišem, potem dobivam zmerjaške dopisnice in pisma, celo z rabljenim toaletnim papirjem, in je to kar hudo …

Si kritiko na svoj račun jemljete k srcu?

Kritike ne, zmerjanje in podtikanja pa. Še posebej, če kaj prileti od koga, od katerega tega ne bi pričakovala. Sicer pa ni meseca, ko ne bi dobila kakšne anonimke, predvsem zaradi tistega članka, ki sem ga napisala že pred skoraj dvema deset–letjema, z naslovom Zaustaviti desnico. Jasno seveda je, da ko kritiziraš dejanja nekega človeka, je kritika vedno tudi osebna. Ne moreš se izogniti, da tak človek kritike ne bi jemal osebno. Sama se tega zavedam in poskušam izbirati besede.

Mislim, da morava za konec nekaj reči o željah v novem leto. Česa si želite?

Odgovor na to vprašanje bo standarden. Želim si zdravja v družini in mirne barke tej Sloveniji. Ne glede na krizo bi lahko veliko bolj prijazno živeli. In potem bi lahko bili tudi uspešnejši in bolj produktivni kot država. Tudi v gospodarskem in socialnem pomenu.